Pregovor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni.
Čeprav to vemo vsi, nas je vseeno strah, zakaj?

Odgovor je preprost: Ker so nas s strahom strašili starši in družba že od našega ranega otroštva in nas s tem prisiljevali k ubogljivosti. Torej so ključi straha v miselnih vzorcih lepo zakodirani v naši podzavsti, in se vsakokrat preprosto sprožijo, ko je za to primeren čas. Nekateri pravijo, da naš strah sega celo nazaj v prejšnja življenja, vendar se raje zdaj omejimo na prav tega, ki ga živimo.


Da bi me prisilili v ubogljivost, so me moji starši v moji rosni mladosti strašili z bav bavom, da če ne bom priden in lepo ubogal bo prišel on in me vzel. Ker nisem vedel kako izgleda ta »bav bav«, sem se ga nekaj časa res hudo bal.

Neka naša gospodinjska pomočnica, pa me je strašila kar s smrtjo, češ da bom kar umrl, če ne bom priden in ubogal. Spomnim se, da sem se vrgel takrat na tla in z rokami in nogami tolkel po tleh in jokal in kričal, da jaz pa že ne bom umrl (Res ne bom.), ona pa se je pri tem zabavala in smejala.

Ko me je mama prvi dan peljala v šolo, sem celo pot jokal in hotel nazaj domov, ker me je bilo strah. Šole res nisem nikoli maral, ker se mi je vedno zdela nekakšna hiša strahov. Zakaj? Ker so me starši pred njo in učitelji v, vedno strašili, da v kolikor se ne bom učil, nikoli ne bo nič iz mene. Torej sem se uči samo zato, da ne bi dobil »cveka«. Nekateri učitelji v osnovni šoli in profesorji v gimnaziji so bili pravi strokovnjaki za ustrahovanje dijakov in so s takimi dejanji zdravili svoje manjvrednostne komplekse in na dijakih sproščali svojo negativno energijo (še vedno jo).

Spomnim se sošolca v gimnaziji, katerega oče je bil direktor nekega podjetja. V tem podjetju je delal tudi mož ene od profesoric na gimnaziji. Direktor je bil strah in trepet za delavce in tudi njegovega sina, mojega sošolca, od katerega je zahteval, da je odličnjak. Mož profesorice je tarnal ženi nad hudim direktorjem, ona pa je bila strah in trepet na šoli in se je izživljala nad mojim sošolcem, ki ga je kar naprej spraševala in je imel njen predmet kar naprej seveda »cvek«.
Sošolec je rešil svoj strah in stisko tako, da je pri šestnajstih letih vzel očetovo pištolo in se ustrelil v glavo.

Neverjetno, kako naš strah določa celo našo poklicno usmeritev, saj dostikrat gremo študirat tisto, v kar nas porinejo starši, ali tisto, kar nam bo prineslo večjo materialno blagostanje. Tako zaradi tega strahu, človek celo življenje lahko počne to, kar ga sploh ne veseli in svojo negativno energijo, ki se pri takem delovanju sprošča, širi na sodelavce in ljudi okoli sebe in kar je najbolj zanimivo in žalostno je to, da taki ljudje enostavno ne prenašajo srečnih ljudi.

Oni hočejo sodelovati s takimi ljudmi, kakršni so oni sami, saj poznaš pregovor iste sorte ptiči skupaj letajo.

Zadnjič sem v trgovini slišal mimogrede pogovor med prodajalko in stranko. Stranka se je pohvalila, kako se je njeni hčeri uspelo dobro poročiti v bogato družino in zdaj upa, da se bo kaj podobnega primerilo tudi njenemu sinu, ki še ni preskrbljen. Imelo me je, da bi jo vprašal: «Kaj pa njuna sreča gospa?«

Oblastniki večine držav si želijo ustrahovanih podložnikov, ker jim je z njimi mnogo lažje manipulirati.
Volivci običajno na volitvah volijo tiste stranke, za katere jih je manj strah, da bo pod njihovo oblastjo še slabše, kot je bilo doslej, torej strah ljudi odloči volitve.

Ni naključje, da je tudi v naših medijih vse več prisotnosti grozljivih prizorov in zgodb, da o grozljivkah na televiziji niti ne govorim, ki jih predvajajo seveda ob času, primernem tudi za naše otroke.

In potem ti neki ljudje govorijo, kako je strah brezvezna stvar (res je brezvezna) in kako se ga je treba čimprej znebiti. (Tudi res).
Seveda, nekaj, kar ti je bilo lepo servirano celo življenje in imaš lepo zakodirano v svoji podzavesti, se boš kar takoj znebil z neko formulo, malo »morgen«.

Poznam gospo, ki se strašno boji pajkov in ki jo ob tem zgrabi panika, celo ob pogledu na čisto navadno »suho južino«.
Bila je že pri psihiatrih in raznih terapevtih, ki pa ji niso mogli dosti pomagati.

Torej, vem, da je strah votel, okoli ga pa nič ni, ampak kako naj ga vendar prepričam naj odide od mene?
Moj strah lahko nadomesti, samo moj notranji občutek, ki je dosti močnejši od mojega strahu. In kaj to je?
Zase boš to moral(a) ugotoviti sam(a), jaz sem odkril ta občutek znotraj sebe, znotraj darila štirih tehnik Samospoznanja, ki mi jih je brezplačno odkril moj učitelj, mojster in prijatelj Prem Rawat Maharaji. :)

Pri njegovem učenju ne gre za tvoje, ali moje mišljenje,
temveč zgolj za čutenje, čutenje, čutenje.
Čutenje tvoje ljubezni in tvojega miru,
čutenje tega, kar si,
kar si že, kot dojenček poznal,
preden te je bilo,
sploh prvič strah :)


Stojan Svet