Zlato je najbolj cenjena kovina na svetu, ker je hkrati ena najbolj redkih. Vendar zlata ne moreš najti zgolj tako, da se skloniš in pobereš droben svetleč kamen, ki se skriva v travi kot velikonočno jajce.

Zlato je tu, obstaja, Zemlja ga proizvaja brez napora, a od človeka je odvisna, ali ga bo izkopal in odkril njegovo lepoto.
Kako? S pomočjo testa ognja. Da bi se znebili naravnih nečistoč zlata, jih enostavno skurijo stran. Tako ostane material, očiščen svojin nepopolnosti.

Velikokrat se mi pojavlja vprašanje, kaj je usoda. Ali jo lahko spremenimo?
Prav zdaj, v mesecu Marcu, je v Beogradu potekala mednarodna astrološka konferenca in med drugimi se je pojavilo tudi to vprašanje.

Čas pred Veliko nočjo, to je pred pomladnim enakonočjem, ki so ga častili tudi naši Slovanski predniki ponuja odgovor na to vprašanje. Vse se prebuja, dnevi postajajo čedalje bolj prežeti s svetlobo in ta pomladanska vrata lahko občutimo na svoji koži, to je v svoji majhni celici.

Narava diha v popolni urejenosti. Planeti upravljalo s hormoni, uravnavajo procese živalim in rastlinam. Življenje tako teče, se razvija z vso evolucijo.

Jezusa so obsodili na smrt tedanji duhovniki, med drugim tudi zato ker je učil, da ubijanje živali in uživanje mesa ni dovoljeno. V delu Jezusov evangelij, Kaj je bilo pred 2000 leti? Rottweil 1986, ki ga cerkev ni želela uvrstiti med biblične spise, med drugim piše:

Juda je dobil od velikih duhovnikov in farizejev četo oboroženih hlapcev in stotnikov. Prišli so s svetilkami, baklami in orožjem. Ko so Jezusa prijeli, so Ga peljali h Kajfi, visokemu duhovniku. Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval, da bi bilo koristno, če bi en človek umrl za grehe ljudstva. Kajfa ga je med drugim vprašal: »Koga delaš iz Sebe? Kaj učiš?” In Jezus mu je odgovoril: “ Zakaj sprašuješ Mene? Njih, ki so Me poslušali, vprašaj, kaj sem jim govoril; glej, ti vedo, kaj sem povedal.”

V knjigi To je Moja Beseda – Alfa in omega, v Jezusovem evangeliju je zapisano: »Medtem, ko so Me videli Marija in nekateri apostoli in učenci, je bilo Moje zemeljsko telo podvrženo spreminjanju. To spreminjanje Mojega fizičnega telesa je bilo ljudem nevidno. Dogajalo se je do vnebovzetja. Ker je Moje duhovno telo popolnoma presvetlilo Moje fizično telo, so duhovni atomi postopoma absorbirali Moje zemeljsko telo.

Večna Očetova moč, pramoč, je torej spremenila Moje grobosnovno telo, tako da je bila materija, ki sem jo presvetlil, odvzeta grobosnovni materiji. Kdor postavlja križ z mrtvim telesom in ga po Božje časti, ta povzdigne fizično telo in s tem človeštvu pomotoma predstavlja Moj poraz. Ta časti mrtvo telo, namesto da bi molil k vstalemu, k Notranji luči, Očetu v Meni, Kristusu. Simbol vstajenja, vnebohod, je križ brez telesa.«

Dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju in avtomatska vrata so mi odprla pogled na širok hodnik. Stopil sem ven in se namenil proti laboratoriju, kjer me je že čakal profesor. Eno uro prej me je po telefonu obvestil o novici, da se mu je posrečilo izpeljati medosebno integracijo. Ker sem že veliko let bil njegov "poskusni zajček" in sem eksperiment zelo dobro poznal, me je prosil, da mu tudi tokrat pomagam.

Ko sem stopil skozi vrata je bil profesor zatopljen v skice na monitorju. Šele, ko sem zakašljal, me je opazil.

"Oh, Simon," se je vzravnal, "oprosti, ker te nisem takoj registriral." Raztreseno je začel premetavati papirje ob računalniku. "Samo malo počakaj. Nastaviti moram še nekaj zadnjih parametrov in boš lahko preizkusil, kako punčka zdaj deluje."

KLOŠARJI - Zleknjeni klošarji na železniški postaji: Adi, zapoj nam pesem o klošarjih!

Bravo Adi, al' ga boš spil z nami en šluk.

ADI: Nikar me ne vprašajte, krivo bi mi blo, če ga ne bi spil. Bog vas živi!

