Poznate občutek, ko se vaše celotno življenje, vse kar ste kdaj izvedeli, vse kar ste se kdaj naučili, vse kar ste dosegli, vse kar imate, vse kar STE ... izgubi, izgine pred vašimi lastnimi očmi z eno samo mislijo? Ena sama misel uniči vaš obstoj. Izginete. Občutite le še občutek zmedenosti, nevednosti in nesigurnosti... Grozno. To se mi dogaja - večkrat... in prav včeraj se mi je zgodilo zopet.

Pridem domov, kot običajno si zavrtim par dobrih komadov, ki mi že ves čas odzvanjajo v glavi, se uležem in si NE UPAM razmišljati, ker se mi zdi da bredem, tonem...vse globlje in globlje v neko črnino, brezno... strah me je neznanja...te grozne nevednosti kaj me čaka jutri oz. v prihodnosti.

Povprečno človeško bitje, ki ni mlajše od 15 let, praktično živi le površinsko - če se lahko tako izrazim. Občuti le tista 'površinska' čustva. Žalost, srečo, jezo. Tri najbolj pogosta čustva, ki jih občutimo VSAK DAN. Zakaj? Zaradi različnih razlogov. Lahko vplivamo nanje? Seveda lahko- ampak s tem se ne ukvarjamo. Prebolimo, prespimo in gremo naprej. Hvala Bogu.

Tudi jaz bi... tudi jaz bi šla naprej... pa ne gre. V glavi mi divja milijon in ena misel in niti dve nista medseboj povezani. Strašno..... Morda pa je bolje živeti 'površinsko' in se ne ukvarjati sam s sabo? Je potem tvoje življenje manj zmedeno? So tisti ljudje bolj srečni kot taki, kot jaz? Ne bi vedela. Vem le to, da je v moji glavi ogromen problem, ki je pretežko breme zame ta trenutek. Ironično je, da je prav ta največji in najbolj kompleksen problem SAMO MOJ. In nihče ga ne more rešiti razen mene SAME.
...... STOP!

Vzeti si moram čas za premislek..........