Večno žive misli so podobe moje,
ki ne morejo uspesnjene spregovoriti,
so hrumeč odmev srca in hrepenenje,
naznanjen cvet - rosno kapljo užiti.
Venomer iste se v snu obnavljajo,
razpotegnjene med ridami skoz čas,
nikoli se ukročene v popkih ne odvržejo,
drema v njih spominov davni glas.
So štetje ur. In moj zvonik
se potihne v veter čez daljave širne,
med podobe krožečih črt iz davnih slik,
nerazdeljen med spomine prepoznave.
So vrt slasti v vinjetah žejnih rož,
brezkončna knjiga pripovedk,
hripav glas upogne jih med les navskriž,
zdrsljiva prst utone jih v vode ponikalnic.
Sodra glasov zabija žeblje v moj križ,
prasketa že kres suhljadi iz divjin
med sanjskih glas izjokanih violin,
v štetje bitja ur, bim - bam čez zvonik.
Večno žive misli so podobe moje, 
