NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak   
    sreda, 2. junij 2004 @ 06:18 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Zgodbe iz sebePride oceanska žaba na obisk k žabi vodnjaka.
    Žaba vodnjaka jo vpraša: »Ali je tvoj ocean tako velik?« in s krakom nariše majhen krogec v vodnjaku.
    Oceanska žaba zavije z očmi in ji odgovori: »Veliko večji«
    Žaba vodnjaka nariše malo večji krogec in spet oceansko žabo vpraša isto vprašanje.
    Oceanska žaba spet zavije z očmi in ji spet odgovori: »Veliko večji«
    Nakar žaba vodnjaka obskače cel svoj vodnjak in vpraša oceansko žabo:
    » Ali je tvoj ocean tako velik, kot cel tale moj vodnjak?«
    Oceanska žaba spet zavije z očmi in ji spet odgovori:
    »Veliko večji.«
    Nakar se žaba vodnjaka hudo razjezi, razburi in zavpije:
    »Lažeš, ničesar ne more biti večjega od mojega vodnjaka!«


    Oceanska žaba spet zavije oči, zazeha od dolgočasja in ji predlaga:
    » Zakaj ne bi naslednji dan obe lepo raje odskakljale do oceana,
    kjer se boš ti sama lahko prepričala, kako velik je res ocean.«
    Žaba vodnjaka sprejme ponudbo in gresta spat.
    Naslednji dan kreneta na pot in ko ugledata malo večjo mlako, žaba vodnjaka nestrpno vpraša oceansko žabo: »Je to tvoj ocean?«
    Oceanska žaba zavije z očmi in ji odgovori :«Ne«
    in gresta naprej
    Prideta do reke, prideta do jezera in žaba vodnjaka kar naprej sprašuje in ponavlja:
    »Je to tvoj ocean?«
    in oceanska žaba, kar naprej zavija z očmi in ji govori:
    »Ne«
    Dokler ne priskakljata čez rob hribčka,
    kjer se končno razprostre pogled na ocean, kjer kamorkoli pogledaš vse do obzorja je ena sama voda.
    Oceanski žabi ni treba več zavijati z očmi,
    žabi vodnjaka pa pade čeljust prav do tal in od čudenja samo zazija in nič več ne vpraša,
    ker je končno prišla do spoznanja, kako res velik je ta ocean
    in kako bedasto je bilo njeno razburjanje,
    ko je trdila, da ni nič večjega od njenega malega vodnjaka.

    Seveda se bo naša žaba vodnjaka lahko čudila še slanosti oceana
    in vsem tem čudnim živalim, ki prebivajo v njem.

    Tudi ti si ta žaba svojega vodnjaka.

    Tvoj vodnjak je tvoj mali svet tvojih malih predstav in občutkov v katere si sam po svoji volji ujet.

    In potem se seveda greš in pokažeš ljudem
    koliko si ti že prebral knjig in koliko ti veliko veš,
    in koliko si že na svojem zemljevidu doma po svetu prepotoval.
    Obredel si že vse kontinente,
    poznaš raznorazne reke, države
    in veš da ljudje tam govorijo takšne in takšne jezike,
    katerega enega od njih tudi ti že znaš.

    Ja, kaj pa jezik srca?
    Ali tudi tega znaš?
    Kaj pa ta svet, ki je neviden,
    vendar brez njega prav nič ne obstaja,
    do katerega lahko prideš samo skozi svoje notranje občutke
    notranjega vida, sluha, notranjega dotika in okusa?

    »Ah ne, saj to ja sploh ni pomembno, pomembno je to,
    da jaz lahko razmišljam in ugibam, kakšen bi ta notranji ocean utegnil biti.
    Sicer pa itak ni nobenega notranjega oceana, če bi res bil, bi ga jaz, ki sem tako pameten že zdavnaj opazil. Ljudje itak samo nekaj »flancajo«, blefirajo in se grejo neko kvazi duhovnost, ker jim je dolgčas in ker je to zdaj moderno in »in« in ne vejo, kaj naj pod milim nebom sami s sabo počno.«

    Si tudi ti eden od njih, ki razmišlja tako?

    Dokler boš samo tako razmišljal
    in se ne boš nikamor premaknil,
    boš kot neka mala žaba,
    ki se nikoli v življenju ni premaknila iz svojega vodnjaka,
    zanjo je celo življenje cel svet samo njen mali vodnjak.

    Ali pa boš, kot ta žaba vodnjaka iz zgornje zgodbe,
    premagal svoj strah in se odločil, da se boš končno premaknil iz svoje cone udobja in se sam prepričal na lastna notranja čutila, kako izgleda ta notranji ocean in raziskal, kaj se res skriva v njem.
    Izbira je kot vedno samo tvoja.
    Moj nasvet: Ne bodi preveč ujet v svoj mali miselni svet!

    stojči Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040522150301300

    No trackback comments for this entry.
    Cona udobja, tvoj mali vodnjak | 10 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. junij 2004 @ 16:06 CEST
    Dragi Stojči,
    tvoja zgodba je zelo poučna in jo kaže upoštevati, vendar ....
    Vse lepo in prav, le da je žaba oceanka pozabila vprašati žabo iz vodnjaka, če se je kdaj potopila v globino vodnjaka. Lepo bi bilo, če bi žaba oceanka vprašala žabo iz vodnjaka kaj se nahaja v globini vodnjaka. Ta bi ji povedala, da je tam skrit zaklad starodavnih sporočil in zakladnica biserov še iz davnih časov, ko je za grajskim obzidjem vodnjaka kraljeval vladar vseh žab.

    Tatjana


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 2. junij 2004 @ 16:44 CEST
    Cona udobja, tvoj mali vodnjak;

    V tej zgodbi vodnjak predstavlja samo omejenost misli in občutkov,
    ocean pa njegovo nasprotje brezmejnost stanja duha...,

    seveda pa bi se lahko zgodba končala kako drugače
    in bi bila povsem drugačna tudi njena poanta,

    ampak potem bi bil tudi povsem drugačen naslov,
    kot bo recimo v naslednjem mojem članku:
    Mojster je večji kot Bog.

    lp


    ---
    stojči


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. junij 2004 @ 12:33 CEST
    ZGOLJ RAZMIŠLJANJE

    Vse kar obstaja, je brezmejno stanje duha. Človek je le majhne košček tkiva v njem. Gre za nadčasovno in transcendentno zakonitost. Trenutni trend raziskovanja brezmejnosti stanja duha se pojavi v vlogi odkrivanja resnice in navidezne samovoljnosti, oboje hkrati. Veliki čar in vrednost razglabljanja nas preseniti s svojskim barvnim svetom razmišljanja in dojemanja enega in istega, ki se mu lahko poljubno spreminja imena. Človek je navpično poslikana ploskev z ljubeznijo, ki predstavlja torišče za edino resnico.

    Ljudje smo strnjeni skupaj, vendar resničnih vezi je malo, edino kar je resnično, so tiste navpičnice, ki se spuščajo od zgoraj na nas. Resnica ni samo čustvo, ni samo umska sodba in ni golo hrepenenje, niti strah, niti pogum. Resnica je vse.
    Gre za težko dosegljivo vrednoto. Njenega mesta niso našli samo v družini čustev, samo v v umskih sodbah in ne v golem hrepenenju, niti v strahu in niti v pogumu. Misli nas nosijo na perotih upanja resnici naproti, vendar ta se pokaže človeku samo kot navpičnica od zgoraj. Le z ljubeznijo premagujemo težnostno silo planeta in se dvignemo v neskončne razdalje duha, ki jih sprejemamo v svojo emocionalno globino, kot čebele zaradi zidave notranje satovja. Tu na tej višini se razodevamo v svoji prvini in svojem bistvu.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 3. junij 2004 @ 13:55 CEST
    Resnica-stanje duha-stanje globine srca



    Zame je resnica stanje mojega duha,

    stanje, katerega izvor je znotraj srca,

    stanje, ki se z mojim dihom širi in oži,

    na vse strani vesoljnega neba,

    stanje, ki predvsem in tudi sprejemati zna,

    bodisi od zgoraj, ali od kjerkoli že. :)

    ---
    stojči


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. junij 2004 @ 17:02 CEST
    ZGOLJ RAZMIŠLJANJE II.

