»Človek govori same nesmisle,« je rekel obiskovalec, potem ko je poslušal učitelja.

Neki učenec je rekel:

»Tudi ti bi govoril same nesmisle, če bi poskušal izreči neizrekljivo.«

Ko je obiskovalec povprašal učitelja o tem, je dobil tale odgovor:

»Nikomur ni prihranjeno, da ne bi govoril nesmislov. Velika nesreča pa je, če to počne
slovesno.«


Učitelj v zgodbah knjige Minuta nesmisla ni ena sama oseba, temveč je to hindujski guru, mojster zena, taoistični modrec, judovski rabin, krščanski menih ali sufijski mistik, vse v eni osebi. Njegova modrost ne pripada nobeni zgodovini, nobenemu času, in je modrost Vzhoda in Zahoda.

Knjiga ni bila napisana, da bi poučevala, ampak da bi prebujala. Ne v njenih natisnjenih besedah, tudi ne v zgodbah samih, ampak v njenem duhu, v njenem ozračju, se skriva modrost, ki se ne da posredovati v človeški govorici. Mogoče boste naleteli na 'nauk brez besed', ki se skriva v knjigi, se prebudili in – spremenili.To namreč pomeni modrost: spremeniti se – če verjamete ali ne – brez najmanjšega prizadevanja z vaše strani, samo tako, da se prebudite v resničnost, ki ni v besedah, ampak leži onkraj njihovega dosega.

Če boste imeli dovolj sreče, da se boste tako prebudili,
boste vedeli, zakaj je:
najodličnejši jezik tisti, ki ni izgovorjen,
najodličnejše dejanje tisto, ki ni storjeno
in najlepša sprememba tista, ki ni hotena.

Povzeto po uvodu knjige Minuta nesmisla (Anthony de Mello)