Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004072017235964
No trackback comments for this entry.
Volja in samodisciplina | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: arlena dne
nedelja, 8. avgust 2004 @ 06:21 CEST
namen , volja , hrepenenje z željo , disciplina v vsem tem in odločitev ...vse to je potrebno , da dosežemo Cilj
na nek način , pa nam ni treba ničesar doseči , le odpreti svoje srce , le spomniti se kdo smo ...saj je vse že tukaj ...v nas ...
lep pozdravček in sonček zate Stojči
Arelena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
nedelja, 8. avgust 2004 @ 12:27 CEST
Dragi Stojči,
srce je nafinejši instrument človeškega telesa in tudi stvarstva. To ni običajni organ, brez katerega lahko živimo. Brez srca ni mogoč obstoj. Srce je sestavljeno iz niza dihov, ki povezani samostojno sestavljajo življenje. Ti vzdihi in izdihi imajo čar in skrivnost refrena, ki nam podaljšuje življenje. Za srčno silo vsega dogajanja je telo samo pripomoček srcu. Ko govorimo o srcu imamo v mislih razpoloženje, ki v prehodih prehaja iz razpoloženja v rezapoloženje ali iz enega notranjega dogajanja v drugo. Prehaja vzgib v gibanje, čustvo v čutenje, misli v razmišljanje, spoznava v spoznavanje. Srce je z notranjim ritmom izpolnjeni čas. V srcu spožnaš sebe ravno po prehodih svojih hotenj, strasti in odločitev. Če srce zajame instinktivno in duhovno sovraštvo, ki privede do dvoboja notranjih pozitivnih in negativnih sil, lahko povzroči zavrtje in izživetje negativnih čustev, nesrečo in nezadovoljstvo, povzroči izčrpanost človeka in nenazadnje tudi smrt. Srce bodi blago in pomagaj k pomiritvi in spravi človeka! Srce je izložba človekove duševnosti in kontinuitete človekove zavesti. Srce je drugo lice naše duše. Srce je lahko tudi živčno razrvano, nedisciplinirano in samo zase kliče v telo in dušo bolezni. Ožilje srca je zamotana mreža majhnih kapilar, ki so poti za boljše razumevanje in smiselno oblikovanje življenja. Srce je sposobno uprizarjati povezane pojave uma in srca po zakonih človeške duše. Srce se pogosto poslovi od belega dneva in leže k spanju z vso melanhonijo Chopinovih nokturnov in v svojem razpoloženju se napaja tudi v melanholični lepoti. Sposobno je prav vseh oblik in meja čutenja. Ko je brez volje in težnje, da bi ljubilo, se umakne v samoto. Srce v samosti tudi dozoreva. Ko ga zajame prava temperatura življenja se prepusti njenemu vrtincu in tedaj se odžeja v talečem se ledu temperature konflikta, v moralnem patosu protesta. Pogosto postaja srce tudi čudaško in blazno, zagori kakor plamen, da vsa okolica onemi od moči njegovega ognja. Srce je samo sebi opoj. Srce je kdaj pa kdaj tudi satansko ošabno, skopo, klečeplazno, suženjsko, po nepotrebnem superiorno. Odvisno je kakšno resničnost mu odmerimo in kdaj ter kje ga ustavimo, vmestimo v pravi ritem, na oltar resnice in človeške ljubezni. Srce je torej občutljiva antena človeške zavesti. Srce je najbolj priljubljeno drugemu srcu, ko oddaja tiha in blaga sevanja. Srce je organ za umetnost, srce je tudi organ duhovnosti, hrabrosti in dostojanstva. Če te lastnosti usahnejo, se srce izsuši in ta pojav se stopnjuje do duhovne smrti. Srce je glorifikacija naših posebnih, izbranih duhovnih lastnosti. Je lahko polno svojevrstne darežljivosti, posvetitev in nekakšne višje eksistence. Življenje človeka je v srcu, srce budi v človeku ljubezen do življenja. Srce je neizčrpna lepota, je skleda življenja, je zbrana svetloba onostranske glorije, je draž in zagonetnost vseh naših čutov. Srce je hvalnica duše, je pojoča skinjica Bogu, je iskrica upanja v vsemirju, je hrepenenje, je prihodnost. Srce ja lahko hkrati vprašanje in odgovor. Srce živi v svetlobni avreoli na Kristusovih slikah in izraža njegovo ljubezen do človeštva. Srce je po vseh globinah in razsežnostih lahko združljivo z drugimi srci, srce je zakon v človeškem telesu. Srce razveseljuje človeka in naravo, če je človek ki z njo upravlja srčen. Srce je tako mogočno in veličastno, da s srcem lahko prikličeno k sebi vse zvezdnato nebo in vsa bitja, ki se zavedajo, da srce ljubi in da pravo srce ne dopušča brezbrižnosti. Naše telo je včasih za srce pretesno in ne dopušča, da bi se človeško srce razvilo z vso svojo lepoto. Srce govori o človeških stvareh in izvablja iz nas večen navdih za ustvarjanje naše lepote. Ko misel zastane, srce ne zastane, temveč bije naprej in čaka, da se razloži in izrazi kot dragocenost našega življenja. V globinah srca so združeni vsi učnki Univerzuma. Srce je zato najfinejši in najpreciznejši instrument Univerzuma, ki ga je ustvarila Stvarnikova roka.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
ponedeljek, 9. avgust 2004 @ 20:18 CEST
ŠKOLJKA
Odprlo se je ohišje školje,
ki zate in iz tebe ljubi luč.
Polna morske soli je.
Razgrinja mrežo dotikov
med nitkami alg
in zapira tvoje srce v zanke
svojih občutij,
da te čuje,
ko po dnu morja
sama potuje,
da doseže tvoj dih
skoz pene na skalovju.
Sapice maestrala
vznemirjajo
plivkanje morja
in galeb dviga
svojo pesniško perot.
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: arlena dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 06:21 CEST
na nek način , pa nam ni treba ničesar doseči , le odpreti svoje srce , le spomniti se kdo smo ...saj je vse že tukaj ...v nas ...
lep pozdravček in sonček zate Stojči
Arelena
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 09:42 CEST
upam, da uživaš to poletje, ki je res nekaj prav posebnega. :)
Pohvala tudi Igatu za izbor lepe fotke.
lp
---
stojči
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 12:27 CEST
srce je nafinejši instrument človeškega telesa in tudi stvarstva. To ni običajni organ, brez katerega lahko živimo. Brez srca ni mogoč obstoj. Srce je sestavljeno iz niza dihov, ki povezani samostojno sestavljajo življenje. Ti vzdihi in izdihi imajo čar in skrivnost refrena, ki nam podaljšuje življenje. Za srčno silo vsega dogajanja je telo samo pripomoček srcu. Ko govorimo o srcu imamo v mislih razpoloženje, ki v prehodih prehaja iz razpoloženja v rezapoloženje ali iz enega notranjega dogajanja v drugo. Prehaja vzgib v gibanje, čustvo v čutenje, misli v razmišljanje, spoznava v spoznavanje. Srce je z notranjim ritmom izpolnjeni čas. V srcu spožnaš sebe ravno po prehodih svojih hotenj, strasti in odločitev. Če srce zajame instinktivno in duhovno sovraštvo, ki privede do dvoboja notranjih pozitivnih in negativnih sil, lahko povzroči zavrtje in izživetje negativnih čustev, nesrečo in nezadovoljstvo, povzroči izčrpanost človeka in nenazadnje tudi smrt. Srce bodi blago in pomagaj k pomiritvi in spravi človeka! Srce je izložba človekove duševnosti in kontinuitete človekove zavesti. Srce je drugo lice naše duše. Srce je lahko tudi živčno razrvano, nedisciplinirano in samo zase kliče v telo in dušo bolezni. Ožilje srca je zamotana mreža majhnih kapilar, ki so poti za boljše razumevanje in smiselno oblikovanje življenja. Srce je sposobno uprizarjati povezane pojave uma in srca po zakonih človeške duše. Srce se pogosto poslovi od belega dneva in leže k spanju z vso melanhonijo Chopinovih nokturnov in v svojem razpoloženju se napaja tudi v melanholični lepoti. Sposobno je prav vseh oblik in meja čutenja. Ko je brez volje in težnje, da bi ljubilo, se umakne v samoto. Srce v samosti tudi dozoreva. Ko ga zajame prava temperatura življenja se prepusti njenemu vrtincu in tedaj se odžeja v talečem se ledu temperature konflikta, v moralnem patosu protesta. Pogosto postaja srce tudi čudaško in blazno, zagori kakor plamen, da vsa okolica onemi od moči njegovega ognja. Srce je samo sebi opoj. Srce je kdaj pa kdaj tudi satansko ošabno, skopo, klečeplazno, suženjsko, po nepotrebnem superiorno. Odvisno je kakšno resničnost mu odmerimo in kdaj ter kje ga ustavimo, vmestimo v pravi ritem, na oltar resnice in človeške ljubezni. Srce je torej občutljiva antena človeške zavesti. Srce je najbolj priljubljeno drugemu srcu, ko oddaja tiha in blaga sevanja. Srce je organ za umetnost, srce je tudi organ duhovnosti, hrabrosti in dostojanstva. Če te lastnosti usahnejo, se srce izsuši in ta pojav se stopnjuje do duhovne smrti. Srce je glorifikacija naših posebnih, izbranih duhovnih lastnosti. Je lahko polno svojevrstne darežljivosti, posvetitev in nekakšne višje eksistence. Življenje človeka je v srcu, srce budi v človeku ljubezen do življenja. Srce je neizčrpna lepota, je skleda življenja, je zbrana svetloba onostranske glorije, je draž in zagonetnost vseh naših čutov. Srce je hvalnica duše, je pojoča skinjica Bogu, je iskrica upanja v vsemirju, je hrepenenje, je prihodnost. Srce ja lahko hkrati vprašanje in odgovor. Srce živi v svetlobni avreoli na Kristusovih slikah in izraža njegovo ljubezen do človeštva. Srce je po vseh globinah in razsežnostih lahko združljivo z drugimi srci, srce je zakon v človeškem telesu. Srce razveseljuje človeka in naravo, če je človek ki z njo upravlja srčen. Srce je tako mogočno in veličastno, da s srcem lahko prikličeno k sebi vse zvezdnato nebo in vsa bitja, ki se zavedajo, da srce ljubi in da pravo srce ne dopušča brezbrižnosti. Naše telo je včasih za srce pretesno in ne dopušča, da bi se človeško srce razvilo z vso svojo lepoto. Srce govori o človeških stvareh in izvablja iz nas večen navdih za ustvarjanje naše lepote. Ko misel zastane, srce ne zastane, temveč bije naprej in čaka, da se razloži in izrazi kot dragocenost našega življenja. V globinah srca so združeni vsi učnki Univerzuma. Srce je zato najfinejši in najpreciznejši instrument Univerzuma, ki ga je ustvarila Stvarnikova roka.
Srce je namenjeno človekovi ljubezni.
Lep pozdrav tebi Stojči
Tatjana
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 9. avgust 2004 @ 02:25 CEST
pozdravček
ARELENA
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. avgust 2004 @ 20:18 CEST
Odprlo se je ohišje školje,
ki zate in iz tebe ljubi luč.
Polna morske soli je.
Razgrinja mrežo dotikov
med nitkami alg
in zapira tvoje srce v zanke
svojih občutij,
da te čuje,
ko po dnu morja
sama potuje,
da doseže tvoj dih
skoz pene na skalovju.
Sapice maestrala
vznemirjajo
plivkanje morja
in galeb dviga
svojo pesniško perot.
T.
Volja in samodisciplina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. avgust 2004 @ 21:04 CEST