V meni je veliko molka. Izberem ga zato, da v njem počivam. Medtem se osredotočam na prejeta sporočila, ki krožijo okrog mene. Njihovi govorci so čedalje bolj razgreti, jaz pa se zabavam tako, da na skrivaj ocenjujem njihovo kvaliteto.

Največkrat me njihove besede sploh ne ganejo, ampak se osredotočam na njihovo zavzetost in način nastopa. Kljub temu pa vsebine teh sporočil ne ignoriram povsem, saj mi je pogosto vir navdihov in asociacij.

Sreča mi je naklonjena tudi tako, da vedno kje staknem kakšen uporaben listič papirja in pisalo, da si lahko dam duška, ko je moja glava že prepolna. Tako torej kujem svoje dialoge, v katerih sem edina dejansko prisotna udeleženka jaz sama, ostali moji sogovorniki pa so po potrebi priklicani iz sveta moje domišljije.

Kar sprijaznila sem se že z dejstvom, da sem nemalo čudna zaradi svoje nore zaljubljenosti v lepo pisano besedo, saj je od mene dobiti kakšno smiselno urejeno misel v prosto govorjeni besedi podobno zelo redki verjetnosti, da na prostranem travniku naletim na štiriperesno deteljico.

Danijela Premzl