Oljke, ve princeske, lani četvorko ste plesale
v zaporeduju dolgega temno zelenega nasada,
s princi nevidnimi ste v dolgi vrsti obstale,
košate in bogato obložene ste z lepoto se bahale.

Oljke, oljke, letos od sonca ste izsušene,
dozorele ste v trpke brsteničke drobne,
navznoter s kapljo olja, bolj rumene kot zelene,
žilave v deblu svojem, v koreninah uporne.

Na vejah osameli redki sadeži visijo vsaksebi,
zgoraj pa bele ovčice in sinjemodra pokrajina.
Bog Primorcem prazno prešo je namenil,
izsesana je zemlja, žalostno je srce oljarja.

Nedosegljive oljki so vlažne rosno rdeče oči,
zaman bi človek iz prahu in vsebin peščenih,
dvigal roko v višino z odprtimi dlanmi,
da obral bi plemenite sadeže z višin zelenih.



S svetlobo so napolnjeni prostori, svet rastlin.
Po zemlji ležijo levitve plazilcev brez teles.
Nasad premerim, oljke s pogledom gor motrim
in veter prek ramen mi zavihti jesenski ples.

Ravnovesje v daljavah in zapredkih je skrito v samoti,
njenih čudežih in moči sončevih luči.
Sivi oblaki so s težo vode predali se dremoti,
v zamotanih zankah suše, kar je živo, se suši.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec