NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zgodba o grofici Liduški de Nordis Hornik   
    četrtek, 8. november 2012 @ 05:04 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Grofice Liduške de Nordis Hornik se spominjam še iz svojih zgodnjih otroških let. Oskrbovala se je s hrano v trgovini mojih staršev Ivana in Hermine (Breščak) Gašperčič v Solkanu. Trgovina z jestvinami in kolonialnim blagom je bila v moji rojstni hiši nasproti Poti na breg, ki vodi k Soči in sicer na Svetogorski ulici št. 258 (sedaj Ulica IX. korpusa št. 55). Še prej je trgovino vodila moja nona Marjuta (Grosar) Gašperčič, ki je prav tako kot pozneje moja mama oskrbovala grofijo s hrano.

    Grofica Liduška je prijahala do nas s konjem; medtem, ko je kupovala stvari, je konja privezala k ograji ob cesti. Nato je s kupljenim blagom otovorila konja in odjezdila v vilo. Liduška je bila ljubiteljica konj in je bila zmožna jahati z obema nogama na strani sedla.

    Liduška je vsaki dan jahala na konju po stezicah, ki so vodile ob Soči in po Polju. Konja je jahala bosa in tudi po travnikih je rada hodila bosa. Ljubila je Sočo in sončenje na skalah nad Prodom. Na nogi je imela manjšo poškodbo, ki jo je utrpela pri padcu, verjetno s konja. Grofica Liduška je bila izobražena, saj je obvladala šest do sedem jezikov. Veliko je brala, tudi v parku svoje vile v Solkanu in pri Soči.

    Bila je hči plemenite Lidie de Nordis in bohemskega častnika Ferdinanda Hornika. Vilo Nordis na Bregu je leta 1830 zgradil njen nono Antonio de Nordis. Nekateri viri govorijo, da je bil njen nono Antonio de Nordis poročen z Lidio Lenassi, rojeno v Gorici. Vila stoji na bregu tik nad soškim obrežjem, onkraj železnice, na levi strani poti. Stezica levo pod njeno hišo pa vodi k avstrijskim kavernam iz prve svetovne vojne, kjer smo se med drugo svetovno vojno skrivali pred anglo-ameriškimi bombnimi napadi na solkanski most. Desno pa vodi pot k nekdanjemu Lenassijevem mlinu in žagi, papirnici in manufakturi sukna in flanele, kjer stoji danes Kajakaški center. Na vsak kamen, na vsako stezico me vežejo mladostni spomini. Po Lenassijevem mlinu smo se otroci lovili in skrivali. Nad nami so prežali trhli tramovi in na pol podrto zidovje še s prve svetovne vojne. Previdno smo stopicali po odkrušenih kamnih in vsak šum ptic, ki so gnezdile v teh ruševinan, nas je pognal v paničen beg. Pod kamni, ki jih je zob časa ločil od zidovja, so domovale kače in škorpijoni. Nono mi vedno zabičal, naj se ne hodim igrat v mlin, ker lahko ruševine zgrmijo na nas, otroke, in se zgodi nesreča. Mojega pranonota Antona Gabrijela (5. avgust 1832, † 31. Julij 1884), mlinarskega delavca iz Solkana 18, poročenega s Terezijo Marinič (22. november 1844, † 3. novembra 1907), očeta moje none Marjute Grosar (31. maj 1871, † 11. april 1933) je v Lenassijevem mlinu do smrti zmečkal mlinski kamen. Vendar nas otroke je notranji skrivnostni nadih starinskosti te shrljive podirajoče se stavbe, le še bolj privlačil. Atmosfera, ki je napolnjevala otroško domišljijo, nas je vedno znova zvabila k igram med robido in kupe razmetanega kamenja. Ko smo otoroci hodili v Lenasijev mlin, smo šli vedno mimo vile Nordis. Še prej smo zavili v park vile Nordis in pogledali, če je grofica kje v bližini, da smo jo pozdravili.

    Liduška je bila izredno lepa in karizmatična oseba. Do vseh je bila prijazna, spoštljiva in preprosta v medsebojnih stikih. Železna vrata grofije so bila vedno na stežaj odprta. Otroci smo se skoraj vsaki dan igrali v njenem parku. Vselej je bila vesela, ko smo prišli v njeno bližino. Spominjam se, da se je z mojimi starši rada pogovarjala bodisi, ko smo šli na kopanje k Soči ali v trgovini.

    Kasneje smo zvedeli, da sta njena lepota in šarm privabila veliko oboževalcev, vendar se je poročila s prikupnim mladeničem Nannijem Piottom, ki ni bil ne bogat ne plemiškega rodu. Od strica Francesca Dolfina, sina pokojnega Gregorija Dolfina, je dobila za poročno darilo kmetijsko posestvo v Keniji, kar kaže na vključenost grofice Liduške k beneški plemiški družini, ki sega v leto 1340. Namreč iz zgodovinskih virov je znano,da je bil Dolfin že okoli leta 1370 kapetan rimskega imperija v Trevisu.

    Liduška je šla živet v Kenijo na podarjeno posestvo. Postala je izjemno uspešna poslovna ženska. Zaljubila se je v to deželo. Potovala je po prostranstvih Kenije, občudovala živali, naravo in vzpostavlaja stike s prijaznimi domačini. Navduševala se je nad peščenimi plažami več kot štiristo kilometrov dolge obale, ki se ob Indijskem oceanu razteza med Somalijo in Tanzanijo. Vzljubila je deželo, nad katero se je navduševal že pisatelj Hemingway, ki je tem neskončnim peščenim plažam in koralnim grebenom pripisal sloves neprimerljivh na zemeljski obli. Ves ta svet je bil kot pravljica iz 1001 noči, najbolj znana po trgovcu Sinbadu, ki je trgoval vzdolž kenijske obale. Bogate savane, velika jezera, gejzirji, prvinski deževni tropski pragozd in na severu večni sneg so Liduško očarali. Dežela ima 52 nacionalnih parkov in živalskih rezervatov. Očarana je bila od osmih prelepih jezer v objemu Velikega tektonskega jarka: jezero Turkana, znano kot turkizno jezero; jezero Nakuru, kjer domujejo milijoni flamingov; jezero Baringo, ornitološki ptičji paradiž.

    Glavno mesto Kenije Nairobi leži na nadmorski višini 1.640 metrov. Mesto je sodobna gospodarska, upravna in kulturna metropola, katere tloris v obliki šahovnice in kolonialna arhitektura ne moreta zanikati britanske dediščine. Poslovno središče se nahaja okrog Mestnega trga (City square), na katerem je predsedniška palača, parlament, mavzolej, narodni muzej in kongresno središče. Utrip poslovnega življenja v mestnem središču in urejene četrti vil so Liduško navdušile. Dežela je bil pravi kraj za uresničitev življenjskih ciljev poslovne ženske. Grofica Liduška si je pridobila veliko prijateljev iz visoke družbe.

    V Nairobiju je spoznala Angležinjo Sarah Churchill (1914–1982), tretjerojenko Winstona Churchilla in Clementine Churchill, ki je bila tudi filmska igralka (od leta 1937 do 1951 je odigrala devet filmov), bila je tudi znana plesalka britanske televizije. Sarah Churchill je imela ime po svoji istoimenski prednici vojvodinji Marlbourgh. Sarach Churchill je prihajala tudi v Gorico v vilo Nordis.

    Grofica Liduška se je vračala iz Kenije v svojo vilo Nordis v Solkan. Moj oče se je z Liduško večkrat pogovarjal. Povedal ji je, da išče način, kako bi se izognil fašističnemu nasilju in da bi rad šel v kakšno drugo deželo, kjer bi lahko s svojo družino živel bolj svobodno. Domnevam, da se je tudi s tem namenom v koprski kaznilnici učil angleškega jezika in ga pozhneje dobro pogovorno obvladal. Z veliko verjetnostjo domnevam, da mu je grofica Liduška svetovala, naj nono proda imetje in naj se oče z nami odseli v Indijo. Tedaj je bila Indija pod angleškim imperijem. Mogoče mu je celo prek svojih zvez, ki jih je imela v Nairobiju, našla kakšno primerno posest v Indiji (Kalkuti) za odkup, kjer bi oče gojil plantaže kavčuka. To opisujem tudi v svoji pesmi, ki bo objavljena v pesniški zbirki Odstiranja, posvečeni očetu ob stoti obletnici njegovega rojstva.

    Molčeča pesem

    Uresničila sem zamisel Sthéphana Mallarméja
    in napisala molčečo pesem iz molka in beline.
    Ta pesem je hostija, košček blagoslovljenega kruha
    na beli podlagi. Nepopisan list.
    Pisala sem jo dolga leta v jeziku zamolčanih besed.
    Nobeno presenečenje ni, da je v njej toliko svetlobe
    in z nitkami prepredenih orfičnih misterijev
    in ezoteričnih podob, vezanih na reki Ganges in Hoogli.

    Še danes živim v izmišljeni pokrajini Bengalije
    in sedim v hramu svečenice Kali.
    Z očetom sva potovala s hinduistično ladjo v Indijo,
    v svet najine domišljije. To je prava mojstrovina spolnitve.

    Nekega dne sem opazovala grozljivo predstavo,
    ko so mojemu očetu fašisti izžigali in z nožem izrezovali
    primorsko dušo in okrog črnih škornjev je bilo polno
    bele žlindre, ki se je spreminjala v molčečo pesem.

