Bernarda Pavko Prava

Čarovnik iz Oza je več kot 70 let stara zgodba o tebi in o meni in o njem in o njej. Vsakomur na zemlji se enkrat (prvič) zgodi, da ga odnese vihar... Je (bil) to razlog, da so film posneli nekaj let pred drugo svetovno vojno? In kakšno zvezo ima potem Čarovnik iz Oza z novim tisočletjem? Film sem si ogledovala nekaj dni zapored in iz mene je potegnil tole...

Najdi si prostor, v katerem ne boš prišla v težave, v naglici svetuje teta Ema Dori. Tej zlobna soseda grozi, da ji bo vzela psa Tota, ker stalno preganja njeno staro mačko.
(Glavna oseba torej ne živi s "pravimi" starši, poleg tega je v prostoru, kjer bližnja Zlobača bdi nad njenimi instinkti in energijo zvestobe (sebi))
Prostor, kjer ne bo težav..., pomisli Dora. Mora biti tak prostor, ja. Daleč daleč je ta prostor. Prostor, do katerega ne prideš z ladjo ali vlakom; prostor daleč za luno in preko dežja... In zapoje:

Nekje na drugi strani mavrice je dežela, o kateri sem enkrat slišala v uspavanki.
Modra nebesa so tam in sanje, ki si jih upaš sanjati, na drugi strani mavrice postajajo resnica.
Enkrat si bom zaželela zvezdo in zbudila se bom, ko bodo oblaki daleč za mano.
Težave se bodo topile kot limonini bonboni; proč in nad vrhovi dimnikov me boš našel/a.
Nekje na drugi strani mavrice modre ptice letajo in zakaj, le zakaj ne znam leteti jaz?
Če letajo srečne male modre ptice, na drugi strani mavrice - zakaj, o, zakaj ne morem letat jaz?

Potem ko soseda na podlagi sodnega naloga odpelje Tota, se Dora zjoka, kar se zgodi vsakemu od nas, ko se pleme ob pritisku obstoječih pravil ne postavi za nas, nam ne pomaga. Izdajstvu plemena primerna bolečina nam pomaga, da dom in bližnje zapustimo - takoj ko oživijo našo instinkti. Toto pobegne zlobni sosedi in se vrne k Dori. Ko s psičkom odide od doma, sreča profesorja Marvela - dobronamerni prevarant jo napoti nazaj domov.
(V prvem poskusu iti v neznano in slediti svojemu klicu ne prepoznamo, da svetovalec ni v stiku s svojo Svetlobo, ampak svetuje s pomočjo kukanja v našo torbo, v vse, kar nosimo fizičnega s sabo)

Življenje, ki dela za Doro, jo tako vrne nazaj na kmetijo, hkrati z viharjem. Vsi domači se pred njenim prihodom skrijejo v podzemno zavetje, vendar ji na trkanje v hrumenju viharja ne odprejo oziroma jo ne slišijo. S psom v naročju ostane v hiši, kjer v sunkih viharja z glavo udari v prečko postelje in zgubi zavest. V tem nezavednem stanju jo vihar dvigne in prenese... v deželo Oz.
Občutek imam, da nisva več v Kanzasu, reče Dora psičku v svojem naročju. Začudena in odprtih oči opazuje živobarvno bogato sceno, v kateri sta se znašla. Na drugi strani mavrice sva!, se ji posveti.

Si ti dobra ali slaba čarovnica, jo vpraša lepa in dobra Čarovnica Severa, Glinda, ki se do nje spusti v velikem rožnatem mehurčku.
Nisem čarovnica, Dora iz Kanzasa sem.
Je potem tole čarovnica? pokaže Glinda s čarobno palico proti Totu?
Seveda ne, reče Dora, medtem ko psiček maha z repom.
V lepi in ljubeznivi deželi Mančkinsov si, ji razloži in Čarovnica Vzhoda je mrtva. Tvoja hiša je padla nanjo in jo ubila...
Joj, ampak nisem jo nalašč ubila, je presenečena Dora.
Župan Mančkinsov se Dori zahvali za posebej okusno in brezhibno in popolno likvidacijo sovražnika, čemur sledi poseben postopek uradnega preverjanja smrti Čarovnice Vzhoda. Potrdilo pooblaščenega Mančkinsa dokaže, da je grda čarovnica moralno, etično, fizično, absolutno, nezatajljivo in sploh vsa mrtva.
(Takoj ko si malo opomoremo od viharja, lahko prepoznamo manj primerne dele sebe, ki so nas zapustili, pri čemer velja, da več ko starega spustimo, bolj umremo in bolj novi smo. V resnici res umremo, ko spustimo vse staro.)

Heroj dežele Mančkinsov si, ji še ljubeznivo pojasni Glinda. In vse okrog začne prepevat:
Rešiteljica prileti iz neba, iz zvezde Kansas je doma
in od zdaj naprej si Dora, ti, naša zgodovina...
(Na začetku potovanja se ne zavedamo svojih izjemnih sposobnosti, ki nam pomagajo preživeti vihar, ne vemo, da smo v pravem času na pravem mestu, kar se v življenju manifestira tudi kot (naključno) uničenje teme v sebi. Samo dejstvo, da naših starih delov, ki niso hranili Svetlobe v nas, ni več - spreminja našo preteklost. Tako zdravimo sami sebe.)

V idilo proslavljanja svobode Mančkinsov prileti Čarovnica Zahoda, še bolj zlobna in maščevalna sestra umrle. Sestrine rdeče čeveljce mi daj, samo jaz jih znam uporabljati!
Kar zradiraj se, se za Doro postavi Glinda, tukaj nimaš nobene moči. Razen, če nočeš, da še nate prileti kakšna hiša. In rdeči čeveljci so Dorini!
Ta presenečena strmi v sijoče rdeče novo obuvalo na svojih nogah.
Čarovničini čevlji na tvojih nogah?! zarjove Čarovnica Zahoda. Dobila bom tebe, Dora, in tvojega psa! še zagrozi, preden izgine.
(Le kaj nam lahko prinesejo magijski čevlji, ki si jih tako zelo želi pohlepna zlobna čarovnica?)

Nikoli ne sezuj rdečih čevljev, svetuje Glinda; dokler boš v njih, boš varna pred Zlobačo. In prej ko boš zapustila Oz, bolje boš spala.
Anpak po isti poti ne morem nazaj v Kanzas, se zave Dora.
Ne, seveda ne. In če nimaš metle s seboj, je najbolje, da stopiš do Čarovnika Oza. Vedno je dobro začeti na zečetku, še reče Glinda, zato sledi Rumeni opečnati cesti...
Ampak...
Sledi Rumeni opečnati cesti... In Glinda v mehurčku izgine.
Ljudje pa tukaj res hitro prihajajo in odhajajo, spozna Dora.
(Ko smo enkrat v Ozu, je cesta pred nami dovolj široka, pa svetla oz. rumena je in trdna, skoraj asfalt; Svetlobe torej ne moremo zgrešiti. Jasna pot pa tudi pospeši dogajanje - včasih komaj sproti razlikujemo svetlobo od teme).

Dora na prvem križišču sreča Strašilo.
Ja, ljudje gredo po obeh poteh, kaže z rokama v dve različni smeri.
Kako lahko govoriš, če nimaš možgan?
Ne vem, ampak nekateri ljudje tudi nimajo možgan, pa dosti govorijo... In kako si ti?
Dobro sem, hvala, sije Dora (kot da ne bi ravno preživela viharnega pristanka v neznanem in soočanja s temo).
Nisem bister za delanje stvari, reče Strašilo, če bi mi pa na hrbtu potegnila žebelj ven, bi mogoče...
Dora ga po njegovem nasvetu "odpne", tako da pade na tla.
Sem te prestrašil? je ljubeznivo Strašilo. Res ne? Tudi krokar se me ne boji... Vidiš, res sem zguba, ker nimam možgan.
In kaj bi z možgani, če bi jih imel?
Strašilo ji odpoje zaklad idej in potencialnih sprememb v svojem bivanju - če bi le imelo možgane. K Čarovniku iz Oza bi šel s tabo po možgane.
Lepo, samo Čarovnica mi sledi, lahko boš v nevarnosti.
Ne skrbi, ničesar me ni strah. Razen ognja, ja - Strašilo pokaže na slamo v sebi. Ampak ne bom ti delal težav, ker mi ni treba misliti, reče. In stvari ne bom skušal urejati, ker ne mislim.
(Je pomanjkanje pameti res razlog neustrašnosti in kako strast in vročina intenzivnosti preobrazb vplivajo na um?)

