ZGODBA O POTOVANJU V DRUGE DIMENZIJE STVARSTVA

Pobuda za moj preporod je prišla neke noči. Po manjših ali večjih nesporazumih na Zemelji, sem se določila, da vzpostavim zvezo z inštanco vesoljne inteligence. To sem povedala svojim prijateljem pa so mi rekli naj jim povem kako si zamišljam to svoje znanstveno fantastično potovanje v vesolje. Odgovorila sem jim: "Preprosto ne vem, nimam načrta. To potovanje bo potekalo brez načrta. Potekalo bo spontano skoz oblake, brez dežja, po moji intuiciji in čistih naključjih."

Prijatelje sem gledala neprizadeto, oni pa mene. Nek prijatelj mi je rekel, da je to nerodovitno fantaziranjega in sanjarjenje mojega duha pri belem dnevu, ki uživa sam s sabo in da iz tega ne bo nič. Prijateljica mi je rekla, da odpoved današnjega dolgočasnega dne v korist jutrišnjega boljšega dne spoznanja, da se ji zdi ideja vredna razmisleka, saj izhaja iz moje popolne predanosti. Pripomnila je tudi, da so te ideje dane samo razvitim duhovom. Jaz sem ji s prisilnim nasmehom to potrdila. Prijatelju so zvenele vse besede v prazno, saj je menil, da potovanje ne bo imelo nobenih možnosti, da bi se uresničilo. Jaz sem izpadla ošabna češ, da govoričim stvari, o katerim vem zelo malo in da tudi zanje, nisem posvečena. Oba sta me gledala hkrati posmehljivo in spoštljivo. Nato sem ju prijazno pozdravila in se poslovila s stiskom roke.

Prvo kar sem storila je bilo, da sem se podala s svojo pritljago duha na dolgo pot tako, da sem legla na mehko blazino, ki je imela kožo kot nežen otrok. Ugasnila sem luč in in v mojo ljubezen do potovanja se je naselila radovednost, če se bo v naslednjih trenutkih in urah kaj premaknilo. Misel je zorela počasi, rasla previdno, bila sem nezupljiva do vsakega trenutka posebej, ki je sledil. Moje nezaupanje in zadržanost sta me že skoraj potisnili na slepi tir trdnega spanca. Nato je duh v poznih nočnih urah odklopil telo. Najprej so telo zapustile noge, nato še roke, ki so dobivale občutek sproščenosti, kar prave vzgibe lebdečega lagodja v zraku. Vse moje počutje se je stopnjevalo v neizmerno veselje, da bom vstopila v najlepši kraj v vsem vesolju, najbolj zanimiv, s seboj sem imela popolnoma nove oči in nov vid za uživanje lepot, ki se bodo razgrnile pred menoj.

Odtrgala sem se od zemeljskega izročila in po poti v notranjosti sebe sem skoz ozek teman predor prišla do izhoda. Vedela sem, da je to izhod, kajti v predor je posijala močna luč. Zaskrbljeno sem se spraševala kako naj izstopim sama, brez pomoči in brez vsakršnih navodil in vedenj o takem potovanju. Kako naj prestopim na drugo duhovno vzporednico? Čutila sem se povsem svobodna, saj sem vedela, da tako potovanje ni uradno prepovedano, da zanj ne potrebujem nobenega potnega lista, ne vizuma, ne znanja tujih jezikov in ne prazničnega obrednega oblačila. Bila sem gola kot angel, breztelesna, lahka kakor sončev veter, ki brez vzrokov in posledic za dolžino svojega življenja zre v velikega duha, v razpirajoče se dimenzije Univerzuma.

Enostavno sem prihajala, nikogar nisem prosila, če lahko vstopim. Čutila sem se kot vladarica novega življenja. Duša je našla vse potešitve. Ni mi bilo potrebno ničesar urejati, vse je brez krvi in vse v resničnosti, ki jo je vesolje razklenilo pred mojimi očmi. Vse je samo ugibanje, razteleševanje zemeljskih misli, v sebi ne čutiš ne organov, ne mišic in ne kosti pod kožo. S seboj nosiš le vero v urejajočo moč duha in enkratnost potovanja.

