Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040515151917453

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (7. del) četrtek, 20. maj 2004 @ 06:19 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava: Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II./III. (1. del) Dobila sem torej potrditev diagnoze, ki si jo nisem priznala: Raka imam. Ta dan naj bi na Bled na izlet z menoj skočila Nuša, a si je premislila. Očitno zato, da je šel z menoj oče in to v dežju! Izrazito neobičajen scenarij. Očetu sem povedala, da grem na posvetovanje k angleški zdravnici, ki se ukvarja z alternativo. Verjamem, da mi bo pogovor z njo zelo koristil, sem poudarila. Sledila je njegova še bolj neobičajna ponudba: Štipendijo ti ponujam za tvoje delo, štipendijo za študij v Ameriki. Misliš, da bi lahko našla kaj, kar bi te veselilo študirati v Ameriki? Na poti domov me je obšlo ogorčenje: Tokrat pa res pretiravaš, Bog… Z dosti mežikanja sem ustavljala solze, krotila glavo, pritrjevala vsemu, kar je rekel oče in v glavnem gledala skozi levo okno. Zavila sem v Tržič in si na čeke kupila kvalitetne gorske čevlje. Za krepek nov korak navzgor. Niti pomisliti nisem smela, kako bi bilo, če bi me tokrat spremljala Nuša. Tako se je končalo življenje kot ga je poznala…, rečem navadno, ko v zgodbi o Brezrokem dekletu pridem do scene, v kateri oče pod prisilo temne sile duše, hčerki odseka roki. Vstopila sem v mir gluhe teme nekajdnevnega šoka. Šok je ena vrste zaščite, v kateri si spočiješ, da prideš k sebi. Šok je prazen prostor in kot tak je neznosen, če ne prepoznaš moči tišine. Jaz sem se jo zadnja leta že navadila. Vedela sem, da praznina ni materialna - sila je. V vsaki praznini je Bog, ampak naslednje dni kot da nisem bila v pravi praznini… Ko sem prisluhnila angelom, sem začutila gosto prazno temo. Zato sem Thomasa, ki je ravnokar prišel v Slovenijo, prosila za riding. Kot veš, imaš dosti podpore od angelov, Joganande, Mame Meere in drugih Mojstrov z druge strani tančice, ki ti bodo pomagali na vsak možen način. Imaš ogromno podporo. Vsi želijo, da bi razumela naslednje. Situacija, v kateri si, ima zelo malo opraviti s tvojim trenutnim stanjem zavesti - opraviti ima s stanjem zavesti iz tvoje preteklosti. Rak je ostanek tvoje preteklosti, ki se mora manifestirati, da jo boš lahko obravnavala in opustila. Tvoja prednost je, da si v stanju, v katerem lahko dosti delaš in narediš. Še enkrat. Rak nima nič opraviti s tvojim sedanjim stanjem zavesti, ampak z nivoji zavesti iz preteklosti. Dejstvo je, da si v preteklosti bila v zavesti, ki je ustvarila raka. Ta se mora podelati, situacija se mora odigrati. Koristilo ti bo, če boš poznala razliko. Raka nisi ustvarila zdaj, ampak dosti prej. Odigrati se mora in podelati; velik namen je za tem. Povedala si, da si se odločila za alternativni, ne onkološki pristop svojega izziva. Razumi, da ta odločitev je del lekcije. Ne moreš skakati sem in tja, naprej in nazaj. Metafizika, zdravnik ali kombinacija obeh so tri možnosti zdravljenja raka. Ta odločitev je del z boleznijo povezane lekcije. Če si se odločila, potem ne glej nazaj, ne glede na to, kaj se bo dogajalo. Ne moreš se napačno odločiti, samo odločiti se moraš. Odločiti se moraš zato, da univerzum lahko odgovori na tvojo odločitev. Tvoj največji izziv v prihodnosti je povezan z naslednjim. Razvila si zelo primerno globoko sposobnost sploh biti, spoštovati in častiti in biti predana Mami Meeri in drugim. Tvoja dejanska lekcija v tej situaciji je - kako to isto energijo sedaj usmeriti nase. Tvoj izziv je, kako sebe enako spoštovati oz.častiti, kako prepoznati, da avatarji in Mojstri niso nič bolj božanski od tebe. Živeti to, pomeni shoditi svoje znanje. Enostavno se ti ne bo več obneslo gledati njih v taki luči, sebe pa ne. Pri tem ne gre za ugotavljanje - Kaj naj naredim, da bom to dosegla?, ampak za to, da najdeš pripravljenost in pogum, da to - enostavno narediš. (Planila sem v jok. Tole je pa prehuda) Mama Meera ni nič bolj božanska od tebe. Ja, lahko jo še naprej častiš, ampak istočasno časti sebe. Obravnavaj se z istim spoštovanjem, predanostjo in čaščenjem. Ne analiziraj, ne presojaj in ne prevprašuj se. Samo stori to. To je zdaj tvoja največja lekcija. Če lahko to razumeš, ponotranjiš, sintetiziraš, če lahko to integriraš, bo rak preteklost. In še enkrat - tvoj rak je energija preteklosti, ne nekaj, kar delaš zdaj. Bistvo raka, s katerim imaš opraviti, je ustavljena energija. Energija, ki se že dolgo ne pretaka, začne rasti v čudne stvari, obrne se in gre v napačno smer. Tako se tvoja preteklost sedaj manifestira. To ni nekaj, kar je narobe - je nekaj, kar je prav. Eden tvojih izzivov je energijo usmeriti tja, kamor želi iti. Tudi sem paše čaščenje oz. spoštovanje sebe. Energijo seksualne čakre moraš dobesedno spraviti v srce - iz