Adi zabrenka in zapoje:

Sem klošar, še sam ne vem od kdaj,
od vekomaj, se mi že zdi,
nič nimam, nič nočem, tako je, pa kaj,
nekako vseen se živi.

Povsod me dovolj je in ni me nikjer,
so klošarske čudne poti,
nenehno me vodi v življenju nemir,
pijača pa me umiri.

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige. Mislil sem si: ''Zakaj bi kdo nesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.'' Sam sem imel kar lepo splaniran vikend ( žurke in nogometna tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu gruča otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, kako so pristala v travi 5m stran od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih očeh. V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh.

Dojenčka v maternici se pogovarjata:
- A verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
- To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
- To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.

Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.

Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: »Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!«

Stari hrast na stričevem dvorišču je lani zadnjič zelenel. Zadnjič so redki rjavo-rumeni lističi jeseni obarvali dvorišče. Ko je stric videl, da je sok življenja zapustil drevo, je pohitel izkoristit les, preden zgnije. Suhe veje so obetale dobro kurivo za zimo, iz debla pa je hotel narediti novo mizo in klopi, če bi ga bilo dovolj, pa še posteljo.

Ob podiranju drevesa se je zbrala vsa družina. Pomagali so tudi sosedi, saj je bilo treba zelo paziti, da krošnja ne bi oplazila strehe. Veliko spretnih rok je posel opravilo brez napake. Čez nekaj ur so bile vse veje že oklestene in polena zložena v skladovnico ob drvarnici. Deblo so odvlekli do žage na koncu vasi. Bilo je prvovrstno - ravno prav suho, brez velikih grč in črvivih lukenj. Oluščili so z njega debelo lubje, potem pa ga po širini razsekali na trimetrske hlode. Hlode so enega za drugim po dolžini razžagali na različno debele deske. Stric je žagarju v hrupu na ves glas razlagal, kakšne deske potrebuje in zakaj.

Nekoč so v Majhni Soseski med ostalimi živeli tudi gospod Bayer, gospod Nestle in gospod Doktor. Bili so dobri prijatelji in so se družili med seboj. Gospod Bayer je prodajal vsa možna zdravila, za vsako bolezen, ki je obstajala, gospod Nestle je proizvajal vsakovrstno hrano in gospod Doktor je zdravil ljudi z vsemi mogočimi boleznimi.

V svoji stroki so bili zelo uspešni, vse dokler niso prišli do točke, kjer več ni šlo naprej. Dosegli so nek maksimum svojih zmogljivosti. Vsi obupani se tako dobijo skupaj in začnejo tarnati vsak nad svojimi problemi. Gospod Doktor je rekel, da s svojo tehniko tako dobro zdravi, da mu je enostavno zmanjkalo pacientov, gospod Nestle je rekel, da je njegova hrana že tako dobra in tako podobna tisti naravni, ki ljudem zraste na vrtu, da enostavno več ne kupujejo in si jo pridelajo sami.

Mati in institucije preprečujejo stike, celo pisma, ki so namenjena sinovom, zato jih objavljam javno

TIMOTEJ 
Dolgo se že ne vidiva in ne slišiva, zato sem ti hotel par stvari napisati, saj drugače ne morem priti v stik s teboj. Tako te pogrešam, rad bi te objel, dal ljubčka in se s tabo pogovoril. Večkrat stojim pri tvoji novi šoli, da te lahko vsaj za trenutek vidim, ko greš k pouku ali pa se od njega vračaš.

Ker mi je težko pri srcu, stojim za vogalom in te opazujem. Ti me niti ne opaziš, ker se skrijem, saj vem, da ti je tako lažje in ti nočem povzročati nepotrebnih travm. Nočem te prizadeti. Rad te imam in močno te pogrešam! Par krat sem vseeno stal tako, da si me opazil in te popolnoma razumem zakaj tako od reagiraš. Tudi k hiši kjer si sedaj pridem kar pogosto. Tudi tam stojim za vogalom in gledam v okno kdaj te bom opazil.

Pa začnimo: že, ko sem se rodila, je moja stara mama ob pogledu name rekla: » Deklica, če bi le vedela…«
Moja mama je bila zdravnica, imela je tri otroke, jaz sem bila najmlajša. Imam še brata in sestro. Se spomnim, da, ko sem bila mala, sem v sanjah letela preko zvezd na obalo na nek mavrični planet, kjer me je vedno čakala lepa deklica in se z mano pogovarjala. V teh sanjah sem bila zelo srečna… Kar naenkrat so se sanje razblinile in izginile, in tako je bilo tudi v življenju…

Ampak, ko boste brali to zgodbo, morate vedeti, da nisem nikoli pozabila verjeti v Boga, vsako solzo, vsako bolečino sem sprejela z ljubeznijo k Njemu in z vero, da mi stoji ob strani in, da mi bo vedno pomagal, pomagal popraviti napake, ki sem jih naredila…

Mrači se. Sprehod po plaži ob svežem zahodnem vetru mi še kako godi. Vsako sekundo se na temnem nebu prikaže nova zvezda. Luna še dolgo ne bo vzšla.