S svojo zgodbo sem vstopila v na novo stilizirano novo urejeno tisočletje Univerzuma, v novo dimenzijo časa. Bila sem duhovno utelešena v čutno strast spoznave in naravo svojega duha. Moja zgodba je močno povezana z idejo, da se bom lahko pogovarjala z duševno čilo lučjo vesoljnega zavedanja in vesoljnega spomina. Čakala sem, da se bo premoč in hladnost vesoljne prozornosti spremenila v vljudnost in spoštljivo uglajenost do mene. Upala sem na skromno zadovoljstvo in srečno naključje, da spoznam vesoljnega duha, vesoljni red in tisto stopnjevano sprejemljivost, kakršno občuti človek, ko se vrne v svoj dom. V dovršenosti vesolja med kristalnim skalovjem sem razgrnila osupljivo razkritje, da ima vesolje zelo domišljeno izdelano teorijo o nadčasovnosti. Ves ničelni čas pred menoj je bil zapet vase in hladen ter hkrati razodeval mojo notranjo dovršenost in harmonijo, ki sem jo verjetno prinesla s svojim duhom s seboj v to novo domovanje. Čustveni in čutni del svetlobe v kraljestvu enovitosti pridobi svojo lastno resnico - prvino duha s čutno naravo duše. Bila sem čisto astralno telo v prekipevajočem brezdelju in svoji popolnosti občutij vdelana vanjo. Našla sem zares prijeten in rodoviten kraj za svoje duhovno razmišljanje, za osvežitev misli. Nisem si mogla več odmisliti občutka, da bi morala nazaj. Razumela sem, da svetloba ne potrebuje nobenih pojasnjevanj. Enostavno tako snovno kot duhovno je, obstja v svoji ekstazi in barvitosti kot prozorno telo. Razumela sem, da skoz prozorni svet svetloba najde vselej pot k človeški ljubezni, da najde pot skoz človeka, naravo in skoz dušo.

Nato sem hotela še višje, hotela sem se povzpeti na sam vrh kristalnega skalovja. Tedaj je pričelo deževati in nekaj v meni je govorilo, da bi se morala še očistiti, da bi poslej lahko ostala na najvišjem vrhu. Med tem sem se pogovorila z dušo moje pokojne mame, ki je umrla 04. julija 2001. Povedala mi je kako se je njena duša povzpela na vrh kristalnega skalovja, kjer s svojo snežno belino hrepeni po ljubezni in srečanju z mano. Po vsem tem samozavedanju mi je spodrsnilo na mokri kristalni skali in padala in padala sem v globino. Padala sem in padala skoz prozorno vesoljno snov in nato skoz gosto zemeljsko sluzasto snov. Začutila sem svoje telo, nato sem začutila svoje noge in še roke. Zbudila sem se s spokojnostjo svoje duše v svoji postelji. Navdajal me je osrečujoč trenutek, da sem srečala dušo moje pokojne mame. Danilo se je, bilo je že jutro. V zvoniku je udarjal zvon in oznanjal šesto uro zjutraj, to je čas, ko je treba vstati in po svojih opravkih.

Dragi bralci, če želite doživeti takšno potovanje, kot sem ga doživela jaz in obiskati inštanco vesoljne inteligence, si preskrbite in preberite knjigo avtorja Mirana Zupančiča "ČLOVEK DRUGIH DIMENZIJ". Zvedeli boste kaj je smisel življenja in kako smiselno je prijateljevati z inštanco vesolje inteligence, kjer srečaš tudi duše umrlih, ki si jih ljubil in spoštoval in z njimi se lahko tudi pogovarjaš. V meni so ostali skriti metulji vesolja tako brezimni in beraški, proseči za luč človeštvu, da sem jih danes zjutraj spustila na svobodo sredi cvetličnega travnika.

Miran, hvala ti za prijetno branje in podporo. Tvoja duhovna prijateljica

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]