vagine v prsi. To te bo ozdravilo hitreje kot Mama Meera, saj to je tvoja božanska sveta energija. Če imaš kakršnakoli prepričanja, povezana s čistostjo tega postopka, jih preobrazi. Prebujena in dvignjena seksualna energija človeka je tako čista, kot energija Mame Meere. Tudi Jogananda je točno vedel, kam naj jo dvigne. Nečista je samo toliko, kot jo ti definiraš nečisto. Isto energijo uporabi za čiščenje črevesja. Za dve vaji gre. Vsakič se zavestno odloči, kam boš usmerila svojo seksualno energijo. Enkrat je lahko dovolj, da ta energija opravi z rakom. Ni bolezni, ki jo čista seksualna eneregija ne more podelati. Za Boga gre. To ta energija je. Dobro bi ti delo nekaj poštenosti, povezane z izjavo: Ja, imam raka. Še enkrat - to ni nekaj, kar je narobe; je nekaj, kar je prav. Samo korakaj skozi, odgovori na stanje in vzdržuj preprostost. Sestavi si preprost, dobro organiziran, strukturiran program vsakega dne, da boš natanko vedela, kako greš skozi situacijo. Naredi si enostaven in jasen program, da ne boš nihala. Druga energija, s katero imaš, opraviti pa je - z izkušnjo je treba opraviti. Življenje naj se nadaljuje, ne zapri se! Gibanje in pretok sta zdravilo. Velika lekcija je oblikovanje programa, od katerega potem ne odstopaj. Angeli ti pravijo: Karkoli boš izbrala s polnim srcem, bo delovalo. Če boš energijo razdrobila, boš čez nekaj mesecev spoznala, da samo skačeš okrog, da se v resnici ne ubadaš z bistvom. In čez leta se ljudje vprašajo, zakaj program ne deluje. Ker niso ničesar naredili, če skačejo od anonimnih alkoholikov h katolikom in potem h Krišni… Pazi na to. Čas bo samo tekel… Makrobiotika ja klicaj. In razumi še nekaj. Ne gre za očeta in tvoje nekdanje odnose z moškimi, katerih moška energija te preizkuša in straši. Opraviti imaš z lastno moško energijo. To je edina energija, s katero se moraš spraviti. Rak je moška energija, ki raste, ki se izraža. Multipla skleroza je na primer ženska energija, ki te spravi v nemoč. Zato se pomiri s svojo moško energijo. Očetje, bivši možje in ljubimci so samo simboli tvojega odnosa do te energije. Potrditev bolezni razumem kot degradacijo mojega dela, sem rekla. Ravno nasprotno je. Bolezen je potrditev tega, kar ti si. Simon Peter je bil poleg Janeza Ljubljenega po določenih vidikih eden Kristusu najbolj vdanih ljudi. Predstavljal je drugo vrsto pobožnosti, drugo vrsto predanosti. Najbolj je bil vdan, saj je prvi delal delo, ki ga je delal Kristus. Prvi je bil, ki je po križanju šel ven in zdravil in pridigal. In on je tisti, ki je Kristusa pred križanjem najglasneje trikrat izdal. Je bilo to zanikanje obtožba, javno ožigosanje njegovega dela ali preprosto - poveličanje? Tvoje sedanje stanje ni razveljavitev ali obtožba tega, kar si. To, kar se dogaja s teboj, je potrditev in afirmacija tega, kar si. To, za kar pri tebi in tvojem delu gre. Kaj bi bilo, če bi Simon Peter rekel - Zato, ker sem trikrat izdal Kristusa, sedaj ne morem pridigat in zdravit? Ravno sem se začela počutit dobro glede moje življenjske poti, zdaj pa… Ampak to je potrditev tega, kar počneš. To je končna meja, enako kot pri Elizabeth Kubler Ross. Tudi ona se sooča s stvarmi, s katerimi se je do zdaj lahko soočala pri drugih ljudeh. To ne pomeni, da ne bi smela učiti naprej. Pomeni samo tvoj zadnji izziv: S čimer se soočaš pri drugih, se lahko soočiš pri sebi. Kako je z mojim črevesjem? Vem, da se noter nekaj dogaja. Definitivno imaš odprto stanje raka na dojkah, pretežno na levi. Te energije pa v črevesju ni. Morda je stanje pred rakom, pomeni zrelo stanje za spremembo v raka, vendar ni rak. In tumor je v črevesju. Diagnoza zdravnika je jasnost za človeka, ki izključi vsa ugibanja. Potrebuješ zdravnika, ki bo definiral razliko med rakom in stanjem pred rakom (povedala sem mu, da pri nas teh stanj ne razlikujemo). To je jasnost! Preprosta jasnost. Vsebina ridinga ne da tistega miru uma, ki ga bo dal zdravnik po opravljenih testih. Zdravniški izvidi glavi zagotovijo mir. Dobi si potreben mir, pravijo angeli. O svojih izzivih nikoli nisem razlagala ljudem in tudi zdaj tega ne čutim… Verjetno moraš povedati ljudem, ki so ti blizu in tistim, ki imajo pravico vedeti. ?! Kdo pa ima pravico vedeti? Otroci in prijatelji, starši pa zaradi let in s tem povezanega zdravstvenega stanja ne. Nič ne morejo pomagat, samo skrbijo lahko. Vprašaj se, kateri ljudje bi bili čez čas zelo prizadeti, če bi izvedeli, da si pred njimi skrivala bolezen? Dihala bom angele, najraje bi se držala angelov… Če veselje in ljubezen Boga lahko spraviš v prsi - raka zraven ne more biti. Ni mogoče. Rak ne more rasti v božjem veselju in ljubezni. Spravi se v prostor, v katerem boš pošteno čutila, da vnašaš veselje boga v prsi. Ko boš to začela delati, bo rak moral iti. Je črno-belo, ni druge možnosti. Pred leti je Paul Solomon delal riding