Živim tako, kot diham

petek, 22. junij 2012 @ 05:02 CEST

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Predstavljamo vitalne ljudi: Nara Petrovič

Tokrat smo se pogovarjali z Narom Petrovičem, publicistom, prevajalcem in avtorjem več knjig ter pobudnikom največje čistilne akcije pri nas Očistimo Slovenijo v enem dnevu in projekta ekovasi v Sloveniji. Odkrito nam je zaupal svoja iskriva spoznanja o tem, kako živeti vitalno in kako iskati stik z življenjsko energijo, pri čemer nas je popeljal po poti svojega osebnostnega in duhovnega razvoja ter iskanja prabiti človeškosti.

Temelj vitalnosti, pravi Nara, je sprejemanje lastne realnosti. "Sprejemati realnost pomeni dopuščati svobodo sebi in drugim, živeti neustrašno, odvreči predsodke in dogme ter zaupati, da je vse tako, kot mora biti. Potem se lahko sprostimo in v svoji realnosti uživamo."

Kako vitalna je slovenska družba, kako vitalen je svet, naš planet?
Vitalnost pogosto zamenjujemo z zaletavo navitostjo. Dinamično delo, trendovska "zdrava" prehrana in urejanje prostora, fitnes trikrat na teden, popotovanja, adrenalinski športi – vse to dela življenje dinamično, ker pa pogosto ostaja površinsko, ne prinaša nujno globoke, umirjene vitalnosti. Če črednega nagona, zaradi katerega velik del ljudi brezglavo dirja za vsemi drugimi, ne da bi bili pri tem sposobni za trenutek zastati in razmisliti o tem, kaj sploh hočejo, niti ne omenjam. Taka je današnja realnost. Kako vitalna je, presodite sami.
Zame je simbol vitalnosti vsakdo z otroškim nasmehom v očeh, neugnanostjo najstnika, radoživostjo mladostnika, energičnostjo zrelega človeka in modrostjo starca – ne glede na to, kako živi in koliko je star.

Kateri so temelji vitalnosti?
Morda bo zvenelo malce filozofsko, ampak drugače ne morem seči do temeljev: temelj vitalnosti je sprejemanje lastne realnosti. Sprejemati realnost pomeni dopuščati svobodo sebi in drugim, živeti neustrašno, odvreči predsodke in dogme ter zaupati, da je vse tako, kot mora biti. Potem se lahko sprostimo in v svoji realnosti uživamo.

Prej sem primerjal dinamičnost z vitalnostjo – naj dodam, da je temeljna razlika med njima v tem, da v dinamičnosti najdem dražljaje, ki me vzburijo, ne pa tudi potešijo, v vitalnosti pa najdem globoko zadovoljstvo. Preprosto zato, ker sreče ne iščem zunaj sedanjega trenutka in stanja, v katerem sem, ampak iz tega trenutka in stanja potegnem največ, kar lahko, in si dopuščam v tem uživati.

V mladosti ste se začeli spraševati o globljih vprašanjih in začeli srečo iskati v sebi. Življenjska pot vas je pripeljala tudi v Skupnost za zavest Krišne, kjer ste preživeli sedem let, nato pa iz nje izstopili. V kolikšni meri je za človeka pomemben duhovni razvoj, obračanje vase, stik z božjim, z življenjsko energijo?
Duhovne skupnosti, gibanja in religije ne posedujejo duhovnega cilja. Prej so pot, ki je niti sami pripadniki teh skupnosti ne razumejo, dokler ne dosežejo cilja. Dokler smo živi, naše poslanstvo živi z nami, zato vse do smrti ne moremo biti gotovi, zakaj natanko smo. Glavno, kar dobi praktikant v duhovni skupnosti, je zaupanje. Ko osebnostno rastemo, sprejemamo vse večje odgovornosti in s tem tudi vse večje negotovosti – duhovnost nam pomaga ohraniti notranji mir in s tem živo dušno vitalnost skozi vse življenje, z vero, da nam bodo prišle na pot ravno prave preizkušnje, da nas bodo prekalile, in ravno pravi blagoslovi, da se bomo čutili bogate.

Vsekakor je duhovnost težko opredeliti. Nedavno sem naletel na zapis Fredericka Buechnerja: "Veliko ateistov je vernikov, ne da bi to vedeli, in veliko vernikov je ateistov, ne da bi to vedeli. Lahko iskreno verjameš, da Boga ni, vendar živiš, kot da obstaja. Lahko iskreno verjameš, da Bog obstaja, vendar živiš, kot da ga ni. Tako to je."

Če primerjam meniško prakso z vojsko ali z univerzitetnim študijem, vidim marsikatero prednost. Sam se v sedmih letih "meništva" nisem naučil le sanskrta, molitev, meditacije, govorništva, pisanja, prevajanja, osnov logike, etike in podobnih eteričnih naukov, naučil sem se tudi: zelo spretno pomivati tla, okna in posodo, prati perilo, sekljati zelenjavo, odlično kuhati, spoznal sem osnove igranja na nekaj inštrumentov, temelje masaže, komunikacijskih veščin, upravljanja in računalništva … Predvsem pa sem se naučil delati za višje dobro.

To se me je tako močno prijelo, da sem še zdaj bolj prostovoljec kot mnogi, ki se uradno izrekajo za prostovoljce. Že zamisel, da bi kdo hotel kaj početi neprostovoljno – kar večina ljudi očitno počne, menda zato, da bi preživeli – mi smrdi po nečem nadvse nevitalnem; biti prostovoljec je druga plat iste medalje. Pri tem se mi v mislih odvrti verz Pink Floydov: "Did you exchange a walk on the part of the war for a lead role in a cage."

Poznamo vas po drugačnem življenja. Izstopili ste iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Živite v počitniški prikolici sredi narave, elektriko pridobivate ob pomoči fotovoltaičnih celic, ste brez vodovoda, ne želite si redne zaposlitve, niste vezani na potrošne dobrine … Kako se je zgodila ta preobrazba, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako življenje, in kaj vas je opogumilo, da ste stopili na to pot?
Omenil sem že zaupanje. Pred leti sem zapisal, da nam ni treba delati sprememb, moramo jih samo dopuščati. Za to je treba znati poslušati. Življenje je neverjetno bogato s sporočili. Šolski sistem nas ne uči poslušati naravnih glasov okolice in mehko drseti čez stopnice usode, uči nas poslušati avtoritarne floskule in se brutalno komolčariti po stopnicah sistema. Pogumen je tisti, ki je surov, in ne tisti, ki je usmiljen. Ali je res?

Ni mi všeč, če moje življenje strnejo v nekaj enoumnih fraz: živim brez potrošniških dobrin, vodovoda, zaposlitve, elektrike …Nisem begunec iz sistema. Povsem lepo sobivam z elektriko iz omrežja, kadar mi je na voljo, z vodno pipo iz celo s straniščem na splakovanje.

Že davno sem se naučil, da je zakrknjeno nasprotovanje čemur koli enako bolno kot zakrknjeno zagovarjanje te stvari. Ne baham se s svojim življenjskim slogom; prav tako me ne peče vest, kadar "prekršim" svoja "načela".

Edino, po čemer se res razlikujem od večine ljudi, je to, da sem si drznil seči do prabiti svoje človeškosti in jo poskusil igrivo zaživeti – čeprav sem se s tem obsodil na "štrlenje" iz splošno sprejetih norm. Pristna razumnost je v družbi redkejša, kot si sploh upamo priznati. Vsi po vrsti – z menoj vred – počnemo kup nespametnih stvari. Osebno počnem le nekaj nespametnih stvari manj kot drugi – v očeh ljudi resda drastičnih, ampak pri tem je težko biti objektiven.
Če bi se vsi ljudje na svetu udrihali z opeko po glavi, z gotovostjo povem, da bi človek, ki tega ne bi počel, veljal za debilnega neprilagojenca. Potreba po družbeni pripadnosti navadno prevlada nad zdravim razumom – toda ko si nekdo upa biti prvi, prebiti led in to izreči – "Ampak cesar je nag!" – se kmalu sproži verižna reakcija. Čez desetletje ali dve je tisto, kar je bilo prej nezaslišano, nekaj povsem samoumevnega.

Skratka, moj življenjski slog se je začel kot igriv eksperiment. Pogum, da vztrajam, mi dajejo ljudje, ki prepoznavajo pristnost mojega početja in me pri tem spodbujajo, nedvomno pa tudi vitalnost, moč in polet, ki mi jih ta življenjski slog prinaša.

