Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050731152407824




Obstoj in smisel obstoja

nedelja, 1. julij 2012 @ 05:02 CEST

Uporabnik: gtanja

Prepričana sem, da ni osebe na tem planetu, ki se vpraša zakaj sploh obstajamo. Tako tudi sama večkrat pogledam v zvezdnato nebo in se vprašam: » Zakaj sploh obstajajo tako mogočne zvezde? Mogoče za to, da nam vlivajo lepoto in začudenje ob pogledu na njih?

Ampak kje pa je tisti pravi konec, kje se konča pot posuta z skrivnostnimi zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami, itd.? Ali sploh obstaja konec tega temačnega vesolja ali je vse to sploh resnično?« Vprašanja bi lahko še naštevala, vendar sem prepričana, da ima tudi vsak posameznik takšna vprašanja, podobna ali pa celo enaka.

Ko začnem razmišljat ali je vse to kar me obdaja resnično ali pa iluzija, ne najdem odgovora. Vem da diham, vem da hodim, vem da ravno v tem trenutku pišem to pismo, vendar ali ima vse to skupaj nek smisel ali nek pomen, ki me pripelje do odgovora, da vse kar vidim in slišim in počnem obstaja. Preprosto težko govorim o temi obstoja in smislu obstoja, saj je to tema, ki je stara in na katero si želimo ljudje najti odgovore na vsa naša vprašanja. Vendar kljub temu se ne morem upreti povedati nekaj mojih razmišljanj.

Nekega dne, ko sem preživela naporno polovico dneva in vsa izmučena čakala trolo (LPP) pred Namo, sem doživela grozen občutek samote. Stala sem zavita v svojo zimsko bundo in šal ter gledala mimoidoče, ki pa jih je bilo ta dan malo morje. Sonce je močno sijalo ter mi vsakič, ko sem pogledala v smer prihajajoče trole, zaslepilo pogled. Od utrujenosti sem pogledala v tla pred svoje noge in za trenutek sem zamižala. Žela sem si, da bi bila v trenutku doma, kjer ni hrupa zmedenih in hitečih ljudi. Ko sem zopet vzravnala svoj pogled, me je svetloba zaslepila, v tem trenutku se je hrup okoli mene povečal, hrup okoli mene je kar drvel in odmeval v moji glavi.

Ljudje niso le hiteli okoli mene ampak tudi bežali. Počutila sem se kot neka nepomembna smet, ki stoji naslonjena na zid pošte. Občutek težko opišem, lahko pa rečem, da sem se takrat vprašala ali sem sama na tem svetu in ali je vse okoli mene iluzija? Živeti sam ali obstajati brez ostalih sopotnikov se mi zdi nesmiselno in hkrati absurdno, prav tako tudi biti sam in umreti sam. Torej če že obstajam, nisem sama. Zakaj pa sem tukaj z vsem ostalimi bitji na tem planetu? Da obstajamo, mora biti nek smisel v tem, mora biti smisel življenja! Vsak se rodi in živi svojo pot življenja. Pri nekaterih je življenje dolgo ali kratko, strmo ali položno, lahko ali pa naporno. Vsak posameznik živi drugačno življenje in se ga uči živeti, zato ima vsak posameznik različne izkušnje v življenju.

Kaj pa lahko počnemo z temi izkušnjami vse življenja ter vse do smrti. Sigurno ne izpuhti tvoje celo življenje v nič, ko umreš, zato smo ljudje prepričani v različne namene življenja. Verjamemo, da je življenje neka izkušnja trpljenja, ki pa se konča v raju oziroma v nebesih, ali pa se naše življenje nadaljuje z reinkarnacijo. Lep primer so budisti, ki pa verjamejo v reinkarnacijo. Živeti neskončno let v nebesih, ki je raj in svet kjer ni trpljenja, se mi zdi zelo romantično, vendar kje je ta raj in ali sploh obstaja? Sama ne poznam odgovora in mislim, da te eno samo življenje nauči nekaj, vendar ne vsega, zato verjamem da mi, ne kot telo, ampak kot duša, nadaljujemo življenje v novih oblikah in se učimo živeti.

Vsak posameznik si predstavlja obstoj in njegov namen. Verjamem, da se učim v tem življenju živeti kot ženska v določenem okolju v času globalizacije in času, ki mi vsak dan hitreje teče in mi polzi skozi prste. Kdaj se bo pa končal ta začarani krog življenja pa je le novo vprašanja, mogoče je rešitev skrita v nirvani ali pa v nečem, kar sami ljudje še nismo odkrili in še čaka da bo odkrito.

Vse kar je okoli mene se premika in ima nek namen. Nobena roža ne raste zato, da bodo slike slikarja, ki riše tihožitje lepša, nobena žival ne živi zato, da bi jo ljudje lahko jedli ali se jo bali, sonce in luna ne obstajata samo zato, da ju gledamo podnevi in ponoči, ko hrepenimo po romantiki... Vse mora obstajati z nekim namenom, vse se vrti in vse je okroglo, prav tako naše življenje, ki se vrti v krogu. Vsak se rodi in umre, truplo postane pesek, zemlja, prah, iz zemlje raste rastlina. . .

Krog je tako preprosti lik in tako nežen ob pogledu, da ima neko moč, jaz ji pravim moč življenja. Vse kar obstaja, mi pomeni nek smisel obstoja, vendar kljub temu pa se še zmeraj sprašujem ali je vse resnično ali pa le spim v nekem nerealnem svetu, svetu iluzij.

23 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050731152407824







Domov
Powered By GeekLog