    Zame je resnica stanje vesoljnega duha, ker le v razsežnostih te resnice bivam in sem. Sem na temnem planetu, nekje na robu neskončnih razsežnosti vesolja, in vendar z jasnostjo svojega duha sevam svetlobo na vsa bitja. Moj duh se ne ustavlja ob že navzočih, bivajočih bitjih in pojavih, temveč nenehno presega njihove končne meje in prodira v neomejeno vesolje golih možnosti s tem, da mej mojih možnosti duha nihče ne determinira, v kolikor tega ne opravi duh sam. Sem zavojček sreče z umom in čustvi in se razodevam na predstopnji religioznega bitja. Strmim in se čudim. To je moja posebnost! Cilj verovanja mi je še "neznano", ki ga moram razkriti in spoznati v sebi. Čimbolj se raziskujem, tem bolj zagonetna se sama sebi zdim. Bolj kot se razkrivam in razsvetljujem, bolj desekratliziram svoje bistvo. V strmljenju vase se mi globina svojega bistva razodeva kot posvečena skrivnost, ki sem jo ob rojstvu prejela v dar. Na svoj rojstni dan sem zjutraj zgodaj odšla na pokopališče in odnesla svoji pokojni mami šopek cvetja in ji rekla: "Hvala ti, ker si rodila tako čudovito bitje, ki ga duh znotraj mene najgloblje osrečuje". Človek, ki se zazre, v svoji globini odkrije neduoumljive skrivnosti svoje biti, ki si jih ni sam dal, temveč je z njimi obdarjena njegova bit, ob kateri ga nehote spreletava omotičnost pred globino, enkratnost in veličina vse do neizraznosti, ob kateri duh onemi in zastrmi. Ta zamaknjenost razmišljanja človeka zdrzne ob misli, da sem to kar sem, ravno jaz. Jaz sama sem upravnica te podarjenosti, ki je nimam po svoji zaslugi, in pred svetom in samo sabo sem zanjo sama odgovorna. Ločena od vseh drugih bitij sem svet za sebe, to se pravi svet posvečen od drugod, saj ni moja zasluga da sem v tem trenutku, ravno jaz zdaj tu in takšna kot sem. Ker predstavljam svet posvečen od drugod, se doživljam kot svet zase in hkrati kot svet, obsijan in združen z vsemi drugimi svetovi, s katerimi me združuje moja misel, moja zavest in v njem se nahajam, v nerazumljivi enoti samozavesti jaza, edini neposredno razumljivi enoti sveta, ker v meni se odseva makrokozmos. Tej človeški skrivnosti dajemo različni ljudje različna imena: ateisti ji rečejo Razum, gnostiki ji rečejo Mojster, nekateri ji rečemo Bog. Ime sploh ni toliko pomembno, kot je pomembna razsežnost našega čutenja in samozavedanja. Kaj kmalu zaidemo v zamotan kolobar, če hočemo naše čutenje in samozavedanost opredeljevati s kolikostjo. Tu gre samo za notranjo resničnost, iskrenost in neposrednost, ki ne potrebuje dokazov in smerokazov. Ne išči stopnjevanja užitkov v svojem srcu, temveč deluj tako, da te bodo drugi občutili kot duhovno silo ljubezni s simbolom miru v rokah in ljubeznijo v srcu, s čimamanj predikati. To je tudi vsa umetnost sreče in notranjega miru. Pravo srečo doživljamo le v srečanju z drugimi osebami. Simon Gregoričič je zadel bistvo same sreče, da "srečen ni, kdor srečo uživa sam"... V srečanju z drugimi naše sreče ne razpolovimo, temveč jo podvojimo. Sreča z drugimi ima svoj izvor v diadi ljubeni med možem in ženo, med starši in otroki in se od občestva širi na ves univerzum. Sreča prihaja iz božjega območja navpično in od znotraj navzven in ne obratno. Poti sreče so začrtane z božjim načrtom in jih nihče ne more več spremeniti.


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 3. junij 2004 @ 18:26 CEST
    draga Tatjana,
    pridružujem se ti na točki:" sreča prihaja iz božjega območja navpično".
    Tako je pritekajoča božanska sila podobna navpični liniji, pritekajoča sila ljubezni pa se nato širi vodoravno. Obe se povezujeta v križ, v katerem se srečata Bog in človek. Tako potem vodoravna linija služi navpični. Srce pa, ki diha v božanski moči, se čedalje bolj odpira in odraža resnično delujočo kakovost duše.

    Kdorkoli se tako resnično prepusti vibracijam ljubezenskega valovanja, se ne ubada več z vprašanjem, ali je njegovo ravnanje dobro ali slabo, niti se ne trudi, da bi bil dober in ljubeč. Tak človek živi v predanosti božanskemu, ki ga nosi skozi življenje in je neprimerljivo mogočnejše od njega. Tako je v srcu takega človeka neizmerno bogastvo in tudi velika blagost. Deležen je velikega izobilja in ne more drugače, kot da svoje bližnje obdaja z razumevanjem in blagostjo božanske ljubezni.
    lep pozdrav tebi Tatjana in Stojčiju od
    Mirana.


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. junij 2004 @ 20:52 CEST
    Dragi Miran,

    popolnoma se strinjam s teboj. Na pozitivkah sodelujem od lanskega avgusta naprej in moram reči, da so mi segle v dušo z vso pozitivno energijo, ki jo žarčijo, saj se na pozitivkah prepleta vse to prekrasno darilo božje ljubezni v plemenito povezovalno poslanstvo vseh nas ljudi dobre volje. V vsem tem obdobju ste Stojči, ti in tudi drugi avtorji veliko prispevali s svojimi komentarji k mojim navdihom, saj je pridobilo pisanje v tem času zame povsem nov pomen in sijaj, kakor razodetje, ki daje smisel življenju in svetu, s katerim sem v stikih. Moram povedati, da se duševno zelo dobro počutim in da sem v notranjosti napolnjena s človeško ljubeznijo - vladarico človeških src. Ta ohranjevalka vesolja, ta duša vseh čutečih bitij, ta vzvišena oblikovalka življenja, ta navpičnica se je zasidrala v meni in se opredelila kot jasna svetloba, kot moč, ki nas očiščuje in prenavlja.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 4. junij 2004 @ 19:59 CEST
    draga Tatjana,
    me veseli tvoje izpolnjeno stanje duše in duha. Mislim, da sem ti v preteklosti ta stik z Bogom Ljubezni celo "napovedal. Pozitivke resnično inspirirajo. Inspiracije pa prihaja od Nadnaravnega sveta, ki nam daje prepotrebno energijo, ki jo iz tega sveta ne moremo dobiti. Če želimo preživeti je ta dotok te energije nujen saj z našo zemeljsko energijo nikakor ne bi zmogli vzdrževati tako visoke vibracije.
    Pozitivke so odgovor na praznino in nori tempo novega časa , ki vse bolj indivudualizira zavest človeka. Razvoj je v tem trenutku dosegel točko, ko človek sebe občuti kot ločeno in osamljeno bitje. Če duševno jedro v njemu ne deluje, potem doživlja človek to ujetništvo kot neizmerno bolečino, saj se v takšnih okoliščinah povsem zadušijo in izgubijo človekova celostnost, ljubezen in povezanost z vsem obstoječim.

    V novejši zgodovini takšne strašne odtujenosti še ni bilo. To je čas depresije kot kolektivnega pojava. V prejšnih časih so bili ljudje bolj povezani med seboj, obstajale so mestne ali vaške skupnosti, pripadali so religioznim skupnostim in doživljali organsko zgradbo, kateri deli so bili tudi oni sami. Poznali so drug drugega in si pomagali. Bili so odvisni drug od drugega .Vendar pa so se začeli po drugi svetovni vojni odnosi hitro spreminjati, še zlasti v industrijskih državah. Ko so držbe dosegle bogastvo je nastopil trenutek, ko so ljudje postali duhovno leni, tekmovalni in egoistični in danes smo kjer smo.

    Dokler bo človekovo ravnanje izhajalo iz nagonov osebnosti jaza, bodo obstajali tudi konflikti, tako v posamezniku kot družbi. Naš jaz-oholi razum usmerjen navzdol v materijo je namreč ločen od vseh drugih in zaprt sam v vase. V vsakem drugem človeku vidi nevarnost za svoj obstoj. To je pač zakon tega sveta. Zato je potrebno zgraditi drugačno višjo povezanost med seboj, kot je ta samozakljenjena vase in na sebe usmerjena jaz osebnost.

    Kot vidimo zadnja leta poteka hud boj, vsakdo išče mesto, ki mu pripada, in se zanj krčevito bojuje. Ta napor mu jemlje vso energijo. Vsakdo ima pač drugačne talente in kvalitete. Bilo bi idealno, ko bi lahko vsak človek izkoristil svoje sposobnosti za to, da bi služil družbi. Takšna ideja je bila osnova za komunizem v katerem smo to zamisel kar dolgo gojili, sedaj pa je temelj sodobnega kadrovanja v zaposlovanju in vodenju. V komunizmu so kvalitete vseh ljudi služile blaginji družbe, v sodobnih podjetjih pa logiki dobička. Tako je človek samo kapital. Svoje sposobnosti mora kar najbolj izkoristiti, da bi se delovno kapital čim bolj povečal. Največkrat je to vzrok za konflikte in hude strese. Da bi ljudje prišli na svoji poti do željenih položajev se poslužujejo prilizovanja hierarhiji nad sabo, ob sebi ali pod sabo pa teptajo vse, kar jih ogroža. Konkurenca velja za zdravo. Ljudje se poskušajo neprestano dokazovati in zaradi tega je jasno da postanejo zavistni, kadar nekdo drug zasede delovno mesto, ki so si ga sami želeli zase. Rezultat je boren in beden, nevreden človeške dostojanstva. Namesto da bi človek izhajal iz lastne vrednosti in moči, ki mu jih je dala od Boga dana narava, se počuti nepotrjen in manjvreden. Zato skuša ta občutek nadomestiti in tako tlači in izničuje svojo resnično notranjo vrednost. Svoboda in težnja po enakosti se srečujeta s težnjo po samopomembnosti, ki je vselej v škodo drugih.

    Skozi Pozitivke vsekakor veje veter različnih avtorjev prispevkov kot tudi komentatorjev, veje skupinski duh po premagovanju takšne trdovratne ovire današnjega trenutka. Kako v sebi najti odgovor, ki bo ubran z zahtevami nove dobe? To je za vse živeče danes velika naloga. Edini način je, da premaknemo svoje izhodišče, svoj omejeni in na sebe usmerjeni ego v službo soljudi, ni druge poti. Le taka neomejena, oziroma božanska ljubezen lahko premaga samopotrjevanje na račun drugega človeka. Zaradi požrtvovalnega služenja tej ljubezni se v človeku lahko odreši božanska Bit. Ta ljubezen mora postati temelj vsega življenja. To moramo živeti. Le tako bo človek našel resnično smisel enosti z ljudmi in s tem tudi sodelovanje. Na tej osnovi višje kvalitete zavesti se bo nato materializirala enakovrednost vseh ljudi.

    Božanska ljubezen ima skozi nas potem prost kanal, kajti božanska ljubezen je velika gibalna sila, ki deluje v ozadju običajnega človekovega obstoja. Je mogočna sila, ki ji človek lahko popolnoma zaupa. Pred nami sta torej dve poti in tretje ni. Lahko gremo do konca v kalijugo materializma in s tem v tesnobo izolacije, ali pa v naredimo premik v svetlobo svobode.

    Da bi mi ljudje lahko skladno sodelovali med seboj in vsakomur privoščili mesto, ki mu pripada glede njegove vrednosti, se moramo srečavati na osnovi Božanske Ljubezni, ki prebiva v nas vseh. Svojega bližnjega lahko imamo radi le takrat, ko ga sprejmemo v samem sebi. Najprej se moramo ponovno povezati z Bogom in z njim komunicirati, saj je le-ta temelj našega življenja. Povezanost z točko Boga ali mislijo Boga nato omogoči resnično medsebojno povezanost med ljudmi. Ja, to je Božanski" mrežni marketing" kjer nihče ne izpade in kjer so nagrade neštetokrat večje od bilo katerih na zemlji. Naša odprtost srca za tišino in milost prikliče veliko moč , ki se dotika tudi vseh drugih src.

    Kdor se poveže z Bogom-najvišjo Inteligenco je rešen vsakega pomanjkanja materialnih nujnih dobrin in rešen je vseh stranpoti, ki ne peljejo nikamor. Svoje vrednosti mu ni potrebno dokazovati ali se celo zanjo boriti. Vrednost vsakega človeka, ki živi v Bogu, se hitro spozna v stiku z njim in govori sama za sebe. Zasebna volja takega človeka in Božanska vsevolja delujeta vzajemno. Kdor tako živi ne prikliče več nobene temne nasprotne sile, soljudi ima rad in se jih ne boji. Tak človek s svojim odprtim srcem deluje ljubeznivo in blago na soljudi, povsem zaupa v prijateljstvo, zvestobo in pomoč soljudi.

    To niso romantične utopične sanje idealista, kasnejšega realista in na koncu obupanca. Ne. To je praktično znanje in ni težko dostopno nobenemu človeku, če to želi. V resnici je ta način življenja mnogo, mnogo lažji od običajnega.

    Lep pozdrav tebi Tatjana od tvojega duhovnega prijatelja
    Mirana.



    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 5. junij 2004 @ 13:49 CEST
    Dragi Miran,

    tvoj pripsevek sem dvakrat prebrala, saj je tako zanimiv, poglobljen in obiširen, da odpira številna vprašanja, o katerih bi se lahko napisalo celo knjigo. V njem se ne poglabljaš samo v globino človekove duševnosti in religioznosti, temveč segaš na številna sociološka področja današnjega časa. Odtujenost človeka od svoje lastne biti je največji problem.
    Smo božje ljudstvo, ki ima svojo zgodovino, svoje dostojanstvo, se zaveda svojih vrednot in občutljivosti. Vsi smo bratje, vendar v praksi ni tako. Hierarhi, ki so nenasitni in duhovno popolnoma neosveščana bitja stopajo na pot ljudstvu in mu jemljejo tisto, kar ljudstvu po božjem zakonu pripada. To je popolna prevlada egocentrične glave nad srcem, nad rokami in nogami, ki ne vedo več v katero smer hodijo. Hierahije se povsod oddaljijo od ljudstva in pozabijo, da so zato hierhija, da bi ljudstvu zagotavljale materialno in duhovno blaginjo. Vse se sprevže in nazadnje gledajo izključno nase, da obogatijo in da oblastno zagospodujejo nad vsem življenjem. Zgodovina odrešenja kaže, da le tam kjer je na delu Duh, lahko računamo z novim, nepričakovinim v dobro ljudi. Žal je tako, tudi dandanes pri nas, ta peščica ljudi, ki je na oblasti in predstavlja oblast tako, da o ljudstvu odloča, zatira in izkorišča ljudi, preko vseh mogočih lobijev in nepoštenosti si prisvaja premoženje, dobrine in moč. Brezposleni pri nas živijo veliko krat slabše kot živina, trpijo lakoto, ponižanje in raznovrstne bolezni, tudi psihične, ki so posledica socialnih razmer. Tudi kulturi ni prizanešeno, saj se vedno manj vlaga vanjo. Kapitalistični gospodarski sistem novodobnih bogatašev in z njimi povezanih politikov je izpodrinil iz življenja in odločanja ljudi. Le lasten dobiček in koristi kapitala so jim pomembne. Eni so vedno bogatejši, drugi pa vedno revnejši. Ljudem je onemogočena udeležba v socialnem in političnem življenju. Današnja politika je hudo prizadela osnovne človečanske pravice in napravila neverjetno škodo skupnji blaginji naše dežele. Vsak dan poraja nove krivice in nova nesoglasja. Kako naj človek živi v takih razmerah? Jaz bi o tem kaj več danes napisala in ti odgovorila na tvoje izzive, vendar sem ravnokar oddala na pozitivke obšinejši prispevek z naslovom : "KAKO SPREJEMATA RAZUM IN ZNANJE RESNICO O ČLOVEKU IN BOGU". Prispevek me je kar angažiral in upam, da sem v njem odgovorila tudi na marsikatero vprašanje, ki ga ti odpiraš v svojem včerajšnjem komentarju. Upam, da bomo še govorili na odprte teme, ki zahtevajo angažiranje celega človeka.

    Se ti zahvaljujem za komentar in te vabim, da se pridružiš razpravi, ko bo moj gornji prispevek objavljen.

    Lep pozdrav tebi Miran, moj duhovni prijatelj

    Tatjana


    Cona udobja, tvoj mali vodnjak

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 6. junij 2004 @ 19:13 CEST
    draga Tatjana,
    hvala za tvoj komentar in trud, ki si ga vložila. Mi je zelo všeč kar pišeš in se že veselim tvojega prispevka kateremu se bom vsekakor pridružil, saj so tvoji komentarji iz trenutka v trenutek vedno boljši in , bi že iz teh dosedanjih lahko napisala knjigo, ki bi pritegnila veliko pozornost. Zakaj to trdim? Zato, ker imaš" tisto nekaj, nit ", kot se običajno reče. In tudi primerno inteligenco, ki se ji reče višja pamet. Človek ob tvojih napisanih besedah ne more mimo, ne da bi se poglobil v to kar nam vsem sporočaš ali potrjuješ z lastnim uvidom v probleme življenja. Seveda se strinjam z tvojim komentarjem v katerem na zelo bitroumen način razodevaš temne sence v trenutnem razvojnem ciklu tega trenutka v katerem smo.

    Prestopili smo v Vodnarjevo dobo ali v tretje obdobje Svetega Duha-torej Boga v živem delovanju, ki bo zagotovo obnovilo krščanstvo od znotraj. Kdor ne bo temu sledil, bo zaostal in bo padel daleč nazaj. Človeške pravice, ki jih vsi varujemo, kot svoboda veroizpovedi, ločitev cerkve in države, svoboda tiska, svoboda izražanja, moramo šteti za izpolnitev našega časa v katerem smo. To je nedvomno tisti velik ideal za katerega so se mnoge generacije ljudi in velikih po duhu še kako težko izborili, da mi sedaj lahko v primerjavi z njimi to tudi uživamo. Vsekakor, kot ti sama ugotavljaš, da je stanje okoli tega klavrno, ampak stvari gredo nabolje in nihče jih v prihodnosti ne bo mogel zaustaviti.

    V nas samih je prisotno notranje temeljno gonilo vsega boja okoli lastne prihodnosti. To gonilo je nazadovoljstvo, temeljno nezadovoljstvo. Ne živimo več skladno s svojim pravim bistvom ali Bitjo v sebi. Človek je sam s seboj v disharmoniji.
    V našem srcu leži na dnu duše mala božanska iskra-sonce. Lahko jo imenujemo tudi kot sprejemna postaja za sevanje. Kristusovi impulzi, ki so iz božanskega sveta tukaj okoli nas na drugi ravni bivanja vedno bolj žarčijo v naš svet v nas same. Ta mogočna sila delovanja ima namen prebuditi človeka in ga poklicati, da bi se pridružil vodstvu in da bi se tudi ob svojem času, ki mu je točno določen vrnil v področje iz katerega izvira. Ti impulzi nas v srcu duše vznemirjajo. Silijo nas v hrepenenje po drugačnih, boljših in mirnejših življenjskih okoliščinah. " Od pasijona do praznika Passah."; pasijon ( kar sploh ni naključje, da je Mel Gibson posnel v tem trenutku film svojega življenja ), je znan kot Krustusova pot trpljenja in je tudi pot vseh ljudi, ki hodijo po poti odrešenja. Cilj poti je Passah, to je praznik zmage nad to naravo smrti. Tako mora vsak človek v sebi pričeti pot očiščenja od zemeljskega zdaj in tukaj, da bo nekoč dosegel cilj.

    To Pot življenja in preoblikovanja in s tem opuščanje starega ne moremo izpeljati v enem samem fanatičnem prenapetem podvigu. Nikakor ne! Taga ne bi zdržal nihče, če bi se v enem samem trenutku zgrnila vsa pretekla karma. To izgleda tako kot pri čiščenju kletnih prostorov. Kos za kosom je potrebno potegniti na dan , razprašiti, prepoznati in oceniti, postaviti na pravo mesto in tako zapustiti v skladu z svojimi leti ter razvoju razvoju za seboj. Radovednost nas vodi do odkritij, odkritja pa nas lahko pripeljejo do razumevanja.

    To pa prispeva k duševni zaščiti okolja in notranjega sveta, pa čeprav so pri tem procesu nujna tudi razočaranja ne smemo obstati na mestu. Če smo tako konstantno povezani s silo Kristusa nam moči iz nadnarave neovirano pritekajo v organe, ki so zato očiščeni in pripravljeni. Tako v nas Kristus-graditelj zgradi novo dušo. Praznik Passah se sedaj lahko praznuje, saj moči treh dimenzij in prostora nimajo nad takim človekom več nobene moči. In takemu človeku, ki to doseže rečemo razsvetljeni mojster.
    vse dobro tebi Tatjana od
    Mirana.




    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,43 seconds