Že nekaj minut kot preozek lijak sedim pred računalnikom, polna tistega najvišjega in najboljšega duha živali, ki ji rečemo delfin. Sebe mu ponujam, naj se v mojem izrazu predstavi vsakemu, ki ga je pripravljen začutit. Ime mu je Joli in je starejši delfin. (Prisotnost se je okrepila, stekle so mi solze in za njimi besede) Poznam ga kak mesec, a zgleda, da mi pomaga življenje (spet) premakniti na nov tir.
Četrtega aprila letos (040404) sem imela izjemno intenzivno delavnico, nekak energijski intenziv kot počastitev Svetlobe v prisotnih. Na različne načine smo se igrali s Svetlobo v sebi, z angeli in mojstri in vmes se je v našo družbo poklical Delfin, da ga je vsak doživel po svoje. Po delavnici sem stopila čez Rožnik in po tem se je pred mano (skoraj sama) odprla spletna stran www.wildquest.com.
Čez nekaj dni sem plačala udeležbo za plavanje z delfini na Biminiju, na Bahamih. Jasno sem čutila, kako vstopam skozi novo okno priložnosti, v nov potencial spoznavanja sebe, ki mu bo sledil en nov izraz.
Morje sem imela od nekdaj rada, najraje guganje na manjšem čolničku, pa plavanje, seveda, če ne vidim, kaj je spodaj v temni globini, in z glavo v glavnem nad gladino. S čolnov dol bingljat, je dolgo bilo moje crkljanje sebe. Na glavo sem skakala, to ja, na jadrnici mi je drselo, potapljanje – ne, hvala, in s surfanjem sem končala, ko mi je uspelo priti iz srede velikega oljnega madeža, ne da bi se zložila v vodo. Nad gladino pa delfinov v glavnem ni...
V zadnjih nekaj letih so dvakrat prišli v moje sanje kot izkušnja izjemno prijetne energije, ki se te res dotakne in kar nekaj časa ostane s tabo. Pred dvemi leti sem kakšno uro opazovala več kot sto delfinov v Lovinu na Baliju, kjer so jim postavili spomenik. Igrali so se z nami in nas, ki smo bili v manjših čolnih, vodili sem in tja po odprtem morju. V tole temno vodo z delfini?, sem pomislila. Ne, v morje k njim ne bi šla, čeprav me je vleklo. In januarja letos sem otok Kauai doživljala kot maternico mojega odtenka Svetlobe (morda je tudi tvoj?), ki je skozi ta portal na Havajih prišel na zemljo in se najprej izkušal v delfinih in kitih. Sebe sem doživela kot delfina. Dol in spodaj in povsod v oceanu. Zelo čustveno, dolgotrajno in olajšujoče pretresljivo. Nostalgično in hrepeneče. V spominu na enost in na varnost, na svobodo in vedrino. V izkušnji zelo lepega in zelo dobrega, brez vsake omejitve. Spomnila sem se Lemurije. Moje celice so ozavestile in spustile tisti izvorni strah, ki smo ga doživeli tik pred koncem raja. Strah žrtve in izdajstva, ker svojih božanskih energij nismo znali spustiti po hrbtenici dol in jih shoditi. Nismo znali vstati in civilizacije je moralo biti konec. Nobenega obžalovanja ni v zavesti, pa najglobje možno razočaranje in bolečina v celicah vsakega človeka. To je moja resnica...
Nenavadne in intenzivne sanje ter nepričakovane izkušnje so mi letošnjo pomlad naplavljale spomine na poskuse vstajenja ljudi in planeta. Najprej Lemurija, za njo Atlantida. In vmes me je poklical duh Delfina. Trema pred srečanjem z njim je primeren izraz. Jaz in živ delfin v oceanu? Zato sem se duha Delfina odločila dihat. Bolj ko bom vase sprejela njegovega duha, bliže bo fizični delfin prišel k meni. Bolje se bom počutila v prostoru, katerega me je zdaj (malo) strah. Poleg tega ti organizator srečanja z delfinom ali lepega vremena ne more zagotoviti. Da energija pride na energijo, pa ostaja resnica.
Deset dni pred odhodom me je poklicani duh Delfina presenetil s svojo intenzivnostjo in resnostjo; kar butnil je vame in me ogrnil – koliko ga bo prišlo vame, je stvar mojega (zavestnega) diha. Čutila sem, da gre zares. Občutek resnosti so določile moje blokade, povezane z igro in lahkotnostjo v življenju. Joli da je, mi je odgovoril Delfin, in da bi mi koristilo, če bi ga dnevno dihala po eno uro zjutraj in zvečer. In sem ga. In prva dva dni sem zraven jokala. Odpirali so me neopredeljivi spomini...
Nekaj dni pred odhodom mi je prijateljica svetovala ogled filma Globoka modrina (večer pred tem je bil po televiziji, a jo nimam), dan pred odhodom sem film dobila v računalnik in še nekaj ur pred odhodom na letališče sem si vrtela dele filma s plavajočimi delfini. Nisem mogla nehat...
Sedemnajst nas je bilo na katamaranu in samo dve nisva bili vešči mask in potapljanja. Nekaj minut mi res ni bilo prijetno; ne umno, vendar človeško - verjetno tudi zato, ker nisem navajena biti zadnja. Potem pa šnorkel in žabo bi plavala s plavutkami, da o maski ne govorim. Vadi, poskušaj in še poskušaj!, je bil (kot vedno) edini razumen nasvet člana posadke. Sama sem ugotovila, da se hrbtno plavanje z masko ne obnese, če nisi prav žejen, in ko sem se prvikrat postavila na glavo proti dnu, je bila moja izkušnja manj kot povprečna - ugotovila sem, da sem mižala! Po tem sem se začela smejat in vse je postalo lažje.
Bimini je znan po Hemingveju in bližnjih ostankih Atlantide (zadnjega prej nisem vedela!). Je približno 10 km dolg in povprečno 200 metrov širok otok v obliki konjskega kopita in leži vzhodno od Floride. Poln je cerkev in pokopališč in ljubeznivih črncev. Bog je dober z mano, je pisalo na velikih prsih nasmejane domačinke.
Uuuu, jaz tudi! Kje si jo dobila?, sem si kot otrok zaželela prav tako majico...
Prijatelj jo je dal mojemu očetu, mi je povedala ženska.
Pa je (bil) Bog tudi brez majice dober z mano. Trije delfini so prileteli podme, ko sem visela s katamarana z rokami proti vodi, tako da sem glasno odskočila. V mešanici strahu in presenečenja in čudnega navdušenja sem zagledala še druge delfine, ki so prihiteli in potem smo vsi na katamaranu postali otroci. V potapljanju, divjanju in prhanju so nam delfini prinesli obljubo neslutenega in jo v naslednjih dneh izpolnili in presegli.
Zdaj vem, zakaj delfini nastopajo v folklori, mitih in legendah z vseh koncev sveta, zakaj so od nekdaj očarali, navdihnili, skoraj omamili človeka, zakaj so jih častile najbolj razvite civilizacije. Je res možno, da so se nekje v preteklosti križale razvojne poti človeka in delfina in ta spomin nosimo v svojem nezavednem? Nesebičen in sočuten delfin je utelešenje prepričanj o povezanosti resnične sreče, notranjega miru in zdravja v skladju z naravo. Je to – to, kar nas učijo?
Daja in Sandeš sta približno šestdesetletna ustanovitelja organizacije wildquest (iskanje v divjini, v naravnem, neukročenem), z osemletnimi izkušnjami organiziranja plavanja z delfini v njihovem naravnem okolju, po šest mesecev na leto. Pomaga jima skromna posadka šestih izjemnih mlajših ljudi, ki kuhajo, masirajo, fotografirajo, plešejo in pojejo, učijo jogo ter seveda znajo pluti. Katamaran je na odprtem morju po šest ur na dan in ko se pojavijo delfini, ni težko prečitati namena njihovega prihoda. Lahko pridejo samo pozdravit, se poigrat oziroma na obisk, lahko pa po tem ostanejo v bližini. Eden od njih lahko pride bliže kot da bi vabil, en je skakal tako, da je ploskal samo z glavo in drugi je samo tleskal z repom. Če res izrazijo pripravljenost na druženje, član posadke zdrsne v vodo in se potopi na dno... In delfini pridejo. Pridejo se igrat in igra je zanje potapljanje in oponašanje ljudi. Za nas pa najbolj ljubeznivo možno (o)zdravljenje.
Ne dotikajte se delfinov in ne plavajte za njimi, sem si zapomnila.
Prevzelo me je brezhibno delfinje plavanje članov posadke in o tem sem se drugo jutro pogovarjala z Dajo. Potem sem v vodi, dober meter pred sabo zagledala delfinjega mladiča. Čisto pri miru je stal in pokončen, obrnjen postrani, tako da me je videl. Kako je možno, da je tako pri miru, sem pomislila, in začel je počasi gibati s plavutjo in potem kot v valu s celim teleščkom. ?! Pokazal mi je, kako plavajo delfini. V evforiji trenutka so mi solze usahnile, preden so stekle in po delfinje sem splavala brez težav. In uživala do mere, da sem se nekajkrat opomnila, naj ne plavam za delfini. Kar šla bi za njimi, tako počasi in elegantno so nas zapustili vsakič, ko so imeli služenja ljudem dovolj.
Resnica je, da sem se prvi dan kar napihala, naprhala in nahropla, pri čemer je bil pritisk v glavi vsakič manjši. Dol na glavo in ven po sapo in večkrat se je zgodilo meni in tudi drugim, da je delfin čisto pred mano počakal, da sem se vrnila k njemu nazaj. Kar čakal je tam, čisto pri miru.
Potapljajte se, je vsak dan klicala Daja, ne plavat!
Dol, dol, sem s katamarana kričala prijatelju, s katerim sem potovala. Kot mi vsi je malo pogledal okrog, medtem ko je bil delfin pol roke stran od njega. In mame so bile z mladiči, pa igrivi mlajši veseljaki, ki so se z nami res igrali. V oči te pogledajo kot človek in človeško držo v vodi oponašajo, kar ovijajo se okrog tebe, nemalokrat čisto tesno, s svojo stranjo, hrbtom, tudi s trebuhom. Pegasti oziroma pikasti so bili in delfini z nosom v obliki steklenice. Da bi se jih dotaknila, še pomislila nisem. Sploh nisem nič mislila, samo bila sem, vsak dih bolj odprta. In tam, tretji dan, sem se še z dvema sopotnikoma znašla v skupini starih delfinov. Večjih od človeka in tako zelo..., tako izjemno... tako modrih, dostojanstvenih in najglobje mirnih. Tudi ti so stali pokonci, dolgo so mirovali in nas potem najmirneje obpluli. In če se je čas zame kdaj ustavil, se je takrat...
Vmes enkrat smo prav vsi na tleh zagledali morskega psa. Res izjemni so ti doživljaji resnice, ko jo človek enostavno ve. Na suhem se dostikrat dela, da ne ve, zakaj gre, tam pod vodo pa smo vsi v istem delfinjem času in prostoru prepoznali mirno žival čisto na dnu. Morski pes je morski pes, so rekle moje celice, čeprav je ta velika, na dno prilepljena mirna stvar imela še ene stranske plavuti. Pogledala sem še vedno mirne delfine in se zavedla, da bi nas opozorili na morebitno nevarnost. A moje telo je že plavalo proti suhem, takoj za kričečo in brcajočo mladenko. Nurse shark je bil, menda čisto nenevarna dojilja, negovalka ali kar že je. In zadnji dan, za slovo, naju je z enim dekletom prišel obiskat mali delfinček (delikatesa, ga je Joli imenoval po vrnitvi domov). Z največjo možno jasnostjo sem dojela, kako si enostavno ni mogel pomagat. Mala radovedna žival si ni mogla pomagat, da se ne bi ločila od skupine, ki je odhajala in naju prišla pogledat. In ko ga je mama poklicala, sem se tudi sama odgnala navzgor po zrak.
Dvigi proti morski gladini so ena mojih najlepših izkušenj. Posebej, kadar sem nad sabo videla prijatelje in delfine ali samo delfine in mehurčkasto morsko gladino, polno sonca z žarki dol do mene. Nova izkušnja, okus novega sveta, drugačen prostor, ki mi ponuja novo sebe. Po srečanju z delfini zagotovo boljšo mene.
K delfinom sem šla po vitalnost in po novo veselje do življenja, po še večjo svobodo, milost in vedrino. Da sem dobila vse to in še več, tega se zavedam. Vedela sem tudi, da sem sprejela še darila, ki se jih ne zavedam. Ostanki Atlantide, konkretno večih piramid, so kakih 50 km stran od Biminija in seveda so delovali na prisotne, posebej na tiste, ki smo se tega zavedali. Na odprtem morju smo plavali nad široko cesto, tlakovano z velikimi kamnitimi kockami, do katerih smo se potapljali. Atlantida...
Daja nas je dve jutri vodila v intenzivno dihanje in v prvem dihanju sta me presenetili in pretresli količina in neznana kvaliteta moje energije, ki me je zapuščala, skupaj s čudnim obupom, nemočjo in žalostjo. S težo gor obupa, nemoči in žalosti. Mimogrede sem bila v močnem dolgotrajnem vibriranju posvečena v svoje fizične vaje opuščanja iluzij.
Terjala sem nazaj svoje mojstrstvo iz časa Atlantide, izbrala sem vzeti nazaj svojo energijo, ki sem jo dala koncu te civilizacije. Prepametni smo bili nekateri in naduti čez kritično mero. Vpetih v razum in tehnologijo nas je bilo strah odpreti se energijam višjih ravni, ki smo jih obvladali v Lemuriji. Zasidrani v iluziji moči nismo znali dovoliti, do konca smo kontrolirali in vplivali; iz ponosa, za katerim je bil strah, smo pogubili sebe in vse v bližini. Zavestno smo različno dolgo čakali svoj konec in strah pred tem je v vsakem od nas. V glavi vemo in razumemo lahko, da zemlja je vstala, da apokalipse ne bo, a celice se obnašajo ustrezno svojim izkušnjam preživetega strahu – dokler energije spominov ne prepoznaš, prevzameš odgovornost zanjo in jo tako preobraziš.
V dihanju sem z namenom spuščala iluzije ločenosti od boga, ostanke dvomov vase in prepričanj o obstoju energij, ki ustvarjajo kaos in naj bi bile močnejše od mene. Pa ostanke greha in krivde sem spustila, navezanost na bolečino in čakanje na odrešitev.
Znova sem se zavezala življenju, ravnotežju Boga in človeka v sebi. Potrdila sem, da sem našla sveti gral, ki je Boginja v meni in se odprla božjemu načrtu zase, ki je moja notranja resnica. Žalost je najbolj spremljala fizični položaj pred srcem sklenjenih rok tako, da se ne dotikajo – slediti samo svoji resnici. Nikomur in ničemur ne dam več svoje moči, sem jokala. Nikoli več. Znova sem izbrala obilje, igro in veselje, sočutje in strast srca. Po to sem k delfinom prišla.
Nekateri imajo delfine za angele in drugi za nezemljane. Neodvisno od nalepke ti morski sesalci ljudem postavljajo ogledalo, pomagajo nam vzpostaviti ravnotežje, torej nas zdravijo. Z zdravilno močjo svojega veselja in tako, da se nam pomagajo odpreti in opustiti čustva, ki ne hranijo Svetlobe, ki mi smo. Z njimi namreč komuniciramo v duhu, naravnost iz naše biti ven in samodejno se obnašamo otroško in neovirano. V družbi z delfini je vse enostavno, nič zamotano. V nas zbudijo občutke, ki smo jih pozabili, a jih zlahka prepoznamo v njih. Ljudje že vemo, da smo (samo) energija in iz tega prostora v bližini delfinov nezavedno dovolimo, da nas čitajo, ko se skoraj drsajo ob nas. K zdravljenju doprinašata še morska voda in zdravilna moč delfinjih zvokov. Najmanj to imamo skupno ljudje in delfini – čustveno reagiramo na zvok. In delfinji zarodek je menda do tretjega meseca zelo podoben človeškemu. Poleg tega so družabni in zelo si pomagajo med sabo. Česa nas še učijo? Odpirajo nas s svojim sočutjem in polnijo z modrostjo svojega pogleda, spreminjajo nas na najbolj milosten način. In v tem kontekstu, ne pa zunaj njega, je mogoče povzeti, da življenje delfina so stalen nasmeh, igra in hranjenje in neobremenjeno ljubljenje. Ni čudno, da v njihovi bližini res pozabiš na vse.
Tako sem ves tedena enostavno bila, precej v sedanjem trenutku, in če sem kam z namenom usmerila misel, sem jo na mogočnega angela Gajo in na duha Delfina. Na poti domov sem se na letalu obrnila na energije, s katerimi sem se družila zadnje mesece, ki sem jih bila navajena, ki so del mene. Sočutju Quan Yin in energijam reda Sanande sem se odprla, a jih nisem začutila. Vse, kar sem zaznala, je bil velik in odprt prostor resne in mirne Jolijeve prisotnosti. Prvi večer po vrnitvi sem duha Delfina vprašala:
Hej, ljubezen do veselja in življenja, kako se imaš? Se mi samo zdi, prijateljček, ali je res, da je pred mano nov začetek, da najino druženje ni bila samo avantura?
V prsih sem začutila silo kot pritisk, jokat sem začela in težko dihat.
Vse kar boš začela, bo steklo!, je rekel. V čem bi rada tekala po svetu poslej?
?! V tebi bi rada tekla, v ljubezni do veselja in veselju do ljubezni, v življenju veselja in ljubezni, v veselju in ljubezni do življenja bi rada bila...
In oba z Jolijem sva se zasmejala, ko sem se spomnila »prvešte se« pilota, ki nas je med letom proti Ljubljani ljubeznivo oskrboval s podatki in mu je vmes nekajkrat po domače ušlo »prvešte se«. Takoj za tem sem zajokala, se začela sede guncat, medtem ko se je v prsnem košu stopnjeval rahel, a globok pritisk. Kljub temu sem v velikem odprtem prostoru čutila novo podporo, prav varnost, posebej za hrbtom. Energije atlantidskih spominov so šle, prazen prostor imam za napolnit in karkoli lahko izberem za to. Spraševala sem Jolija in pisala odgovore in besede so tekle kot že dolgo ne.
Dovolj imam pisanja o sebi, o vas mi kaj povej, sem se odločila, medtem ko mi je prsni koš kar vleklo skupaj. In če mi lahko še prsni koš odpreš in me poravnaš, bi bilo super. Povej mi kaj, kar bi zanimalo ljudi, dajva kaj pisat...
Pa dajva, sem dojela, medtem ko se je približalo še več delfinov, starejši, ja, in nekaj mladičev. To, v kakšnem času živimo, me zanima in kaj bi nam ljudem najbolj pomagalo, karkoli dobrega in enostavnega...
Za začetek opišiva, kar je za tabo, je rekla prostorna energija okrog mene. Prav?
Naenkrat sem postala zelo utrujena. Nahecal si me, Mon (izraz domačinov na Bahamih za prijatelja), sem rekla in se zleknila na dva gnezdasta stola pod meni ljubo sliko mistične poroke.
Zaspala bom malo, Joli, ti me pa pocrkljaj, sem dodala.
V dihanju duha Delfina in v jasnem občutku odprtega prostora vode in bližine delfinov sem zaspala za slabo uro. Vrnila sem se, ko sem čudno zahlastala za zrakom, začutila in slišala voden hrk in doživela težko opisljiv moker prostor. V izdihu se je moj prsni koš odprl z novo svežino. Joli me je odprl - saj sem ga vendar prosila za to. Prva stvar, ki sem jo zagledala na sliki nad sabo in imam jo pol leta, je bil srebrn delfin; nisem ga še videla na tej sliki. Ker do zdaj Delfina tudi v meni ni bilo.
Že nekaj minut kot preozek lijak sedim pred računalnikom, polna tistega najvišjega in najboljšega duha živali, ki ji rečemo delfin. Sebe mu ponujam, naj se v mojem izrazu predstavi vsakemu, ki ga je pripravljen začutit. Ime mu je Joli in je starejši delfin. (Prisotnost se je okrepila, stekle so mi solze in za njimi besede) Poznam ga kak mesec, a zgleda, da mi pomaga življenje (spet) premakniti na nov tir. 
Bimini je znan po Hemingveju in bližnjih ostankih Atlantide (zadnjega prej nisem vedela!). Je približno 10 km dolg in povprečno 200 metrov širok otok v obliki konjskega kopita in leži vzhodno od Floride. Poln je cerkev in pokopališč in ljubeznivih črncev. Bog je dober z mano, je pisalo na velikih prsih nasmejane domačinke. 
K delfinom sem šla po vitalnost in po novo veselje do življenja, po še večjo svobodo, milost in vedrino. Da sem dobila vse to in še več, tega se zavedam. Vedela sem tudi, da sem sprejela še darila, ki se jih ne zavedam. Ostanki Atlantide, konkretno večih piramid, so kakih 50 km stran od Biminija in seveda so delovali na prisotne, posebej na tiste, ki smo se tega zavedali. Na odprtem morju smo plavali nad široko cesto, tlakovano z velikimi kamnitimi kockami, do katerih smo se potapljali. Atlantida... 
Tako sem ves tedena enostavno bila, precej v sedanjem trenutku, in če sem kam z namenom usmerila misel, sem jo na mogočnega angela Gajo in na duha Delfina. Na poti domov sem se na letalu obrnila na energije, s katerimi sem se družila zadnje mesece, ki sem jih bila navajena, ki so del mene. Sočutju Quan Yin in energijam reda Sanande sem se odprla, a jih nisem začutila. Vse, kar sem zaznala, je bil velik in odprt prostor resne in mirne Jolijeve prisotnosti. Prvi večer po vrnitvi sem duha Delfina vprašala: 
