Pred Novim Letom ljudje običajno praznujejo Božič Jezusov rojstni dan.

Na božični predvečer vidimo fotografije na katerih novi papež Frančišek poljublja leseno lutko, ki naj bi predstavljala Jezusa.

Mi pa vemo, ker smo to prebrali, da v Svetem pismu lepo piše v desetih zapovedih druga zapoved, ki pravi;

Zunaj se je shladilo, malce zmračilo, veliko dežuje ali sneži... narava je pričela s počitkom. Tistim počitkom, ki ji bo nabralo moči za spomladanski ponovni razcvet in rast. Ko se sprehodite skozi gozd v tem letnem času ali pomladi, boste občutili veliko razliko. Gozd v tem času objema tišina. Njeni prebivalci se pripravljajo na zimsko spanje, nekateri upočasnijo gibanje...živali nagonsko vedo, da je čas za regeneracijo telesa.

Na tem ljubkem planetu živijo majcena do srednje velika bitja. To smo ljudje, ki se v tam času prestavimo v višjo prestavo. Da, prihaja mesec december, ki nas uči, da se je v tem času pa res primerno pognati v aktivnost druženj, dobre hrane, ki seveda ni primerna za regeneracijo telesa, pomanjkanje spanja, ki tudi ni primerno za zdravo telo... v glavnem, ljudje se v tem času znamo izčrpati do tistega konca, ko v zadnjih dnevih decembra že šepetamo, pa saj bo kmalu konec tega norega decembra namreč.

Imel sem prijatelja, pa saj ga še imam , samo jaz si ne zaslužim tega imena. Bil je moj sosed in skupaj sva odraščala. Žal ni imel staršev in veliko časa je preživel pri nas. Rad je pomagal pri delu na kmetiji in ko sem jaz odšel služiti vojni rok, je praktično prevzel vso težko delo pri nas.

Moja starša sta ga imela zelo rada in vedno sta se lahko zanesla nanj. Ko sem pričel z gradnjo hiše, je veliko pomagal in se med tem izučil za vodo-inštalaterja. Komplet vodo v novi hiši in v hlevu sva izdelala sama in bilo nama je prav lepo. Pa je žal prišel usodni trenutek leta 1995 , ko je imel nesrečo z motorjem in potem ga je še povozil avto.

Bila sem tisto dekletce, ki je bila do vratu zakopana v mamičino kozmetično torbico. Še predno me je obiskala teta puberteta, sem vedela vsa zaporedja čiščenja, nege in ličenja obraza. Tedenski jutranji vdori moje mame v mojo sobo, ker pred odhodom v službo ni našla maskare, pa šminke, pa... so bili zelo neprijetni in pogosti.

Običajno sem si pač na skrivaj prisvojila kakšno kozmetično zadevico in jo potem pozabila v pravem času vrniti v svoje domače okolje mamine kozmetične torbice. Seveda mi je bilo šminkanje prepovedano... in zato toliko slajše.

Vsak dan posebej bi rada doživela novo zanimivo in privlačno zgodbo, iz katere bi lahko izluščila številne si modrosti in spoznanja.

A za to bi se verjetno morala kar presneto potruditi, videti v vsem predvsem izzive in priložnosti ter sebi v prid jih izkoristiti.
Nič več časa mi tako ne bi ostalo za nesmiselno samopomilovanje, za nerganje, za pritoževanje.

V meni je veliko molka. Izberem ga zato, da v njem počivam. Medtem se osredotočam na prejeta sporočila, ki krožijo okrog mene. Njihovi govorci so čedalje bolj razgreti, jaz pa se zabavam tako, da na skrivaj ocenjujem njihovo kvaliteto.

Največkrat me njihove besede sploh ne ganejo, ampak se osredotočam na njihovo zavzetost in način nastopa. Kljub temu pa vsebine teh sporočil ne ignoriram povsem, saj mi je pogosto vir navdihov in asociacij.

Ponovno se je zgodilo eno najinih srečanj, tokrat namenoma.
Kaj kmalu sem se ti začela pritoževati nad svojo neučinkovitostjo v primerjavi s svojo vizionarsko predstavo o tem, kakšna bi z malce več dobre volje dejansko lahko postala.

Nisi mi dejal, da prvi del moje trditve nakazuje negativen in neljubeč pristop do mene same, niti nisi pripomnil, da bom do želene samopodobe lahko prišla le z vsakodnevnim vztrajnim in načrtnim delom na svoji osebnosti, pri čemer ne bo kar takoj opaziti večjih pozitivnih sprememb.

Če bi bila v tistih letih, v katerih je zdaj vnukinja Taja, bi najbrž omedlela. Ne bi prenesla pogleda na lepoto oblekc iz krhkih čipk z všitimi vrtnicami pa na kot dih tenak svileni muslin, na katerem je naslikan čarobni vrt.

Zjokala bi se zaradi nedosegljivosti te Valentinove lepote, igrivosti barv YSL, tigrastih in pikastih prestižnosti D&G ter drugih blagovnih znamk, o katerih sem v mladosti kaj zvedela od posameznih dam, ki so iz tujine prinesle modne žurnale.

Svet v katerem živim je zame kot oder, igra na tem odru pa je moje življenje. Dolga leta sem stala za zaveso, igrala odlomke, na katere danes nisem prav ponosna, a vendar. Spoznala sem, da nisem mogla narediti drugače, ker nisem znala drugače. Skozi to izkušnjo sem morala iti, da bi se naučila, kar se moram naučiti. Moja naloga pri tem je, da prepoznam smisel in z njim izpolnim svoje življenje. Čim bolj me prežema misel, tem bolj vidim, da živim sedaj. Še vedno sem na odru, zavesa pa se dviga. Iz dneva v dan vidim več obrazov, več sveta.

V igri življenja sem naletela tudi na igro z naslovom »Misli«. Tudi vam bi želela predstaviti njen odlomek. Misli so vse! Vsaka, pa tudi najmanjša misel se hoče uresničiti. Misli so najhitrejša in najmočnejša energija. Misli so neizmerne in neskončne moči, so kot seme. Poženejo korenine, rastejo in obrodijo sadove.

Obstajajo obdobja, ko preprosto ne vemo, kaj naj kot naslednje storimo, ali kam naj gremo naprej. Zmoremo prestajati ta obdobja, ker se lahko zanašamo na program in disciplino okrevanja. Lahko jih prenesemo, ker zajemamo iz svoje vere, drugih ljudi in iz svojih notranjih virov.

Sprejmite negotovost. Ni treba, da vedno vemo, kaj nam je storiti ali kateri je naš naslednji korak. Ni treba, da vedno sledimo jasni liniji. Rešite majhne naloge, ki nimajo nobenega opravka z reševanjem problemov ali iskanjem smeri, vendar premoščajo vmesni čas. Jasnost bo prišla. Pokazala se bo naslednja stopnica. Neodločnost, neaktivnost in pomanjkanje smeri ne bodo trajali večno.

JAZ: »Nimam je moči v sebi, uresničiti to, kar čutim, da nekje globoko v meni je zapisano…«
JEZUS: »Če bom Jaz ob tvoji strani, bo gotovo šlo.«

JAZ: »Če pa nisem nič posebnega in je moje neznanje veliko.«
JEZUS: »Ah, saj imaš na razpolago čas celega življenja, da se nekaj naučiš.«

JAZ: »Toliko informacij je, ki bi jih morala pomniti, jaz pa jih ne znam v celoto združiti.«
JEZUS: »Glavno je, da jih znaš uporabiti. Te bom tega že še naučil, potrpi.«

Dragi moj najzvestejši prijatelj, ki pozorno prisluhneš mojim čustvenim izlivom; ki imam prostor v tvojem srcu; ki sem ti povedala, kdo sem in na kakšen način obstajam – zvesta in predana ti še naprej ostajam,« je v svoj dnevnik zapisala osemnajstletna Maja te slovesne besede ob obletnici pisanja dnevnika.

»Predstavljam si, da si živ in da imaš tudi ti dušo, čustva in razum, a iz obzirnosti do mene ne rečeš nič. To je tvoja modrost, tvoj način obstajanja… Sebe si potisnil čisto v ozadje, da se mi lahko ves predaš. Moje skrivnosti so pri tebi na varnem. Rešil si me že marsikatere neprijetnosti.

