Če bi bila v tistih letih, v katerih je zdaj vnukinja Taja, bi najbrž omedlela. Ne bi prenesla pogleda na lepoto oblekc iz krhkih čipk z všitimi vrtnicami pa na kot dih tenak svileni muslin, na katerem je naslikan čarobni vrt.

Zjokala bi se zaradi nedosegljivosti te Valentinove lepote, igrivosti barv YSL, tigrastih in pikastih prestižnosti D&G ter drugih blagovnih znamk, o katerih sem v mladosti kaj zvedela od posameznih dam, ki so iz tujine prinesle modne žurnale.

Kako sem takrat hlepela po modi, ki je bila v socialistični republiki Jugoslaviji nedosegljiva in zato vedno znova objekt poželenja! Ko sem s hitrim korakom merila zbrano lepoto v izložbah na ulici vrhunskih blagovnih znamk v Brceloni, kjer sem bila z nogometnim navijačem Barce, svojim indijskim princem Tinom minule počitniške dni, sem zdaj občutila vse kaj drugega …

Ne zamenjam hitre hoje po Rožniku ali po kakšnem drugem gozdu za ogledovanje najlepših cunjic na svetu, ne zamenjam!

Če bi bila v tistih letih, v katerih je zdaj moja najljubša najstarejša, bi se mi ljubilo stati tri, štiri ure v vrsti za karte, da bi le mogla na lastne oči videti slavljeno, najbolj znano (nedokončano) zgradbo, tempelj La Sagrada Familia  velikana svojstvene arhitekture Gaudija tudi od znotraj. In enako število ur bi se mi ljubilo čakati na ogled fundacije meni tako ljubega slikarja Joana Mirója pa še na marsikakšno kulturno znamenitost.

Zdaj sva se princem po dolgem pešačenju do veličastnega templja, videvši vijugasto kačo čakajočih turistov, nemudoma obrnila in šla za nosom, dokler nisva prišla v majhen park, sedla na klopco, dvignila obraz v jasnino neba, pomežiknila toplemu soncu (v Ljubljani je bilo takrat pod ničlo), razprla nosnici za vonj po bližnjem morju, ki ga je prinašal veter, ter v miru in tišini obsedela. Ne zamenjam miru in tišine za ogledovanje umetnin v brbotajoči množici turistov, ne zamenjam!

Če bi prišla v Barcelono le nekaj let nazaj, bi se mi ljubilo iskati najboljše domače gostilne in pomljackati njihovo paeljo, jo poplakniti s kozarcem žametne črnine, bi se sprehajala po tržnici in kramljala z branjevci, si nakupila ceker slastnega sadja …

Zdaj pa sva jedla v bližini kraja, kjer je princ zaznal lakoto, skozi tržnico šla hiteč, saj mu je smrdela obglavljena živinčed in razparani ribji trebuhi, Joj, meni bo slabo, je rekel, in popil že iztisnjen jagodni sok ter usmeril korak proč od živobarvnih stojnic, raje v trebuh mesta, v civilizirano življenje. Ne zamenjam Tinovega veselja ob najslabši hitri turistično prehrani za slastne domače specialitete, ne zamenjam!

Ko se je princ s svojim prijateljčkom in njegovim prijaznim očkom – ah, leta nazaj bi se mi takale dva fanta in njun oče pač ne zdela najbolj zanimiva druščina v katalonski prestolnici, najbrž bi si želela atraktivnejše, vznemirljivejše,  zdaj ne zamenjam prisrčnih pogovorov o otrocih in vsakdanjem življenju za umetniške dispute in intelektualne diskurze, ne zamenjam! – odpravil na nogometno tekmo, sem pomahala barcelonski svetlobi in se odločila za mrak hotelske sobe.

Zaradi knjige, ki je čakala name. Zaradi dobro zatesnjenih oken, ki so mi omogočala tišino. Zaradi samote, ki me je vzela v svoje sladko naročje. Zaradi same sebe, ki se v takšnih okoliščinah najlažje srečam, v miru zunaj in v miru znotraj.

