Postal si življenje,
ki nekoč ni bilo rojeno
in tudi umiralo ni.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skoz poke, pozabljene krike potešitve
in domišljiske previde užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.



Bil si nič in vse.
Mirovanje in nastajanje.
Mrtvo v odrivu v rast
stražarju smrti naproti.
Bil si skrivnost zase, ki je ni bilo
in telo v hlapih brez bolečine.
Spoznaval si pot po odtisih svojih nog
v nesnovnem valovanju tisočerih možnosti.
Bil si bit nebivajočega
v nastajanju izvornega prazačetka.
Hotel si dognati kaj obstaja izza niča
v gluhonemi deželi, iz katere si izstopil.

Z zeleno perotjo si se dotaknil oblike.
Na sečiščih brezpotij si odložil slepoto
in gluhoto neizkušene bolečine.
Zagledal si se v slast življenja,
ko so vode v tebi spregovorile
med bresti in blagodejnimi nimfami.
Srečal si se sam s seboj,
ko nisi bil več podoben sebi
in zasnulosti iz davne prvotnosti.
Spregovorila je kri v tebi z dejanji duše,
z odrivi iz notranjosti,
iz prsnega koša, z bitjem srca,
z občutenjem enosti s sibmolično kodo,
ki se je integrirala v življenje
na pogorišču mrtvega ognja.

Vstopal si v prostorne sobane,
v katerih ni bilo nikogar več
in odhajal v prostore,
iz katerih so odhajali
k pradavnim skrivnostnim prostorninam,
kjer žarita praznina in polnost,
ki se uglašujeta
s smisli nenehnega prebujanja
in menjavami neštetokrat izmerjene
dolžine trenutka, ki se združen s tabo
in te použije svetlobi vdanega.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec