Ko si se rodil, si bil kot pravkar posejano čebulno seme. Bil si brezmadežen potencial, pripravljen da požene korenine in se povzpne visoko proti soncu. Skozi odraščanje pa si se pričel obdajati z zaščitnimi plastmi, ki so nezavedno postale del tebe. Rastel si in rastel, dodajal nove in nove plasti, in tako se je tvoja notranjost postajala vse bolj ločena od zunanjega sveta ter ostalih bitij v tvoji okolici. Vendar pa se ti to ni zdelo prav nič nenavadnega, saj so bili tudi ostali na debelo obdani z množico različnih slojev in lupin.

Čisto na začetku te nihče ni razumel, bil pa si sprejet z vso nežnostjo in ljubeznijo. Kmalu zatem so se te naveličali, in nič več nisi bil center sveta. Tvoje seme je pognalo prvo korenino, in se obdalo s prvim ovojem zaskrbljenosti. Želel si rasti, raziskovati, pognati prvi list in ga nastaviti sončnim žarkom. Pa so tvoj list drugi kaj hitro upognili, ti pa si dodal nov ovoj, da bi ublažil pritiske okolice. Stegoval si se proti nebu, a si bil stalno v senci višjih in močnejših. Dodatni ovoji so te okrepili, ti dali novih moči in več možnosti, da bi našel svoj kotiček pod soncem.



Že tvoji bližnji so te venomer odevali v sloje oblačil, da bi te zaščitili pred, mrazem. Rastel si v slojih iz sten, da bi bil varen pred vetrom, dežjem, snegom in zmrzaljo. Ločen pa si bil tudi od drugih s sloji iz vrat in ključavnic. Iz ene lupine si prehajal v drugo lupino, in celo za prevoz iz ene lupine do druge je obstajala neka lupina, ki je obdajala tvoj ovoj, obdanega z ovoji. Povsem si se navadil na različne ovoje in lupine in jih negoval, loščil in nadgrajeval, ter tako povsem pozabil na tisto, kar se je skrivalo pod vsemi temi številnimi plastmi.

In ko si opazoval tiste, ki so jim listi že oveneli in korenine opešale, si se spraševal, čemu vse skupaj koristi. In videl si tudi tiste, ki so še poslednjič uzrli sonce ter nato ovoje za vedno vrnili materi zemlji. Takšen konec vsekakor ni bil to, kar si hotel za sebe. Temu vsled si pričel trkati na lupine drugih, da bi izvedel, kaj se resnično skriva pod njimi. Ovoji pa so bili debeli in neprodorni, in kmalu si ugotovil brezplodnost takšnega početja. Naposled pa se ti je posvetilo, da bi lahko odgovore pričel iskati tudi v svoji notranjosti.

Pričel si lupiti prvi debel ovoj laži, ki te je varoval pred svetom. Za njim se je skrivala neverjetno obsežna plast presojanja in zamer. In pod njo je bilo še polno drugih plasti sebičnosti, častihlepnosti, poželenja, hotenja, sovražnosti, strahu, lahkote, pomanjkanja in obilica miselnih vzorcev, ki so preprečevali, da bi prišel do stika z iskro življenja, ki je skrita v slehernem semenu. Lupil in lupil si plast za plastjo, počasi, vendar vztrajno, v pričakovanju razkritja največje skrivnosti stvarstva.

In naposled se ti je razkrila. Najsvetlejša svetloba, ki je prebivala v tvojem srcu je zasijala na vse strani sveta in pregnala sence negotovosti. Sedaj si končno spoznal, da si čista ljubezen, božanska luč in popolno seme, iz katerega lahko vzklije vse, kar si zamisliš. Nič več ne potrebuješ ovojev, saj te v resnici ničesar ne more prizadeti. Poslej boš sejal le še seme brezpogojne ljubezni, in jo vsajal v srca ljudi, da bodo tudi oni lahko odvrgli nepotrebne plasti in se združeni s teboj veselili v večni radosti bivanja.


Anže Rozman, 23.1.2004