Imel sem prijatelja, pa saj ga še imam , samo jaz si ne zaslužim tega imena. Bil je moj sosed in skupaj sva odraščala. Žal ni imel staršev in veliko časa je preživel pri nas. Rad je pomagal pri delu na kmetiji in ko sem jaz odšel služiti vojni rok, je praktično prevzel vso težko delo pri nas.
Moja starša sta ga imela zelo rada in vedno sta se lahko zanesla nanj. Ko sem pričel z gradnjo hiše, je veliko pomagal in se med tem izučil za vodo-inštalaterja. Komplet vodo v novi hiši in v hlevu sva izdelala sama in bilo nama je prav lepo. Pa je žal prišel usodni trenutek leta 1995 , ko je imel nesrečo z motorjem in potem ga je še povozil avto.
Ko je ležal v bolnici z počeno glavo in v komi, sem bil poleg njegove postelje in nič ni dajalo upanja da se bo še kdaj zbudil. Jaz sem šel svojo pot in on svojo. Nekako je ostal toliko živ , da je lahko v domu in popolnoma odvisen od drugih. Skoraj vsako leto sem si zadal načrt, da ga obiščem, še posebej v adventnem času sem si tako zelo želel narediti kakšno dobro delo. Pa ni in ni bilo časa, ko pa je toliko "takoooo" zelo pomembnih dogodkov in sem z časom skoraj čisto pozabil nanj.
No zopet je advent in danes pri maši, DANES je on prišel v cerkev in sedel eno mesto pred menoj. Ni me spoznal in ko smo stali ter si podali roke ter si zaželeli mir s teboj, sva se prvič pogledala. Po maši sem obsedel v klopi in ga poklical. Z težavo se me je spomnil in solze so mi bruhnile iz oči, ko sem zagledal solzo v njegovih očeh. Spomnil se je vseh dogodkov, ki sva jih skupaj preživela, žal pa se tam njegov spomin ustavi. Sigurno bolje zanj ….
Imel sem prijatelja, pa saj ga še imam , samo jaz si ne zaslužim tega imena. Bil je moj sosed in skupaj sva odraščala. Žal ni imel staršev in veliko časa je preživel pri nas. Rad je pomagal pri delu na kmetiji in ko sem jaz odšel služiti vojni rok, je praktično prevzel vso težko delo pri nas.