V upanju in zavestnem trpljenju sem spisal te besede. Želim si občutiti stik z enakovredno zavestjo. Življenje že dolgo živim brez izzivov. V življenju ki ga živim ni zanimivosti, čeprav še vedno občutim potrebo po njih. Želim se odrešiti te odvisnosti.

Kdo se lahko enakovredno pogovarja z menoj? Kdo je z vsakim korakom ponižnosti bližje Izvoru, Resnici, Bogu? Je to izziv iskanja v zunanjosti ali v sebi? Želim si samote brez osamljenosti. Želim si ponos brez ega. Naj najdem enakovredno zavest, in občutim zadnje izdihljaje odvisnosti.

Vi iskali ste sebe drugje.
Iščem, smisel, iščem besede, iščem občutke, iščem razlog, iščem nekoga, ki namesto mene odkril bi resnico.

Čez mesec, točno mesec bo telo preštelo svojih dvajset, dvajset let vzorcev, dvajset let strahov, užitkov, dvajset let mene pod okriljem onih, teh, vas.

Še vedno išče, odgovor, vprašanje kako ubežati podobi, ki kaže jo ogledalo, podobi, ki govori o mojih dejanjih, ki riše preteklost, pretvarja jo v prihodnost.

Ob kulturnem prazniku objavljamo eno od črtic Ivana Cankarja.

Zmerom sem jih ljubil; zdaj, ko se bližajo, me je strah. Oko ne vidi, uho ne čuje, še srce ne sluti; nenadoma, sredi veselega smeha — glej, večer!

Šel sem pred zdavnimi leti iz Ljubljane na Vrhniko, tisto pot, ki sem jo premeril tisočkrat. Lepo spomladansko jutro je bilo; ko mi je toplo sonce pozdravilo lica, je seglo tudi v moje srce in je popilo vse skrbi.

Ker se mi ni mudilo, sem legel pod jablan ob cesti in sem bral Shakespeara; ne vem, katera drama je bila; toliko vem, da me je vsega prevzela nepoznana im čeznaturna lepota, da me je nasitila in napojila in da mi je že sijalo v obraz vroče opoldansko sonce, ko sem vstal.

Poznate občutek, ko se vaše celotno življenje, vse kar ste kdaj izvedeli, vse kar ste se kdaj naučili, vse kar ste dosegli, vse kar imate, vse kar STE ... izgubi, izgine pred vašimi lastnimi očmi z eno samo mislijo? Ena sama misel uniči vaš obstoj. Izginete. Občutite le še občutek zmedenosti, nevednosti in nesigurnosti... Grozno. To se mi dogaja - večkrat... in prav včeraj se mi je zgodilo zopet.

Pridem domov, kot običajno si zavrtim par dobrih komadov, ki mi že ves čas odzvanjajo v glavi, se uležem in si NE UPAM razmišljati, ker se mi zdi da bredem, tonem...vse globlje in globlje v neko črnino, brezno... strah me je neznanja...te grozne nevednosti kaj me čaka jutri oz. v prihodnosti.

Mladi črnček je na vogalu ulice zagledal prodajalca balonov. Oči so se mu kar zasvetile, ko je zagledal različne barve - rdeči, modri, beli, črni, rumeni, baloni, …
Mož, ki je prodajal balone, je videl, kako deček okleva, nato zbere pogum in pristopi.

"Povejte mi, gospod, ali črni baloni letijo tako visoko kot ostali?"

"Možakarju so se orosile oči, dečka si je posadil na kolena in mu rekel: "Poglej."
Spustil je vse balone. Združili so se v nekakšen grozd in leteli vse višje in višje, dokler niso bili tako visoko, da so izginili.

Grofice Liduške de Nordis Hornik se spominjam še iz svojih zgodnjih otroških let. Oskrbovala se je s hrano v trgovini mojih staršev Ivana in Hermine (Breščak) Gašperčič v Solkanu. Trgovina z jestvinami in kolonialnim blagom je bila v moji rojstni hiši nasproti Poti na breg, ki vodi k Soči in sicer na Svetogorski ulici št. 258 (sedaj Ulica IX. korpusa št. 55). Še prej je trgovino vodila moja nona Marjuta (Grosar) Gašperčič, ki je prav tako kot pozneje moja mama oskrbovala grofijo s hrano.

Grofica Liduška je prijahala do nas s konjem; medtem, ko je kupovala stvari, je konja privezala k ograji ob cesti. Nato je s kupljenim blagom otovorila konja in odjezdila v vilo. Liduška je bila ljubiteljica konj in je bila zmožna jahati z obema nogama na strani sedla.

Predstaviti vam želim nekaj zgodb, izmed mnogih, ki so zbrane v knjigi z naslovom 'Nenavadna doživetja' v kateri naši, domači ljudje opisujejo svoja resnično zelo nenavadna doživetja, kot so jih zapisali sami preprosto in neolepšano .

Vsem je skupno to, da govore oz. pripovedujejo o tistem , človeškemu razumu nedoumljivem, kar se skriva na oni strani meje, ki loči realna doživljanja stvarnosti,od onih , ki jih imamo navado imenovati 'neverjetna', tistemu pa, ki o tem , kar se mu je primerilo, pripoveduje , pa največkrat sploh ne verjamemo ,ali pa rečemo, da je imel gotovo halucinacije, saj kaj takega se v naši realnosti res ne more dogajati in zgoditi.
Ali res ne, in ali so zgodbe resnične , ali pa so le plod domišljije pisočih, pa presodite sami.

»Zopet razmišljaš,« me brez predhodnega pozdrava ogovori.

Moj »Ne morem iz svoje kože,« zveni kakor opravičevanje, zato hitro dostavim bolj odločno: »Niti si tega v resnici ne želim.«

»Upam, da se zavedaš, da je to v glavnem prazno početje in zapravljanje časa,« začne modrovati. »Marsikaj koristnega bi lahko medtem postorila, ti pa samo sanjariš in se umikaš v svoj svet. Iz te tvoje moke nikoli ne bo kaj prida veliko kruha. Saj je prav, da nimaš glave le za okras in da ti je še kako pomembna tudi njena vsebina, vendar bi te rad opozoril, da večinoma ostajaš zgolj na ravni teorije, ki pa je ne znaš prenesti v prakso«

Agape (ljubezni) spoznanje.
''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''

...naj omenim resničen primer ne storijo, Agape spoznanja ljubezni.

Par let al tako nazaj, se prebudim od "anaesthesie" operacije na postelji v hospitalu.

Po par dneh se opomorem in zavem realnosti.

Opazim nasprot meni, dugi strani odelka
3 - 4 metre proč, le čedno žensko, več
ali man mojih let..
Ne bi treni očesa v normalni situaciji.

Prepričana sem, da ni osebe na tem planetu, ki se vpraša zakaj sploh obstajamo. Tako tudi sama večkrat pogledam v zvezdnato nebo in se vprašam: » Zakaj sploh obstajajo tako mogočne zvezde? Mogoče za to, da nam vlivajo lepoto in začudenje ob pogledu na njih?

Ampak kje pa je tisti pravi konec, kje se konča pot posuta z skrivnostnimi zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami, itd.? Ali sploh obstaja konec tega temačnega vesolja ali je vse to sploh resnično?« Vprašanja bi lahko še naštevala, vendar sem prepričana, da ima tudi vsak posameznik takšna vprašanja, podobna ali pa celo enaka.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Predstavljamo vitalne ljudi: Nara Petrovič

Tokrat smo se pogovarjali z Narom Petrovičem, publicistom, prevajalcem in avtorjem več knjig ter pobudnikom največje čistilne akcije pri nas Očistimo Slovenijo v enem dnevu in projekta ekovasi v Sloveniji. Odkrito nam je zaupal svoja iskriva spoznanja o tem, kako živeti vitalno in kako iskati stik z življenjsko energijo, pri čemer nas je popeljal po poti svojega osebnostnega in duhovnega razvoja ter iskanja prabiti človeškosti.

Temelj vitalnosti, pravi Nara, je sprejemanje lastne realnosti. "Sprejemati realnost pomeni dopuščati svobodo sebi in drugim, živeti neustrašno, odvreči predsodke in dogme ter zaupati, da je vse tako, kot mora biti. Potem se lahko sprostimo in v svoji realnosti uživamo."