Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 21. junij 2004 @ 06:16 CEST
Uporabnik: ana
Otroci imajo izredno sposobnost, da ne sprejemajo sveta odraslih s tistim spoštovanjem, za katerega smo tako prepričani, da bi ga morali. Na veliko jezo vseh vrst avtoritet porabijo otroci precejšnjo mero energije za uganjanje norčij. Nočejo upoštevati resnosti naših velikanskih skrbi, pri čemer pa pozabljamo, da, če bi mi postali podobnejši otrokom, naše skrbi morda ne bi bile več tako zelo velikanske.
nedelja, 20. junij 2004 @ 06:13 CEST
Uporabnik: ana
Na bolezni lahko gledamo kot na prazne gume v duševnosti – kot na nedoslednosti v naših življenjih, ki se nam v tistem času zdijo katastrofalne, kljub temu pa se zaključijo tako, da naša življenja preusmerijo na pot, ki ima svoj pomen.
nedelja, 20. junij 2004 @ 06:10 CEST
Uporabnik: ana
Rak je tako omejen –
ne more pohabiti ljubezni,
ne more uničiti upanja,
ne more razkrojiti vere,
ne more porušiti miru,
ne more ubiti prijateljstva,
ne more potlačiti spominov,
ne more utišati poguma,
ne more napasti duše,
ne more ukrasti večnega življenja
ne more premagati duha.
neznani avtor
iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell
sobota, 19. junij 2004 @ 06:26 CEST
Uporabnik: ana
V rokah držim
turkizni kamen.
V tem malem kamnu
roke držijo nebo.
Na njegovem robu
sedi oblak.
Nekje spodaj je svet.
Obrnem kamen in nebo se poveča.
V vedrini miru, ki jo hranijo kamni,
čutim, kje sem varen.
Srečen z nebom
v rokah, v sebi, v očeh.
Simon J. Ortiz
rojen leta 1941, je študiral na univerzi v New Mexicu in v Iowi. Danes je med najvidnejšimi indijanskimi liriki in je objavil že več knjig. Njegova lirika ohranja optimizem in veliko ljubezen do življenja - kljub nečlovečnostim in vsem grozodejstvom, ki so jih utrpela indijanska ljudstva v preteklosti in sedanjosti.
Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec
sobota, 19. junij 2004 @ 06:11 CEST
Uporabnik: ana
Sreča nima nič opraviti s tem, kar se nam dogaja, bistvo je v načinu dojemanja le-tega. Gre za spretnost, kako pri vsaki slabi stvari najti tudi kaj dobrega in kako imeti nazadovanje za izziv. Ko bi vsaj lahko nehali hrepeneti po tem, česar nimamo, in začeli uživati v tem, kar imamo, bi bila naša življenja veliko bogatejša, bolj izpolnjena in srečnejša. Čas za srečo je ta trenutek.
Največja ovira: strah.
Najboljši dan: danes.
Najlažja stvar: najti napako.
Najbolj nepotrebna stvar: ponos.
Največja napaka: predati se.
Največja ovira: sebičnost.
Največja tolažba: dobro opravljeno delo.
Najbolj zoprn človek: tisti, ki se pritožuje.
Najhujši bankrot: izguba zanosa.
Največja potreba: zdrav razum.
Najnizkotnejše čustvo: zavist ob uspehu drugega.
Najboljši dar: odpuščanje.
Največji trenutek: smrt.
Najvišje spoznanje: Bog.
Največja stvar na svetu: ljubezen.
neznani avtor
iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell
četrtek, 17. junij 2004 @ 06:20 CEST
Uporabnik: stojči
Nekateri ljudje nikakor ne morejo razumeti, da če na ta planet zemljo ne bi stalno prihajali mojstri, ne bi bilo tu prav nobenih religij, pa tudi ljudje bi se že zdavnaj pobili med sabo.
