Dragi Stojči,

ta tvoja zgodbica je zanimiva in podučna. Vendar jaz bi tvegala iz tega izpeljati nadrealistično zgodbo. Lahko bi bilo to doživetje z meglo, nevihto, neurjem in mavrico sanjski privid, ki izstopa iz resničnosti. V njem bi bila glavna junakinja voda.

Recimo, da je tisti, ki je vozil avto pred njim imel glede zvestobe resničnosti željo, da bi se znašel v garaži, ker se je bal naurja, dežja, toče, lomljenja dreves, strele in sesutja skal na cesto, itd.

In ker ga je bilo strah voziti naprej, je otrpnil na cesti in čakal, da bo nevihta prešla. Čakanje je trajalo več ur.

Ko pa ga je drugi voznik za njim opozoril zakaj toliko časa stoji in zakaj ne pelje naprej, se je ta ustrašil in priklical v svoje območje zavesti garažo, v kateri bi se počutil varnega. Bilo ga je zelo strah. Ta strah je imel v sebi že od mladih nog, ko je sam preživel v hiši neurje in udarjanje strel. Rad bi se spremenil v nedonošenčka v materinem trebuhu in se stisnil ves sam vase, v katerem se resničnost neopazno razstopi v sanjski privid, ne da bi materinica ali garaža izgubila svojo osnovno podobo, resnico in želeno varnost.

Prestrašeni je imel izjemne sposobnsti, da je groteskno resničnost situacije, v kateri se je znašl odmislil in si priklical znosnejši položaj v svojo zavest.

In tisti, ki je vozil za njim je bil v trenutku tudi on razbremenjen skrbi, češ, da sta oba v garaži na varnem. Garaža je omogočila obema prepričanje, da ju nevihta ne more ogroziti.

Nato zagledata ob nogah prozorno, brezbarvno tekočino, ki razodeva naravo svojega agregatnega stanja po nalivu.

Drugi voznik vpraša domnevnega lastnika garaže: "Kako je mogoče, da je prišla voda v gražo in nama sedaj namaka noge?"

Tedaj prvi voznik onemi in se začudi veliki luži, v kateri sta plavali njegovi nogi.

Oglasi se voda in reče: "Naredila sem dolgo pot. Morje je bilo razburkano s kipečimi se valovi, ki jih je vzdignil veter. Tedaj sem se dvignila v oblake. Nato sem kot dež padala v reke. Zame je bilo to potovanje zanimivejše in lepše. Valila sem se po strugah s svojimi brizicami in kaskadami in pod vplivom težnosti sem padala čez skale in pogosto sem se zlila tudi čez pragove domov. Med svojo potjo sem videla prečudovite vodomete, gejzire, lepoto jezer in slapov. Vse to sem si želela biti in doživeti v sebi, vendar povsod se nisem mogla ustaviti in uživati lepoto naravnih prizorov valov, brzic, , slapov, vodometov in vodopadov. Videla sem ljudi kako me čakajo, da bi me uporabili za hrano svojih rastlin in cvetja, ki jih imajo za okras svojih vrtov in parkov. Moram reči, da imam kar pestro življenje in se spreminjam v razne oblike. Vsako pomlad odtekom po ledenih ploskvah in si utriram pot v struge potokov in rek. Z veliko težavo si poiščem svojo pot zaradi odpornosti snovi skozi katere tečem. Svojo barvo nenehno spreminjam. Enkrat sem brezbarvna tekočina, drugič modra ali zelena, ko pa pride blato vame, sem rjava in se z veliko muko očistim. O tem, da sem bila sneg in led niti ne bom veliko govorila. Imela sem podobo snežink in kristalov v obliki zvezd. Ko se ustavim na gladkih tleh ali oknih, se spremenim v ledene rože v obliki arabesk. Ne morem vaju razumeti, da sta se me tako ustrašila, ko sem prihajala z neurjem. Saj sem samo voda in me poznata, ker sestavljam skoraj v celoti vajino telo. Poleti me v obliki ledu iščeta in me spustita v obliki kocke, da hladim vajino pijačo; ko čutita potrebo, da sta prepotena vaju oprham; ko si zaželita plavanja, skočita vame in zaplavata; ko vaju zebe skuhata iz mene čaj; ko sta lačna skuhata iz mene enolončnico in nobene jedi ne moreta pripraviti brez mene. Ko si zaželita sočen sadež ugrizneta vame in se odžejata. Vse kar za vajnu naredim pazim, da naredim v skladu s svojimi najboljšimi zmožnostmi in zmogljivostmi vajnih čutov in potreb. Ni se me treba tako bati, ko se zgostim v meglo in oblake in ko namočim žejno zemljo. Že milijone let oblikujem obliko zemlje in tudi vajino telo, vajin obraz in izgled. Jaz vaju popolnoma razumem, da je neurje impresivno in da včasih tudi z meglo prestrašim ljudi, da ne potujejo naprej. Tudi v oceanu in ciklonu znam biti grozljiva. Ko pa potujem skoz podzemne jame med kapniki pa znam biti skrivnostna, tiha in ljubeča. Nekoč sem bila v obliki hudournika zelo besneča, jezna in razborita, da so se ljudje kar umikali pred menoj. Ko pa so me popile korenine visoke jelše sem se spremnila v prijazno drevo. Moja odlika je vztrajnost. V kanjionu Colorado sem izvrtala in izdobla v več tisoč letih Grand Canyon. Mislim, da imam kar človekov značaj in njegovo moč. Znam biti dobra kot kruh in tudi grozljivo jezna ali prestrašena.

No ker imam danes dober dan, se vama kot mačka prilizujem ob nogah. Želim vaju razveseliti. Poglejta si to-le mavrico, v kateri kažem svoj prijazen značaj in svojo lepoto. Poslušala sta šepet mojih valov ter šepet plime in oseke, žuborenje studencev in potokov, šumenje rek, bučanje in grmenje slapov, štropotanje dežja v vajino okno, zato vaju ne bom vznemirjala s kaotičnim bučanjem in rjovenjem neurja, ker je že mimo. Jaz sem vama le malo omočila noge, da me občutita, da vaju ljubim, kakor ljubim travnike, žitna polja in vrtove in drevesa. Sedaj me pa še poglejte tam visoko nad obronki gora, poglejte moj lok prikrit z zastrto zaveso mojega ozračja. Tam je svetloba, tam je vir življenja, tam je izvor vajinega duha. Iz tistih daljav vsemirja prihajam, da vam podarjam življenje."

Prijatelja sta se poslovila in si zapela havajsko pesmico o mavrici. Tedaj se je pripeljala z avtomobilom mimo Petra in mavrica je razveselila njeno srce.

Upam, da vam je bila zgodba všeč

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]