Odkar vem zase, občudujem morje - razburkano gladino in nepredvidljive globine pod njo. "Prav tako je kot človek," pomislim. "Majhna sapa naredi val, ki z obale odnese kamen ali nanj naplavi školjko. Globina pa ..." postanem in se zastrmim v Veliki voz, ki se že bledo svetlika nad skalovjem ob obali, "... ostaja skrita."

Na rtu se kamnita obala položno steka v morje. Tu je konec poti. V temi je voda videti kot nafta, ki val po val obliva zadnje velike skale s črnino.

"Oj, dedi, kva dugaja? A si kul?"
Takšnega pozdrava pa sploh nisem pričakoval, najmanj od vnuka. Ali sem jaz iz enega drugega časa, ali pa moj vnuk nima nobenega odnosa do našega lepega Slovenskega jezika.

Ko je mulec videl, da ga gledam kot marsovčka, se je nasmehnil in dejal:
"Dedi, sej kul, sam da ti ne štekaš. Jest grem zej mav žurat, a štekaš, ti pa se skulirej. Se ti bo še kukovco šla u maloro. Nč bat, če kej ne boš koj štekov!"

Samo po rami me je butnil: "oj" in šel. Bog so danes čudni časi, sem metal po glavi. Pa sem vedno govoril, da se ne bom postaral toliko, da ne bi sledil mladim.

Kadar sem šel v mladih letih v Komendo na pokopališče, sem šel zaradi stare mame. Umrla mi je, ko mi je bilo poltretje leto. Vse bolj pa se mi zdi, da ni umrla. Samo odšla je prek travnikov. Še vedno jo čakam, da se vrne. V tisti svoji dolgi sivi obleki, z naglavno ruto, zavezano globoko na čelo, v visokih kmečkih čevljih s črnimi vezalkami. Ko se zagledam v spomenik, kjer so izklesane njene letnice rojstva in smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj list popisanega papirja, na katerem piše ena sama velika beseda: LJUBEZEN.

Bila je še ena tistih slovenskih ženic, ki v življenju ne okusijo nič dobrega. Od rojstva do smrti je garala na kmetiji, se predajala delu od zore do mraka, izgorevala v skrbi za svoje otroke in kmetijo. Vidim jo, kako vneto pere ob potoku, kako se s srpom sklanja nad snopje, kako z burkljami poriva v peč lončeni lonec s kosilom. S svojim možem, mojim dedom, ki pa je umrl prej, preden sem jaz zgledal luč sveta, menda nista imela najbolj prisrčnih odnosov.

Dr. Manca Košir o smrti

Misel o smrti je ena temeljnih človeških. Kako jo razvijate tekom različnih življenjskih obdobij?
Kot otrok o smrti nisem razmišljala. Kot mladenka na pogrebe nisem hotela hoditi – se mi je zdelo, da ljudje na videz lepo govorijo o pokojnem, se delajo, da žalujejo za njim, v resnici pa se je med pogrebom slišalo vse kaj drugega, pogosto opravljanje, kako je kdo grozno oblečen, pa katera je z onim, ki je bil lani z neko drugo … Skratka: opravljanje. To pa je početje, ki meni ni bilo nikoli blizu.

S smrtjo sem se zares srečala  24. aprila leta 1990, v bolnišnici na Golniku. Prihitela sem k prijatelju Marjanu Rožancu, ki me je dopoldne poklical z zagrobnim glasom, da sem sedla v avto in nemudoma pohitela k njemu, najpomembnejši prijateljski duši mojega življenja. Marči me je čakal -- suh in utrujen, z velikimi podočnjaki na izpitem obrazu -- na hodniku bolnišnice, v rokah je pestoval svojo novo knjigo Manihejska kronika.

Resnična zgodba, ki nam jo je zaupala neka ženska:
V restavraciji smo bili edina družina z majhnim otrokom. Erika sem posadila v visok otroški stolček ob mizi. Ljudje so jedli in se tiho pogovarjali. Nenadoma Erik glasno zavriska in zakliče: »Zivjo!« S svojimi okroglimi ročicami tolče po ročajih stola. Oči se mu živo svetijo in brezzoba usta so razpotegnjena od smeha, ko se zvija in hihita od veselja.

Ozrem se naokrog in zagledam vzrok njegovega navdušenja. To je bil možakar, sedeč z na pol odpeto zadrgo na hlačah, s čevlji, iz katerih so štrleli prsti, v umazani srajci in z umazanimi, nepočesanimi lasmi. Bil je neobrit, njegov nos je bil prepleten z modrimi žilicami kot zemljevid. Bil je predaleč, da bi zaznali njegov vonj, ampak prepričana sem bila, da je zaudarjal.

Piše: Dr. Manca Košir

V ŽIVLJENJE, KI JE ČUDEŽ
Jaz, na primer, sploh ne vidim drugega kot čudeže, pa naj hodim po cestah Manhattna
ali vržem pogled čez hiše, strehe proti nebu ali brodim bos po obrežju – tik ob robu vodá
ali stojim pod drevjem v gozdovih ali kramljam podnevi s kom, ki ga ljubim, ali ponoči
spim s kom, ki ga ljubim, ali s kom drugim za mizo sedim pri kosilu,
...
to in vse drugo, vsak in vsi so zame čudeži,
vsi celota, vendar vsak drugačen in na svojem mestu.
Walt Whitman

Tudi jaz ne vidim drugega kot čudeže, ki jih prinaša reka življenja, ko plujem z ladjo in na njen nisem več kapitan, temveč potnik. Popotniku se življenje zablešči v čarni svetlobi, da znotraj žari. In se zgrnejo temni oblaki, da vse obmolkne. Da boli. Tudi to je čudež. Ko boli, veš, da SI. Ko sveti in žari, si oddahneš, se spočiješ v čudežu biti, da potem preneseš potopitev na dno, in zaupaš, da bo kljub vsemu šlo.

Božič, čudoviti praznik ljubezni, ko praznujemo Jezusovo rojstvo - in velika noč, čas, ko praznujemo Njegovo vstajenje, veljata za največja praznika, ki ju praznujejo skoraj po vsem svetu. Zakaj se ju pravzaprav tako zelo veselimo? Zato, ker vsak, prav vsak človek globoko v sebi hrepeni po čudovitem miru in harmoniji, po povezanosti in ljubezni ter po varnosti, ki jo lahko občutimo samo v Božjem naročju.

In prav te občutke nam pričarata ta dva praznika. V tistih dneh se nam zdi, da nam je vse to, po čemer najbolj hrepenimo, tako zelo blizu. Jezušček v jaslih v nas prebudi občutek Božje bližine in ko se na veliko noč spomnimo Jezusove žrtve na križu in na Njegovo vstajenje, spet občutimo bližino Boga in Njegovo ljubezen do vsakega človeka, na ljubezen, ki je tako neskončno iskrena, da je bil Kristus pripravljen za nas ljudi trpeti in umreti.

Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti še za naslednje dni. Pa čeprav bi mama rada vsakomur odrezala še tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potožil, da mi kruli v želodcu.

Kolikor ga je dala mama, je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoč svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti...

Boštjanu je postajalo mrzlo, ko je sedel na dvorišču v snegu. Ni imel obutih škornjev, ni jih maral, res je tudi, da jih ni imel. Tanki copati, ki jih je nosil, so bili preluknjani in pred mrazom ga niso kaj prida varovali. Boštjan je tako sedel že kakšno uro. In bolj se je trudil, manj idej se mu je utrnilo, kaj bi lahko podaril mami za božič.

Zmajeval je z glavo in razmišljal: “Nima smisla, tudi če se spomnim kakšnega darila, nimam denarja, da bi ga kupil.” Odkar mu je pred tremi leti umrl oče, se je petčlanska družina le stežka prebijala iz meseca v mesec. Kljub temu, da se je mama trudila, delala je celo v nočni izmeni, v bolnišnici, denarja ni bilo nikoli dovolj. Vendar so pomanjkanje denarja in materialnih dobrin nadomeščali z ljubeznijo in družinsko harmonijo.

Krona vesolja si, tam daleč je dom tvoje duše. Utelešen si po lastni volji, tvoji bivanje je tvoj izbor, samo da si pozabil, ali so ti izbili iz spomina. Vzorce drugih in svoje lastne si sprejel in si njihov ujetnik.

Razum, tvoj sovražnik te dela nesrečnega, z občutkom da si več kot drugi. Starši in bratje in sestre so zgolj duše, samo da so ti vcepili vzorec pripadnosti, da je moč manipulirati s tvojimi čustvi. Vse duše tega sveta so tako kot ti samo Duše, ne pa boljši in slabši ljudje.