za manjšo skupino in Vir mi je reke: Thomas, če boš še naprej kadil, boš dobil raka na pljučih. Takoj sem pomislil, da Paul 24 ur na dan inhalira pipo. Vir je odgovori: Zaradi dejstva, da se Paul Solomon vsak dan zabava, rak v njem ne more rasti. (Paul se je vsak dan bockal z nami, se prerival, nas spravljal na tla in žgečkal) Lahko kadi kolikor hoče, vendar ne more hraniti raka, ker se igra in smeji enkrat dnevno! Ti se ne smejiš tako, torej ne kadi, mi je rekla Svetloba. Kjer je smeh, kjer je veselje Boga, bolezni ne more biti. Moje skušnjave v prihodnosti? Tvoja največja skušnjava bo, da ne boš častila sebe. Tvoj izziv bo opravičevanje in iskanje izgovorov, da se ne častiš, da se ne spoštuješ tako kot spoštuješ Mamo Meero. Tvoja največja skušnjava bo to vračanje nazaj. Zato, da obrneš energijo, da boš res premaknila energijo, ki jo zdaj opisujejo angeli, potrebuješ 3 - 6 mesecev. Bistvo je čaščenje sebe. Če se boš res lotila tega tvojega izziva, se v pol leta lahko osvobodiš raka. Obrnila boš proces. Ti določaš za to potreben čas. Reakcije drugih ljudi vplivajo name. Povedala sem petim ljudem in večina je reagirala, kot če bi oni dobili raka… Rak nosi stigmo, sama beseda rak nosi energijo. Večina ljudi z alarmom reagira na to besedo. Že to je nevarno, ker lahko umreš od strahu pred rakom, ne od raka. Večina ljudi raka jemlje zelo resno. Kadar ljudje zelo čustveno sprejmejo novico o težki bolezni, imajo opraviti s svojimi prepričanji, s svojimi razlagami, s svojimi strahovi. Ti postaneš simbol njihovih strahov! Bodi to, kar si. Ne boj se reč: Ne želim tvojega sočustvovanja. Potrebujem tvojo ljubezen, tvojo podporo, ne simpatij. Delam na šesti čakri in naslednji teden grem na sedmo. Sprašujem se, če je moj odnos do raka iluzija ali resnica in kje je meja? Ali si zanikam stvari? Na internetu sem takoj našla gradivo o raku za pol leta branja, pa sem začutila, da me enostavno ne zanima! Beseda rak nosi stigmo panike in aids nosi energijo strahu. Ne vstopi v stigmo, ki je povezana z besedo! Večina ljudi z aidsom vstopi v zelo prestrašeno stanje, rakavi bolniki pa v paniko. Ne prevzemaj nase družbenih lastnosti besede. Energije okolja samo podpirajo energijo, ki bi se jo ti rada znebila. Ne paničari pred rakom (in ne boj se aidsa). * * * * * Naslednjih 10 dni sem bila zaposlena kot še ne. Imela sem planirane delavnice, nekaj ljudi se je oglasilo tudi posamično. Spremenila sem se v 24 urah. Dva dni sem pojokavala, vmes pa uspevala v osredotočanju na opravke. Angele sem čutila tako, kot še nikoli, z menoj je bila stalna toplota. Večkrat sem se vprašala, kako v podobnem stanju zdržijo ljudje, ki ne verjamejo v Boga, kakorkoli ga že imenujejo. Kako le živijo tisti, ki ne zaupajo življenju, ki človeka res vedno in povsod podpira? Izziv in presenečenje mi je bil izrazit strah dveh prijateljic, z Nušo pa sva se (kot vedno) dobro držali. Le kaj v resnici pomeni, da se človek "dobro drži"? Morda imam raka ravno zato, ker se že vse življenje tako "dobro držim"? In kaj zdaj? Seveda se je v glavi oglasilo: Onkologija, da ali ne? V življenju sem nekajkrat slišala za znanca(ko) na onkologiji in vsakič sem se zavedla jasne misli, da jaz nikoli ne bi izbrala tega načina zdravljenja. Zakaj sem sploh to pomislila? Enako sem se še v službi slišala reči, da penzije v službi ne bom dočakala. Kasneje sem tudi parkrat rekla, da se čez nekaj let ne vidim v Rožni dolini. Čeprav ni bilo nobenih znakov ali pritiskov da bi bila prisiljena narest eno ali drugo in še manj je bilo objektivnih možnosti, da bi lahko pustila službo ali se kamorkoli odselila. Enostavno vem stvari. Onkologija torej ne pride v poštev. Spim dobro. Prvi dve noči sem se samo prej zbudila in sanjam vsako noč. To je zame pomembno. Tumor v dojki me je zadnjih nekaj mesecev začel špikati. Tudi ti dve noči sem se ponoči zbudila od bolečine ali pa šla lulat in ugotovila, da me boli. Tumor v dojki me boli sam od sebe in to je nekaj novega.Odločila sem se za čiščenje telesa po ameriški metodi, o kateri mi je Thomas pripovedoval lani poleti in me je zelo pritegnila. Iz angelskih ridingov preteklih let tudi vem, da ricinusovo olje zelo učinkovito razstruplja. Nakupila sem si ricinusa in se začela zavijati v krpe bivše pižame - roza pajaca z belimi kužki. Čez trebuh in prsi. Vsako noč. Po nekaj dneh sem se navadila na poseben ricinusov vonj. Rak je pretežno v levi dojki, je rekel Thomas, v črevesju pa je stanje pred rakom s tumorjem. To sem sprejela kot dobro novico. Bila sem v čudnem prostoru pričakovanja še hujše novice. Da je rak že kar povsod. Da je konec. Kar naenkrat sem se jasno zavedla, kaj sem zadnja leta počela. Natanko to, da sem pridelala, kar imam. Če delaš, kar delaš, dobiš, kar imaš; če ti ni všeč, kar imaš - spremeni, kar delaš. Za telo nisem naredila nič - nasprotno sem