»Človek govori same nesmisle,« je rekel obiskovalec, potem ko je poslušal učitelja.
Neki učenec je rekel:
»Tudi ti bi govoril same nesmisle, če bi poskušal izreči neizrekljivo.«
Ko je obiskovalec povprašal učitelja o tem, je dobil tale odgovor:
»Nikomur ni prihranjeno, da ne bi govoril nesmislov. Velika nesreča pa je, če to počne
slovesno.«
Učitelj v zgodbah knjige Minuta nesmisla ni ena sama oseba, temveč je to hindujski guru, mojster zena, taoistični modrec, judovski rabin, krščanski menih ali sufijski mistik, vse v eni osebi. Njegova modrost ne pripada nobeni zgodovini, nobenemu času, in je modrost Vzhoda in Zahoda.
Knjiga ni bila napisana, da bi poučevala, ampak da bi prebujala. Ne v njenih natisnjenih besedah, tudi ne v zgodbah samih, ampak v njenem duhu, v njenem ozračju, se skriva modrost, ki se ne da posredovati v človeški govorici. Mogoče boste naleteli na 'nauk brez besed', ki se skriva v knjigi, se prebudili in – spremenili.To namreč pomeni modrost: spremeniti se – če verjamete ali ne – brez najmanjšega prizadevanja z vaše strani, samo tako, da se prebudite v resničnost, ki ni v besedah, ampak leži onkraj njihovega dosega.
Če boste imeli dovolj sreče, da se boste tako prebudili,
boste vedeli, zakaj je:
najodličnejši jezik tisti, ki ni izgovorjen,
najodličnejše dejanje tisto, ki ni storjeno
in najlepša sprememba tista, ki ni hotena.
Povzeto po uvodu knjige Minuta nesmisla (Anthony de Mello)
»Človek govori same nesmisle,« je rekel obiskovalec, potem ko je poslušal učitelja.
