Mislm, hudo. A veš, da ti že eno uro pišem odgovor, pa brišem ga tud. Kao stalno nekaj moraliziram in mi ni všeč. Evo, ti bom napisal, kot pač čutim, najbolj iskreno, brez bluzenja.
Jaz se lahko ravnam po trenutnem razpoloženju, ko sem sam. Lahko se zaljubim, grem v posteljo s komerkoli, delam kar mi pač ta trenutek paše. Če bo kaj narobe, bom nosil posledice sam in bolelo bo le mene.
Če pa imam družino, sem v svoje življenje vnesel tudi odgovornost do nje. Enostavno, ne morem se več ravnati po trenutnem navdihu in gledati le nase. Tu so potrebni kompromisi in zanje se odločam po svoji svobodni volji, glede na vrednote, načela, ki jih spoštujem in jih živim. Čeprav si recimo ta trenutek zaželim, da bi šel v posteljo s fest lulo, ki je voljna iti z menoj, tega ne bom storil /in to po svoji volji/, ker ženo ljubim, spoštujem in si nikakor ne želim, niti nimam pravice, da bi jo prizadel. In ne počutim se, da sem nekaj zamudil.
Mogoče sem s svojimi načeli res nek artefakt zgodovine in ne sodim v ta čas, ampak, tak sem in ponosen sem, da sem tak.
Mah nisem prepričan, da sem ti odgovoril zadovoljivo, kar nekako ne znam.


---
love is like oxigen

[ Odgovori na to | # ]