Noben mojster ne prinaša s svojim učenjem nekih novih moralnih norm in vrednot,
ampak so te moralne vrednote in norme zakodirane že v sami notranji svetlobi vsakega človeka, saj od te svetlobe prav vsak živi, ne glede na to, koliko se tega zaveda ali pa ne.
Tole zgodbico, ki jo tule bereš, si sproti izmišljam samo zato,
da bi ti moje besede mogoče dale kak navdih za tvoj korak,
še najbolje tak, ki te bo popeljal v tvojo božansko notranjost. :)
Visoko v gorah je bila majhna vasica, do katere se ni dalo priti drugače, kot samo priplezati tja čez visoke stene. Tudi spustiti se iz te vasice je bilo hudo nevarno, saj kdorkoli je to poizkusil, nikoli ni vedel ali bo to pot preživel
ali pa ga bo pod sabo pokopal kak gorski plaz ali pa mu bo padel na glavo kak kamen, ki se je stalno krušil od sten.
Kdorkoli je kdajkoli odšel, ali bolje rečeno odplezal iz vasice, se nikoli več ni vrnil, saj je bilo življenje v tej gorski vasici hudo težko in nevarno.
četrtek, 17. junij 2004 @ 06:07 CEST
Uporabnik: ana
Ne izogibaj se me. Bodi moj prijatelj, kot si bil vedno.
Dotakni se me. Preprost stisk moje roke mi lahko pove, da ti je še mar zame.
Pokliči me, preden prideš na obisk, toda ne boj se me obiskati. Sam sem. Potrebujem te.
Pokliči me, in mi povej, da prihajaš na obisk. Prinesi mi mojo najljubšo jed v taki posodi, ki jo potem lahko zavržem, da mi ni potrebno skrbeti, kdaj ti naj jo vrnem.
Pokliči me, in mi povej, da prihajaš na obisk. Dovoli, da ti preberem spisek stvari, ki jih potrebujem iz trgovine, in mi jih spotoma prinesi.
Pokliči me, in mi povej, da prihajaš na obisk. Prinesi s sabo najnovejše fotografije, revije, časopise… beri mi, pripoveduj mi. Dajaj mi občutek, da se svet ne vrti mimo mene.
Pokliči me, in mi povej, da prihajaš na obisk. Pridi in mi zalij rože, poskrbi za čistočo mojega stanovanja. Kljub svoji bolezni se moram spopadati z umazanim perilom, nepomito posodo, s prahom po stanovanju…
ne pričakuje od življenja več,
kot mu življenje lahko da.
Zadovoljen človek dela čudeže:
mnoge težave, ki druge strejo,
se mu umaknejo s poti.
Zadovoljen človek uživa dneve tako,
kot so mu dani.
Kdor preveč pričakuje in terja,
pritegne nase temne oblake.
Slabe dneve si ustvarja sam.
ni prostora za mir.
Poti k miru ne vodijo preko cest nasilja.
Kdor podtakne bombo, podtakne smrt. Vsak dan je podtaknjenih na tisoče bomb: v mislih, čustvih, besedah, slikah, v slehernem ravnanju, ki ljudi ponižuje in izobča, prizadeva in pohablja. Vsakršno orožje, naj bo to nož ali atomska raketa, ima svoj izvor v tem, kako razmišljamo in kako živimo ljudje med seboj v manjši in veliki svetovni skupnosti. Človeštva ne ogroža v največji meri atomsko orožje, nameščeno na Vzhodu in Zahodu. Nevarnost, ki nam preti, se skriva v ljudeh samih, v ljudeh, ki verujejo v moč, denar in posest ter v pravico najmočnejšega.
Preden kje eksplodira bomba, se je vojna že zdavnaj vnela – v srcih ljudi.
Glej, da bo v tvojem srcu vladal mir, sicer ti svetovni mir ne bo kaj dosti koristil.
Glej, da bo vladal mir v tvoji hiši, sicer bodo ljudje v njej odraščali v nemiru.
Ljudje, ki v sebi nosijo nemir, ogrožajo mir zunaj sebe.
ponedeljek, 14. junij 2004 @ 06:32 CEST
Uporabnik: ana
niso moje misli.
Skrite dremljejo v mnogih ljudeh,
v globinah notranjosti preprostih ljudi.
Preproste resnice,
ki jih izbrskamo na dan,
žarijo kot zvezde v temni noči.
Skrit ogenj tli v tvojem srcu.
Razpihajva ga,
da ga ne bo zadušil pepel.
Tedaj se bo v tvoje življenje
vrnila toplina.
V tej knjigi ne išči šablon.
Saj smo že dovolj programirani.
Življenje je drugačno,
življenje gre svojo pot.
In predvsem gre v življenju
za srečo živih ljudi.
nedelja, 13. junij 2004 @ 06:29 CEST
Uporabnik: ana
Naj bo noč še tako temna,
še vedno lahko nekje
najdeš majhno zvezdo.
Naj bo puščava še tako brezupna,
še vedno lahko nekje
odkriješ majhno oazo.
Nekje nas vedno čaka
majhna radost.
Nekatere rože cvetejo
celo pozimi.
sobota, 12. junij 2004 @ 07:30 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Je tak primeren trenutek za vajo. Sem zelo prizemljen, pa o brezpogojnosti česarkoli...niti ljubezni...ne bom poskušal...razmišljati.
Ali naj razmišljam o širokogrudnosti, prizanesljivosti, razumevanju, tolerantnosti...modrosti celo /če bi vedel, ali je isto...biti plav od mraza, ali moder/ do ljudi, ki so mi daleč? Ali naj razmišljam o pomanjkanju širokogrudnosti, prizanesljivosti, razumevanja, tolerantnosti...sploh pa modrosti, do ljudi, ki so mi blizu? Ali naj razmišljam, da me ne ganejo odzivi tistih, ki so daleč? Ali naj razmišljam, da se bojim globine ran, ki mi jih lahko povzročijo najbližji? Ali naj razmišljam, da sem le en bk, en ubogi človeček?
Konfuzij, in zakaj se mi ti režiš?
Eh, tudi današnji dan, čeprav deževen, ni primeren za razmišljanje. Zakaj?...Zanalašč.
sobota, 12. junij 2004 @ 06:27 CEST
Uporabnik: ana
Kako boš sploh kdaj srečen,
če vedno vse pričakuješ le od drugih?
Če krivdo za vse, kar ti gre v življenju
narobe, zvračaš na druge? Živeti pomeni
dajati in prejemati. Očitno pa ljudi naučijo
le prejemati. Zahtevaj, vzemi, profitiraj,
ne dopuščaj, protestiraj! In človek zahteva
in jemlje in profitira, vsakdo pa, ki mu je
napoti, postane njegov sovražnik.
in že so tu jeza, prepir, spori.
Človek se čuti ogroženega, a pozablja,
da si je sovražnike ustvaril sam.
Sreča je pravzaprav drugo ime za
mir, zadovoljnost, prijateljstvo,
veselje. Te reči ti ne bodo kar same
padle v naročje. Tudi jih ne moreš
preprosto terjati od drugih. Dobil
pa jih boš zastonj, če boš premagal
svojo utrujenost in vzel kdaj stvari
v svoje roke, če boš zmogel zaupati ljudem,
če boš lahko tudi v največji stiski verjel,
da bo nekoč vse drugače.
Končno moraš prenehati
jemati zase,
ampak pričeti dajati drugim
in pri tem pozabiti nase.
Ni je težave, ki je ne bi premagalo zadosti ljubezni,
ni je bolezni, ki je ne bi ozdravilo zadosti ljubezni;
ni jih vrat, ki jih zadosti ljubezni ne bi odprlo;
ni ga zaliva, čez katerega ne bi zadosti ljubezni zgradilo most;
ni ga zidu, ki ga zadosti ljubezni ne bi zrušilo;
ni ga greha, ki ga zadosti ljubezni ne bi odkupilo….
Ni pomembno,
kako globoko je zakoreninjena težava,
kako ničevi so izgledi,
kako zapletena je zmešnjava,
kako velika je napaka.
