Velika politika se prične in konča pri malem človeku.

Nekateri politiki mislijo, da je oblast eno malo podjetje,
za ustvarjanje profita; seveda samo za njih
in to dokler so na oblasti na kakršenkoli način.
Za mene je politika samo prijazno ukvarjanje z ljudmi,
in to samo na tak način, ki življenje ljudi plemeniti,
ki jim ne krati človeških pravic in jim ne povzroča krivic.

Ko oblastnikom oblast že toliko zleze pod kožo,
da oni celo verjamejo, da so izvoljeni samo zato,
da nas državljane po domače povedano j***jo v glavo,
pa pride pravi čas za njihovo zamenjavo.

Zdaj ali se oblastnik, ki se je držal zgornje formule,
lahko spremeni čez noč in začne končno služiti ljudem?

Kar se mene tiče, bi rekel da lahko, ampak ne nekdo,
ki obdrži vse svoje stare miselne vzorce in navade
in nam še naprej prodaja svoje pravljice in svojo meglo.

Pravzaprav se ni nikoli dosti spraševala o tem, kakšno bo njeno življenje. Živela je bolj iz dneva v dan. Bila je spogledljivka, ki ji ni bilo para. Hodila je po diskotekah, preplesala dolgo v noč. Čez dan je bila vedno turobna in zamorjena, ko pa je padla noč se je njeno življenje šele pričelo. Tako je živela že od svojega 18. leta, zdaj pa jih je štela že nekaj čez trideset. Vse njeno življenje je bilo podrejeno zabavi. Bila je precej bistro dekle, imela je fakultetno izobrazbo, svoj poklic, službo, torej bila je ekonomsko samostojna. Moške je jemala bolj za šalo, kot zares. V glavnem se je ukvarjala z manj inteligentnimi moškimi od sebe, saj z njimi po skupaj preživeti noči ni imela problemov. Odvrgla jih je kot smeti, saj naslednji dan ni vedela z njimi kaj početi.Vse to je je počela z užitkom, brez slabe vseti in z veliko naslado.

Tudi tistega petkovega večera se je odpravljala s prijateljicami na pijačo in potem v diskoteko. Skrbno si je uredila pričesko, nalakirala nohte temnordeče, namazala svoje polne ustnice in poudarila svoje temnozelene oči s črno maskaro. Tako so bile njene oči še večje, skrivnostnejše in zapeljive. Oblekala je zapeljivo črno obleko, ki je poudarjala njene polne obline in dolge noge. Zavedala se je, kako samozavestno deluje in tako se je tudi počutila. Sodobna dama, ki obvlada svet okoli sebe!

Ženska je nedopovedljivo hudobnejša od moškega, tudi pametnejša; dobrota pri ženski je že oblika izrojenosti... Pri vseh tako imenovanih "lepih dušah" je na dnu fiziološka slabost - ne povem vsega, drugače bi postal mediciničen. Boj za enake pravice je celo simptom bolezni: to ve vsak zdravnik. - Kolikor bolj je ženska ženska, se vendar z vsemi štirimi otepa pravic na splošno: naravno stanje, večna vojna med spoloma, ji vendar daje daleč najvišji rang. - Je imel kdo ušesa za mojo opredelitev ljubezni? Ta je edina vredna filozofa. Ljubezen - v svojih sredstvih vojna, v bistvu pa smrtno sovraštvo med spoloma. - Je kdo slišal moj odgovor na vprašanje, kako ozdraviti - "odrešiti" žensko? Napraviš ji otroka. Ženski so potrebni otroci, moški je vselej samo sredstvo, pretveza, taktika. Ko vzdignujejo sebe, kot "žensko samo na sebi", kot "višjo žensko", kot žensko "idealistko", hočejo vsesplošno raven ranga ženske pritisniti navzdol; za to ga ni zaneslijivejšega sredstva kakor gimnazijska izobrazba, hlače in pravice politične glasovalne živine. Emancipiranke so pravzaprav anarhisti v svetu "večno ženskega", ponesrečenke, katerih največji instinkt je maščevanje...Cel rod najhudobnejšega "idealizma" - ki se sicer pojavlja tudi pri moških, na primer pri Henriku Ibsnu, tej tipični stari devici - ima za cilj zastrupiti čisto vest, naravo v spolni ljubezni..."
(Friederich Nietzsche, "Ecce Homo", Slovenska Matica Ljubljana, 1989, str 203.)

