Naj začnem s pismom nekoga, ki je nekako takole začel pisati ljubezensko pismo svoji dragi:
»Zate ljuba moja, bi preplaval vsa svetovna morja, zate ljuba moja, bi preplezal vse svetovne gore …
in končal s: »V soboto pridem k tebi, če ne bo deževalo«

Vsekakor gre pri vsakem ljubezenskem odnosu za dve vrsti ljubezni. Ena je brezpogojna ljubezen, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, cenjenju, iskrenosti in predanosti, ko enostavno ne moreš reči, da imaš to osebo rad zaradi določenega razloga, ampak jo v celoti sprejemaš takšno kot je in čutiš, da se v njeni družbi prijetno počutiš in plemenitiš, da ji nekako pripadaš, oziroma, da je celo tvoje poslanstvo, da si s to osebo do svojega, ali njenega konca.



Edino tak odnos je vreden besede ljubezen, vse ostalo je le trgovina pogojne ljubezni.
Če imaš količkaj zdrave pameti, kaj hitro lahko že na začetku ugotoviš, kje si v svojem odnosu s svojo ljubljeno osebo, koliko je iskrena tvoja zveza, kaj si pripravljen storiti za njeno ohranitev, oziroma kaj je ona pripravljena storiti zato in kakšne bodo posledice, ki bodo iz tega izšle.
Lahko pa se začne pot kompromisov, saj ni tako slaba oseba, saj ima tudi veliko lepih lastnosti, mnogi so še veliko slabši itd itd.

Življenje je zame enostavno preveč dragoceno in mnogo prekratko, da bi delal kompromise na račun lastne sreče.

Zaljubiti se samo v zunanjo lepoto partnerja, ki se bo prej ali slej spremenila v grdoto, (lahko me imaš, samo če boš pazil, da mi ne boš pokvaril make up), je ena od največjih neumnosti, ki se nam vsem lahko zgodijo, a kaj, ko si pri tem ne moremo prav nič pomagati, dokler nas stvar sama nekako ne strezni, spusti in mine.
Kolikokrat sem se v življenju vprašal: »Kako si se sploh mogel zaljubiti v to osebo, s katero nimaš prav nobenih skupnih lastnosti?«

In vendar je prav vsak partnerski odnos tudi ena od šol, iz katere se človek lahko veliko nauči.
Dolgo časa sem rabil, da sem spoznal, da lahko ljubim samo nekoga, ki je sposoben sprejeti mojo ljubezen in mi jo v enaki meri vračati nazaj. Če ta pogoj ni zagotovljen, je taka zveza celo čustveno, mentalno, da ne rečem zdravstveno škodljiva in to za oba partnerja.

Kaj lahko dajem in kaj lahko sprejemam?
Vsekakor je osnovna stvar, ki jo v resnici imam moja pozornost.
Samo iz svoje pozornosti lahko dajem sebe in to je edino, iz česar lahko tudi sprejemam. Pozornost.
Vse ostalo so zame samo okraski, oziroma kulise za mojo nepozornost. Vse ostalo je nakopičena praznina brez vsebine. Pozornost je vsebina, vsebina, ki jo zaznavajo in potrebujejo celo in tudi otroci.
Če ta osnovni pogoj ni zagotovljen, izgubljam svojo dragoceno energijo, kot bi hotel napolniti nek sod brez dna.
Učiti se pozornosti, iz dna lastnega srca, zaljubiti se v ljubezen samo, je zame umetnost vseh umetnosti.



Sla in ljubezen

Ali se midva,
ki praviva,
da se ljubiva,
res lahko ljubiva,
če ne poznava,
skrivnosti srca?

Ali se midva,
ko se izljubiva,
vendar takrat,
komaj čakava,
da se razideva,
res iz srca ljubiva?

Brez najinega spoštovanja,
brez najinega cenjenja,
brez najine pozornosti,
ni zame, ne zate,
nobene ljubezni srca,
samo moja in tvoja, prazna sla.



V STIKU NOTRANJE LJUBEZEN

KAJ JAZ VEM ČIGAV POGLED,
JE BIL V ČIGAVE OČI UJET,
DOJENČKOV ALI MOJ.
Z OČMI SVA SE IGRALA,
OBA SVA SE SMEJALA,
NJEGOVA MAMA JE,
ZAČUDENA ZIJALA,
JAZ PA SEM IZSTOPIL,
IZ PREPOLNEGA AVTOBUSA,
NA NAPAČNI POSTAJI.
VESEL, DA SEM TA DAN SREČAL,
VSAJ ŠE ENO DUŠO,
V STIKU NOTRANJE LJUBEZNI.

Stojan Svet