Ponovno se je zgodilo eno najinih srečanj, tokrat namenoma.
Kaj kmalu sem se ti začela pritoževati nad svojo neučinkovitostjo v primerjavi s svojo vizionarsko predstavo o tem, kakšna bi z malce več dobre volje dejansko lahko postala.
Nisi mi dejal, da prvi del moje trditve nakazuje negativen in neljubeč pristop do mene same, niti nisi pripomnil, da bom do želene samopodobe lahko prišla le z vsakodnevnim vztrajnim in načrtnim delom na svoji osebnosti, pri čemer ne bo kar takoj opaziti večjih pozitivnih sprememb.
Nisi me prekinjal z navajanjem splošno znanih pozitivnih življenjskih načel, ker veš, da sem vsaj na teoretični ravni seznanjena z njimi, čeprav morda še lep čas ne bom prešla na fazo njihove praktične uporabe.
Prizanesel si mi z raznimi poceni nasveti, saj si takoj uvidel, da trenutno najbolj potrebujem nekoga, ki se mu lahko izpovem. Skušal si se čim bolj vživeti vame.
Blokade in razni tabuji, ki so jih ustvarili moji strahovi in predsodki, so začeli eden za drugim izgubljati svojo moč in začutila sem olajšanje, ki je bilo verjetno podobno tistemu ob padcu Berlinskega zidu.
Postajala sem vse bolj jaz, ko sem odvrgla vse maske, ki sem se jih dolgo krčevito oklepala kot neprebojnega jopiča, kot krinke neranljivosti in videza stabilne, urejene osebnosti.
Nisi moralistično namignil, da se veliko preveč ukvarjam samo s svojo lastno osebo, da se lovim v začaranem krogu in da bežim pred resničnostjo, ki je zunaj mene.
Vedel si, da potrebujem ogromno prijateljske pozornosti na svoji poti do želene osebne preobrazbe: kakor tudi izobraževanje traja leta in leta, preden pridobimo neko splošno razgledanost, za katero nikdar ne bomo mogli trditi, da jo posedujemo v vsej njeni širini in globini.
Nikoli ti ni žal časa, ki ga žrtvuješ zame, niti se ti ne dozdeva, da svoje težave želim preložiti na tvoja pleča. Dal si mi vedeti, da ne boš reševal mojih problemov, pač pa mi boš v pomoč in oporo, ko bo to potrebno: s teboj lahko podelim svoje uspehe in padce, svoje veselje in žalost, želje in skrbi.
Vidiš me, kakršna trenutno sem, sposoben pa si me ugledati tudi takšno, kakršna bi po tvojem mnenju zmogla postati. Vidiš me, kakršno se ti predstavljam v svojih razmišljanjih in v najinih pogovorih, pri čemer zmoreš ugledati tudi moje vizije o svoji samopodobi.
Verjameš v moje sposobnosti, verjameš, da moje vrline prevladujejo nad mojimi slabostmi...
Ob vsem tem ti lahko rečem le skromno, a iskreno: HVALA!
Ponovno se je zgodilo eno najinih srečanj, tokrat namenoma.