Ko si se rodil, si bil kot pravkar posejano čebulno seme. Bil si brezmadežen potencial, pripravljen da požene korenine in se povzpne visoko proti soncu. Skozi odraščanje pa si se pričel obdajati z zaščitnimi plastmi, ki so nezavedno postale del tebe. Rastel si in rastel, dodajal nove in nove plasti, in tako se je tvoja notranjost postajala vse bolj ločena od zunanjega sveta ter ostalih bitij v tvoji okolici. Vendar pa se ti to ni zdelo prav nič nenavadnega, saj so bili tudi ostali na debelo obdani z množico različnih slojev in lupin.

Čisto na začetku te nihče ni razumel, bil pa si sprejet z vso nežnostjo in ljubeznijo. Kmalu zatem so se te naveličali, in nič več nisi bil center sveta. Tvoje seme je pognalo prvo korenino, in se obdalo s prvim ovojem zaskrbljenosti. Želel si rasti, raziskovati, pognati prvi list in ga nastaviti sončnim žarkom. Pa so tvoj list drugi kaj hitro upognili, ti pa si dodal nov ovoj, da bi ublažil pritiske okolice. Stegoval si se proti nebu, a si bil stalno v senci višjih in močnejših. Dodatni ovoji so te okrepili, ti dali novih moči in več možnosti, da bi našel svoj kotiček pod soncem.

Časi, ko se bližajo so za nekatere polni pričakovanja, zadovoljstva, hrepenenja, sreče in sploh. Čas zaljubljenih - Valentinovo. Čas, na katerega nas opozarjajo revije, časopisi, radio, televizije, plakati… sploh vse, kamor pogledaš, je nagnjeno k temu, da ti sporoča kaj moraš kupiti ljubljeni osebi, kam jo moraš peljati, kako se moraš obnašati. Reklamni panoji……

Zakaj samo takrat, ko je Valentinovo? Zakaj nebi celo leto, moški in ženske, poslovneži in gospodinje, homoseksualci, biseksualci, mladi, stari, otroci in sploh vsi prebivalci tega planeta na katerem živimo, izkazovali drug drugemu ljubezen?


Kako si narobe razlagamo zaljubljenost in ljubezen. Kako je ta beseda zlorabljena od nekaterih - ljubezen je univerzalna in jo lahko izkazujemo in jo čutimo in imamo. Vsak jo ima v sebi. Zaljubljenost pa je kemija, kemijski proces, ki spremeni obnašanje in razmišljanje človeka in je tako kot droga - omamljen in odsoten. Tak človek ne bi smel voziti avtomobila, sklepati večje posle in sprejemati velike odločitve. Ljubezen tudi ne mine, samo zaljubljenost mine.


Vsaka zaljubljenost, ki pa ni postala ljubezen, pa pomeni bolečino, a ta bolečina je kot gnoj iz katerega zraste najlepša roža. Je izkušnja za v naprej, le od vsakega posameznika je odvisno ali jo bo uporabil, ali pozabil.


Lepo je biti zaljubljen, a še lepše je čutiti ljubezen in jo izkazovati drugim - pa ne le en dan v letu, ampak vse dni v letu.

Ni pomembno kaj delaš, ampak kako delaš - z veseljem in popolnostjo.


Zakaj se ljudje opredeljujemo: to delam rad, tega ne maram delati? Kaj ni bolj pomembno kako stvari delamo. V vsako stvar, če želimo, da bo dobro opravljeno, je potrebno vložiti mir in ljubezen v pravem pomenu besede. Velikokrat pridemo v življenju v situacijo, ko ne moremo izbirati med tem, ali nekaj narediti ali ne. Velikokrat se srečamo z "nujnimi opravili", ki jih ne moremo niti preložiti na drugo osebo, niti opustiti, ampak jih je potrebno enostavno opraviti.


Že sama misel na to, da moramo opraviti neprijetno delo, pa nam vzame veliko več energije, kot če bi se ga lotili in ga opravili takoj brez razmislekov in pomislekov o tem.

Ko smo jezni in se pritožujemo, pa čeprav samo v mislih, izgubljamo ne samo energijo, ampak tudi čas. Vemo, da ne moremo nič spremeniti, včasih si celo želimo, da bi bilo delo opravljeno ali pa se to od nas pričakuje.

Tvoji starši ti želijo najboljše. Učijo te, vpišejo v šolo in se trudijo, da bi te kar najbolje pripravili na svet, v katerem zanje vse hitreje zastari. Svetujejo ti čim višjo izobrazbo, da boš lahko dobil dobro plačano službo in živel udobno življenje. In zato nekateri namenijo celo več kot polovico svojega življenja, da bi se učili, pridobivali znanje, in postali učeni kar se le da. Poglejmo sedaj, kaj znanje je, in ali je v resnici tako koristno, kot se ga opeva.

Recimo, da vidiš nek predmet in ugotoviš, da je to stol. Kako si lahko to vedel? Predmet, ki si ga videl, si primerjal z vsem, kar imaš v svojem spominu, in najbližje je ustrezal opisu stola. In kako je postal opis stola del tvojega spomina? Nekdo ti ga je kot takega pokazal ali opisal. Najprej si torej sprejel od nekoga definicijo stola, potem, pa si to definicijo primerjal s predmetom, ki si ga videl. Ko torej izjaviš, da nekaj poznaš, pravzaprav izjavljaš, da nekaj enačiš z nečem iz tvojega spomina.

ki pa jih je v bistvu 13…

Zemlja je živo bitje, in tako kot vsako živo bitje, tudi ona vdihuje in izdihuje. Dnevni vdih se začne približno ob petnajsti uri in traja do približno treh ponoči, od treh ponoči do petnajste ure pa traja zemeljsko – telesni izdih.

Med dnevnim vdihom se v fizičnih telesih kopiči energetska rezerva, izdih pa skrbi za procese čiščenja, prebave, rasti in budnosti fizičnega telesa.

Letni vdih Zemlje traja okrog 6 mesecev, začne se pa približno ob svetem Lovrencu (10. avgusta). To obdobje traja do svečenice (2. februarja).

Najmočnejša točka letnega vdiha je dvanajst svetih noči. Priprava nanje se začne v cerkvenih obredih že s prvo adventno nedeljo. V času svetih noči sile zla (teme) nimajo skoraj nobene moči na živa bitja, zato se je tudi rojstvo Jezusa zgodilo ponoči. Te noči so zato zelo primerno obdobje za fizično-vitalno obnovo.

Zemeljski izdih traja naslednjega pol leta in vzpodbuja naravo v brstenje, rast, zorenje… znaki zemeljskega izdiha se pokažejo po 25. februarju v brstenju drevesnih popkov, ki se bodo razvili v liste in v cvetenju prvih znanilcev pomladi (teloh, zvončki, trobentice, mačice…).

Sestavni del naših družbenih dogajanj so tekmovanja. To so dogodki, ki vzbujajo pozornost in združujejo skupine ljudi. Vrstijo se pogosto in na raznih področjih. Pomerja se ena skupina ljudi proti drugi ali pa več posameznikov med sabo. Tekmovanje naj bi bilo zdravo, saj naj bi pripomoglo k razvoju posameznika in družbe. Kljub temu, da je običajno zmagovalec eden, oziroma so nagrajeni trije najboljši, velja zato rek, da je udeležba na tekmovanju pomembnejša kot sama zmaga. Pa si oglejmo naravo tekmovanja malce podrobneje.

