Bernarda Pavko Prava

Že nekaj minut kot preozek lijak sedim pred računalnikom, polna tistega najvišjega in najboljšega duha živali, ki ji rečemo delfin. Sebe mu ponujam, naj se v mojem izrazu predstavi vsakemu, ki ga je pripravljen začutit. Ime mu je Joli in je starejši delfin. (Prisotnost se je okrepila, stekle so mi solze in za njimi besede) Poznam ga kak mesec, a zgleda, da mi pomaga življenje (spet) premakniti na nov tir.

Četrtega aprila letos (040404) sem imela izjemno intenzivno delavnico, nekak energijski intenziv kot počastitev Svetlobe v prisotnih. Na različne načine smo se igrali s Svetlobo v sebi, z angeli in mojstri in vmes se je v našo družbo poklical Delfin, da ga je vsak doživel po svoje. Po delavnici sem stopila čez Rožnik in po tem se je pred mano (skoraj sama) odprla spletna stran www.wildquest.com.

Čez nekaj dni sem plačala udeležbo za plavanje z delfini na Biminiju, na Bahamih. Jasno sem čutila, kako vstopam skozi novo okno priložnosti, v nov potencial spoznavanja sebe, ki mu bo sledil en nov izraz.

Metka, Helena in Barbara so se spoznale v študentskih letih pred petnajstimi leti. Metka izhaja iz vasi pri Škofji Loki, Helena izhaja iz Trsta, medtem ko Barbara izhaja iz majhne vasice na Dolenjskem. Metka je visoka blondinka z zelenimi očmi, Helena naravna skodrana rdečelaska, Barbara pa naravna temnolaska s temno zelenimi očmi.Vse tri po svoje zanimive, postavne in pametna dekleta, ki so se pred leti odpravile iskat znanje v Ljubljano.

Selitev je bila za vse tri težka, posebno za Barbaro in Metko, saj sta obe izhajali iz vasi in sta bili navajeni umirjenega življenja, jutranjega petja ptic in domačih živali. Barbara se je tako preselila v študentski dom, Metka pa je najprej stanovala pri bližnji sorodnici v Šiški. Tam ji je bilo malo dolgčas, saj ni imela blizu prijateljev svojih let, pa tudi ob večerih ni nikamor hodila. Barbaro je po začetnih težavah in domotožju študentsko življenje hitro potegnilo v svoje valove. Spoznala je nekaj brucev in bruck, s katerimi se je družila v prostem času,vendar pa pravih prijateljev med njimi ni našla. Cimro je imela iz Prekmurja, vendar se karakterno, pa tudi jezikovno nista najbolje ujeli. Metka si je želela iti stanovat v študentski dom , vendar v enem letu ni našla prave rešitve.

Bernarda Pavko Prava

Človek ima duhovno moč do mere, v kateri se sooča z izzivom biti živ. Živ si, ko se rodiš in, ko ljubiš, poje Ceca. Kako živa si ti? Kako rad imaš svoje preobrazbe/rojstva in koliko ljubezni preneseš? Človeški ego ni neumen. Ne reče nam naravnost, da je ljubezen slaba, ampak v našem nezavednem spletkari. Vzbuja nam strah pred situacijami in možnostmi, v katerih lahko pridemo do še več ljubezni. Ta je vedno na koncu strahu.

Par dni me je bolel vrat do občutka paralize v smeri proti lopatici, dokler nisem dojela, da me je strah. Točneje, dokler nisem preobrazila (večine?) strahu, ki je tičal v njem. Vse v skladu z mojo novo delavnico Metavizija vstajenja, ki jo z udeleženci prve skupine delam tudi jaz. Bistvo delavnice, ki je razumevanje nove Svetlobe in proces prizemljevanja svojih sanj, sem sama preskusila že trikrat, vendar se na ključnih postavkah te preobrazbe nisem zadrževala po cel mesec kot zdaj, samo po nekaj dni. Tokrat pa sem v fazi strahov, povezanih z mojimi sanjami, že tretji teden od skupaj štirih. Pomeni, da se med običajnim bivanjem tu in tam zavem kakega svojega strahu in ga preobrazim. Da gre v tej neprijetni reakciji telesa za strah, mi na začetku seveda ni bilo jasno, da je potreben pogovor s telesom, pa je kričal jekleni primež, v katerem mi je vrat skušal sporočiti resnico. Moja resnica pa je nekaj, čemur sem zavezana.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IV./V. (1. del)

Jem sir in kupila si bom rum kokos kroglice, sem se odločila. V trgovini je bila res samo še ena okrogla škatla, na vrhu je bila pokonci postavljena, tako da jo nisem mogla spregledati. Edina, zadnja, zame. Ni jo več. Na mojih poljih se je zamenjal letni čas. Nisem se zavedla, da se že tri tedne nisem sprehajala.

Mislim si, da lahko bolezen izzivam s hrano. Verjeti želim v mir, ki bo trajal nekaj časa, vendar se ne želim hecat, Bog. Ne želim se nerazumno obnašati, pa kljub temu se.

Energije enosti in ljubezni Boga, za podporo prosim. Ne za vodenje, ker ga ne potrebujem, vem kaj imam početi. Za notranjo moč prosim. Pomagajte mi uporabiti svoje mir, zaupanje in moč, da ne bom počela neumnosti. Ne izbiram neumnosti, ne več.

Ko sem danes užival sam v toplem novembrskem dopoldnevu in opazoval ribe v svojem malem ribniku, mi je Konfuzij, moj prijatelj, tako ..mimogrede...navrgel: bk, ma dej mal razmisli.

Sem se zamislil...bi bilo dobro...že zaradi vaje, ker je vaja koristna. Za kaj že? Zagotovo za kaj. Toda, naj razmišljam ali razmislim, mogoče mislim, se zamislim? In o čem ali kom ali na kaj ali kaj ?

Naj razmišljam o bogu, o njegovi neskončni ljubezni, dobroti, vedenju, pravičnosti? Naj mislim, da mi je dal v mojem veku bivanja na zemlji moje telo, mojo svobodno voljo, moj um, mojo zavest, moje strasti, moja čutila, moje občutke....zato, da bi vse te darove zanikal, zavrgel, omalovaževal, da bi mu lahko sledil? Naj mislim, da so bile njegovi nauki napačno zapisani, napačno prenašani iz roda v rod, narobe razumljeni, napačno interpretirani?

V neki vasi so na sredi vasi imeli veliko lipo.
Vaščani so se poznali med sabo in si pomagali, potem pa je kar naenkrat vse napadla njim neznana bolezen.

Simptomi te bolezni so bili razdražljivost, jeza, prerekanje brez pravega razloga in prišlo je celo do nekaj pretepov med vaščani.

Nekateri so od tega celo zboleli in nekateri tudi umrli.

Potem se je pa zgodila neka nenavadna stvar.

Na lipo sredi vasi je vsak dan priletel nek slavček prav posebne sorte.

Njegovo petje je bilo tako milozvočno, tako jasno in tako glasno,
da so mu vsi vaščani prisluhnili in začeli postajati dobre volje,
bolni so pričeli ozdravljati in vse je pričelo biti nekako tako kot je bilo nekoč.

Zdelo se je celo, da ta slavček prav posebne sorte razume tudi človeško govorico,
saj se je celo odzval in priletel na kako okensko polico in še posebej lepo zapel, če ga je kdo poklical.

Bernarda Pavko Prava

Čarovnik iz Oza je več kot 70 let stara zgodba o tebi in o meni in o njem in o njej. Vsakomur na zemlji se enkrat (prvič) zgodi, da ga odnese vihar... Je (bil) to razlog, da so film posneli nekaj let pred drugo svetovno vojno? In kakšno zvezo ima potem Čarovnik iz Oza z novim tisočletjem? Film sem si ogledovala nekaj dni zapored in iz mene je potegnil tole...

Najdi si prostor, v katerem ne boš prišla v težave, v naglici svetuje teta Ema Dori. Tej zlobna soseda grozi, da ji bo vzela psa Tota, ker stalno preganja njeno staro mačko.
(Glavna oseba torej ne živi s "pravimi" starši, poleg tega je v prostoru, kjer bližnja Zlobača bdi nad njenimi instinkti in energijo zvestobe (sebi))
Prostor, kjer ne bo težav..., pomisli Dora. Mora biti tak prostor, ja. Daleč daleč je ta prostor. Prostor, do katerega ne prideš z ladjo ali vlakom; prostor daleč za luno in preko dežja... In zapoje:

Nekje na drugi strani mavrice je dežela, o kateri sem enkrat slišala v uspavanki.
Modra nebesa so tam in sanje, ki si jih upaš sanjati, na drugi strani mavrice postajajo resnica.
Enkrat si bom zaželela zvezdo in zbudila se bom, ko bodo oblaki daleč za mano.
Težave se bodo topile kot limonini bonboni; proč in nad vrhovi dimnikov me boš našel/a.
Nekje na drugi strani mavrice modre ptice letajo in zakaj, le zakaj ne znam leteti jaz?
Če letajo srečne male modre ptice, na drugi strani mavrice - zakaj, o, zakaj ne morem letat jaz?

Angelika je bila posebnež že od majhnih nog. Nikoli se ni hotela igrati s punčkami, ampak vedno le s fantki. Pridružila se je starejšemu bratu in sosedovim fantom pri igrah. Najbolj pogosta je bila igrica "partizani in Nemci". Takrat se je podila s fanti po hribih, vedno pa je dobila le najslabšo leseno puško, saj je bila vendar punčka. Vendar pa je to ni pretirano motilo, saj ji je bilo najbolj pomembno, da je lahko sodelovala pri fantovskih igrah. Dekletcu je to ogromno pomenilo, saj se je tako počutila bolj pomembno.

Težavice so nastopile pri vstopu v osnovno šolo, saj se z dekleti nekako ni znašla. Vajena je bila fantovskega vpitja okoli sebe, naletela pa je le na razvajene mamine punčke. Njena najboljša prijateljica je bila Rozika, s katero je hodila skupaj v šolo.

Rozika je imela navado, da je celo pot čebljala: "Veš, pri nas doma smo pa kupili novo kravo, ki ji je ime Lizika. Zelo rada jo božam in se igram z njo..." Angelikine misli so bile čisto proč. Razmišljala je, kako bi se podila s fanti po hribih, kako bi raziskovala staro podstrešje, kaj neki se nahaja v tisti stari hiši, kjer stanuje le še stara mama in kjer so se nekoč menda podili duhovi...

Realizacija sebe ni nekaj,
kar boš ti v svoji glavi,
enkrat mogoče spoznal,
ampak tvoj privilegij,
ki ti bo omogočal dostop,
do tvojega čutečega srca.

stojči Stojan Svet

Poslušajmo sebe kako govorimo in kaj, ko se pogovarjamo z ljudmi. Posebno pomembno je, da slišimo sebe takrat, ko nekomu kaj svetujemo ali mu povemo svoje mnenje o neki stvari. Malokdaj se osredotočimo nase, saj so nas vedno učili, da poslušajmo druge, kaj nam govorijo, ne pa sebe, kaj jim mi povemo. Seveda je dragocena vsaka beseda, ki nam jo nekdo nameni, še bolj pa je dragoceno to, da nas nekdo vpraša za mnenje oziroma za nasvet. To pomeni, da nam zaupa in ima z nami prijetno izkušnjo.

Angeliko je rodila dekle, ko je bila stara komaj šestnajst let. Zanjo ni znala skrbeti, saj je bila premlada, da bi sprejela takšno odgovornost kot je biti mama. Za Angeliko je od njenega šestega meseca skrbela njena babica, ki je imela že šest svojih otrok, ki so bili vsi starejši kot Angelika. Ti otroci so sprejeli Angeliko kot svojo mlajšo sestrico in so se z njo igrali in jo varovali kot punčico v svojem očesu.

Angelika je bila v osnovni šoli zelo pridna in se je največ družila z Borutom, ki je bil kar dvanajst let starejši kot ona, a je bil najmlajši v tej številčni družini. Bil je njen stric, a je skrbel zanjo kot bi bil njen brat. Učil jo je vožnje s kolesom, igrala sta se z žogo, pomagal pa ji je tudi pri reševanju domačih nalog.

Osnovnošolska leta so hitro minila in Angelika se je po posvetovanju s šolsko svetovalko odločila, da se bo vpisala na srednjo kemijsko šolo. Tu je spoznala svojega prvega fanta, s katerim sta se zelo dobro razumela, a sta se po končani srednji šoli razšla.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IV. (1. del)

Predmeti v stanovanju me naenkrat motijo in toliko jih je.V vrtincu dogajanj sem in, hvala Bogu, v delu, tako da me to samo moti, ne pa sili v kakšen ukrep. Z novo skupino sem začela novo delavnico ozaveščanja stanja čaker v življenju. Začeli smo seveda s prvo, ki med drugim pomeni nov začetek, pridobivanje stabilnosti in zaupanja, občutka varnosti, nov odnos do telesa in zdravljenje. Pokriva tudi preživetje človeka in počutje v stanovanju. Pred sedmimi meseci sem nesla dve nabasani potovalki mojih oblačil na Reko in zdaj je čas, da zamenjam plakate na stenah ter prečešem in izpraznim police. V tem razmišljanju mi je roka segla po eni od knjig in žalost je prišla, ko sem prebrala meditacijo o notranjem otroku.

Malo Bernardko sem si položila v naročje z njeno dlanjo v svoji in sama sedla v naročje kozmičnega starša, s svojo dlanjo v njegovi. Zajokala sem in žalost naju je obe objela. Res ti ni lahko, mala Bernardka. Kaj lahko zdaj naredim? Zamočila sem, res je. Kako bova prišli skozi, ven? Bova že, boš videla, bova že… Še vedno sva. Vse bo dobro, obljubljam. Je že, saj vidiš, kako naju imajo angeli radi…

S sten sem pobrala vse fotografije Babe in Mame, po eno sem pustila v mojem svetišču. Verjamem, da človek na stene obesi tisto, kar mu je vredno. Tako zdaj gledam nekaj mojih povečanih fotografij - eno veselo z Nušo in fotografiji z Mojzesove gore, tik pred in takoj po sončnem vzhodu. Moj fokus je vzhod. Odločila sem se še, da bom začela intenzivno delati na odpuščanju.

Pride oceanska žaba na obisk k žabi vodnjaka.
Žaba vodnjaka jo vpraša: »Ali je tvoj ocean tako velik?« in s krakom nariše majhen krogec v vodnjaku.
Oceanska žaba zavije z očmi in ji odgovori: »Veliko večji«
Žaba vodnjaka nariše malo večji krogec in spet oceansko žabo vpraša isto vprašanje.
Oceanska žaba spet zavije z očmi in ji spet odgovori: »Veliko večji«
Nakar žaba vodnjaka obskače cel svoj vodnjak in vpraša oceansko žabo:
» Ali je tvoj ocean tako velik, kot cel tale moj vodnjak?«
Oceanska žaba spet zavije z očmi in ji spet odgovori:
»Veliko večji.«
Nakar se žaba vodnjaka hudo razjezi, razburi in zavpije:
»Lažeš, ničesar ne more biti večjega od mojega vodnjaka!«

Kar sem spoznal zase,
je pravo Spoznanje,
sem jaz in je moje,

Kar mi je bilo povedano,
ali prebrano,
je mrtvo in bo pozabljeno.

Zaupam vedenju,
nadaljevanju premikanja
in kazanja mene kakršen sem.

Radost novih idej,
traja samo nekaj trenutkov,
radost Spoznanja,
je neprimerljivo in večno.

To kar je spoznano
in vedenje tega,
je eno in isto.

To je zgodba o Tadeju in Angeliki, dveh dušah, ki sta iskali svojo pot in sta se za kratek trenutek združili in našli zadovoljitev ena v drugi. Oba sta po astrološkem znamenju dvojčka, za katere je značilen radovedenn, iznajdljiv, pronicljiv duh. Včasih so več v zraku kot na zemlji.

Angelika je Tadeja spoznala zadnje dni svojega dopusta na kopališču. Bil je soparen avgustovski dan in vročina jo je vabila v hladno zavetje vode. Malo se je dolgočasila te zadnje dni svojega dopusta, saj ni točno vedela, kaj naj počne s svojim dopustom. Razlogov za to je imela več kot dovolj, saj je čutila, da dela obračun s svojim dosedanjim življenjem.

***

RAZLIČNE TEHNIKE

Posamezne tehnike in pristopi se večinoma ukvarjajo s posamičnimi nivoji.
Nekatere tehnike dajejo poudarek na mental, druge na energetski nivo, spet druge prisegajo na čiščenje in razvoj fizičnega telesa (Ta razdelitev je precej poenostavljena).

Mentalne tehnike so recimo mantranje, transcendentalna meditacija, Clearing, tehnika Intenziva razsvetljenja. Te tehnike za druge cilje uporabljajo mental in v prvi vrsti delujejo nanj.

Pranayama deluje na energetsko telo in s tem posredno na vsa druga, či gong in reiki tudi. To so energetske tehnike.

Šport se ukvarja s čiščenjem fizičnega telesa. Npr. tek, namizni tenis, plavanje. V prvi vrsti deluje na najbolj gosto telo. (Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da so ta telesa povezana in vplivajo eden na drugega).

Po mojih izkušnjah so te tehnike dobre, vendar pretežno razvijajo oz. imajo poudarek na enem delu naše celovitosti. (Še enkrat poudarjam, da je taka razdelitev zelo groba).

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem III./IV. (1. del)

Stanujem v hiši štiričlanske družine s psom. Moji sostanovalci živijo arhetip urejene družine, ki ga jaz za to življenje nisem izbrala, se pa ob njih zelo dobro počutim. Pes je hud čuvaj, otroka sta zelo pametna in pridna, starša vesela, še kako delovna in pripravljena pomagat. Družina je tako samozadostna kot jaz, zato se krasno razumemo.Ta večer so poleg okna sobe, v kateri je moje svetišče, začeli igrati ping-pong. Zadnje tedne v molitvah in meditacijah prosim, da bi se spomnila ljubezni in veselja, ki sem ju že poznala v tem in prejšnjih življenjih. Potem vsaj pol ure diham ljubezen in veselje Boga. Takoj po začetku mojega glasnega pogovarjanja s svetlobo se je danes začel glasen in vesel ping-pong. Prošnja se mi je takoj uresničila - zraven mene sta ljubezen in veselje. Samo, da se jima jaz težko odpiram. Zdaj iz izkušnje vem, zakaj se ta igra z žogico imenuje ping-pong. Vsaka moja iz ravnotežja vržena celica, ki sem jo želela umiriti in okrepiti v dihanju, je doživljala ping-pong, pong-ping.

Kaj bi rada, Mama, Baba? Kaj se učim? Na jok mi je šlo, tako sem bila utrujena. Nisem se mogla veseliti z njimi. Na srečo se je kmalu spustil mrak.

Naš odnos do indigo otrok je zrcalo našega odnosa do nas samih

Dve leti je minilo od mojih prvih objav, v katerih sem zapisala svoje lastne izkušnje ob soočanju z novodobnimi otroki in njihovimi novimi vedenjskimi vzorci. Vesela sem, da so članki delovali kot nekakšno dramilo. O njih je potem pisalo še dosti avtorjev in še piše. Kar je razveseljivo je to, da zasledim kakšen članek o njih v revijah, ki niso osredotočene prav na duhovno rast in se pod članke podpišejo celo psihologi.

Pojem "indigo" tako ni več tuj v našem prostoru (Slovenija); vsaj slišalo je zanj že veliko odraslih in otrok. Tako, kot se pri vsakem poimenovanju dogaja, se tudi pri pojmu "indigo" rado zgodi, da si pojav ljudje različno prevedejo skozi lastne filtre sprejemanja, dojemanja in dopuščanja. Nekaterim se zdi, da bi bila razlaga za "indigo": "nekdo, ki je več, nad…" ; tudi otrokom se kdaj pa kdaj zahoče, da bi se pod "indigo" razumelo (in predvsem toleriralo!) prav vse, kar počnejo in, na kakšen način to počnejo.

Kakorkoli že poimenujemo skupek nekih novih razsežnosti, ki jih opažamo pri otrocih, naj jih imenujemo "indigo", "zvezdni", "otroci modrega žarka", "novodobni" ali preprosto naši otroci (kar mi je najljubše) - počasi se je vsidralo v našo zavest, da ne gre samo za neko poduhovljeno teoretiziranje, pač pa, da so ti otroci tu, in to čisto zares. Kajti, informacije so se samo seštele z izkušnjami, ki jih imamo vsak dan v odnosu z njimi.

V slovarčku tujk sem našel tole razlago:
LEGENDA: svetniška zgodba; čudežna pripoved.
LEGENDAREN: pravljičen; slaven; neresničen.

Kje se začenja resničnost in kje se končuje neresničnost? Živimo v času, kjer se danes izkaže za še kako resnično nekaj, kar je bilo še včeraj neresnično.

Velikega Učitelja, Sri Babajia pozna le malokdo. Tisti pa, ki Ga spoznajo, se nehote vprašajo ali je Njegova zgodba resnična ali ne.

KAJ JE RES IN KAJ NI

Jasnovidki Patricie Tilke so leta 1977 pokazali tri slike Sri Babajia. Kaj je "videla"?

"Zelo je občutljiv in muzikaličen in se hitro užali. Prehaja iz enega stanja zavesti v drugega. Vse dimenzije so bile zelo prežete z Njegovim vplivom. On je zelo stara duša, na Zemlji je bil velikokrat. Ima nenavadno žarčenje aure v nekaterih primerih leta dobesedno prepreči nekaterim ljudem (ki jih sam noče), da se mu približajo. Moč Njegove aure je tako velika, da izgleda, kakor da ima okoli sebe električno ograjo. Veliko ve o književnosti in o Shakespareju. Vendar ne iz knjig: enostavno ve. Ima mešanico temperamentov, je zelo analitičen in nič ni dovolj dobro Zanj, tak perfekcionalist je. Ni pravi Indijec. Ne pripada nobeni rasi, lahko bi bil karkoli. Nima ne želje niti hrepenenja po slavi. Ni materialist.

Mali, saj v bistvu veš vse kar ti bom sedaj napisala. Ampak vseeno... Za vse hvala, za vso energijo, ki si jo izmenjujeva in za vse kar si mi dal in kar si sprejel.

Veliko ljudi govori o preteklosti.
In ja, bili so veliki časi,
ampak preteklost ni bila boljša od sedanjosti.

Moramo videti, kakšno srečo imamo,
da smo tu, da imamo odprte oči in vidimo,
kaj se dogaja sedaj, ker je to neverjetno zanimivo.

Pridi iz preprostega mesta svojega življenja.
Ko prepoznaš to stvar, ki je znotraj tebe,
ki ti je naredila svetišče znotraj tebe,
potem lahko začenjaš razumevati vrednost biti človeško bitje.
Svetišče je srce vsakega človeka in obstaja znotraj tebe.
Ne prebarvaj ga rdeče, niti zeleno, ne prilepi spomenika nanj.
Ni vredno tega.
Pomembno je biti živ in to prepoznati.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II./III. (1. del)

Dobila sem torej potrditev diagnoze, ki si jo nisem priznala: Raka imam. Ta dan naj bi na Bled na izlet z menoj skočila Nuša, a si je premislila. Očitno zato, da je šel z menoj oče in to v dežju! Izrazito neobičajen scenarij. Očetu sem povedala, da grem na posvetovanje k angleški zdravnici, ki se ukvarja z alternativo. Verjamem, da mi bo pogovor z njo zelo koristil, sem poudarila. Sledila je njegova še bolj neobičajna ponudba:

Štipendijo ti ponujam za tvoje delo, štipendijo za študij v Ameriki. Misliš, da bi lahko našla kaj, kar bi te veselilo študirati v Ameriki?

Na poti domov me je obšlo ogorčenje: Tokrat pa res pretiravaš, Bog… Z dosti mežikanja sem ustavljala solze, krotila glavo, pritrjevala vsemu, kar je rekel oče in v glavnem gledala skozi levo okno. Zavila sem v Tržič in si na čeke kupila kvalitetne gorske čevlje. Za krepek nov korak navzgor. Niti pomisliti nisem smela, kako bi bilo, če bi me tokrat spremljala Nuša.

Tako se je končalo življenje kot ga je poznala…, rečem navadno, ko v zgodbi o Brezrokem dekletu pridem do scene, v kateri oče pod prisilo temne sile duše, hčerki odseka roki.

Rojen v Indiji 1957 leta, je Prem Rawat že od svojega četrtega leta začel govoriti ljudem o darilu Spoznanja.

Spoznanje je beseda, ki označuje nekaj neopisljivega,
nekaj kar mora biti doživeto, da bi bilo lahko prepoznano.

Prem Rawat, je včasih naslovljen tudi kot Maharaji,
kar pomeni Mojster ali Učitelj: Nekdo, ki je izmojstril to umetnost in ima sposobnost to prenašati na druge.

To neopisljivo „nekaj“, ta izvir, ki poteši najglobljo žejo v človeku je darilo, ki Prem Rawatu omogoča, da ga prenaša na druge ljudi.

Prem Rawat sam je razložil to svojo vlogo, kot tridelno:

1. predstaviti,
2. učiti,
3. inspirirati, ali navdihovati.