počela. Počasi in zanesljivo, sistematično in skoraj premišljeno. Zdaj imam tumor v prsih in črevo me že nekaj časa bojkotira. Če ni šlo zlepa, bo šlo pa zgrda. Pol ljudi razume lepo besedo in pol palico. Vsi ljudje pa razumemo palico... Zagrebška velika makrobiotična kuharica na 380 straneh me je odbila, Oshawina Zen makrobiotika pa navdušila. Globoko se klanjam gospodu Oshawi, v trenutku me je prevzel. Neozdravljivih bolezni ni, pravi. Čisto vse je mogoče ozdraviti v desetih dneh oz. v nekaj tednih - če upoštevaš njegovo metodo. Nekaterih bolnikov ni mogoče ozdraviti niti naučiti, da bi pozdravili sami sebe, je ugotovil. "To so tisti bahavi in oholi, ki ne želijo spoznati strukture neskončnega vsemirja in njegovega edinstvenega principa, kraljestva raja in njegove pravice. Brez tega znanja pa ni vere, ki planini pomaga iti v morje". Gospod je zelo jasen in odločen, moje vrste človek.To so besede zame, to je energija! Verjamem vsaki besedi v njegovi knjigi. Zdravje in srečo po njegovem zagotavljajo odsotnost vsake utrujenosti, dober apetit, globok in miren spanec, dober spomin, dober značaj, jasne misli in ideje. Če tega ni, nisi zdrav. Rak je po njegovem mnenju najbolj izjemna yin bolezen, t.i. neozdravljive bolezni pa napadajo ljudi z močno telesno zgradbo ali tiste z lažno odpornostjo kot posledico obravnavanja simptomov. Nobene bolezni ni tako enostavno ozdraviti kot raka, trdi gospod Oshawa. Če ne verjameš v Jezusa, kar pomeni v moč molitve in posta, potem poskusi z najbolj naravnim načinom prehrane: 100% žitaric v obroku. Verjamem v Jezusa in v moč molitve, vem pa tudi, da ima dan 24 ur in, da moram koristno zaposliti predvsem svojo glavo. Res nisem pripravljena moliti 20 ur skupaj niti ne verjamem, da je to namen. Začela sem jesti ajdo. Največ časa dnevno so mi vzele tantrične vaje, okrog dve uri na dan. Razkrile so mi stanje moje spolne energije in bila sem presunjena. Na trenutke bi se svojim naporom, dobesedno naporom, lahko režala. Popolnoma zaspala spolna energija mi je ponazorila resnost situacije, v kateri sem. Urediti sem morala posebno zdravstveno zavarovanje, saj ga nekaj let nisem plačevala. Govorila sem, da bom že vedela, kdaj ga bom potrebovala, in takrat ga bom plačala. Kaj se nisem slišala? Natanko to se je zgodilo! Tudi ta program deluje! V mestu je vse teklo kot namazano, okrog mene so bili sami ljubeznivi smehljajoči se moški, eden mi je podaril kuli, ko sem kot mesečna urejala stvari. Jasno mi je bilo, da sem vsa pretežno v zgornjem delu telesa, saj bi spodaj bolelo še bolj. Kadar človeka fizično ali čustveno boli, nagonsko energijo po hrbtenici potegne v zgornji del telesa, včasih tudi skozi glavo ven. S tem se ogne stiku s fizičnim telesom in zmanjša bolečino oz. jo ne občuti. Privoščila sem si malo mesečnosti. V mestu sem v eni sami uri srečala prvega moža in eno bivših ljubezni - veseli smo si mahali ven iz avta. Res sem ju bila vesela, dolgo ju nisem videla, vsaj enega ne nekaj let. Torej je res moja moška energija tista, ki mi dela težave, sem pomislila. Naslednjo noč sem sanjala o dveh "mojih" drugih moških. Dobro, dobro…, saj verjamem. Odnos z očetom in moškimi v mojem življenju kot manifestacija moje moške energije… V mestu sem kupila angelsko sporočilo: Preprosto bodite budni! Ne zaspite sredi življenja! In dvignila sem Walschevo karto: Nadaljuj! Nadaljuj! Za božje delo gre, nadaljuj! KORENINE PRIHODNOSTI Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem III. Obisk pri Mami Meeri je čez noč postal daljna preteklost. Ostal mi je drag spomin - angel Mihael se mi je razkril, jasno me je opozoril nase. V Limburgu sem namreč kupila večjo zlato torbo in šele v hiši, kjer smo bivale z Nušo in Meto, sem na njej v zlatem grbku našla črko B. Zame je, ja. In čez nekaj ur sem poleg B-ja prebrala - Mihael. Mihael! Moj ljubi Mihael! sem bila vzhičena. Hvala, hvala! Teden dni po "diagnozi" mi je Meta plačala kolonik in refleksoterapijo pri Italijanu Michelangelu. In po internetu sem iz Amerike začela nabavljati vse potrebno za (o)čiščenje telesa, kar me je privedlo do zdravnika naravne medicine, dr. Michaela v Nemčiji... Trije Mihaeli v dveh tednih!!! Naključja so moja izbira! Sinhronističen življenjski stil je možna izbira človeka na Zemlji. Ljubi Mihael, hvala. Kar naenkrat sem se zelo zelo dobro počutila. Torej je še vedno z menoj. Res mi pomaga in mi bo pomagal. Vodniki se nam v življenju razkrijejo do mere, ki nas podpira. Moj urnik vključuje (o)čiščenje telesa, načrtovano delo s Thomasom v Poreču in obisk pri Mami sredi junija. Ne veš, kakšni čudeži se dogajajo, če verjameš! mi nekaj šepeta. Srečaš nove ljudi, greš skozi nove izzive… Mirna sem, zaupam in prepuščam se. Preveč dobrega se mi je zgodilo v dveh tednih, da bi skušala kaj kontrolirati. * * * * * Je čas za jok in je čas za smeh in je čas za zdravnika. Brez besed sem vzela kartoteko pri svojem (družinskem) zdravniku. Kolikor sva imela opraviti, sva se vsa leta zelo dobro razumela, vendar se tokrat nisem bila pripravljena pogovarjati z njim, čakala me je onkologija. Nobenih izkušenj nimam z bolnicami in presenečena sem bila nad svojim mirom. Ampak res mirom. Angelska prisotnost v obliki toplote na prsih se je okrepila, ko sem vstopila v ordinacijo krasne zdravnice in ljubke sestre. V nekaj stavkih sem mirno orisala štiri- ali petletno nastajanje tumorja in poudarila, da sem vedno v življenju prevzemala odgovornost zase in, da bom to storila tudi zdaj. Povedala sem, da se bom zdravila alternativno. Vi pa razumite mene, se je zasmejala moja zdravnica. Naredila bom vse, da boste naredila to, kar se meni zdi pametno. Enostavno všeč sva si bili. Otipala ni nobenih bezgavk. Tudi če je maligno, je na začetku, je rekla. Ne veste, da sem atipična v vseh pogledih, sem pomislila. Sestra je bila cukrček in mladenič, ki je delal mamografijo, najlepši in najbolj ljubezniv angel. Zaradi moje vesti prosim, da pridete na zdravniški konzilij, je rekla moja zdravnica čez teden dni z izvidi punktiranja v rokah. Kaj vas tudi tale zdravnica ne more prepričati v primernost operacije? je nadaljevala, ko je v ordinacijo stopila starejša ženska. Z vami sem popolnoma zadovoljna, sem se nasmehnila. Se bo že vrnila, je rekla starejša z izrazom in držo telesa, ki mu je manjkal samo bič. Še vsaka se je... Samo, da jaz nisem vsaka, sem pomislila, in hvala za sporočilo. Ne grem na konzilij! Ne zaradi moje zdravnice ne zaradi kogarkoli drugega. Čas je, da začnem delati to, kar je zame dobro. Ni se mi treba več soočati s strogimi pametnimi pogledi, se izpostavljati vzvišenim mislim, besedam in energijam soljudi. Sploh pa ne veste, kako zna moja mama pogledat! Čisto nič se ne bom izpostavljala po nepotrebnem, sem se odločila. Ne zdaj in ne v prihodnje. Šla sem slikat prsni koš (angeli, hvala za zaščito pred žarčenjem; vi veste, kako slikat, hvala za milost) in vzet kri ter se prijavit za izotop. Tale hodnik na onkologiji je dolg, bel in zelo ozek in brez vsake slike (saj si jo še ogledati ne bi mogel, razen čisto od blizu) in z neko zelo čudno težo. Skozi odprta vrata prostora sem zagledala velik stroj, v katerega se je pomikala nekako zakapsulirana ležeča ženska. Kaj vrabca…? Resna in ljubezniva mladenka mi je razložila, da mi bodo dali injekcijo radioaktivnega materiala, ki se v treh urah razleze po vsem telesu, in me potem slikali. Slikanja je včasih treba ponavljat, je rekla. Potem bi morala zaradi izločanja 24 ur dosti piti, ne smem pa se družiti z otroki in nosečnicami. Halo?! Ne vem, če bi jaz to…, sem razmišljala na avtobusu. Doma sem po nogah vse do vrha stegen odkrila temno rdeče majhne pike močne vinsko rdeče barve. Zvečer so sicer začele izginjati, vendar se po treh dneh še vedno vidijo. To mora biti alergija na vso situacijo, na spremembo hrane, na preveč vitaminov. Na vseh vitaminih so oznake v IU enotah ali mg, kot da mi to kaj pove; torej jih jemljem po občutku. Lahko, da je to instant alergija na predvideni izotop. Ne bom šla na izotop, sem se odločila, in prišel je mir. Torej sem se odločila prav. Kri, slikanje in ulktrazvok trebuha bodo dovolj za tisto jasnost o mojem stanju, ki jo potrebujem. Čez par dni sem šla k Hani, ki je diplomo zdravnice dobila na vzhodu. Podrobno in potrpežljivo me je zasliševala 40 minut. O vsem. Med drugim: Hodim lulat dosti ali malo, če tudi ponoči in kateri dve uri v dnevu imam najmanj energije? Je menstrualna kri temna ali svetla in, če mi zvoni v glavi? Zatajila sem občasne zvoke, ki so bili posebej intenzivni pri zadnjem obisku Mame in verjamem, da gre za vplive ali spremembe drugačne narave, kot bi jih bila pripravljena slišati ta zdravnica. V glavi pa mi je začelo zvoniti čez dva dni. Začelo mi je zvoniti v glavi! Res ti ne želim te izkušnje, ampak ko tole (karkoli je že) zvoni, pa res zvoni. Ko ti zvoni, tega ne moreš preslišat in kar pozabit. V glavi mi je zvonilo dobra dva dneva, noč in dan. Zelo neprijetno in še vem ne, zakaj. Spada zraven, si mislim. Po mnenju te zdravnice je to gotovo zadnji alarm. Podrobnosti o mojem spolnem (ne)življenju in seveda o družinskih boleznih in ostalo pa so že načenjale mojo potrpežljivost. Vse je zelo natančno in mirno zapisovala. Pogledala je jezik, oči in nohte in ugotovila: Morda imate manj časa kot mislite, da ga imate. Vendar je bil to samo uvod. V primerjavi z zdravnico na onkologiji, mi tu ni bilo prijetno. Zelo neosebno je bilo. Nesprejeto sem se počutila in, kot da imam na sebi kričečo grdo nalepko, ki me edina določa. Ampak gotovo jaz ne čutim prav, saj vendar imam raka. Gospa pa je iz vzhoda in zdravnica je in jaz sem tista, ki potrebuje pomoč. Ko sem se drugič bližala njenim prostorom, sem