Kaj se je zgodilo z menoj? Postajam podobna Ani Fink, junakinji zadnje zgodbe odlične sveže knjige Romana Rozine Šumijo besede domače, ki se je odločila, da ne bo več govorila niti poslušala, saj zakaj le bi? »Za nemost in gluhost sem se odločila, ker sporazumevanje vse huje preplavljajo različne motnje,« je zapisala v svoj dnevnik. »Za molk sem se odločila, ker je govorjenje postalo popolnoma nesmiselno in zato odvečno početje.

Nikomur ne nameravam več ničesar pripovedovati, ker me nihče ne sliši. Tudi če poslušajo, slišijo le tisto – pa naj povem karkoli – kar bi želeli, da jim povem.« Ana Fink živi v »staralnici« (pisateljevo poimenovanje doma starejših občanov), jaz pa še občutim kipenje življenja v svojih žilah, še se veselim pogovarjanja, pisanja. A le iskrenega, zares iskrenega, tako kot Ana Fink, ki takih besed ni bila več deležna. Kljub temu  vse pogosteje pogrešam tišino. Mar trka starost na vrata moje duše?

Mar trka starost na vrata moje duše? ponovim vprašanje najljubši najmlajši, ko se vrnem iz Barcelone. Ona pa v smeh. Naj kar pogledam na njeno spletno stran in preberem njen dnevnik, pa bom videla, da ne gre za starostni pojav. Pogledam. Preberem: «V tujih pogledih vedno redkeje iščem svoj odblesk – bolj me zanima, kdo je človek, ki ga gledam. (…).

Vedno bolj ljubim tišino. Moj najljubši prostor je gozd. (…). Vedno bolj cenim iskrenost. Ne zanimajo me več bombastični ljudje, ki iz sebe in svojega življenja ustvarjajo dramo. Vedno bolj zaupam preprostosti.« Lepa reč, osemindvajsetletnica občuti enako kot triinšestdesetletnica?

Torej ne gre za staranje, temveč za nekaj drugega. Za kaj potemtakem? Ana Fink si je želela miru in tišine, saj so ji ljudje pripovedovali stvari, ki je niso zanimale. So jo z besedami velikokrat užalili in prizadeli. Nevzdržno ji je desetič in stotič poslušati enako prazne zgodbe. Najbolj pa jo boli, »ker me nihče več ne poboža z besedami, zdaj me drgnejo z njimi kot z grobo krtačo.«

Jaz grem stran od ljudi, ki imajo v glavi kaseto namesto resnične pripovedi. Druge božam z besedami in oni z njimi božajo mene. Še vedno me zanimajo ljudje in njihove zgodbe, še sem radovedna. Torej res ne gre za staranje, če se mi ne ljubi več pohajkovati ure in ure po trgovinah z lepimi oblekami, čakati v vrstah za ogled kulturnih znamenitosti, iskati domačih gostiln z dobro jedačo in pijačo …

So ljudje, ki imajo na sleherno bitnostno vprašanje odgovor. Lahko so mrtvi že stotine let, pa je njihov odgovor živ, napisan prav zame, ki sprašujem tukaj in zdaj. V Barceloni sem v nočni tišini, ko je princ že sladko spal, ponovno prebirala božansko lepo zbirko Rumijevih kristalnih štirivrstičnic Poljub želim si Tvoj. Doma jo spet vzamem v roke, zaprem oči in se mi odpre: Če nehaš klanjati se sebi/ in dovoliš, da oči srca/ razširijo pogled v svetove višje,/ …

Ja! vzkliknem. Oči srca gledajo drugače. Te oči se odpirajo osemindvajsetletnici in s temi očmi gleda njena mati. Zato potreba po miru, tišini, samoti. Po sprehodu po gozdu in poslušanju ter izrekanju iskrenih besed. Ker tako hočejo oči srca. Te oči domujejo znotraj in vidijo globoko vame, vate. Oči srca, uglašene z Ljubeznijo

Manca Košir

Vir: http://www.seniorji.info