|
||||||
|
|||||||
Povsem neverjetno, pa vendar zelo resnično je, da ljudje še najmanj od vsega poznamo sami sebe. Raziskujemo vesolje in galaksije, osvajamo najvišje vrhove, potapljamo se v globine oceanov, le redki pa smo se pripravljeni potopiti vase, v globino svoje biti.
V tem članku razmišljam v tej smeri in o tej poti, ki ji večina pravi, pot duhovnosti. A ta pot je lahko vzporedna z ostalimi potmi, ki smo jih že ubrali. Zelo duhoven in 'prebujen' je namreč lahko tudi avtomehanik, ki uživa v svojem poklicu.
Za vse tiste, ki ste se že podali ali pa vsaj deloma tipate v to smer, bi rada poudarila, da morate imeti o tem, kaj to je, čim bolj realno predstavo.
Miti o spiritualnosti/duhovnosti nas lahko hitro tudi zavedejo, da na tej poti odnehamo, ker smo pričakovali nekaj povsem drugega. Če pričakujemo, da bodo okoli naše glave letali metuljčki, da bomo videvali nove prelepe barve in da bo življenje lažje in lepše, ker smo 'zdaj' duhovni, smo v zablodi. Z drugimi besedami, če iščemo neko samo-spoznanje moramo to delati zato, ker globoko v sebi čutimo nekakšen poriv in ne zato, ker je to modno ali zato ker pričakujemo, naj bo... metuljčke. In to iskanje, kot tudi vse drugo, začneš pri sebi, v sebi, skozi sebe.
Ko se sam proces duhovnega prebujanja začne, ni v samem začetku nič drugega kot veliko 'aha' momentov. Pravzaprav gre za razslojevanje programov v katere smo vpeti in zapeljani; gre za spreminjanje pogleda na svet; gre za vse večje zavedanje na kakšni stopnji ignorance smo živeli do tedaj. Slepo smo verjeli, da je svet zunaj nas vse, kar je. V resnici pa je vse, kar nam je predstavljeno.
Kakorkoli že, če ste pripravljeni postavljati eno nogo pred drugo in živeti po načelu, da je vaš največji učitelj vaša zadnja napaka ali pa vaše zadnje zmotno prepričanje, se boste lažje soočali z vsemi okostnjaki, ki bi znali začeti padati iz omare. Temu, kar sicer rečemo napake, so zgolj izkušnje na podlagi katerih dobivamo globlje vpoglede in brez katerih le-teh ne bi mogli dobiti.
Zame spoštovanja vreden duhovni učitelj in komik, Bill Hicks, je izjavil, da je življenje kot vlakec smrti, polno vzponov in padcev. Ko se podamo na duhovno pot, se ta izjava še najbolj potrjuje. Neke vrste duhovno vodilo pravi, da, če sedaj nismo srečni s tistim kar imamo, moramo vedeti, da ne bomo srečni tudi, ko bomo želeno dobili. Če bomo vse življenje delali, da bomo zaslužili veliko denarja in bili potem srečni, ne bomo.
Vse je samo stanje zavesti.
Naša pot k spoznanju in s tem razsvetljenju je že sama po sebi nekakšen oksimoron, saj smo vsi že po naši naravi razsvetljeni. Smo večna zavest, ki je vse kar je, vse kar je bilo in vse kar kdajkoli bo. Če obstajamo, smo vedno obstajali in še naprej bomo. Tu, žal, ne moremo prav ničesar spremeniti. To je spoznanje, ki ga moramo najprej osvojiti.
Ko le-to doumemo, si lahko oddahnemo, naslonimo nazaj v vedenju, da je vse samo neskončna igra in da življenje vse prevečkrat jemljemo preresno. Prepoznati moramo to igro, njene ovire in pasti in uživati v igranju.
To, kar mi dejansko na tej poti počnemo je kot bi lupili čebulo. Lupimo svojo iluzijo, odstranjujemo svoje družbene, religijske, mentalne programe, ki nas oddaljujejo in nam preprečujejo, da bi prišli do svojega naravnega stanja, ki je že samo po sebi razsvetljeno. Vsekakor se moramo zavedati, da ta pot ni lahka, saj se nam začne podirati naš prejšnji svet in to je iz perspektive, ki smo jo imeli do tedaj, dostikrat boleče. Si pa lahko sami, po svojih izkušnjah pritrdimo, da smo se največ v življenju naučili oz. spoznali prav iz težkih in bolečih izkušenj. In eden težjih delov igre je, ko se moramo soočiti z našim egom, strahovi, ponosom.., da bi naposled lahko odkrili našo najboljšo verzijo sebe in resnično delovali in živeli svobodno.
Prisrčen pozdrav,
Mely
Vir: www.mychi.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poznavanje-Samega-Sebe-Duhovnost
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
