NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Misel tedna   
    nedelja, 1. avgust 2004 @ 21:33 CEST
    Uporabnik: Petra

    * Modre misli in zgodbe








    Stopaj po sledi mavrice,
    stopaj za zvoki pesmi
    in vsepovsod te bo obdajala lepota.
    Po sledi mavrice vodi pot
    iz najbolj goste megle.


    navajska pesem






      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Petra
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004053013534122

    No trackback comments for this entry.
    Misel tedna | 15 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 3. avgust 2004 @ 11:25 CEST
    Draga Petra,

    zelo lep motiv - oboje slika in pesem. Simbolično nam je odprt svet mavrične svetlobe, svet občutenja in svet sporočilnih zaznav naših notranjih občutkov. Mavrica nam sporoča s svojo svetlobo in barvami, da smo prepojeni s čustvenimi vzgibi. V njenem loku vidimo prizorišče duha, objem, ki je z Univerzumom in nebom nad nami dvoreden - z logosom obstajamo tu na zemlji, hladni in preračunljivi medtem ko je Eros tam zgoraj neugnan in nepreračunljiv ter postaja za našo notranjo bit favorit, ki nas vse prevzame. Mavrica je lepota s svojim skrivnostnim pomenom, ki je skrita v inacessibili luce (nedostopni luči). Marvica, ki nastopi zaradi sojev svetlobe po dežju je v svoji redkosti in lepoti sama sebi uganka, celo v svoji svetlobi in mostu povezovanja dveh stičnih točk, nikoli ne ve kje se bo pojavila in kaj in koga bo povezovala. Vmes je lok, ki se izraža z nadomestno simboliko neba in sončne svetlobe. Mavrica je pojav lepote v naravi, ki ne more iti mimo brez človekovega strmljenja in občudovanja. Gre za vidni fluid njene večbarvne svetlobe, ki se nato pretaka po nevidnih žilah našega občutenja. Kakor je človek človeku človek po besedei in čustvih, tako ima nebo s svojo optično paleto barv v mavričnem siju svetlobe lastnost, da v podobi noči, jutra, oblakov, grmenja in sija mavrice upodablja samo sebe in svoje naravne zakonitosti . Odpira nam podobe sveta, ki nas učlovečujejo s pomočjo njegovih luči, ki jih sprejemamo v svojem čudovitem svetu čutilnih dražljajev in odzivov. Človek je v osebnostnem osmišljevanju z vesoljnim svetom, ki je poln podob in simbolov, in mi stopamo z njim v dialog. Iz vekovite nemosti nas je obudila svetloba neba k duhovnemu življenju in svetloba je spregovorila v nas, napolnjena z njegovim duhom. Tu smo v znamenju duhovne prebujenosti in mavrica, ki se pokaže na čistem nebu, je eno najlepših občutenj našega vida in ostalih čutov. Mi se počutimo v biološkem uterinem stanju Zemlje kot nedonošenčki, ki nas mavrica varuje in neguje z vso svojo skrbnostjo in nas navdušuje s svojo zmožnostjo lepote in sijem, da nas obišče pod srcem neba in nam s svojo zamolčano besedo z svojo lepoto pove da, smo njeni otroci. Mi to občutimo. Občutimo to svetlobo, občudujemo to valovanje najmanjših atomskih delcev (fotonov), ki kot taki lahko eksistirajo v vsemirski hitrosti. Svetloba je svetla priča vseh nuklarnih procesov, ki se dogajajo v vesolju, ko se vodik pretvarja v helij, pa tudi gorenja in oksidacije Svetloba je nujni zakoniti pogoj, da obstaja razvito življenje. In prav v svetlobi je razlog za naše občutenje lepote. Mavrica je kraljica svetlobe, se pravi da je radosti polna in opojnega občudovanja.

    Lep pozdrav tebi Petra
    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Petra dne torek, 3. avgust 2004 @ 19:24 CEST
    Tatjana, hvala za komentar..

    Zanimivo je to, da sem ravno v nedeljo videla mavrico, ko smo se peljali po cesti...

    Lep pozdrav, P.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 4. avgust 2004 @ 17:10 CEST
    Draga Petra,

    verjamem ti, da ko si videla mavrico ob vožnji, da ti je vzbudila lepotna čustva, da si nas razveselila s to lepo havajsko pesmico in lepo sliko. Kako čudovito je gledati to sončno svetlobo, ki je zastrta in omiljena z zavesami našega ozračja. Odkod njej te prekrasne barve, pod njimi pa pokrajna povezana z bogatim rastlinjem. Lepota narave res ne more biti vprašljiva, v vsej svoji čudovitosti nas vselej očara.

    Lep pozdrav tebi Petra

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: Petra dne sreda, 4. avgust 2004 @ 21:30 CEST
    stvar je ravno v tem, da je bila misel tedna nastavljena že več kot mesec dni nazaj, tako kot so vedno vse vnaprej že pripravljene... tako, da mi je postalo toplo pri srcu, ko sem se zvečer priklopila na pozitivke in zagledala misel in slikico... sem se nasmehnila in šepnila: Še enkrat hvala! :)


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne petek, 6. avgust 2004 @ 13:13 CEST
    Konfuzija in jasnost

    Znajde se človek z avtom v najgostejši megli, kjer se ni videlo niti metra naprej.
    Na srečo ugleda pred seboj avto in si reče: "Najbolje, da sledim temu avtomobilu, se bom že kako znašel."
    Avto pred njim se nenadoma ustavi in ustavi se tudi voznik za njim in čaka, kdaj bo le ta že končno speljal naprej.
    Ker se to ne zgodi kar nekaj ur, se človek razjezi stopi iz avta gre k onemu vozniku pred njim in mu jezno reče:
    "Človek božji, pa zakaj ne odpelješ naprej?"
    Oni drugi mu s prestrašenim glasom odgovori:
    " Zato ker sem v svoji garaži." :)
    Ja, megla je lahko ta konfuzija v glavi, v kateri človek nenadoma ne ve kam naj gre, vse kar mu je znano, mu nenadoma postane neznano, ko pa zagleda mavrico, vidi cilj in mu sledi, vendar ko pride tja, se tudi mavrica premakne naprej in človek si reče:
    "Ja, ta mavrica mi sporoča, da je moj notranji cilj, da se vedno premikam naprej in nikoli nazaj." :)

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. avgust 2004 @ 17:32 CEST
    Dragi Stojči,

    ta tvoja zgodbica je zanimiva in podučna. Vendar jaz bi tvegala iz tega izpeljati nadrealistično zgodbo. Lahko bi bilo to doživetje z meglo, nevihto, neurjem in mavrico sanjski privid, ki izstopa iz resničnosti. V njem bi bila glavna junakinja voda.

    Recimo, da je tisti, ki je vozil avto pred njim imel glede zvestobe resničnosti željo, da bi se znašel v garaži, ker se je bal naurja, dežja, toče, lomljenja dreves, strele in sesutja skal na cesto, itd.

    In ker ga je bilo strah voziti naprej, je otrpnil na cesti in čakal, da bo nevihta prešla. Čakanje je trajalo več ur.

    Ko pa ga je drugi voznik za njim opozoril zakaj toliko časa stoji in zakaj ne pelje naprej, se je ta ustrašil in priklical v svoje območje zavesti garažo, v kateri bi se počutil varnega. Bilo ga je zelo strah. Ta strah je imel v sebi že od mladih nog, ko je sam preživel v hiši neurje in udarjanje strel. Rad bi se spremenil v nedonošenčka v materinem trebuhu in se stisnil ves sam vase, v katerem se resničnost neopazno razstopi v sanjski privid, ne da bi materinica ali garaža izgubila svojo osnovno podobo, resnico in želeno varnost.

    Prestrašeni je imel izjemne sposobnsti, da je groteskno resničnost situacije, v kateri se je znašl odmislil in si priklical znosnejši položaj v svojo zavest.

    In tisti, ki je vozil za njim je bil v trenutku tudi on razbremenjen skrbi, češ, da sta oba v garaži na varnem. Garaža je omogočila obema prepričanje, da ju nevihta ne more ogroziti.

    Nato zagledata ob nogah prozorno, brezbarvno tekočino, ki razodeva naravo svojega agregatnega stanja po nalivu.

    Drugi voznik vpraša domnevnega lastnika garaže: "Kako je mogoče, da je prišla voda v gražo in nama sedaj namaka noge?"

    Tedaj prvi voznik onemi in se začudi veliki luži, v kateri sta plavali njegovi nogi.