Vsako tekmovanje je osnovano na konceptu izboljševanja. Tisto, kar je popolno, ni mogoče izboljševati, sicer to ne bi bilo popolno. Torej, če tekmuješ, zanikaš popolnost. Če meriš čas, zanikaš večnost, če meriš razdalje, zanikaš brezmejnost, in z vsakim tekmovanjem zanikaš popolnost v tistem, kar meriš. Tekmovanje je vedno zagovarjanje nepopolnosti, saj lahko meri le neko pomanjkanje.

RAZLIČNOST MED NAMA!

Prijatelj, dober notranje miren dan želim. Vzemi si čas za svetlobo besed in za srečo.

Različnost med nama – pot drug k drugemu ali oddaljevanje drug od drugega?

Da sta moška in ženska narava različni, to nam je vsem jasno in prav zaradi te velike različnosti se vezi med moškim in žensko ustvarjajo.

Kdaj se zgodi, da ta različnost postane težka in ustvarja pregrade ali odaljenost drug od drugega.

Govorica ljubezni ne potrebuje besed - a ne?
Poljub in objem sta zagotovo najbolj prijetna stimulacija za dan, ki je pred nami - oziroma za nami. To naj bi bila le rutina, ampak globoka povezava dveh oseb, pri katerih besede niso več potrebne. Nežnosti, ki prihajajo iz srca, pomenijo enost s tistim, ki ga ljubimo in spoštujemo ter so najučinkovitejša blažitev za napore delovnega dne.

Delo

Kaj je delo? Ponavadi je odgovor: »delo je nekaj, kar počnemo za preživetje«. Vendar nas taka definicija oropa življenja. Nekateri spoštujejo delo, kot smisel življenja, in zanemarjajo ostala področja. Nekateri delo enostavno pretrpijo in potem »uživajo« ob vikendih. V vsakem primeru nam od Življenja ne ostane veliko.

Kaj pa je točno namen dela?
E.F. Schumacher: »Kot prvo, da nam zagotovi potrebne dobrine in storitve. Kot drugo, omogoči nam da uporabimo svoje darove oz. talente. Kot tretje omogoči nam služenje in sodelovanje z drugimi, da se tako osvobodimo prirojene egocentričnosti.«
Ekonomist R. Theobald: »Delo je nekaj, kar ljudje nočejo početi in denar je nagrada, nadomestilo za nevšečnost dela.«
S. Terkel v knjigi Working opisuje delo kot: »...gre se za nasilje, nad duhom in telesom. Delo predstavlja čire na želodcu, nesreče, pare, ki se prepirajo, pretepe, živčni zlom, brcanje psa naokoli. Je predvsem vsakodnevno poniževanje.«
Na drugi strani pa Kahil Gibran pravi tako: »Delo je ljubezen, ki je postala vidna.«
Kaj je torej delo blagoslov ali prekletsvo?

Duhovni proces povečanja lastne moči
Carol Hansen Grey

Jezus se pogosto pogovarja z mano in razširja mojo zavest na področja mojega življenja, ki potrebujejo pozornost. Naslednji proces je prišel neposredno iz ene od meditacij, ki jih imava skupaj s partnerjem.

Jezus in drugi mojstri so nam povedali, da 'ni nedejavnih misli'. Vsaka misel kreira in Jezus sporoča: »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da pazite na svoje misli.« St. Germain o isti temi govori: »Upravljanje z vašimi mislimi zahteva odločno pazljivost, vendar mora biti opravljeno. Če bi tujci pričeli odpirati vrata in hoditi skozi vaš dom, nenajavljeni in nedobrodošli, sem prepričan, da ne bi bilo dolgo, ko bi zaklenili vrata in po potrebi izobesili napis, da lahko vstopijo samo povabljeni in nihče brez najave.« Nadaljuje z razlago, kako dopuščamo 'nepovabljenim in nedobrodošlim' mislim, da se sprehajajo skozi sobe našega uma, kjer v našem življenju ustvarjajo opustošenje, mi pa še vedno puščamo vrata odprta. Zaprite vrata!

Z denarjem ne moremo kupiti sreče! To dejstvo so v svoji študiji sedaj dokazali raziskovalci iz univerze v južni Kaliforniji.

Še več, ljudje ne postajajo srečnejši na račun bogatenja. Pravzaprav študije številnih psihologov niso našle nikakršnih skupnih točk med srečo in bogastvom.

SPREJEMANJE
Sprejmi to kar čutiš, brez obsojanja ali kritike. Tvoji občutki ti nekaj sporočajo, nauči se prisluhniti.

PRIPRAVLJENOST
Bodi se pripravljen spremeniti. Bodi se pripravljen učiti. Bodi pripravljen delovati. Bodi pripravljen poslušati. Bodi pripravljen ne imeti prav.

ODPUŠČANJE
Odveži to, kar se je zgodilo v preteklosti, da boš lahko spremenil sedanjost.

USTVARJAJ
Poglej kaj delaš, trenutek za trenutkom, dan za dnem. Če ti to, kar delaš, ne prinaša tistega, kar želiš, PRENEHAJ TO POČETI! Ustvari nekaj novega z drugačnim delovanjem.


To, na kar se osredotočaš, bo postalo tvoja realnost.
Spremeni svoje misli... spremeni svoje Življenje.

Iyanla Vanzant

RAZMIŠLJANJA O OBDAROVANJU, DARILIH IN DAROVIH (dati pomeni prejeti)

Obdarovanje je proces usklajevanja z energijo človeka, ki mu hočemo na subtilni način povedati, da nam nekaj pomeni, da smo se dotaknili njegove biti in da nam ni vseeno, kako se počuti. Z darilom želimo prinesti luč, izvabiti nasmeh na lica in prižgati iskrice v očeh.

Kot obdarovanec se najlepše zahvalimo za pozornost tako, da darilu namenimo čas in se potopimo v sporočilnost darila.

Pri obdarovanju gre za spoštovanje človeških odnosov, za spoštovanje bivanja. Radostimo se vsi skupaj v prazničnih dneh in ne pozabimo, da je praznik lahko vsak dan, če se le tako odločimo.

Obstajata dve vrsti duš dvojčic: tista, ki prihaja od iste Duše, kot odnos dvojčkov v družini, ter tisti, s katerimi se povežemo tako globoko, da se povežemo na ravni Duše. Slednje je bolj pogosto. In dejansko pogosto tvori boljša razmerja. Samo to, da smo povezani na ravni Duše, še ne zagotavlja, da bomo združljivi v telesu. Včasih ima človek dušno povezavo z drugim, vendar se z njim ne more povezati v romantičnem smislu ali združiti na ravni telesa.

Če se fizično, čustveno, mentalno in duhovno povežemo na globoki ravni, smo za vedno povezani na ravni naše Duše. Za večino ljudi, duša dvojčica ni nekdo, s katerim nam je bilo namenjeno biti, pogosto je to nekdo, s komer se povežemo na vseh ravneh.

Zlo ni destruktivno samo za druge – na koncu uniči tudi sebe.

O nobeni temi ni bilo napisano toliko, kot o ljubezni. A vseeno se zdi, kakor pravi Ellington, da lahko povemo tisoč stvari, ki niso ljubezen, a niti ene, ki je. Kot bi se izmikala, kot bi jo vse domislice celo najuglednejših piscev komaj oplazile, če že ne razvrednotile. Vsemu navkljub pa menim, da ni nihče tako neposredno ujel bistva tiste prave, veličastne ljubezni, ki se lahko rodi (ali morda zgolj je – od vedno za vedno) med dvema, kot ravno Trstenjak, ko pravi:

Prava ljubezen je srečanje dveh oseb, v kateri se “jaz” isti s “ti”. To potemtakem sploh ni nobeno predmetno doživljanje, marveč docela osebno. Gre za doživljajsko identifikacijo: jaz hočem isto kar ti. Jaz imam tebe tako rad kakor sebe. Jaz želim tebi vse “dobro” kakor sebi. Mene tvoja žalost boli enako kot tebe in obratno tebe boli moja žalost kakor mene. Veselim se tvojih dobrin kakor ti in obratno se ti veseliš mojih kakor jaz. Ker se istim s teboj, je tvoje življenje moje življenje.

Pregovor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni.
Čeprav to vemo vsi, nas je vseeno strah, zakaj?

Odgovor je preprost: Ker so nas s strahom strašili starši in družba že od našega ranega otroštva in nas s tem prisiljevali k ubogljivosti. Torej so ključi straha v miselnih vzorcih lepo zakodirani v naši podzavsti, in se vsakokrat preprosto sprožijo, ko je za to primeren čas. Nekateri pravijo, da naš strah sega celo nazaj v prejšnja življenja, vendar se raje zdaj omejimo na prav tega, ki ga živimo.

Opažam, da v svetu obstajata dve šoli, ki sta si nekako nasprotni v doseganju cilja notranje izpolnitve.
Ena obljublja izpolnitev po poti celibata in odrekanja, ki je prisotno v mnogih religijah in gibanjih, druga pa obljublja notranjo izpolnitev v izpolnjevanju zunanjih želja, k čemur je danes usmerjena celotna zahodna družba.
Zame ni bila dobra ne ena, ne druga Zakaj?
Recimo, če bi šel v samostan z željo odreči se zunanjemu svetu, bi želje po zunanjih ugodjih in drugih dražestnih željah še vedno ostale v moji glavi, če pa bi si izpolnil vsako željo, ki bi mi prišla na pamet, pa bi vedno prišla spet neka nova in nova želja po zadovoljitvi, kot recimo droga, ali pa bi se morda celo dokončno naveličal življenja, kot se ga pri nas v Sloveniji vsak dan naveliča v povprečju po ena oseba, ki uspešno naredi samomor.

Naj začnem s pismom nekoga, ki je nekako takole začel pisati ljubezensko pismo svoji dragi:
»Zate ljuba moja, bi preplaval vsa svetovna morja, zate ljuba moja, bi preplezal vse svetovne gore …
in končal s: »V soboto pridem k tebi, če ne bo deževalo«

Vsekakor gre pri vsakem ljubezenskem odnosu za dve vrsti ljubezni. Ena je brezpogojna ljubezen, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, cenjenju, iskrenosti in predanosti, ko enostavno ne moreš reči, da imaš to osebo rad zaradi določenega razloga, ampak jo v celoti sprejemaš takšno kot je in čutiš, da se v njeni družbi prijetno počutiš in plemenitiš, da ji nekako pripadaš, oziroma, da je celo tvoje poslanstvo, da si s to osebo do svojega, ali njenega konca.

Analiza IGRE “Če Ne bi bilo tebe” (primer) po Transakcijski analizi ; Seminarska naloga Z. Patricia

Žena se pritožuje nad tem, da ji mož tako zelo omejuje družbene aktivnosti, da ona sama ni mogla razviti in se naučiti nekih spretnosti družabnega življenja in igranja…
Prepričana je, da če ne bi bilo njenega moža, bi ona marsikaj počela.

BREZPOGOJNA LJUBEZEN

O brezpogojni ljubezni govorimo takrat, ko sprejmemo človeka takšnega kot je in ga ne poskušamo spremeniti. To je velja predvsem pri zdravljenju. Ko nas nekdo poišče in nas prosi za pomoč, mu jo moramo izkazati na način, ki ga najbolje obvladamo in s katero vemo, da mu ne moremo škodovati…