|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava
Človek ima duhovno moč do mere, v kateri se sooča z izzivom biti živ. Živ si, ko se rodiš in, ko ljubiš, poje Ceca. Kako živa si ti? Kako rad imaš svoje preobrazbe/rojstva in koliko ljubezni preneseš? Človeški ego ni neumen. Ne reče nam naravnost, da je ljubezen slaba, ampak v našem nezavednem spletkari. Vzbuja nam strah pred situacijami in možnostmi, v katerih lahko pridemo do še več ljubezni. Ta je vedno na koncu strahu.
Par dni me je bolel vrat do občutka paralize v smeri proti lopatici, dokler nisem dojela, da me je strah. Točneje, dokler nisem preobrazila (večine?) strahu, ki je tičal v njem. Vse v skladu z mojo novo delavnico Metavizija vstajenja, ki jo z udeleženci prve skupine delam tudi jaz. Bistvo delavnice, ki je razumevanje nove Svetlobe in proces prizemljevanja svojih sanj, sem sama preskusila že trikrat, vendar se na ključnih postavkah te preobrazbe nisem zadrževala po cel mesec kot zdaj, samo po nekaj dni. Tokrat pa sem v fazi strahov, povezanih z mojimi sanjami, že tretji teden od skupaj štirih. Pomeni, da se med običajnim bivanjem tu in tam zavem kakega svojega strahu in ga preobrazim. Da gre v tej neprijetni reakciji telesa za strah, mi na začetku seveda ni bilo jasno, da je potreben pogovor s telesom, pa je kričal jekleni primež, v katerem mi je vrat skušal sporočiti resnico. Moja resnica pa je nekaj, čemur sem zavezana.
Ugotovila sem da me je strah dobrega, ki sem ga shodila v življenju in kar traja in še boljšega, ki k meni prihaja. Začutila sem, da je za vogalom prizemljitev mojih najvišjih in najboljših izbir, še več veselja in strasti, jaz pa že tipam za ročno zavoro. Ozavestila sem strah pred reakcijami okolice, ki svari pred neizogibnostmi apokalipse, če že ne verjamem v ponavljanje zgodovine. Strah pred vztrajajočo držo starih oblik izsušenih možganskih vijug, ki se oklepajo rigidnosti, ker je to vse, kar imajo, in zato novo do njih ne more. Strah pred tistimi 6%, 8% (samo toliko od 100!) možgan, ki verjamejo, da vse vedo in poznajo "prav" za druge - kaj ne, če je pa že stoletja tako!
Ne bi zato raje obstala, če že ne stopila korak nazaj? Znižala kriterijev svojega obilja? Poiskala avtoriteto zunaj sebe? Prilagodila svoje vrednote povprečju Zemljana v krču dvomov, povezanih s prihodnostjo in oteženega z obžalovanji preteklosti? Bila malo podobna večini? Nehala gugati čolna in delati valov? Strah je bil subtilen in obenem zelo stvaren, noter v moji energiji je bil kot ostanek preteklosti. Saj včasih so nas zaradi preseganja veljavnega v imenu Svetlobe preganjali in zažigali, a ne? Ta spomin je v celicah...
Arheologi, starinarji in zgodovinarji kopljejo po preteklosti; mislim si, da jih to veseli. Mene preteklost ne zanima in me nikoli ni. Prav pomisliti moram, kaj sem počela prejšnji teden (no, Pandurjeva predstava se me malo drži), jedla predvčerajšnjim. Pa ne gre za slab spomin - mimo je. In zlahka spuščam stvari, ki sem jih včasih počela (razen takrat, ko jih ne) in se odpiram novim. Na področju novosti Duha sem prav zagreta in obenem izpolnjena kot še ne. Večino ljudi bodo še naprej odpirale starejše uveljavljene duhovne prakse, nekatere pa le privlačijo opolnomočenje, prizemljevanje svojih sanj, praktična uporabnost novih višjih resnic... In seveda je Svetloba v bistvu vedno ista, bila je in bo. Človek je tisti, ki se spreminja. Človekov odnos do Svetlobe se preobraža in na tej poti mu nasproti prihajajo pripomočki, do katerih se prej ni mogel odpreti. Tem rečem nova Svetloba.
Nihče ni na mestu, ki je nižje ali slabše. Vsak človek je v svojem prostoru, ki skupaj podpirajo nas vse. Bivanje ljudi v različnih, ne istih stanjih zavesti, zagotavlja potrebno ravnotežje in daje razlog za cenjenje duhovne poti vsakega od nas. Primerjanje in tekmovanje v duhu sta pokopala Atlantido. Ne moremo vendar vsi hkrati v višjo vibracijo. Načini ukvarjanja s seboj so zato različni, posledične preobrazbe individualne, skupni imenovalec vseh pa je - strah. (Moja usta so se nasmehnila in ko sem se tega zavedla, sem se še zarežala. Kar je res, je res: strah je moj prijatelj. Sem pač medvedka - bear v imenu -, ki je prišla na okus energije svojega bistva, pred tem pa preobrazila dosti strahov).
Strah je in bo ostal skupni imenovalec človeških izkušenj v prejšnjih in v novem tisočletju. Količina strahu, ki jo preobraziš, določa količino ljubezni, ki prihaja v tvoje življenje. Strah je razlog in motivator. Strah nikoli ni prostor resnice, zato terja preobrazbo. Ozaveščenje strahu in izbira, da greš vanj, da človeku poseben mir in novo dojemanje izziva pred njim. Zelo velik strah je tisti, ki hrani demone. Zelo resničen je in zaradi strahu se ogibamo. Ko se ogibaš življenju, neugodnim situacijam, odnosom, odkriti komunikaciji ali polnemu občutku katerega dela zavedanja, je nemogoče uporabiti razpoložljivo milost časa, v katerem smo, in izbrati potrebno preobrazbo. V ogibanju sebe se sekiraš zaradi težav drugih, gubaš čelo ob televiziji, se jeziš ob časopisu. Ko se ogibaš, enostavno ne moreš biti Svetloba.
Si torej pripravljena biti polno živa? Si voljan izkusiti, kar življenje prinaša tebi, brez ogibanja? Res spoznati sebe? Zadevna odprtost je dovolj, življenje bo poskrbelo za ostalo. In ko te bo strah..., globje dihaj! Dihaj pogum. Dihaj odprtost, resnico, sprejemanje... In stori, kar je za narest.
Človek se zavestni negi Svetlobe v sebi ogiba kot le zna. Večini ljudi se je še vedno lažje naslonit, počakat, kaj bodo prinesli usoda, smola, zvezde..., odobrila mama, določil partner ali šef. Svojo svetlobo, ki je moč, jim dajo, svojo življenjsko energijo, svoje neživeto razširjanje, svoj potencial. Strah jih je s preobrazbami povezanih malih smrti. Ne izberejo poguma, ki ga je tu in tam treba potegniti iz pet. Spet in spet. Samo tako shodiš resnico, da nič ni močnejše od človeka!
Rok trajanja človeškim ogibanjem se počasi izteka. Živimo v času zadnjih krčev človeških nekontroliranih apetitov - kontrole, pohlepa, (samo)uničevanja, arogance in agresije. Polarnost, ki se preobraža skupaj z nami, se krepi. Bolj, ko si pozoren nanjo, večjo moč ima. Si lahko pozorna, na kaj si pozorna? Bolj mirna boš, če se boš ukvarjala s svojo svetlobo. Si dovolj zrel, da ne daješ več pomena negativnim vrednotam, da ne žrtvuješ več duhovne identitete v podrobnostih dneva in povezavah z dramo drugih? Začni se naslanjati nase in ne doživljaj tujih informacij osebno. Soočenja so nujna in prošnje za mir v takih okoliščinah nerealne, skoraj manipulacija. Izbira miru sredi viharja, ta je pa čisto nekaj drugega. Mir v vseh okoliščinah je prilika in možna realnost časa, v katerem smo.
In izvor besede apokalipsa je v grški besedi, ki pomeni dviganje tančice. Tančice pozabe in ločenosti od Svetlobe...
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040608173437769
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
