O teh stvareh ne morem več molčati, preveč lepo je, da bi vse to obdržala zase. To želim deliti z vami, ljubljeni prijatelji.

Ko me je Aleš prosil, če napišem kratko reportažo o predavanju Thomasa Kellereja sem imela kar precej pomislekov. Premišljevala sem - čemu le? Predavanje pač vsak doživi po svoje, kogar zanima ga bo šel po vsej verjetnosti poslušat, kogar pa ne, pa tudi prebiral ne bo o njem! Sicer še ne vem, če bom kaj napisala o predavanju, kajti predavanje se sploh še ni začelo, toda danes se mi je zgodilo že toliko čudovitih stvari o katerih je vredno pisati. Dobila sem sporočilo, da jih moram posredovati naprej.

Čez par dni se odpravljam v Berlin in ker še vedno nisem kontaktirala vseh prijateljev ker nisem imela njihovih naslovov, niti e-mail naslovov ali telefonskih številk, sem dva dni nazaj pač pisala enemu drugemu skupnemu prijatelju v želji da bi mi posredoval naslove. O vsem skupaj sem sicer malo dvomila, da mi bo ratalo, ker nisem bila prepričana, da se me ta prijatelj sploh še spominja.

Hvala bogu se me je spominjal in razveselil mojega pisma, pa še posredoval mi je en naslov. Potem sem pisala temu prijatelju iz Berlina, če ima drug teden kaj časa in če ima mogoče on naslov od še ene prijateljice, ki je tudi v Berlinu. Ne boste verjeli, danes sem dobila odgovore in prav vsi štirje prijatelji imajo čas, so trenutno v Berlinu in se želijo srečati z mano! Kljub temu, da imam že zagotovljeno prenočišče, so mi ponudili še enega! Po branju vseh e-mail sporočil sem bila čisto iz sebe od veselja in sem šla malo brat in pisat dnevnik.

In ko sem tako pisala dnevnik in ugotovila, da ne gre zgolj za to, da si nekaj želiš, da si predstavljaš kot da je že tu, ampak da gre še za nekaj več. Gre namreč za to, da si dovoliš, da se ti želja uresniči. To, da si dovoliš, je prav tako ključno, kot to, da si želiš; šele to je ključ, ki ti odpre vrata v izpolnjevanju želje. Dovoli si, da se zgodi! No in jaz sem potem tako modrovala in pisala svoj dnevnik in sklenila, da bom od sedaj pazila tudi na to, ko v mojo sobi stopi mami in mi prinese eno mapo z voščilnicami, ki jih izdelujem (voščilnice je nesla nekam pokazat). V mapi pa je bila še ena kuverta na kateri je pisalo Mateja - ker si bila pridna ti pošilja Miklavž. In jaz potem vprašam mami kaj naj zdaj to pomeni?! Mami je bila še bolj začudena kot že jaz in na koncu sva ugotovili, da mi to kuverto pošilja ena nadvse prisrčna gospa Majda. Kar tako, oziroma za Miklavža. V kuverti je bilo 3000 sit in tega darila sem se resnično razveselila, še posebno zato, ker denar rabim za Berlin kamor grem in tudi zato, ker sem pred kake 3 tedne angele nadlegovala in prosila za pomoč, kajti zaenkrat so mi odvzeli štipendijo in na servisu ni bilo moč najti nikakršnega dela. Tako sem težila angelom naj mi vendar pomagajo in ko mi je nekoč v knjižnici prišla pod roke knjiga Ane Pogačnik Nad svetlobo sonca se je njihovo sporočilo glasilo, da s tem, ko me toliko skrbi pač ničesar ne olajšam, temveč stvar samo dodatno otežujem. Takrat sem pomislila dobro, ajde nehaj skrbet Tejček, prepusti se, konec koncev me angeli niso še nikoli razočarali. In povem vam, da mi denar priteka, sicer po kapljicah (najbrž zato, ker si še nisem dovolila postati preveč bogata), toda zanesljivo in to iz najrazličnejših virov. Ko sem razmišljala zakaj za vraga ne morem najti niti kakega dela za par dni, sem se domislila, da je vse skupaj najbolje vzeti kot darilo - lahko da je to zadnji november v mojem življenju ko mi ni treba delati kaj brezveznega, samo zaradi preživetja in odločila sem se ga izkoristiti kar se da kreativno. Dobila sem vizijo voščilnic iz svile in jo tudi materializirala (mimogrede voščilnice so res čudovite), razrešilo se mi je par zelo pomembnih vprašanj kam in kako naprej v življenju, dobila sem še par drugih idej, ki so še v procesu materializacije, mimogrede sem spoznala še par drugih ljudi, ki jih zanimajo podobne stvari kot mene,…

Skratka moje sporočilo pred predavanjem je da odprite že vendarle svoje srce, povabite v vaše življenje ljudi, delite z njimi srečo, ki jo v tem trenutku čutim kot izpolnjenost (kajti šele ko smo izpolnjeni, lahko dajemo drugim), dopustite da energija teče skozi vas in si dovolite da se vam zgodijo najbolj skrite sanje! Sicer pazite kaj si želite, kajti to se vam bo zgodilo, tako da se jaz raje odprem in predam višjemu načrtu, božji volji če hočete. Dragi moji, nikar se ne zapirajte vase, kajti nagrajeni boste za svoje napore!

Tako ljubi moji, čas je, da vas povabim na praznovanje. Čas je za praznovanje Življenja! Novim dogodivščinam naproti!

Ne boste verjeli katera pesem je bila po radiu tik preden sva z mami prispele do dvorane, kjer je imel gospod Thomas predavanje; ne vem kako ji je naslov, pela pa je naslednje:

Sometimes I'm wonder who I am but I believe in love, it's true I believe in you, I believe in all folks, I believe in you babe, yes I believe in you,…

Odbito, a ne?!

Thomas je rekel da imamo samo dve možnosti učenja tu na Zemlji; lahko se učimo skozi ljubezen in modrost (to je pot srca) ali pa izberemo strah, dvom in naše življenjske krize. Vedno pa je izbira naša. Mi izberemo pot. In neka uveljavljena paradigma v človeškem kraljestvu je, da rast izvira iz trpljenja, da se učimo skozi bolečino. V tem duhu nas je bila večina od nas vzgojenih! Toda to ni resnica, v spremembi novega tisočletja lahko to verjetje spremenimo. Lahko izberemo namreč, da bomo duhovno rasli skozi ljubezen, veselje in odpuščanje. Tu smo zato, da bi ljubili; dosti ljudi se v zemeljski izkušnji izgubi in počnejo razne druge stvari in pri tem pozabijo zakaj so tu, toda medtem ko delamo druge stvari, smo tukaj zato da bi ljubili in bili srečni. Ne da bi bili ljubljeni, temveč da bi ljubili! To je pomembna razlika!

In zakaj potem ne ljubimo? Kaj je tisto kar drži ljubezen nazaj? Če malo pomislimo, vidimo, da je ključ v odpuščanju. Če hočemo ljubiti, moramo najprej odpustiti, odpustiti mogoče različnim osebam s katerimi smo imeli opravka, pa tudi našim preteklim izkušnjam. Odpuščanje nam omogoča čistiti pot, omogoča nam živeti tu in sedaj. Kajti neodpuščeno deluje tako, da nam jemlje energijo; več kot imate neodpuščenih izkušenj, več energije porabite za to, da jih vzdržujete kot neodpuščene (kot konflikt iz naše preteklosti). Pomaga nam edino odpuščanje. Z odpuščanjem osvobodimo sebe!

Odpuščanje naše preteklosti je način imeti rad sebe, ker nas odpuščanje osvobaja! Tako dobimo našo energijo nazaj in to je prva lekcija v zemeljski šoli čudežev. Tu smo zato, da se učimo ljubezni. In prva lekcija je ljubiti, častiti sebe; šele tu se začnejo vse ostale lekcije. Niti Boga ne morete prej ljubiti, dokler ne ljubite sebe! In angeli nam sporočajo, da smo tu zato da bi imeli ljubezensko razmerje s samim seboj; da se zaljubimo vase. Potem pa enostavno, da ljubiš! To je odgovor.

Ko ljubite ste izpolnjeni, ste v miru s samim seboj in to stanje je nalezljivo. Edini način, da bomo na Zemlji prišli do notranjega miru je odpustiti in ljubiti sebe! Ni drugje miru kot znotraj tebe!

Mir pa je posledica tega, da smo našli resnico; ko odkrijemo resnico kdo smo, zakaj smo tukaj, avtomatično najdemo mir.

Toda kako najti resnico?

Nekateri verjamejo, da jo najdejo z razumom (mentalno), toda razum prinese nasprotja, z razumom ne moremo najti resnice. Srce razume resnico in če smo pripravljeni odpreti naše srce, lahko prepoznamo resnico in v tej resnici je mir.

Da pa bi to dosegli, moramo iti vase. To je vse, kar moramo storiti, nikamor drugam nam niti treba iti, bežati. Kljub temu pa moramo imeti dovolj radi same sebe, da se odpravimo na to potovanje sami vase. Nebeško kraljestvo ni prostor nekje zunaj, temveč je stanje zavesti; nebeško kraljestvo je že tukaj in zdaj!

Vsa resnica je že na poti, ni neke resnice na koncu kot cilj, treba se je odpraviti na pot, treba je delovat, vsak moment je nujen!

Kakšne so lastnosti nebes? Ljubezen, mir, veselje, sreča, smeh, igra,… S temi lastnostmi napolnimo torej nebesa znotraj sebe!

Jezus pa je nekoč rekel, da če ne postanemo kakor otroci, ne bomo mogli vstopiti v nebeško kraljestvo. Kaj nam je hotel s tem povedati? Kakšna je zavest otroka? Za otroke nič ni nemogoče, otroci so avtomatično srečni, ker je tudi odpuščanje avtomatičen del izkušnje otrok pri igri, energijo dobijo nazaj, ne porabijo je za vzdrževanje zamere in konflikta!

Drug vidik pa je, da otroci niso obremenjeni z odgovornostjo; če imaš preveč odgovornosti, potem življenje nenadoma ni več zabava, spravlja nas v stres. Mi pa smo tukaj da bi ljubili in bili srečni. Pomislite malo!

Treba je najti čas za igro, ni druge energije, ki bi hitreje zdravila kot energija ki jo dobimo, ko se igramo! Izgubili smo sposobnost igrati se; in ko si v stresu ti energija igranja sprosti (ublaži) stres. Treba je iti v srce!

Igra, ki jo igra naš um pa je igra prav-narobe. In kaj storimo ko zadržujemo ljubezen v sebi? Koga boli, nas ali partnerja? Vedno boli nas in če ljubezen dovolj dolgo časa zadržujemo postanemo depresivni. Edino zdravilo zoper depresivnost pa je izražanje. Ne morete ljubiti in biti depresivni hkrati! V vaši naravi je da ljubite! In če imate izkušnjo, ki je ne morete odpustiti, se vprašajte kaj v vas še ni zaključeno. In ne pozabite, da ne odpuščate za druge, temveč zase, zato da se dvignemo nad to izkušnjo, da lahko živimo, ljubimo in smo srečni!

Delite blagoslove ljudem, pa ne le prijateljem, tudi kriminalce, morilcem,… blagoslavljajte jih, kajti ne glede kaj so storili, si še vedno zaslužijo ljubezen. Če želite blagosloviti svoje življenje, blagoslavljajte druge!

In ni dovolj vedeti, sedaj je čas za delovanje, treba je delovat. Izziv ni to kar mi vemo, izziv je to, kar smo pripravljeni delati. In včasih moramo prositi za pripravljenost, pogum in moč, da vzdržimo na poti, da delamo to kar imamo za delat! Kar mi odklonimo izrazit, za kar mi vemo, da ne bomo hoteli izrazit, tega Bog ne more izkusit. Zemlja ne more izrazit vaše izkušnje, če je vi ne izrazite.

Ljubezen je odpuščanje in odpuščanje je ljubezen. Da pa bi odpuščanje bilo pravo, mora biti brezpogojno, in da bi ljubezen bila prava, mora biti brezpogojna. Ko ljubite odpuščate in obratno.

Živeti, ljubiti, smejati se in biti srečen, za to gre. Smo čudoviti božji otroci! Če pa tega ne zmorete, se vsaj zabavajte!

Meni pa je prišlo še nekaj na misel, namreč kar se delovanja tiče.

Hegel je govoril o lepi in delujoči duši. Gre za to, da se lepa duša noče spustiti v delovanje, kajti čim si v delovanju, si že kriv, si že umažeš roke (toda ne srca, to je pomembno!). Ne moreš delovat in biti nedolžen hkrati. In ko delujoča zavest dela, jo lepa duša ocenjuje in kritizira. To dejanje lepe duše pa je hinavsko; kajti ne moreš o nečem soditi od daleč in sprava se doseže šele, ko se lepa duša spusti k delujoči zavesti.

Lepo se imejte, vsi ki ste vzdržali do konca,
Bog vas blagoslovi!
Mateja