Tu, kjer vrta skrb in se prižiga misel,
tu v prsih, tu nekje je odtis,
morda tudi moj obraz,
ki se polašča me in mi zre v oči,
kot da bi solze odšteval od veselja
in se zagledal v znamenja sledi,
ki iz nekdanjih dni še v njem živijo.
Le kdo na pragu srca je in moje hiše,
le kdo zgrešil je pot do mene in odpira vrata,
le kdo znotraj mene sebe išče, a me našel ni,
le kdo z menoj o meni govoriti hoče pa ga ni.
Le kdo se vrača vame in kaj hoče od mene,
le kdo podaljšuje svojo senco v kot teman,
le kdo se z igro neomajno mi vsiljuje
in na mojih vratih nespoznaven izginjuje.
Naj že utihne kdor mi z glasom namiguje,
da razkriva solnate spomine in občutke duše moje.
Le kdo odstira megleno ozadje luči brleče
in se z naporom približuje molku, tiho govoreče.
Le kdo se druži s pajki neke davne sreče,
le kdo pozabljen je na mreži sive pajčevine,
čigav je glas budilke, ki zvoni cvileče iz tišine.
Le kaj je tisto glavno kar bitje srca v sebi nosi,
le kaj se opoteka zunaj njega z amuletom v roki,
le kdo spozna sebe z obraza, ki ga v sebi nosi,
le kdo dotakne se srca, kdo drobtine sreče iz njega trosi.
Odkar gledam ta svoj obraz, ki me znotraj použiva,
drsim skoz sence mrež, ne da bi se pajkov dotaknila,
njih ki so nekoč onkraj mreže zlezli vame,
da rešili bi me plivkanja valov osame.
Malokdaj se prikažejo zunaj, kjer biva moj obraz,
vedo, da je sad zelen in da še ni napočil čas.
Vse kar življenje zapira vase in razkriva,
zunaj je in se globoko znotraj v duši skriva.
Tu, kjer vrta skrb in se prižiga misel, 
