Pika smo.
Brez vzroka.
Brez namena.

Prižiganje
na koordinatah mrež,
izgubljeni v dohajanjih,
nemočni v razpravljanjih,
nemi v razhajanjih,
brezumni v dopuščanjih.

Bitja smo.
Vpeta v večdimenzionalne like
zračnih prostornin
vsiljenih planetu
po naključju.

Premikajoče se čakanja smo,
čez zemljo in pepel razpredene kože
deževnih povodenj pragozda,
rinjeni s peska na rodovitna polja,
sinovi in hčere tisočerih vojska.


Zapuščine puščavskih modrosti smo,
potomci mnogih civilizacij -
inkovske, egipčasnke, grške in novejših,
pravičniki iz salamonskih sodba.
V sebi nosimo misli, ki gnijejo
v temnih sarkofagih, kjer svetloba ne posije.
Blodimo med usihanjem rumenih steblik.
Med talitvijo upornih jeklenih drogov
dihajo govorice predhodnih življenj,
ubesedenih pobud iz svetovalnih knjig.
V sebi čutimo ogroženost tihomorskih ljudstev,
centralnoazijsko revščino, slepila zapadnega
blagostanja in ponovni prihod Atile.
Terorizem je pred vrati!
Občutke krivic vskrkavam
in vest se v meni pogreza.
V Odisejevi lupini molčim
in klecam pod silno težo preglasovanja,
ugibanja, dvomov in tveganja.
V paranoičnem zapisu semenovoda
mojega Univerzuma
se je vse kar je bilo doslej upodobljenega,
doslej mišljenega in uresničenega,
doslej izrečenega in storjenega
zverižilo v brezcelične module
zvrtičnene v spiralah ugank.

Ugasle bodo iskre spakujočega se sonca,
ki valovijo med nami brez vzroka,
dotrajane v prebivanju,
veslaje skozi plasti
z zemljotesnimi plavutmi,
skoz kaotične razdalje
neodteščenih velblodov.

Izgubljene bolehajo zasičenost,
nemočne klečijo pred mesijami,
negibne zehajo v odrešitve,
brezumne so med obdukcijo škrge,
ki dihajo v izpraznjen hajduški klic:
Kdo ve zakaj?

Bog
in cerkvev sta ostala
na strani godzov.
Svojo pot najdi si sam!

...o0o...

Piše: Tatjana Malec