Postal si življenje,
ki nekoč ni bilo rojeno
in tudi umiralo ni.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skoz poke, pozabljene krike potešitve
in domišljiske previde užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.

Tu, kjer vrta skrb in se prižiga misel,
tu v prsih, tu nekje je odtis,
morda tudi moj obraz,
ki se polašča me in mi zre v oči,
kot da bi solze odšteval od veselja
in se zagledal v znamenja sledi,
ki iz nekdanjih dni še v njem živijo.

Le kdo na pragu srca je in moje hiše,
le kdo zgrešil je pot do mene in odpira vrata,
le kdo znotraj mene sebe išče, a me našel ni,
le kdo z menoj o meni govoriti hoče pa ga ni.
Le kdo se vrača vame in kaj hoče od mene,
le kdo podaljšuje svojo senco v kot teman,
le kdo se z igro neomajno mi vsiljuje
in na mojih vratih nespoznaven izginjuje.

Človek si je mislil da je, kar ni,

to so mu ves čas dopovedovali vsi,

ki so zase bili prepričani, da vedo,


Zato mu pride ideja, da se odseli,

ampak glej ga zlomka, ko je drugje,

spozna, da od svojih predstav ni poti,

da se nikakor in nikamor ne more uiti.


In da, dokler mu nekdo ne spozna, te notranje poti,

kamorkoli že gre, itak ne bo nikamor prišel,

ker je notranje čutenje ta večni smisel

in ne njegova kakršnakoli že,

predstava o čem ali bežna misel.


Samo kolikor znotraj sebe čutiš radosti, toliko si.


stojči Stojan Svet

Oljke, ve princeske, lani četvorko ste plesale
v zaporeduju dolgega temno zelenega nasada,
s princi nevidnimi ste v dolgi vrsti obstale,
košate in bogato obložene ste z lepoto se bahale.

Oljke, oljke, letos od sonca ste izsušene,
dozorele ste v trpke brsteničke drobne,
navznoter s kapljo olja, bolj rumene kot zelene,
žilave v deblu svojem, v koreninah uporne.

Na vejah osameli redki sadeži visijo vsaksebi,
zgoraj pa bele ovčice in sinjemodra pokrajina.
Bog Primorcem prazno prešo je namenil,
izsesana je zemlja, žalostno je srce oljarja.

Nedosegljive oljki so vlažne rosno rdeče oči,
zaman bi človek iz prahu in vsebin peščenih,
dvigal roko v višino z odprtimi dlanmi,
da obral bi plemenite sadeže z višin zelenih.

Mi je rekel Konfuzij (moj prijatelj), enkrat, ko sem sam opazoval drst postrvi v Kokri:

bk, Človek se razlikuje od človeka v tem, da
a. pridobljeno znanje, vedenje, izkušnje, modrost... živi,
b. s svojim živetjem ne povzroča bolečine nikomer, sploh pa ne svojim najbližjim.

Sem se malo zamislil, pa žalosten ugotovil, da je čarobnost trenutka ob pogledu na novo nastajajoče življenje v reki izginila, in.....da sem samo človek.


en_bk

Čeprav na zunaj,
izgleda vse tako mirno,
hitijo naša bitja z zemljo,
skozi vesolje z veliko brzino,
celih sto tisoč kilometrov na uro.

V naši galaksiji je sto milijard zvezd
in kdo ve koliko je v njej še planetov,
naša galaksija pa je samo še ena,
od stotih milijard galaksij.

In ti misliš, da je tvoje življenje pomembno?

Večno žive misli so podobe moje,
ki ne morejo uspesnjene spregovoriti,
so hrumeč odmev srca in hrepenenje,
naznanjen cvet - rosno kapljo užiti.

Venomer iste se v snu obnavljajo,
razpotegnjene med ridami skoz čas,
nikoli se ukročene v popkih ne odvržejo,
drema v njih spominov davni glas.

So štetje ur. In moj zvonik
se potihne v veter čez daljave širne,
med podobe krožečih črt iz davnih slik,
nerazdeljen med spomine prepoznave.

So vrt slasti v vinjetah žejnih rož,
brezkončna knjiga pripovedk,
hripav glas upogne jih med les navskriž,
zdrsljiva prst utone jih v vode ponikalnic.