Babo in Mamo posebej prosila, naj dobim tisto, kar mi najbolj koristi. Izbiram tisto, kar je zame najboljše. Ženska me je zdaj sistematsko in z vseh vidikov prepričevala, da sem popolnoma na dnu in to zapečatila z izjavo: Če bi sem prišla pred štirimi leti, bi to uredili v treh tednih! Opazovala in poslušala sem jo, kakor od zunaj, in se skušala zavedati kakšne uporabne informacije. Predlagala je, naj si nabavim vrsto zlatih prstanov s točno določenimi poldragimi in dragimi kamni in posebno zlato-srebrno-bakreno zapestnico. To zame ni uporabna informacije, lahko pa je za koga drugega. Nasloniti se nameravam izključno nase, ne na stvari ali ljudi zunaj sebe. Ljudem, s katerimi delam, ponavljam, naj ne predajo svoje moči. Nikomur in ničemur. Čas je, da se naslonimo nase. Konec koncev smo to dojeli leta 1945. Hitler je izbral precej neprimeren način, ampak človeštvo se je menda naučilo, naj ne predaja več svoje moči - nikomur. Ustrezen proces je tako kot vedno individualen, sporočilo pa ostaja: Ne (pre)daj svoje moči nobenemu človeku oz. odnosu ne predmetu ne situaciji ne mestu na Zemlji! Nekaj zase uporabnih stvari sem kljub temu ujela, zanesljivo pa vem, da sem s svojo pasivnostjo (apatija, bolečina, nemoč, predanost?) malo počistila svojo karmo s to gospo. In res je, da pasivnost ni sprejemanje človeka. Včeraj nisem šla spat naravnana in usklajena oz. uravnovešena tako, kot sem navajena. Da odhajam spat poravnana in uglašena z angeli, je moj standard, moja potreba in obveza. Zjutraj se nisem spomnila sanj in angelov v jutranjem dihanju nisem takoj začutila tako intenzivno, kot sem navajena. Potegnila sem karto: Povabljena si, da si razlog svoje izkušnje… No, lep dan. Prvomajski prazniki so in po dolgem času sem bila namenjena v Rožno dolino. Očeta in mame res že dolgo nisem videla, še slišali se nismo, in Nuša je v Rimu. Le kako bo zdravnica Hana sprejela mojo odločitev o čiščenju telesa, sem pomislila. In seveda, kako bom jaz sprejela njeno analizo mojega stanja. V takem dnevu, da naj bom razlog svoje izkušnje…? V Babini in Mamini družbi ter v dihanju ljubezni in veselja Boga v vsakem koraku sem prišla do zdravnice. Pripravila mi je res podrobno analizo predlogov in napotkov. Stanje čaker kaže, da sem šolski primer prizadetih spodnjih dveh in precej tretje čakre. (Simptomatično zame, ki se ukvarjam s čakrami, imam zadevne delavnice in sem založila dve knjigi s tega področja. O, Bog, prosim, naj obdržim smisel za humor!) Pripravila je predloge glede spremembe hrane, pa uporabe mantr, barv, ki naj bi jih (ne)nosila, kristalov, ki naj bi jih nabavila in potrebnega dihanja. Vse, kar zdaj vem in počnem, seveda ni prav. Do praktičnih vaj, ki so bile povod, da sem se nanjo po nasvetu znanke sploh obrnila, nisva prišli. Podrobno mi je razlagala stvari, ki so sicer bile sfotokopirane na listih. Odločno mi je svetovala takojšnjo operacijo dojke z vzporedno alternativo. Res spoštujem njeno izjemno znanje, vendar jaz izbiram nekaj drugega. Rekla bi, da celo potrebujem nekaj drugega. Zdravnica Hana ni rekla, da me ne zna in ne more podpreti v moji odločitvi alternativnega zdravljenja. Je pa to sporočalo njeno telo, vsa njena energija, vse izrečeno med vrsticami. Razumem jo in želim si to sprejeti. Univerzum je to žensko učinkovito uporabil, da mi je v dveh urah lepo obdelala ostanek mojega zmahanega ega. Ugotavljam, da sem se kar dobro držala. Še posebej, ko je zadnjih deset ali 15 minut najinega pogovora v isti prostor spustila naslednjo stranko. V prisotnosti mlajše ženske je naprej glasno in podrobno opisovala moje porazno stanje rakave bolnice. Rekla bi, da sicer to ni njena navada, saj sem jaz prvikrat kar nekaj časa čakala zunaj, dokler se ni do konca pogovorila s stranko pred menoj. Hočem reči, da je življenje s to žensko testiralo moj prag (ne)sprejemanja. Ta zdravnica je bila res uporabljena za preizkušanje moje ravni strpnosti in dovoljevanja in nemoči. Ampak tako je (lahko), če si (alternativec in si) pred kratkim izvedel, da imaš raka. Cena novih informacij je torej bila visoka, bile pa so uporabne. Za pitje svoje vode se nisem odločila, ker sem izbrala očiščenje telesa, čeprav nimam nobenega predsodka in verjamem, da pomaga. Več družabnega življenja, je svetovala gospa in več (dinamičnih) fizičnih vaj (v 16. dneh sem enkrat delala jogo, ker res nimam prave volje oz energije za to). Hranjenje v malih količinah, ker nimam energije za prebavljat (sem že opazila), krepitev prane z dihanjem… Angele diham, sem se slišala reči, pa me je pogledala..., saj ni važno, kako. Tehnike naj bi mi pokazala naslednji teden, ko bo imela seminar za še nekaj bolnih. Takoj mi je bilo jasno, da bolni niso moje pleme, da se sem ne bom vrnila. Res sem se v zadnjih devetih letih uspešno osamila. Če sem že prisiljena to spremeniti, si bom izbirala zdravo družbo. Naredila bom še to, kar največ "učiteljev" in strokovnjakov najbolj jezi, mene pa zelo zabava. Od njenih in drugih nasvetov bom vzela tisto, kar čutim, da mi bo najbolj pomagalo, in si naredila svoj podroben program. Tako kot je moja jutranja joga sestavljena iz elementov sudarshan kriye, kriya joge, tai chija, aerobike, fitnesa in klasične joge. Tai chi pa delam še posebej, kadar ga. Moje posebno stanje se odraža tudi v tem, da tai chija ne delam redno. Vem, da je zdravilo za vse ravni bivanja, posebej, če se ga naučiš pri Marjanu Dogši; bolj se bom potrudila z njim. Zanimivo je, da sem Michelangelu in Hani omenila romanje oz. Boga in ju obakrat dobila po prstih. Z energijo, s stališčem, z izrečeno besedo, z intonacijo. Kdo sem jaz, da bom govorila o Bogu? Saj imam vendar raka! Moje zdravstveno stanje je dovolj zgovorno. In zakaj romanje, saj Bog je vendar v vas…! Obakrat me je presenetilo in prizadelo. Ko imaš raka, imaš nalepko. In nobene besede nimaš, to je jasno. Vsakič, ko me te dni kaj prizadane, se spomnim na Slavico. Pred leti je po operativni odstranitvi dojke par mesecev hodila k meni. Ko sem dojela, da se z mojim načinom dela ne premika naprej, sem ji svetovala, da si pomoč poišče drugje. Tako je naredila in tudi ozdravela. Kasneje se je spet vrnila na moje delavnice. Kar lahko sprejmeš pri drugem, zdaj sprejmi pri sebi… Kako sem jaz ravnala z njo? Kakšna je bila moja energija, ko sem eno obdobje delala z invalidi? Verjamem, da zdravnikom niso ljubi "težki" pacienti, še manj pa samosvoji, kot sem jaz. Pa tudi bolnim ni lahko z zdravniki. Resnica je, da vsi delamo največ, kar lahko. Če bi kakšen zdravnik lahko bil bolj ljubezniv, strpen in sprejemajoč, bi to gotovo izražal. Z besedami in dejanji in v mislih. Isto velja za bolnike. Če bi (težki) bolniki lahko bili manj prestrašeni, bolj pogumni in mirni, bi to gotovo radi pokazali. Tako pa vsi v vsakem trenutku delamo največ, kar lahko. Vsak človek v vsakem trenutku izraža tisto količino svetlobe (in teme), ki on v tem času in prostoru je. Vsi bi radi bili bolj svetli, pa nas izdajajo naše besed in dejanja (recimo, da misli še lahko skrivamo). Dovolj enostavno. Če bi jaz bila večja svetloba kot sem, se na zdravnico Hano še spomnila ne bi več. Sprejela bi jo, pomeni, da bi srečanje z njo šlo "skozme" in nanjo ne bi bila več pripeta. Pripeta pa sem s spomini nanjo, kakršnikoli že ti so. Na srečo je moja onkologinja biser. Čutim, da so ji stvari jasne, odločna je, pogumna, poštena in odkrita. Podlaga za moje današnje neravnotežje je bilo še včerajšnje krajše srečanje z alternativcem Miranom, ki ga ne poznam prav dobro, a je naneslo, da je izvedel za mojega raka. V pogovoru, ki je bil zame pomembnosti primeren izziv, sem ostala mirna in modra. Ugotavljam, da sem v miru svoje vere in zaupanja nekako odmaknjena od ljudi, na katere se obračam po pomoč, žal pa verjetno tudi vzvišena, kar mi gotovo ne služi. Lahko, da ljudje imajo znanje, a ne modrosti, lahko imajo znanje, pa še izkušenj ne in še manj vere. Žalostna sem, ker me ne morejo podpreti v moji veri. Ampak v svojem odnosu do Svetlobe je človek posebej takrat, ko gre zares, najbolj sam. Kar nas vse vodi v spoznanje, da v druženju z Bogom nikoli nismo sami. Samo eno vem: ne sme me res vreči ven! Ko sem odhajala od zdravnice Hane, sem skoraj na glas govorila: Mama/Baba, kaj se pa gresta? Zakaj me je pa treba takole peglat? In malo globje sem dihala. Vedela sem, da moja glava tega zalogaja ne bo kar tako spustila. Taka v Rožno dolino nisem želela iti, zato sem se odločila za skok v Dobrepolje po zalogo Fabijanovega pesinega soka z medom. Po čistem božjem posredovanju se mi je na ta kratek izlet pridružil Jaka, eden tistih 20-letnih genialcev, ki jih imam tako rada. Poznam ga od rojstva, po internetu si izmenjujeva vice, tokrat pa sva se zabavala vso pot in pela pesmi Abbe. Potem sem spoznala gospoda Toneta. Ko sem s kartonom nakupljenega že stopala proti vratom, sem se slišala vprašat, katera je optimalna doza napitka za bolnega z rakom. Kašna vrsta raka? Rak na dojki. Koliko je oseba stara? Skoraj 46. Kako se zdravi? Alternativno. S paketom sedmih steklenic pesinega soka sem stala pri vratih, ko je razlagal in zaključil: Vse spoštovanje gospe za njeno odločitev; ni dosti tako pogumnih. Potem sem se slišala: To sem jaz, in stekle so mi solze. V nobeni podobni drami ne bi želela nastopiti, ampak rekla sem, kar sem rekla. Se mi je zdelo, je rekel. Vendar imam zelo dober občutek za vas. Se lahko s kom pogovorite?, me je prav bistro gledal. Računalnik imam, sem rekla, ta mi najbolj odleže. Pokimal je in vame je prišel velik mir. Tako lepo sem ga čutila, tako vesela sem, da sem ga srečala. Ta dan mi je g.Tone Fabijan bil darilo. Saj vas lahko pokličem, če bom kdaj začutila…? sem vprašala. Spomnila sem se, da