Potrošništvo in materializem zapolnjujeta skoraj vse vrzeli življenja, vi pa dokazujete, da je možna tudi drugačna pot. Kaj pravzaprav potrebujemo ljudje, da živimo kakovostno in zadovoljivo življenje?
Potrebujemo žive odnose. Vprašajte se, koliko življenja se dotikate? S koliko živih bitij si delite dom? Koliko lepih čustev izmenjujete s temi bitji? Kaj lahko date tem bitjem? Srčika odnosov je ljubezen. Človek mora ljubiti. Včasih nas prevzame zmotno prepričanje, da moramo biti ljubljeni. Neumnost! Ljubezni ni v vakuumu. Če z dajanjem oblikujemo svoje srce v lično gnezdo, se bo ljubezen sama naselila vanj – v obliki, v kakršni bo sama želela. Če pa bomo tarnali in godrnjali in bentili čez usodo, ker nismo ljubljeni, bomo takrat, ko nas doleti odnos z drugo osebo, ponavljali zblojene obrazce in obsojali partnerja za odsotnost ljubezni, čeprav je krivda samo naša. Pa smo spet pri sprejemanju lastne realnosti; če tega ni, ni ljubezni, ni učenja in zaznavanja.

Poznamo vas kot ustvarjalnega človeka odprtega duha in z neizmerno veliko energijo, ki uživa v različnih dejavnostih, kot so pisanje, predavanja, popotovanja, kuhanje, masiranje … Kaj je vaš vir življenjske energije in ustvarjalnosti?
Šele pred tremi leti sem izvedel nekaj, kar sem čutil že od nekdaj: vir moje energije so ljudje in njihova vabila. To sporočilo je prišlo od znanke v okviru analize življenjske strategije po metodi Human Design. Za različne metode ne zapnem več tako, kot sem se nekoč zapel za zavest Krišne, hkrati pa znam ostati čuječ za smiselna sporočila, ne glede na njihov vir. In to sporočilo je bilo zame sila pomembno!

Moja osebnosti je taka, da nimam lastne energije. Energijo moramo prejemati od drugih, sicer pa biti len. (To je lepo slišati, ne?) Zame je pomembno, da sem ves čas izpostavljen ljudem in njihovim vabilom, le tako lahko ohranjam pretok. S kopičenjem energije v sebi zgolj postavljam ovire temu pretoku in lahko zbolim.
V praksi je to videti takole: povabite me, naj za vašo revijo odgovorim na nekaj vprašanj, jaz pa brez razmišljanja rečem: "Seveda!" Vaše vabilo mi namreč ponuja prepotrebno energijo. Prinaša mi tudi "blagoslov", da lahko oblikujem živahne, privlačne odgovore (verjemite, tudi sam se jim čudim, medtem ko jih pišem). Seveda je res tudi to, da vaja dela mojstra, ampak brez vabila mi vseeno ne bi šlo tako dobro in hitro.

Najtežji del pride na koncu, ko moram vse skupaj izpustiti iz rok in zaupati življenju, da bo moj trud poplačan in da bo zame poskrbljeno, čeprav intervju ni plačan, tako kot avtorski članki. Predati moram svojo energijo in biti zadovoljen s tem, kar mi je dal sam tok. Zaupanje je moje največje bogastvo.
Bivanje v skupnosti Hare Krišna je bilo zame pravi blagoslov, saj so vabila v različnih oblikah kar deževala: "Bi pomil, bi nesel, bi skuhal, bi pomagal, bi postregel …" Rekel bi, da je prav tu zametek moje vsestranskosti.

Napisali ste več odmevnih knjig, med njimi tudi Človek: navodila za uporabo, v kateri svetujete, kako naj spet postanemo ljudje, kako naj se povežemo z naravo. V kolikšni meri smo v zahodnem svetu povezani z naravo in kako bi lahko ta stik okrepili? Sami že več let hodite bosi … 
Preberite knjigo, potem pa opazujte! Zavedajte se vseh izgovorov in predsodkov, ki bodo privreli iz vas. Bodite pozorni na utesnjujoče družbene vzorce, iz katerih se kar ne spravite iztrgati. V knjigi trdim, da bi morala naturalizacija (prilagajanje otroka naravi) predhoditi socializaciji (prilagajanju otroka družbi). Če ni naturalizacije, je socializacija odtujevanje človeka od samega sebe.

Kako zelo smo odtujeni od sebe, mi ni treba razlagati, to je splošno znano. O povezanosti z naravo pa samo to: ker me celo tisti, ki se imajo za povezane z naravo, vedno znova sprašujejo, zakaj sem bos, je več kot jasno, da pojem "povezanost z naravo" spada v socialne okvire in norme, ne pa v domeno spontanosti, pristnosti, čutnosti, nagonskosti. Samo z naštetim pa lahko zares okrepimo stik z naravo.

V delu Bog: navodila za uporabo (ki je žal nekoliko v senci knjige Človek: navodila za uporabo) sem poskusil razgaliti srž kulturnega samoomejevanja in kolektivne družbene laži, zaradi katere smo se odrezali tako od zemlje kot od neba, zaradi česar bedno životarimo, namesto da bi bohotno živeli. "Bog" je nekoliko zahtevnejše branje kot "Človek", kar sem izrazil v začetni misli B. C. Forbesa: "Resnica ne boli, razen če mora boleti." In resnica je, da je prav zavoljo zagledanosti v transcendentnega boga človek izgubil velik del povezanosti z naravo.

Že dolga leta ste vegetarijanec, spodbujate sonaravno pridelavo hrane, v prehrano vključujete divjerasle užitne rastline, znanje o divjeraslih rastlinah in o kuhanju pa širite tudi na tečajih … Kakšen odnos imamo do hrane in do hranjenja? Kaj bi morali spremeniti?
O hrani se piše preveč. Ljudje se mentalno zakvačkajo v prehranske piramide, diete, poste …  spregledajo pa vse druge prvine življenja. Čeprav imamo pet čutov, smo se pustili prepričati, da organizem hranimo le prek enega – jezika.
Tu preprosto moram citirati puščavnico Anastasijo, ki v knjigi Energija življenja izreče zame najbolj strnjeno in genialno opredelitev idealnega prehranjevanja: "Jesti moramo tako, kot dihamo."

Torej nezavedno, spontano, sproščeno – natanko tako, kot dihamo. Ampak da bi to sploh bilo možno, potrebujemo pester dom, v katerem raste obilje žive hrane, ki nas tako rekoč povabi, da jo zaužijemo, ne da bi razmišljali, zakaj. (Brez naturalizacije tudi tu ne gre.) Le v takem domu v naravi je lahko obrok paša za vse čute, saj "obrok" spremljajo pestre barve in oblike, dišave rož, petje ptic, edinstven občutek na prstnih blazinicah. Utopija? Sodeč po opisu v prejšnjih stavkih, zagotovo. Toda z nekaj zdrave pameti lahko več načel iz tega opisa v določeni meri prenesemo v življenje, tudi če živimo v bloku sredi mesta.

Zelo odmeven je bil članek, ki ste ga pred leti napisali za našo revijo, v katerem za boljše zdravje svetujete čepeče iztrebljanja. Katere so še takšne običajne, vendar škodljive navade, ki bi jih morali spremeniti? 
Od tistega članka se je zgodilo že marsikaj. Zdaj se že "uradno" predstavljam kot fekolog – strokovnjak za ekološke vede, ki so povezane s sranjem v kateri koli obliki. Zadnje mesece eksperimentiram z rabo človeškega blata in urina na vrtu, iščem analize in analogije ter ugotavljam razsežnosti fekofobije v sodobnem svetu. Materiala kar ne zmanjka …

Med drugimi nespametnimi navadami, ki so povzete v knjigi Človek: navodila za uporabo, so najbolj priljubljene teme: naravna alternativa zobni ščetki (žvečna paličica), sedenje brez stolov, obedovanje brez mize in bosonoga hoja.

Ste tudi pobudnik projekta ekovasi, Slovence pa ste pomagali združiti pri enem od najbolj množičnih dogodkov za skupno dobro družbe in okolja – v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Kako negovati spoštovanje do sočloveka in do okolja, po kakšni poti bi morala iti današnja družba, da bi lahko v prihodnosti kakovostno sobivali?
Kot posameznikom nam je na izbiro neverjetna paleta možnosti, kar tudi s pridom izrabljamo in s tem premočno obremenjujemo planet. Na drugi strani je družba dosegla stopnjo razvoja, ko v vrednostne sisteme dodaja tudi živali in rastline … in celo odpadke, kar je znamenje moralnega napredka, kakršnega si še pred petdesetimi leti ne bi mogli niti predstavljati.

Vse bolj priljubljeno je stališče, da je kapitalistični individualizem izključno negativen, kolektivna trajnostna skrb za ves planet pa izključno pozitivna. Toda materialno obilje ni samo po sebi slabo. Zeleni aktivisti včasih razglašajo, kot da je, vendar se ne obnašajo tako, kar povedo že šik mobilni telefoni in prenosniki v njihovih rokah.

Za kakovostno sobivanje v prihodnosti moramo biti najprej sposobni sprejeti realnost družbe in posameznikov, kakršna je ta hip. Moramo se naučiti govoriti tudi jezike drugačnih od nas – ne koda izražanja oziroma tujih jezikov, ampak bistva in načina izražanja. Delati bi morali, kar je treba delati, ne pa večino dneva prelagati stvari z leve na desno in potem spet nazaj, medtem ko gre svet v maloro. Slišal sem, da so na Golem otoku taboriščniki nosili kamenje z ene strani otoka na drugo stran in potem spet nazaj – takšno nesmiselno delo ima zatiralen psihološki učinek. Ko v Kopru gledam kolone tovornjakov in ladij, kako tovorijo ene avtomobile iz Japonske v Nemčijo, druge pa iz Nemčije na Japonsko, si ne morem kaj, da ne bi vsem tem ubogim delavcem rekel: "Ja, plačani ste za to, ampak niste na boljšem, saj vaše delo dejansko nima smisla."

Akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je bila uspešna tudi zato, ker, kot bi rekli Angleži: "It makes sense! " Nosi smisel in vliva upanje. Hkrati prelamlja s staro, bolno paradigmo in odstira nova obzorja. Slutim, da pomena skupnega neplačanega dela v obliki vsedržavne čistilne akcije (v sedanjem gospodarskem ozračju!) ne bomo mogli zares dobro ovrednotiti, dokler ne mine nekaj let. Kaj šele reči o akciji Očistimo svet 2012, ki bo letos zajela skoraj sto držav po vsem svetu!

Kaj bi za konec svetovali našim bralcem v teh negotovih časih, kako naj najdejo notranji mir in moč, kje naj iščejo srečo?
Zdi se mi, da sem bistveno že povedal, zato bom le podelil nekaj priljubljenih citatov o sreči in miru. Sreče tako ali tako ni mogoče ustvariti, saj je že tu. Le sprejeti moramo realnost tega trenutka in si dopustiti, da v njem uživamo, čeprav se takrat ne dogaja popolnoma nič. Ali kot je zapisala esejistka Agnes Repplier: "Ni lahko najti sreče v sebi, nemogoče pa jo je najti kjer koli drugje."
Odlična je tudi misel Thomasa Szasza: "Sreča je namišljeno stanje, ki so ga nekoč živi pripisovali mrtvim, zdaj pa ga navadno odrasli pripisujejo otrokom, otroci pa odraslim."
Za piko na i še tale, ki pripada Robertu Anthonyju: "Večina ljudi raje živi v gotovosti, da so nesrečni, kot da bi tvegali biti srečni."

Sprememb ni treba delati, moramo jih samo dopuščati. Za to je treba znati poslušati. Življenje je neverjetno bogato s sporočili.

Potrebujemo žive odnose. Vprašajte se, koliko življenja se dotikate? S koliko živih bitij si delite dom? Koliko lepih čustev izmenjujete s temi bitji? Kaj lahko date tem bitjem? Srčika odnosov je ljubezen. Človek mora ljubiti. Včasih nas prevzame zmotno prepričanje, da moramo biti ljubljeni. Neumnost! Ljubezni ni v vakuumu. Če z dajanjem oblikujemo svoje srce v lično gnezdo, se bo ljubezen sama naselila vanj – v obliki, v kakršni bo sama želela.

Za kakovostno sobivanje v prihodnosti moramo biti najprej sposobni sprejeti realnost družbe in posameznikov, kakršna je ta hip. Moramo se naučiti govoriti tudi jezike drugačnih od nas – ne koda izražanja oziroma tujih jezikov, ampak bistva in načina izražanja. Delati bi morali, kar je treba delati, ne pa večino dneva prelagati stvari z leve na desno in potem spet nazaj, medtem ko gre svet v maloro.

Čeprav imamo pet čutov, smo se pustili prepričati, da organizem hranimo le prek enega – jezika.Tu preprosto moram citirati puščavnico Anastasijo, ki v knjigi Energija življenja izreče zame najbolj strnjeno in genialno definicijo idealnega prehranjevanja: "Jesti moramo tako, kot dihamo." Torej nezavedno, spontano, sproščeno – natanko tako, kot dihamo.

Sreče tako ali tako ni mogoče ustvariti, saj je že tu. Le sprejeti moramo realnost tega trenutka in si dopustiti, da v njem uživamo, čeprav se takrat ne dogaja popolnoma nič. Kot je zapisala esejistka Agnes Repplier: "Ni lahko najti sreče v sebi, nemogoče pa jo je najti kjer koli drugje."

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Nara-Petrovic-Vitalni-Ljudje-Zivljenje