Sodra glasov zabija žeblje v moj križ,
prasketa že kres suhljadi iz divjin
med sanjskih glas izjokanih violin,
v štetje bitja ur, bim - bam čez zvonik.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Če bi res vedel, da si ti večen,
ali bi še vedno počel, kar počneš?
Ali pa, bi na kakršenkoli način,
raje pomagal vsem tem ljudem,
ki si želijo, da se znotraj sebe,
iz dna svoj'ga srca osvobodijo
in to večnost že končno zaživijo?

Globoko v sebi ti dobro veš,
da preden si prišel na ta svet,
si obljubil svojemu stvarniku in sebi,
da boš storil prav vse, da boš srečen.

Globoko v sebi ti dobro veš,
da ta tvoj večni notranji svet,
ne potrebuje nobene policije,
nobenih zakonov, ne sodstva,
ne države, niti nobene vojske,
ker je ta večnost, eno samo čisto,
tvoje ljubezni polno nenasilje.

polnoč,
mirna topla noč
ljubimca v travi

najmanj 1000 izgovorov,
da te ni doma
vsi so smiselni,
če si se namenil
izogniti se sebi

komu se izogibaš
kaj je resnična resnica
kdo si
kam greš
ali res si
ali moraš kam iti
ali moraš biti

klemen

Vzgojili so plemenite konje Lipicance,
ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,
za to redijo dresirane konje Trojance,
vprege urnih nog, Zlodje brez glave.

Gradijo številne mostove in dolgove.
Mule izčrpane padajo v strugo in blato,
se plezajo na spolzke rečne bregove.
Domovina umira - sveti se zlato!

Polita je vladavina s penečim se vinom,
gojijo se klovni za svojo nespamet,
z okuženo slino gospe, slo in prezirom
so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.

Grehi padajo zloženi name in nate,
suha bodo leta, suhe bodo krave,
nepremičen je čas pameti in sprave,
zgarane mnoge so roke, spočite krvave.

Na vratih poglej, črno stisko! Baroška
pade ti v objem na pragu vzdihljajev.
Je vdova malika; vdana vžigu, a pozna
bo njena cvetoča krošnja v maju.

Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.
Jutro je. Ni še umila sledi svojega obraza,
sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.
Gledam ji v oči. Še nima pravega izraza.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Vera, družba in narava so tri borbe človeškega duha. Te tri borbe so hkrati tudi njegove potrebe; treba je verovati, od tod tempelj; treba je ustvarjati; od tod mesto, treba je živeti, od tod plug in ladja. A te tri rešitve vsebujejo tri vojne.

Iz vseh treh izvira skrivnostna težava življenja. Človek naleti na ovire v obliki praznoverja, v obliki predsodkov in v obliki naravnih elementov. Teži nas trojna sila, sila dogem, sila zakonov in sila stvari.

Tem trem silam, v katere je vklenjen človek, se pridružuje največja, notranja sila, človeško srce.

Jože

Steblo openja
šepetljivi glas.
Praskeči ognj
zametka buhne
v svečavo.

Nadihne cvet gladiola.

Kaplja
za kapljo krvi
v magmatičnost
drsi
navzgor,
v pokončnost razkošja
kraljevskih dvoran.

Dvorednost
prosojnih rdečih čaš
z velarnim
odzivanjem
svetlobnic
podarja srčne
talismane,
posetnice brez naslova.

Pravljica za lahko noč 3

Danes je lep dan. Cvetlice cvetijo in srnice skakljajo po jasi in rožice se objemajo. Vse je srečno, vse se smehlja. Sonček sije tako močno, da mora celo sam nositi sončna očala. Toda kljub temu je dobre volje in blagohotno opazuje srečni živelj pod seboj.

Toda vse ni tako lepo, kot se zdi, kajti na delu so zle sile! Globoko v črnini bližnjega gozda se nahaja opredmetena hudoba, ki za potrebe tele zgodbice nosi ime Opredmetena Hudoba. Ves razžrt od ljubosumja in čiste primalne zlobe, gleda srečne prebivalce gozda in se cvre v uničujočem ognju lastne nečimrnosti.

"Aaaaarrrghhh! Sovražim jih, sovražim!" je v sebi kričal Hudoba.