sem nekje prebrala: Ko se boste dovolj spremenili (svojo vibracijo) boste srečali in prepoznali izjemne ljudi. Dopoldanske neprijetnosti so se razblinile. Gremo naprej, mi pravi življenje. Več nas je in vse je v redu. V Rožni dolini sem se hecala z očetom in mamo, kar je tudi bil preizkus. Ker me dolgo nista slišala in videla, sta me še bolj pozorno gledala in, ko moja mama (mene) pozorno gleda, je to posebna lupa… Rekla sem, da sem zamenjala hrano, da ne bom nič jedla, posebej ne sladkarij. Mama pa je omenila, da je bilo na TV o daljšem postu. Skoraj sem odprla usta. Ja, tudi o tem sem razmišljala, sem rekla. Bom videla, kako ga bi jaz lahko uskladila z delom. Iz Rožne doline sem odbrzela v kino Mojca gledat risanko o Mojzesovem življenju. Odkar sem odrasla, sem šla prvikrat sama v kino in zelo dobro sem se počutila. Ob pesmi Mariah in Whitney jokam, odkar sem jo prvikrat slišala. Meni in moji prihodnosti pojeta: Možni čudeži so odvisni od tvoje vere v Boga…! Ob gledanju risanke sem spoznala, da sem jokala vnaprej. * * * * * Lansko jesen sem na Hrvaško nesla dve potovalki svojih oblačil, nisem pa se mogla ločiti od džins kavbojk in kratkega džins suknjiča, čeprav so mi bile kavbojke premajhne. Zdaj sem shujšala in vse mi je preveliko. V Limburgu (jaz rečem pri Mami) sem poleg drugega kupila tri lepe čipkaste spodnje majice. Ko grem V Nemčiji kupovat, vedno povabim Mamo s seboj. Pokaži mi, kaj imajo tu lepega zame, rečem. Vem, da pred mesecem sni ne bi kupila majic, če mi ne bi bilo namenjeno, da jih nosim. Mislim, z obema dojkama. V džinsu dobro zgledam in se dobro počutim. Kljub temu se sprašujem, kaj se v meni v resnici dogaja. Ali res izražam svoje občutke in čustva, sebe, kakršna sem zdaj? Koliko se pretvarjam, koliko potiskam? Kako to, da se tako dobro držim te tedne? Bi rada kaj zakričala, zatulila in če, komu? Sem res tako stabilna? Zaključila sem, da sem glede na okoliščine zadovoljna s seboj, kakršna sem. Na tajnici sta me čakali sporočili dveh znank. Ja, vrnila se bom v družabno življenje. Dvignila sem karto: Hvaležnost je najmočnejša trditev Bogu. Ja, sem pritrdila, iskreno sem hvaležna za uporabne informacije, za vodenje, za angelsko prisotnost, za g. Fabijana. Potem sem dvignila: Ni meja v tem, kar lahko postaneš! Izkoristila sem dobrohotnost univerzuma in kot začetnik na duhovni poti odprla še I Ching: Za premaganje neke inferiorne situacije je potrebna notranja odločitev. Inferiorni element se bo umaknil, tebi pa bo izkazano spoštovanje, ki ga zaslužiš. Sreča. Ura je 22 in res sem utrujena, a imam še dosti dela. Pred menoj je dihanje ljubezni in veselja in seveda stimuliranje spolne energije, vsega skupaj za najmanj eno uro ukvarjanja s seboj. Namen je, da v tem "ukvarjanju" častim in spoštujem sebe, ampak za enkrat tega še ne čutim tako. Trenutno je to nuja, to je moja obveznost. Dan za tem si moram priznati, da je zdravnica Hana na neprijeten način ves čas z menoj. Glavo krotim, da mi ne vrti filma od včeraj. Diham ljubezen in odpuščanje Boga in ji pošiljam svetlobo in blagoslove. Vztrajam, dokler na prsih ne začutim močne toplote. Vmes se sprašujem, kako da raka ne dojemam oz. ne čutim kot bolezen? Je tako stanje narava raka kot bolezni ali sem to jaz? Počutim se dobro, zgledam še boljše in se spreminjam. Čeprav srečujem tele male karmične iniciatorje, ki me omalovažujejo. Kako mi je Hana dopovedovala, da nimam časa, da sem odpisana. Operacija, takoj! Ljubezen in sprejemanje, ja, ampak jaz prav zdaj čutim dvig energije, za katero pravi, da jo nimam. Nisem tako duhovna, da ne bi mogla biti jezna nanjo. Spet izbiram potrebno preobrazbo zase, da bom najboljša v delu z ljudmi, ki bodo hodili k meni. Želim jih čutiti, razumeti in sprejeti, odločam se jih spoštovati, častiti in ljubiti. Vem, da je to želja moje duše in zato sem v lekciji, v kateri sem. Zato so pred menoj še drugi izzivi, ki jih še slutim ne. Vendar bom šla skozi. Šla bom skozi vsa potrebna učenja, da bom v delu z ljudmi taka, kot zdaj nekateri ne morejo in ne znajo biti do mene. Samo moj stik z dušo je pomemben - drugi ljudje, četudi take ali drugačne avtoritete, ne. Lahko, da nekateri ljudje neposredno častijo boga ali Boga v sebi (če ga ne samo v glavi ali na jeziku), privoščim jim. Moja duhovna pot je taka, da sem boga najprej prepoznala zunaj sebe in zdaj bom to čaščenje prenesla nase. Če je ta pot drugačna od vaše, ljudje, in četudi imam raka ali kakšno drugo veliko senco, še ne pomeni, da se mi lahko vzvišeno smehljate. Ker v tejle energiji blagoslov ne bi toliko zalegel, kot vem, da lahko, oziroma nič, grem zdaj dihat odpuščanje in ljubezen. Potem pa vas bom iz svojega miru in ravnotežja, zdravnica Hana, blagoslovila. * * * * * Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (8. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog