»Zopet razmišljaš,« me brez predhodnega pozdrava ogovori.

Moj »Ne morem iz svoje kože,« zveni kakor opravičevanje, zato hitro dostavim bolj odločno: »Niti si tega v resnici ne želim.«

»Upam, da se zavedaš, da je to v glavnem prazno početje in zapravljanje časa,« začne modrovati. »Marsikaj koristnega bi lahko medtem postorila, ti pa samo sanjariš in se umikaš v svoj svet. Iz te tvoje moke nikoli ne bo kaj prida veliko kruha. Saj je prav, da nimaš glave le za okras in da ti je še kako pomembna tudi njena vsebina, vendar bi te rad opozoril, da večinoma ostajaš zgolj na ravni teorije, ki pa je ne znaš prenesti v prakso«

Tokrat nisem užaljena, čeprav me je dregnil v staro, nikoli povsem zazdravljeno rano. Zagovarjam namreč stališče resnice, pa naj bo le-ta še kako trpka in kruta.

»Kaj pa naj storim po tvojem mnenju?« iščem pri njem konkretno rešitev.

»Tega odgovora ti žal res ne morem in ne znam prinesti v celoti serviranega na pladnju, ker drugače čutim in dojemam kakor ti, pa tudi se ne znam popolnoma vživeti v tvoj svet. Edino ti sama sebe najbolje poznaš in zato moraš odgovore na bistvena vprašanja poiskati v sebi sami. Lahko te le spremljam in spodbujam na tvoji poti, ti pa boš morala prevzeti odgovornost za levji delež, ki ga boš prispevala ali pa ne, kakor se boš odločila, od česar je in bo zelo odvisna kakovost tvojega bivanja. Torej ti svetujem le eno, in to je, da začneš čim prej ustrezno ukrepati in da ne zametuješ ugodnih priložnosti in izzivov, ki se bodo pojavljali na tvoji poti, predvsem pa, da se sleherne stvari lotevaš celovito, predano, z dušo in telesom, da se res v celoti in vsa posvetiš temu, kar boš spoznala za svojo poklicanost, za svoje poslanstvo. To je moj recept za srečo, ki upam, da bo enako učinkovito deloval tudi v tvojem primeru.«

Bila sem kar presenečena, saj nisem pričakovala takšnega pozitivnega preobrata njegovega modrovanja. Torej mi ni govoričil le o »zveličavni vrednosti« predvsem fizično pojmovanega dela, dela kot takega, ampak me je opozoril tudi na to, naj bom srčna, naj bom celovita, naj izbiram in se odločam v skladu s svojo notranjo naravnanostjo.

Ko je kmalu nato odšel po svojih opravkih, sem se hvaležna za njegov namig ponovno zatopila v razmišljanje.

Danijela Premzl