    Ko je oče zbežal pred črnosrajčniki, mi je rekel:
    "Ko se vrnem, te popeljem v Indijo Koromandijo,
    kjer se cedita med in mleko. Tam v obljubljeni deželi
    se bova igrala v sobanah evkalipta.
    Nono bo prodal imetje in kupili bomo plantažo
    kavčuka v Kalkuti. Iz kavčuka izdelujejo punčke,
    ki govorijo in kličejo mamo. Gledala bova ognjemet,
    prekrasne bengalske ognje. Ukročene leve in opice.
    Kupil ti bom živobarvne ščinke.«
    In ta čudoviti odisejski privid naju je ohranjal.

    Obljubil mi je, da bova s sabo peljala tudi našega psa.
    Fegic mi je prinesel v kartonasti škatli miško, ki sem jo
    navijala, da je tekala okrog. Moja mama je imela svetlo
    zeleno dolgo večerno obleko z vdelanimi čipkami
    in oče mi je rekel, da bo mama kraljica, jaz pa princeska.
    Prisegel mi je, da bo postal premožen in uspešen.
    Tedaj mu je padlo iz žepov nekaj drobiža.
    Jaz sem ga hitela pobrat in preštet.

    Odhitela sem in kupila očetu cigarete Nazionale.
    Na biljardni mizi sem zagledala kroglo,
    ki je polzela po žametu. Očetu sem rekla:
    "Pokaži mi, kje leži ta Indija Koromandija?"
    Na krogli mi je oče pokazal točko, kjer naju čakata ladja in
    veliko širno morje in mi narisal tloris Indije in točkico,
    kjer nas čakata evkalipt in velika, velika plantaža.

    Nato je v vstopil v prostor fašist in oče mi je rekel:
    "Vidiš, to pa je bengalski tiger, ki ga nisem mogel ukrotiti."
    Odpeljali so ga ... v fašistično kaznilnico.

    Seveda se je nato britanski kolonialni imperij preoblikoval v Britansko skupnost narodov, v katero se je vključilo petdeset neodvisnih držav, začenši z neodvisno Indijo leta 1947. Ob koncu leta 1980 je bila dekolonizacija skoraj zaključena in Velika Britanja je prenehala biti svetovna velesila. Pod vodstvom predsednice vlade Margaret Thatcher je potekalo obsežno prestrukturiranje gospodarstva in Velika Britanja se je leta 1973 priključila EU.

    Po vojni je bila grofica celo svetovalka o veščinah jahanja anglo-ameriškim zavezniškim silam v Gorici. V vili Nordis je priredila srečanja angloameriških častnikov iz skupine, ki je bila zadolžena za pripravo razmejitvene črte za državno mejo in uspelo ji je, da je črta obšla njeno hišo. Prihajala je v stik z visokimi osebnostmi iz političnega, družbenega in gospodarskega življenja in uspela, da je s svojimi diplomatskimi in poslovnimi spretnostmi preprečila, da bi njena vila Nordis prišla ob priključitvi dela cone A k Jugoslaviji. Državna meja je obšla njeno imetje v Solkanu in pripadala Italiji, sicer bi jugoslovanske oblasti njeno vilo in imetje podržavile. Seveda v malomeščanskem okolju je bila deležna tudi obrekovanja zaradi srečanj in zabav z Anglo-Američani, na katerih ji je uspelo preusmeriti tok dogajanja s postavitvijo meje. Gotovo ji je pri tem veliko pomagala Sarah Churchill.

    Kenija se je leta 1963 osamosvojila in ob tem so grofici nacionalizirali njene plantaže. Grofica Liduška ni vrgla puške v koruzo, začela je znova iz nič in uspela ustanoviti manjše podjetje v Keniji, ki je delovalo še trideset let. Leta 1970 je grofica Liduška v prometni nesreči v Latisani (Videmska pokrajina) izgubila svojega dragega prijatelja Nannija Piotto, kar jo je neizmerno prizadelo, saj je bil njena resnična velika mladostna ljubezen. Otrok nista imela. V tujini je ostala sama in nadaljevala še trideset let svojo poslovno dejavnost. Umrla je leta 2006 na kliniki v Nairobiju.

    Pred smrtjo je devetdesetletna grofica poskrbela, da so bili njeni posmrtni ostanki v žari pripeljalni v Gorico in da je pokopana v grobnici svojih staršev na Sveti Gori.

    Sveta Gora je priljubljena romarska božja pot, kjer Bog po Marijini priprošnji deli milost in kjer človek z božjo pomočjo spreminja zapleteno življenje.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Grofica-Liduska-de-Nordis-Hornik

    No trackback comments for this entry.
    Zgodba o grofici Liduški de Nordis Hornik | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,61 seconds