Delo

četrtek, 25. september 2003 @ 05:15 CEST

Delo

Kaj je delo? Ponavadi je odgovor: »delo je nekaj, kar počnemo za preživetje«. Vendar nas taka definicija oropa življenja. Nekateri spoštujejo delo, kot smisel življenja, in zanemarjajo ostala področja. Nekateri delo enostavno pretrpijo in potem »uživajo« ob vikendih. V vsakem primeru nam od Življenja ne ostane veliko.

Kaj pa je točno namen dela?
E.F. Schumacher: »Kot prvo, da nam zagotovi potrebne dobrine in storitve. Kot drugo, omogoči nam da uporabimo svoje darove oz. talente. Kot tretje omogoči nam služenje in sodelovanje z drugimi, da se tako osvobodimo prirojene egocentričnosti.«
Ekonomist R. Theobald: »Delo je nekaj, kar ljudje nočejo početi in denar je nagrada, nadomestilo za nevšečnost dela.«
S. Terkel v knjigi Working opisuje delo kot: »...gre se za nasilje, nad duhom in telesom. Delo predstavlja čire na želodcu, nesreče, pare, ki se prepirajo, pretepe, živčni zlom, brcanje psa naokoli. Je predvsem vsakodnevno poniževanje.«
Na drugi strani pa Kahil Gibran pravi tako: »Delo je ljubezen, ki je postala vidna.«
Kaj je torej delo blagoslov ali prekletsvo?

Delo skozi zgodovino

Kot človeška bitja moramo vsi delati za osnovno preživetje – vendar koliko? Ali obstaja minimalno potrebno dnevno delo. Različni viri, od primitivnih kultur do moderne zgodovine, kažejo, da je potrebno odraslemu posamezniku delati tri ure na dan. Marshal Sahlins, avtor knjige Stone Age Economics je odkril, da preden je zahodni vpliv spremenil način življenja bušmanov v Kalahariju, je moški lovil dva do dva dneva in pol na teden, z povprečnim delavnikom 15 ur na teden. Ženske so porabile približno enak čas za nabiranje. Pravzaprav je en dan dela, preskrbel družino za tri dni z zelenjavo. Torej so možje in žene delali skozi celo leto nekaj dni in si nato vzeli nekaj dni časa za počivanje, igranje iger, pogovarjanje, rituale in obiske. Dr. Frithjof Bergmann pravi: »Večino človeške zgodovine je človek delal, le dve do tri ure na dan. Ko smo se premaknili iz agrikulture v industrijsko dobo, se je delavnik povečal in pojavile so se oznake kot: človek je len če ne dela 40 ur na teden... Predpostavka, da bi vsi morali imeti delo se je začela z industrijsko revolucijo.« Prav tako omenja Paramahansa Yogananda, ko govori o samo-oskrbujočih duhovno usmerjenih komunah po svetu, da zadostujejo tri ure dela dnevno, ter nam tako ostane čas, da počnemo tisto kar nam je pomembno.

Lahko si predstavljamo predindustrijske čase, ko je bilo delo povezano z družino, verskim praznovanjem in igro. Potem pa je prišla industrijska revolucija, ki je ločila življenje na predalčke »delo« in »ne-delo«. V 19. stoletju se je začel povprečni delavski človek zavzemati za krajši delavni teden. Sindikati so menili, da bi manj delavnih ur zmanjšalo bolezni in nejevoljo ter povečalo produktivnost. Veljalo je, da bi bilo manj delavnih ur posledica zorenja industrijske revolucije. Več prostih ur bi meddrugim omogočilo delavcem višjo izobrazbo, kar bi doprineslo k demokraciji in splošni kulturi. Vendar se je vse to končalo v času velike depresije (recesija okoli 1930) . Delavni teden, ki je padel iz začetka ind. revolucije, ko je trajal 60 ur na 35 ur v začetku 20. stoletja in se je med recesijo ustavil na 40 ur je do danes za nekatere zopet prišel na 50 oz. 60 ur. Zakaj?

Med depresijo je prosti čas postal sinonim za nezaposlenost. V prizadevanjih, da bi pospešili ekonomijo in zmanjšali brezposelnost je »New Deal« ustvaril 40 urni delavnik. Delavce so podučili, da je delo njihova osnovna pravica –ne prosti čas. Od recesije naprej malo Američanov vidi zmanjšanje dela, kot naravnen pozitiven rezultat ekonomske rasti in povečane produktivnosti. Namesto tega je dodatni prosti čas smatran kot zaviralec ekonomije, stabilnosti in rasti. Miti »rast je dobra« in »polna zaposlenost« so se uveljavili, kot osnovne vrednote.

Delo, kot nadomestek za Življenje

Nadalje smo v zadnje pol stoletja izgubili stik z družino in skupnostjo, kar nam je dajalo smisel zunaj delovnega mesta. Tradicionalni obredi, druženje in preprosto preživljanje časa z drugim so dajali pomen preživljanju prostega časa in občutek pripadanja. Brez občutka, da pripadamo ljudem in kraju kjer živimo, vodi prosti čas v dolgčas in osamljenost. Smisel in zadovoljstvo in celo odrešitev se danes išče v delu. Moški in ženske si danes odgovarjajo na stara verska vprašanja z delom in kariero. Skozi njih si odgovarjamo na vprašanja kot so: »Kdo sem jaz?« »Zakaj sem tukaj?«. Na nek način si celo predstavljamo kariero kot romantično vznemirjenje. Kot, da je tam nekje zunaj Prava Kariera za nas, ki bo izpolnila vse naše potrebe: dobrine, status, smisel, potovanja, spoštovanje, moč, samo-vrednost. Vse kar potrebujemo je, da najdemo Pravo službo za nas.

Vsi se spomnimo vprašanja, ki so nam ga zastavljali, ko smo bili majhni: »Kaj boš, ko boš velik?« Sprašuje nas o bivanju-biti, ne o delovanju. In vendar se večkrat identificiramo z našim poklicem: »Sem prodajalka.«, »Sem odvetnik.« In potem se čudimo, ko nastopi kriza srednjih let, ko ugotovimo, da to kar delamo, ne ustreza temu kar dejansko smo. Ker smo mnogo več. In kot vedno, odgovor leži v nas, leži v bivanju, zavedanju in ne delovanju.

Povzeto iz knjige:
Your money or your life,
Joe Dominguez, Vicki Robin

3 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030911111527973