"Kako mi gredo na živce s tem svojim brezskrbnim skakljanjem! Uf, najraje bi jih nataknil na raženj potem pa me prav zanima, če bi se še vedno tako blesavo objemali!"

Vidite, dragi bralci, tako je dneve preživljal Hudoba: sovražil je vse, ki so bili srečni. Toda danes se je odločil, da jih ne bo samo sovražil, temveč jih bo tudi uničil!

V lestencu se zarisuje ogenj prižgan
in življenje in zapresketalo v plamenih.
Hudournik duš je zbrzel po strugi
in ledene kovine so se dotikale mokrih teles.

Pod strašnimi valovi potopljene tesnobe
so se roke v globini oprijemale natrganih vezi,
visečih iz zraka navzdol nad brezna teme.
Žarki so se oprijemali stegnjenih rok,
ki so se hotele odpočiti visoko na nebu
med prvinami svojih poti in govorice.

Med zublji ledene sodre
so se potapljala velikanska sidra
s svojim železnim tovorom.
Oči so odpečatile svoje spoznanje
in v vodni nokturno so se potopili zvonovi.
Združeni delci mrtvega oglja v morju
in v žveplo vtetovirane alge
so črno pobarvale s svetlobo neverujočo temo.

HRAST NA SKALI
(Domovina)

Od daleč je majhen, grbav in sključen,
skoraj privit ob sivo golo je skalo,
od sonca ga ščiti vejevje le malo,
od vetrov neskončnih vselej je izmučen.

On raste in veje so vselej zelene;
otožno ogleduje orjake pod vznožjem,
ker od njih ločijo visoke ga stene,
kjer usahnil v njih objemu bi ožjem.

Od spodaj je grbav, majhen in sključen,
a vendar visoko, mogočno nad njimi,
kjer z žilavostjo upira se zimi,
a vselej od vetrov neskončnih izmučen.

Shakespeare se je skozi Hamleta vprašal: "Biti, ali ne biti?", in tako se še danes vpraša vsak dan v Sloveniji vse več ljudi in nekaj od njih se zaradi svoje materialne in duhovne bede kar odloči za ne biti in naredijo takšen ali drugačen samomor.

Veliko ljudi pri nas in po svetu pa tudi že dobro ve, da se s tem, če človek sebe pokonča, zanj prav nič ne spremeni.

Vsak tak gre v svoji zavesti trpljenja na onem svetu lepo naprej, od tam, kjer se je tu pokončal.

Zato je današnje pravo vprašanje: "Ali še naprej ostati človeška gosenica, ali se preleviti v človeškega metulja?"

Pika smo.
Brez vzroka.
Brez namena.

Prižiganje
na koordinatah mrež,
izgubljeni v dohajanjih,
nemočni v razpravljanjih,
nemi v razhajanjih,
brezumni v dopuščanjih.

Bitja smo.
Vpeta v večdimenzionalne like
zračnih prostornin
vsiljenih planetu
po naključju.

Premikajoče se čakanja smo,
čez zemljo in pepel razpredene kože
deževnih povodenj pragozda,
rinjeni s peska na rodovitna polja,
sinovi in hčere tisočerih vojska.

Sanje so res čudna stvar.

Najprej se ti sanja konkreten potres,

trese se ti postelja, v kateri spiš,

trese se ti zgradba, v kateri živiš

in se od vsega tresenja še zbudiš.


Nekaj dni kasneje, pa se ti še sanja,

tebi dobro znano staro mesto,

v njem pa tebi dobro znane stare hiše,

v resničnem svetu cele,

a v sanjah le ruševine,

je to zate opozorilo, ali ne?

In kaj bi ti storil ?

Bi ti bil tiho,

ali bi svoje sanje povedal, čimveč ljudem?

Da bi bil jaz sam tiho, mi ni dala vest,

ti pa stori zase,

kar ti narekuje samo tvoja vest. :)


Stojan Svet

ps.
če verjameš ali ne,
vsi smo radarji srca,
zato prijatelj,
vklopi svojega:)

Tudi ta planet,
imenovan zemlja,
ima svoje srce,
kakor ga ima sonce
in vse zvezde,
kakor ga imajo živali
in celo rastline,
kakor ga imajo,
vsa vesoljna bitja,
v želji služiti Njemu.

Vsa bitja v zavedanju,
služijo temu srcu,
da bi to večno srce,
lahko v vzajemnosti,
njim spet služilo nazaj.

Si se kdaj vprašal,
komu služi, tvoje srce
in koliko ti njemu zdaj, služiš nazaj?

Še imaš čas, naučiti se,
ta žlahtni, vseobsegajoči,
notranje božanski ping pong.


Stojan Svet

Socializem raj je obljubljal -
komunizem, ki v raju bo kraljeval,
a svojih obljub ni ljudstvu izpolnil,
delavce je zbegal in jih izdal.

Žejne ob vodi je vešče mimo peljal
pa ne v Kano, sveto deželo odrešitve.
Spretno je iz starega novo izpeljal,
si nadel preobleko, potuhnil trebuh sparitve.

Posteljo delictum si je izvrstno postlal.
S sočnimi sadeži si bo svoja usta sladkal,
ne mehkih perjenicah bo udobno spal
in na računih v tujini denar dvigoval.

Videno - kupljeno. Socializem bil je utvara,
preluknjan olatar laži v slepilih zakritih.
Politika kurtizana, mojstrovina prastara
besed okroglih o okroglinah in mitih.

Nadtovariši iz počenih vrčev so se izvalili,
debeluhi, plešastih glav ali pobeljenih las,
svoj pretesen oklep so čez noč odložili,
se gospodje črvi zalegli med moko in kvas.

Moka in kvas ne bo delavci, za vas,
socialna država ni več v modi pri nas.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

O teh stvareh ne morem več molčati, preveč lepo je, da bi vse to obdržala zase. To želim deliti z vami, ljubljeni prijatelji.

Ko me je Aleš prosil, če napišem kratko reportažo o predavanju Thomasa Kellereja sem imela kar precej pomislekov. Premišljevala sem - čemu le? Predavanje pač vsak doživi po svoje, kogar zanima ga bo šel po vsej verjetnosti poslušat, kogar pa ne, pa tudi prebiral ne bo o njem! Sicer še ne vem, če bom kaj napisala o predavanju, kajti predavanje se sploh še ni začelo, toda danes se mi je zgodilo že toliko čudovitih stvari o katerih je vredno pisati. Dobila sem sporočilo, da jih moram posredovati naprej.

Čez par dni se odpravljam v Berlin in ker še vedno nisem kontaktirala vseh prijateljev ker nisem imela njihovih naslovov, niti e-mail naslovov ali telefonskih številk, sem dva dni nazaj pač pisala enemu drugemu skupnemu prijatelju v želji da bi mi posredoval naslove. O vsem skupaj sem sicer malo dvomila, da mi bo ratalo, ker nisem bila prepričana, da se me ta prijatelj sploh še spominja.

Ko laž preraste resnico,

ko hudobija preraste dobroto,

ko aroganca preraste ponižnost,

ko goljufije prerastejo pravičnost,

ko nečlovečnost preraste človečnost,

v deželo lahko ponovno pride čas potresov in katastrof.


V letošnjem letu v kratkem času napovedujem najmočnejši potres, kar se jih je zgodilo v zadnjih sto letih na slovenskem, ki ga bo čutila prav vsa Slovenija.


Res je, da potresi nastajajo tam kjer se stikajo Zemljine tektonske plošče in potekajo njene notranje pretakajoče se sile, vendar nam je že iz zgodovine znano, da človeška zavest lahko veliko vpliva na njeno omilitev, ali njeno podkrepitev.

Nocoj sem razmišljal o potresu v Kobeju in se vprašal,
ali ta naša mati Zemlja,
ki je tako kot ti in jaz eno bitje ki diha
in je tebi in meni posodila
za kratek čas vse svoje elemente
za tvoje in moje človeško življenje,
sama zase res potrebuje vse te potrese,
ki se dogajajo danes po svetu?

Moj odgovor je: NE.

Ali potrebujemo Zemljine potrese mi ljudje,
da bi spoznali, kako dragoceno je to življenje,
da bi spoznali kako dragocene so moralno etične vrednote,
zaradi katerih smo mi sploh tu in na tej materi Zemlji,
kjer se danes lahko še živi?

Moj odgovor je: DA