Dragi Stojči,

že od davnih časov so bili ljudje ogroženi od divjih zveri in menjave letnih časov, ki zaradi slabih vremenskih razmer niso vselej prinesle človeku dobrega, ljudje se bojijo potresov odkar svet stoji, že v bronasti dobi se bile naslikane slike demonov, nato so se ljudje bali vojn in kaj vem še vsega. Odkar so človek zaveda, ga je strah. Vendar človek ni vselej samo bitje strahu, je tudi bitje upanja. Upanje pa pomeni skok v prihodnost, torej zaupanje, da mu bo prihodnost prinesla pozitivne dogodke in dogodke brez tveganja. Pred človekom je negotovost, nevidnost in neznanost, zato je razumljivo, da ga je tudi strah. Bojimo se neozdravljivih bolezni, bojimo se smrti. Strah, smrt in upanje so tri krilatice, ki nas usmerjajo v prihodnost. Kako nas je strah pred nenadnimi dogodki, ki pomenijo nezgode in nesreče, pričajo številne zavarovalnice. Svoje življenje želimo imeti zaobljubljeno v uspeh in ne v polom. Pripravljamo se za poklic, ki ga bomo v prihodnosti opravljali, ker nas je strah, da ne bi imeli urejene svoje eksistenčne nujnosti. Človek nenehno niha med upom in obupom. Naše srce je napolnjeno s hrepenečimi srčnimi željami, da bi nam šlo vse po sreči. Človek upa prek svojega groba, kajti naše upanje je v ideji, nazorskem mišljenju in sega prek individualnega življenja. Tudi mučeniška smrt rodi junake, heroje in mučenike. Naše delovanje sega prek našega groba, naše delo mora živeti tudi potem, ko nas ne bo več. Bojimo se grozeče nevarnosti terorizma, bojimo se avtomobilskih nesreč, vojn, ekoloških katastrof, itd. V nas deluje strah kot nek notranji gon. Naša skrb je, da se vsem grozečim nevarnostim izognimo, če se jih ne moremo pa da jih vsaj omilimo. Zaradi strahu smo notranje duševno napeti, stresni ali celo notranje oboleli. Zaradi strahu smo nenehno v obrambni drži, v mejni situaciji prehajamo celo v napad. Zaradi teh stitsk strahu postajamo pogosto tudi zlobni in brezobzirni. Vmes je veliko samoobrambnih vmesnih stopenj. Pride tudi do situacije, da zaradi strahu in ogroženosti človek naredi zločin npr. v vojni. Tedaj pa že govorimo o anarhiji vrednot, ki izvirajo in našega strahu in ogroženosti. Naš smisel življenja zaradi strahu in ogroženosti pa se ne sme nikoli toliko zamegliti, da bi se čutili še bolj ogroženi in da bi naredili dejanje, ki je še bolj škodljivo, kot je naš subjektivni strah. Če nas je strah ni prav, da smo tiho. Zaupajmo se prijatelju in v dveh nas bo že manj strah, v družbi treh prijateljev pa bo strah že izgineval. Pomembno je, da pri občutku strahu okrepimo naše upanje in zaupanje v božjo navzočnost, ljubezen in tiste pozitivne srčne drže in dražljaje, ki bodo strah premagali. Spominjam se dogodka, ko sem potovala v Avstrijo in Nemčijo in pred menoj je bil predor, dolg 7 km. Navdajal me je strah pred zaprtim prostorom, pred gromozanskimi količinami zemlje in skal, ki visijo nad mano, bala sem se teme in skoraj bi rekla, da me je malo dušilo. Nato je moj sodelavec prišel k meni in mi igral na kitaro in zapel neko veselo popevko in pri priči sem pozabila na strah in sem mirno prenesla potovanje skozi predor. In tako je v vsem življenju. Upanje in zaupanje je kot ptica, ki varno preleti najvišje strmine in te iz svoji peroti položi v mehko travo. Torej, ko te je strah povej, ne bodi tiho, lažje ti bo! Zato, da nas ni strah, imamo ob sebi angele varuhe. To so naši spremljevalci, v katere moramo verjeti, da bo strah, ki je okoli in okoli okrogel, noter pa votel, izginil.


Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]