S pomočjo zadostnega udejanjanja ljubezni
bo vse to izginilo.
Če si le sposoben dovolj ljubiti,
boš najsrečnejše in najmogočnejše bitje na svetu.
Kate Douglas Wiggin
iz knjige: Kurja juhica za ozdravelo dušo
Jack Canfield
Mark Victor Hansen
Patty Aubery
Nancy Mitchell
četrtek, 10. junij 2004 @ 06:26 CEST
Uporabnik: ana
Prijateljstvo je največje in najdragocenejše darilo, je smisel vseh daril, ki si jih ljudje dajejo drug drugemu. Če je tvoje darilo znak prijateljstva, ga boš morda zavil v živobarven papir in povezal s pisanimi trakovi. Prijateljstvo pa izpusti na prostost, kot metulja, ki z lahkotnimi krili leta od srca do srca. Če zapreš metulja v škatlico, ne bo več mogel letati. Če prijateljstvo zaviješ v papir, se bo zadušilo.
Prijateljstvo je svobodno, spontano in brez skritih nagibov. Če kupiš darilo zato, da bi si pridobil ali podredil kakšnega človeka, bo prijateljstvo umrlo. Če se darila spremenijo v trgovanje in medsebojno obveznost, je prijateljstva konec. Darilo kot izraz prijateljstva ni nikoli veliko in nikoli težko. Ne obremenjuje, saj ga nosijo tokovi naklonjenosti, ki se prelivajo od srca do srca brez vsakršnega namena. Darila lahko zaviješ in povežeš z vrvico, toda prijateljstva nikoli.
Prijateljstvo:
v tvojem srcu živijo ljudje, ki so tu doma,
in bodo bivali tu, četudi bodo umrli.
Kdor odklanja prijateljstvo, živi v deželi brez rož.
Kako dolgo sem te poznal, o Kanada? Sto let? Da, sto let in še več. Danes, ko praznuješ svoj stoti rojstni dan, se žalostim. Zaradi vsega, kar si storila indijanskim ljudstvom po vsej deželi.
Poznal sem te, ko so bili tvoji gozdovi še moji. Takrat, ko so me hranili in mi dajali zavetje. Poznal sem tvoje potoke in reke. V njih so se svetlikale ribe in plesale v sončni luči. In voda je govorila: pridi, poteši si lakoto z mojim bogastvom. Poznal sem te v tvojih vetrovih. Svobodna kot veter, je duša nekoč lahko potovala prek tvoje domače zemlje.
Po dolgih stoletjih, odkar so prišli beli ljudje, te prostosti ni več. Odšla je. Kakor losos, ki na potovanju k morju skrivnostno izgine. Tuje, čudne navade belcev so me težile, da sem omagal.
Če sem se boril, da bi obvaroval svojo deželo in dom, so mi rekli divjak. Če nisem hotel sprejeti in razumeti življenje belcev, so mi rekli, da sem len. Vzeli so mi pravico, ko sem skušal voditi svoje ljudstvo.
Tvoje zgodovinske knjige molčijo o življenju mojega ljudstva. Za zgodovino Kanade smo bili Indijanci enakovredni bizonom v preriji. V gledaliških igrah in filmih si me osmešila in če sem pil tvojo žgano pijačo, sem bil pijan – močno pijan. In sem pozabil.
O Kanada, kako naj vendar praznujem s teboj tvoj stoti jubilej? Naj se ti zahvalim za rezervate, ki so mi ostali od nekdanjih gozdov? Za ribje konzerve iz rek? Za izgubo ponosa in avtoritete, celo lastnemu ljudstvu nasproti? Naj se ti zahvalim zato, ker sem izgubil voljo, da bi se branil? O, bog v nebesih, vrni mi pogum starega poglavarja.
Dan George
poglavar Indijancev Salish in častni poglavar Indijancev Suquamish, je govoril v Vancouvru leta 1967 ob praznovanju stoletnice Kanade.
Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec