V neki vasi so na sredi vasi imeli veliko lipo.
Vaščani so se poznali med sabo in si pomagali, potem pa je kar naenkrat vse napadla njim neznana bolezen.

Simptomi te bolezni so bili razdražljivost, jeza, prerekanje brez pravega razloga in prišlo je celo do nekaj pretepov med vaščani.

Nekateri so od tega celo zboleli in nekateri tudi umrli.

Potem se je pa zgodila neka nenavadna stvar.

Na lipo sredi vasi je vsak dan priletel nek slavček prav posebne sorte.

Njegovo petje je bilo tako milozvočno, tako jasno in tako glasno,
da so mu vsi vaščani prisluhnili in začeli postajati dobre volje,
bolni so pričeli ozdravljati in vse je pričelo biti nekako tako kot je bilo nekoč.

Zdelo se je celo, da ta slavček prav posebne sorte razume tudi človeško govorico,
saj se je celo odzval in priletel na kako okensko polico in še posebej lepo zapel, če ga je kdo poklical.



Slavček pa je priletel v vas, samo kadar se je njemu zahotelo in pel samo ob tistih urah,
ki so njemu bile pogodu.

Vaščani so se odločili, da bodo slavčka ujeli in ga namestili v kletko na lipo, tako da jim bo pel noč in dan in ne samo takrat ko se njemu zahoče in kadar on prileti na lipo.

Nastavili so mu limance in razne druge pasti, slavček pa po tem dogodku sploh ni priletel niti prvi dan, niti drugi, niti tretji dan, skratka ni ga bilo več.

Eden od vaščanov, ki je enkrat posnel njegovo petje, se je domislil, da bi na lipo obesili zvočnike iz katerih bi se slišalo slavčkovo petje. Res so to storili in bili vsi zadovoljni.

Ampak slavček prav posebne sorte je vsak dan pel popolnoma druge viže,
iz zvočnikov je pa vedno donela ista melodija.
Čeprav je sprva izgledalo, da slavčkovo posneto petje iz zvočnikov lepo deluje, se je izkazalo, da ni bilo tako, saj so se vaščani spet začeli prepirati in ljudje so spet začeli obolevati.

Vaščani so se zbrali in tuhtali kaj storiti in kako privabiti pravega slavčka prav posebne sorte spet nazaj.

Nekdo se je domislil, da bi vse limance in pasti odstranili in da bi odstranili tudi zvočnike in v mislih prosili naj se slavček vrne nazaj.

Res so to storili in glej začuda se je slavček prav posebne sorte takoj vrnil nazaj, kot bi ves čas čakal, da ljudje storijo tisto, kar je zanj in za njih prav.

V vasi je spet zavladalo harmonično življenje in nikomur ni niti padlo na pamet, da bi še kdaj pomislil, da bi bilo dobro slavčka ujeti.

Če tudi ti zaslišiš slavčka prav posebne sorte, ki posebej lepo poje, mu prisluhni iz globine svojega srca, morda bo tudi tebe spravil v dobro voljo.

Tale pravljica sama zase čisto lepo zdrži, lahko jo pa še malo poglobiva in nanjo pogledava še malo z druge plati.

Najprej ta slavček je lahko tvoje srce,
ki ti ves čas prav lepo poje in te prosi,
daj mu že končno prisluhni,
kajti, ko si bil majhen, si mu z veseljem prisluhnil
in se dostikrat brez razloga zaradi njegovih signalov prav prešerno nasmejal.

Potem si pa nanj čisto pozabil in se ponovno spomnil, razmišljal,
kako bi ga ujel na svoje limance, da bi ti on služil, da bi bil ti srečen in dokončno zadovoljen.

Zgodilo se je pa samo to, da si še bolj izgubil stik z njim in ostal notranje prazen.

Da bi res lahko ponovno zaslišal glas svojega srca,
se moraš popolnoma umiriti in to tako dolgo,
dokler res ne zaslišiš glas svojega srca.

To ni enostavno, zahteva veliko vsakodnevnega truda.
Kar pa je še težje pa je vzdrževanje notranjega stika z njim,
oziroma stalno poslušanje njegovega notranjega petja.

Druga razlaga najinega slavčka prav posebne sorte pa bi lahko bila tudi
mojster, ki s svojim glasom vzpodbuja ljudi naj mu prisluhnejo
in naj prisluhnejo svojemu srcu, naj začutijo svojo bit,
naj začutijo kdo v resnici so, od kje so prišli in kam bodo odšli.

Tudi tu ne gre nič na silo.
Vse je tako kot pri naši zgodbi o slavčku prav posebne sorte.
Gre za vzajemno sinhronizacijo notranjega poslušanja in vsakodnevnih aktivnosti.

S svojo dvoličnostjo, neiskrenostjo in prevarami nihče ne zasliši glasa svojega srca in še manj mojstra.

Dokler se ne odkrižaš svojih dvomov in strahov, nimaš nobenih šans spoznati se z nesmrtnim delom samega sebe in tu ti je mojster lahko res v veliko pomoč.

Znanec, ki bere pozitivke, mi je omenil, da sicer bere moje članke, vendar ne razume o čem res govorim, oziroma pišem.

Najpreprostejše stvari je vedno najteže razumeti.

Ko se bo enkrat poenostavil in nehal vse komplicirati mogoče enkrat bo razumel.

Za vsakega pride enkrat čas, da se premakne, da si prizna, da ne zna prisluhniti glasu svojega srca in potem avtomatično znotraj sebe zaprosi za to pomoč
in ta slavček prav posebne sorte kar od nekje prileti v takšni, ali drugačni obliki, običajno kar človeški.

stojči Stojan Svet