Bila sem tisto dekletce, ki je bila do vratu zakopana v mamičino kozmetično torbico. Še predno me je obiskala teta puberteta, sem vedela vsa zaporedja čiščenja, nege in ličenja obraza. Tedenski jutranji vdori moje mame v mojo sobo, ker pred odhodom v službo ni našla maskare, pa šminke, pa... so bili zelo neprijetni in pogosti.

Običajno sem si pač na skrivaj prisvojila kakšno kozmetično zadevico in jo potem pozabila v pravem času vrniti v svoje domače okolje mamine kozmetične torbice. Seveda mi je bilo šminkanje prepovedano... in zato toliko slajše.

Teta puberteta je prinesla razvoj moje nege in lepote obraza na višjo raven. Takrat sem že lahko kaj malega zaslužila z delom in vsa denarna sredstva so končala na oddelku za kozmetične izdelke. V šoli sem bila poznana po tem, da me skoraj niso poznali brez ličila in dobila sem celo vzdevek, ki ga tukaj ne bom omenjala.

Več je bilo zasluženega denarja, večja je bila moja zaloga vseh mogočih krem, šmink in različnih čudežnih zvarkov,ki so neuspešno sušili moje majcene mazolje in prikrivali veeeelike lepotne napake mojega obraza skozi kritične oči najstnice. 

Seveda se je moja obcesija nakupovanja krem nadgrajeva tudi takrat, ko sem že bila "velika", imela družino in omejen družinski proračun. Ker sem po naravi iznajdljiva punca, sem problem neaktivnosti nakupovanja vedno nove, čudežne kozmetike na trgu reševala tako, da sem te kremice sama prodajala. Postala sem čisto pravi predstavnik vseh mogočih podjetij, ki so trgu prodajala povprečne kreme za ogromne vsote denarja. Tako sem si kozmetiko prislužila in s trošenjem družinskega proračuna ne ogrožala svoj zakon. 

Moja koža obraza pa je bila na videz vedno slabša. Na neki točki mojega odraščanja sem doživela razsvetljenje, da sem več kot očitno napačno pristopila k ohranjaju mladostnega in zdravega videza  kože. Ko sem prešla skozi vse faze čiščenja in glajenja kože večine odličnih kozmetičnih čudežov na Slovenskem trgu, sproti komaj pomirjala svojo kože zaradij vnetij in reakcij na vse čutežne elixsirje,ki sem jih zlivala na nanjo... ja, takrat se mi je zazdelo,da se bo potrebno tega problema ohranjanja mladostnega videza obraza lotiti popolnoma drugače.

In, seveda, sem našla... ljubezen do sebe, samospoštovanje, meditacije... v glavnem, morala sem se ozreti na noter, umiriti in močno se mi je polepšala moja koža. Pač, vsaka šola nekaj stane in tudi ta je bila kar draga. Moja koža se je umirila takoj, ko sem se začela umirjati jaz.

Seveda še danes najraje brskam po kozmetičnih policah, kjer me škatljice v bleščečih barvah še vedno kdaj pa kdaj premamijo in se zgodi, da preko vsemogočnega spleta kupim kakšno kozmetično neumnost za obraz, ki jo potem porabim za nego mojih stopal. Verjetno sem ena redkih žensk, ki za nego stopal porabijo kar luštkano vsoto denarja.

Obraz je lep, gladek in mladosten, če smo lepi mi , na noter. Če lepo mislimo, se ne jezimo pogosto, se ne mrščimo in skrbimo za njegovo čiščenje in na njega nanašamo kreme z naravnimi sestavinami. Na tanko in ne prepogosto si naredimi kakšen blag peeling in jo nahranimo z masko, polno naše narave. Malo popazimo na hrano, ki od znotraj nahrani tudi našo kožo in poskušamo živeti čim bolj mirno življenje. Kolikor se pač da... vsak dober namen šteje !

Včasih je dobro, da zavestno sprostimo vse mišice na obrazu, ga obdamo z zlato svetlobo in uživamo...
...pa smo ponovno tam, ko stari modreci že od nekdaj trdijo, da so najpomembnejše preproste stvari v življenju.

Samo vzeti si jih je potrebno. 

Ni težko. Lepota človeka se dejansko vidi na njegovem obrazu. In vsaka krema je lahko samo pikica na i... vse ostalo prihaja in čiste, poštene in mirne duše.

Vanda Hartman

Vir: www.mychi.si