    Oglasi se voda in reče: "Naredila sem dolgo pot. Morje je bilo razburkano s kipečimi se valovi, ki jih je vzdignil veter. Tedaj sem se dvignila v oblake. Nato sem kot dež padala v reke. Zame je bilo to potovanje zanimivejše in lepše. Valila sem se po strugah s svojimi brizicami in kaskadami in pod vplivom težnosti sem padala čez skale in pogosto sem se zlila tudi čez pragove domov. Med svojo potjo sem videla prečudovite vodomete, gejzire, lepoto jezer in slapov. Vse to sem si želela biti in doživeti v sebi, vendar povsod se nisem mogla ustaviti in uživati lepoto naravnih prizorov valov, brzic, , slapov, vodometov in vodopadov. Videla sem ljudi kako me čakajo, da bi me uporabili za hrano svojih rastlin in cvetja, ki jih imajo za okras svojih vrtov in parkov. Moram reči, da imam kar pestro življenje in se spreminjam v razne oblike. Vsako pomlad odtekom po ledenih ploskvah in si utriram pot v struge potokov in rek. Z veliko težavo si poiščem svojo pot zaradi odpornosti snovi skozi katere tečem. Svojo barvo nenehno spreminjam. Enkrat sem brezbarvna tekočina, drugič modra ali zelena, ko pa pride blato vame, sem rjava in se z veliko muko očistim. O tem, da sem bila sneg in led niti ne bom veliko govorila. Imela sem podobo snežink in kristalov v obliki zvezd. Ko se ustavim na gladkih tleh ali oknih, se spremenim v ledene rože v obliki arabesk. Ne morem vaju razumeti, da sta se me tako ustrašila, ko sem prihajala z neurjem. Saj sem samo voda in me poznata, ker sestavljam skoraj v celoti vajino telo. Poleti me v obliki ledu iščeta in me spustita v obliki kocke, da hladim vajino pijačo; ko čutita potrebo, da sta prepotena vaju oprham; ko si zaželita plavanja, skočita vame in zaplavata; ko vaju zebe skuhata iz mene čaj; ko sta lačna skuhata iz mene enolončnico in nobene jedi ne moreta pripraviti brez mene. Ko si zaželita sočen sadež ugrizneta vame in se odžejata. Vse kar za vajnu naredim pazim, da naredim v skladu s svojimi najboljšimi zmožnostmi in zmogljivostmi vajnih čutov in potreb. Ni se me treba tako bati, ko se zgostim v meglo in oblake in ko namočim žejno zemljo. Že milijone let oblikujem obliko zemlje in tudi vajino telo, vajin obraz in izgled. Jaz vaju popolnoma razumem, da je neurje impresivno in da včasih tudi z meglo prestrašim ljudi, da ne potujejo naprej. Tudi v oceanu in ciklonu znam biti grozljiva. Ko pa potujem skoz podzemne jame med kapniki pa znam biti skrivnostna, tiha in ljubeča. Nekoč sem bila v obliki hudournika zelo besneča, jezna in razborita, da so se ljudje kar umikali pred menoj. Ko pa so me popile korenine visoke jelše sem se spremnila v prijazno drevo. Moja odlika je vztrajnost. V kanjionu Colorado sem izvrtala in izdobla v več tisoč letih Grand Canyon. Mislim, da imam kar človekov značaj in njegovo moč. Znam biti dobra kot kruh in tudi grozljivo jezna ali prestrašena.

    No ker imam danes dober dan, se vama kot mačka prilizujem ob nogah. Želim vaju razveseliti. Poglejta si to-le mavrico, v kateri kažem svoj prijazen značaj in svojo lepoto. Poslušala sta šepet mojih valov ter šepet plime in oseke, žuborenje studencev in potokov, šumenje rek, bučanje in grmenje slapov, štropotanje dežja v vajino okno, zato vaju ne bom vznemirjala s kaotičnim bučanjem in rjovenjem neurja, ker je že mimo. Jaz sem vama le malo omočila noge, da me občutita, da vaju ljubim, kakor ljubim travnike, žitna polja in vrtove in drevesa. Sedaj me pa še poglejte tam visoko nad obronki gora, poglejte moj lok prikrit z zastrto zaveso mojega ozračja. Tam je svetloba, tam je vir življenja, tam je izvor vajinega duha. Iz tistih daljav vsemirja prihajam, da vam podarjam življenje."

    Prijatelja sta se poslovila in si zapela havajsko pesmico o mavrici. Tedaj se je pripeljala z avtomobilom mimo Petra in mavrica je razveselila njeno srce.

    Upam, da vam je bila zgodba všeč

    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 6. avgust 2004 @ 18:26 CEST
    Draga Tatjana,
    si nenadkriljiva, velemojster. Škoda da te ni v preteklosti oblast izkoristila, namreč tvoje sposobnosti.Take nadpovprečne duše so tista dandanes iskana dodana vrednost. Zakaj? Ker ni pomembno koliko več delaš, ampak, da delaš stvari, ideje, ki nato diktirajo in ustvarjajo narodov kapital. Tebe bomo morali na nek način klonirati in to čimprej!
    Bog nas usliši in nam daj hitro, najbolje takoj takole sol zemlje. Amen. Nove sile v Sloveniji, bodite pozorne na take duše, ki vam lahko prinesejo veliko dobrega.
    lep pozdrav od Mirana.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 6. avgust 2004 @ 19:10 CEST
    Dragi Miran,

    prav v zaderego me spravljaš s takšnim pretiravanjem. Sem povprečna duša in ne prav posebno iskana dodana vrednost, kajti merila se spreminjajo in takšni ljudje, kot smo tu na pozitivkah lahko predstavljamo vizijo duha v njegovi izčiščeni podobi, ki je malce utopija, malce pa tudi lahko uresničljivo dejstvo prihodnosti.

    Vzvišeno čustvo tragičnega dandanes, ki bi zahtevalo novo človeško veličino na družbeni lestvici kloniranih, so naši politiki, ki v vsej očarljivi lepoti in razumnosti postavljajo državljanom eno samo utemeljitev: kloniranje oblasti.
    Ob tem pa se ne zavedajo, da imajo kloni nizko življenjsko dobo.

    Bog nas usliši in nam daj hitro, najbolje takoj, sol zemlje, ki bo naredila to našo domovino spet socialno državo. Amen.
    Nove sile v Sloveniji bodite pozorne na duše civilne družbe, ki vam lahko prinesejo veliko dobrega; pri tem pa ne pozabite tudi na pozitivke, ki so vaš učitelj in vaša vest.

    Tako-le, Miran, sem violina, ki kdaj pa kdaj zaigra kakšno sonato, ki sproži v bralcih pozitivk občutek lepote in navdušenja nad življenjem in kdaj pa kdaj dam tudi kakšen koristen nauk kako oblikovati življenjsko snov, da nastane dobro.

    Miran, ti povem, da me je oblast v preteklosti kar izkoristila. Namreč, ko bi ti vedel koliko statutov, pravilnikov in samoupravnih sporazumov sem jaz v času samoupravnega socializma napisala, da jih je kar za en poln tovornjak in na koliko sejah sem sedela, bi razumel, da so me kar krepko izkoristili.

    Lep pozdrav tebi Miran in hvala za hvalospev iz navdušenja do svoje duhovne sestre

    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne petek, 6. avgust 2004 @ 19:51 CEST
    Lepo smo skupaj nadgradili indijansko misel o megli. :)
    Draga Tatjana, res kaj naj ti drugega rečem kot: Pohvala. :)
    lp

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. avgust 2004 @ 07:17 CEST
    Dragi Stojči,
    ta-le pesem je mila kot mavrica,
    dan se je prelil v večerno idilo, ki
    opeva čudoviti in lepi pojav sončnega
    zatona, ki išče zvezo z našimi lepotnimi občutki
    in je kot mehak odsev čudeža sončne
    svetlobe namenjena tebi. Božansko sonce ima
    vzvišeno lepoto, ki je razsejana po ozračju in
    po vsem kar vidimo in čutimo. Sončna svetloba je
    posredovalka čarobnosti z vsemi svojimi čari,
    toplino in njenim valovanjem.

    VEČERNA IDILA

    Ko sonce v morje se utaplja
    in zarja zagori v večer,
    morje v dušo so zaganja,
    srce začuti svoj nemir.

    Oblaki izza meglic žarečih
    pokajo, kot da bi imeli žile,
    izza ognjev, isker rdečih
    slišim glasbo, pesem milo.

    Tedaj se usedem na sipine,
    sonce si svoje duše ne premoči,
    zagledam v morske se globine,
    nebo koralo v roko mi izroči.

    Steklenico morja ti pošiljam,
    ker morje še ni prispelo k tebi,
    vedno znova ti pogum oživljam,
    da podariš veselje poletja tudi sebi.

    Tatjana








    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. avgust 2004 @ 07:58 CEST
    POSVETILO MIRANU

    Tvoja narava je podobna vulkanski moči,
    silovito nas prevzameš, modrosti nas učiš,
    tvoj cvet zori v plod in se bogato vzboči,
    ko v simbolih božjih sodb in resnic govoriš.

    Skoraj ne more biti ne ugibanj in ne dvoma,
    da je naraščanje temperature Bogu ljubka igrača,
    ki raste, da sadež vedno slajši zgor dozoreva
    in Satan ga gleda pod drevesom,ob Satanu kača.

    Drevo pod težo ploda poka, a se ne podira,
    ima visoko anteno tja do božje zavesti,
    ko svetloba zasveti, Satan izčrpan ob kači umira,
    premagan v grehih, izdihne v bolečini in goresti.

    Tatjana


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 7. avgust 2004 @ 08:16 CEST
    Draga Tatjana,

    res si nenadkriljiva, tvoja muza te obletava in kar naprej navdihuje. Za tvojo pesmico naj ti rečem: Hvala.
    Sam poslušam valove morja srca, ki mi pravijo: zaplavaj, potopi se vanj, občuduj to notranjo lepoto, tu si doma. :)
    Včeraj nas je v Postojni obiskala in na trgu zaigrala skupina Faraoni in nam zapela svoje pesmi o morju in solinah. Vreme je res čudovito, prav primerno in ugodno za premik na obalo magari samo za par ur. Če pridem, se mimogrede kaj oglasim.
    Želim ti, da lepo uživaš v morskih valovih. :)
    lp


    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. avgust 2004 @ 08:27 CEST
    Dragi Stojči,

    vsaj v nedeljo, na gospodov dan si privošči čuf v vodo.
    V Kopru imaš kje biti, če se odločiš za potapljanje in uživanje poletja.

    Tatjana in Marjan


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. avgust 2004 @ 11:07 CEST
    Dragi Stojči,

    pasiven del naše narave se je prebudil - dežuje in trenutno ne bo s kopanjem danes na gospodov dan nič. Če preneha javim?

    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 9. avgust 2004 @ 11:54 CEST
    draga Tatjana,
    v prejšnem sistemu so te pa kar lepo izkoristili, a žal v napačni smeri. To pa je za nas na Pozitivkah dobro, kajti mi te bomo tudi, a ne v sebične namene. Seveda si nadpovprečna duša in s tem ko to trdim, prav nič ne pretiravam, zato si dovoli tudi malce človeške nečimrnosti in sprejmi našo pohvalo, ki izvira iz občudovanja do tvojega Drugega v tebi, ki to si. Si velik umetnik pisane bede, ki od tebe terja ne le vsakodnevne predanosti, ampak tudi samostojnost in veliko notranjo ustvarjalnost, katera izvira iz neopremenljivega in neopaznega.

    Glede Pozitivk se pa v celoti strinjam s teboj. Naj se malce poigrava s prispodobo tega kar Pozitivke dajejo vsem mislečim ljudem. Zamisliva si da so Pozitivke simfonični orkester. Zakaj? Brez simfoničnega orkestra ni simfonije. Harmonija lahko nastane le ob ustreznem vzajemnem sodelovanju. V harmoniji je nakopičena moč, domet harmonije je večji kot domet posameznega glasbenika. Iz tega temeljnega razloga je Pitagora ustanovil šolo. Vemo, da so zelo redki posamezniki, ki so sami dosegli najvišje zavedanje. V skupini pa je lahko vsakdo deležen njene razvojne ravni, drug drugemu lahko pomagajo v rasti, da bi skupaj dosegli višji življenjski načrt. Posamezniki lahko v skupini odpravljajo ali vsaj blažijo svoje pomanjklivosti in dosegajo višjo frekvenco, česar sami zagotovo ne bi zmogli.

    Še pomembnejši vidik pa je temelj, na katerem nastaja ansamblovo sozvočje. To je temeljni ton prizadevanja vseh sodelujočih, ton, ki kljub velikim individualnim razlikam določa končni rezultat. Če si predstavljamo orkester, kjer glasbeniki trošijo svojo energijo samo za medsebojno kritiziranje. Je to orkester, ki nič ne igra, kjer se samo govori. Ali pa orkester, ki se ima za boljšega od vseh ostalih. Kakšna potrata energije. In ne samo to. Kdo pa bo sploh poslušal takšen orkester. Le kdo pa bo odprl svoje srce disharmoničnim zvokom iz tako umazanega izvira?

    Glasbeno izvajanje je danes vrhunski šport, ne toliko fizični kot predvsem mentalni. Glasbenik, ki na svojemu instrumentu omogoči optimalni zven, se mora do zadnjega atoma predati glasbi. V svojem njplodnejših trenutkih postane njegova koncentracija popolna, napolnjena z življenjem in duhom, prost je vseh postranskih misli in interesov. Nobena umetnost ni bolj neulovljiva, kot je glasba. Glasbenik je vedno ali tako dober ali tako slab, kot se je dokazal pri zadnjem igranju. Zato mora glasbo vsak dan na novo realizirati. Zunaj glasbenika ni ničesar, kar bi odločalo o kvaliteti igranja, to je le on sam.

    Vse povedano velja tudi za človekovo ravnanje nasploh. Ne gre zato, kaj mislimo, ampak kaj dejansko storimo in kako odzvanja ton našega življenja. Ne ponižuje nas torej napačni ton glasbenika poleg na, ampak naša lastna disharmonija. Čeprav so izkušnje zagotovo pomembne, gre vedno predvsem za tisto, kar delamo ta trenutek. Če ima ton nekega glasbenika pravilno in resnično pravo vibracijo, povzdigne tudi ostale glasbenike. Če pa je njegov ton prazen, potegne za seboj tudi ostale.

    Zamisli ta trenutek, da si dirigent našega orkestra , ki se imenuje Pozitivke, stopiš na oder. Vlada popolna tišina. Tvoj pronicljiv pogled na hitro preleti vso skupino " glasbenikov" pred teboj. Kako bo zazvenela glasba? Poduhovljeno? Mehanično? Zabrisano ali jasno? Navdihnjeno ali povsem plehko? Se bo klarinetis Stojči vključil pravočasno, bodo godala uglašena? Tvoje preiskovalno oko se sreča s pogledom glasbenice Petre-čelistke. V trenutku uloviš njeno intenzivno pozornost in opaziš veliko izžarevanje v njenem pogledu! V tem trenutku te spreleti kot dirigentko bliskovit uvid: zaupanje! Glasba je nefizična in obstaja v glavah in srcih skupine le v obliki ideje.

    Tako bo vse ali kar naj bi odzvanjalo v naslednjih trenutkih, minutah, pogojeno in utemeljeno na zaupanju, na tistem zaupanju, da bo partituro, načrt ali zapisano idejo vsakdo po svojih močeh obudil v življenje. Skupnost sodelujočih je medsebojno povezana. Dirigent Tatjana stoji pred njo praznih rok. Le takrat, ko se vsak glasbenik s svojim tonom lahko vključi v celoto in se povsem preda zahtevam partiture, se lahko zgodi čudež. Nastane vzajemno neosebno sodelovanje, ki se v glasbi imenuje harmonija.

    Že v začetnih vajah se skupina spoznava med seboj. Vsakdo je za sodelovanje. Toda kmalu se izkaže, da so prisotne medsebojne razlike. S svojih potovanj skozi prostor in čas so s seboj prinesli različne poglede. Violinistka Arelena prihaja iz uglednega klasičnega orkestra mora npr. sedaj sodelovati z Miranom, ki je glasbeno manj dovršen. Prekaljeni čelist Aleš v Bachu sedi ob igralcu Mirzi na pihala, ki je rastel v stil Goodmana. Uglasitve se zlo razlikujejo med seboj. Kvinta čela je drugače obarvana kot kvinta klavirja. Volumen pihal ni isti kot volumen godal. Kaj bomo sedaj naredili?

    Kar je za nekoga zgolj navodilo, je za drugega avtoritarnost. Nekdo je navajen uveljavljati svoje mnenje, druge se ob soočenju različnih mnenj umakne vase, tretji pa za vsako ceno išče kompromis, medtem ko se njegovi kolegi niti ne želijo izogniti ostrim sporom. Tudi smisel za humor je zelo različen. Kaj lahko v danih okoliščinah naredimo? Eno je gotovo: posamezniki, udeleženi v projektu, morajo glasbeno delo odigrati skupno, svobodno in samostojno. Kajti duha vsemogočnega, avtoritativnega dirigenta, ki o vsem odloča in vse ureja, že zdavnaj ni več na odru. Zdaj gre za obvladovanje samega sebe, za notranjo disciplino.
    lep pozdrav tebi Tatjana in vsem ostalim.
    Miran.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,60 seconds