Pri govorečih jablanah se Dora glasno zave: O, Marička, stalno pozabljam, da nisem več v Kanzasu. In... O!, zagleda Pločevinka. Tu je človek iz pločevine!
Prazen sem, potoži ta. Res bi rad bil človek, zato bi rad srce. Če bi le imel srce, bi nežen prijateljeval z lastovkami in s fantkom, ki strelja puščice...
(Nova pot nas na različne načine opominja, da stvari niso vedno to, kar so videti in tam nekje celo lahko ugotovimo, da nimamo toliko srca, kot verjamemo, da ga imamo. Lahko celo ugotovimo, da smo zarjaveli, brez srca)

Tudi Pločevinko je natanko vedel, kako bi bilo, če bi imel srce, kaj bi njemu srce dalo.
(Le čemu naj nam bi življenje dalo, kar prosimo, molimo, želimo, izbiramo... - če ne vemo, kaj bi z izbranim?)

Seveda ti bo Čarovnik iz Oza dal srce, reče Dora; tako daleč smo že prišli!
Aaaa, haha, haha, haha, se zakrohoče Zlobača z vrha bližnje strehe. Daleč da ste prišli? Še na začetku niste!!! Počakaj, da vidiš, kaj je pred vami...!
Čarovnica z ognjem napade slamnato Strašilo in Pločevinko ga reši, tako da se vrže nanj.
Moja najboljša prijatelja sta, ju objame Dora. Čutim kot da se že dolgo poznamo. Ampak verjetno to ni možno, a ne?
(Presenečenja so sestavni del naše duhovne poti. Včasih pokažejo, da smo bližje kot mislimo, da smo in drugič, da nismo tam, kjer bi želeli biti. In - je res možno, da sta človekova najboljša dolgoletna prijatelja - dela brez srca in modrosti?)

Rumena opečnata cesta družbico ponoči pripelje v temen gozd. Seveda jaz ne vem, reče Strašilo, ampak verjetno bo še temneje, preden bo svetleje.
Pogovor o strahovih prijatelje pripelje do skupnega imenovalca: levi in tigri in medvedi.
Levi in tigri, medvedi, prestrašeni skupaj ponavljajo pri vsakem koraku. Levi in tigri, medvedi... In seveda se pred njimi pojavi Lev.
Na eni nogi te lahko premagam, je ta boksarsko razpoložen do Pločevinka, miže te lahko, tebe, slamnata vreča... Dora vse to opazuje, dokler ni ogrožen njen pes.
Reva si, jezna zamahne proti Levu, samo na šibkejše se spravljaš!
Res je, zajoka Lev, tako me je strah. Sam sebe še najbolj strašim, še ponoči ne spim.
Pa ovce štej, (že sočutno) reče Pločevinko.
Uuuu, bi jih, pa se še ovc bojim, joka lev. Aaaa, neznosno življenje imam...!
Lev se strinja, da nima kaj izgubiti, če gre z njimi k Čarovniku iz Oza po pogum.

Kmalu je pred družbico veliko makovo polje in na njegovi drugi strani vrhovi sijočega Smaragdnega mesta.
Aaah! zasije Dora. Tale Čarovnik mora biti pa res čudovit, da živi v tako lepem mestu... In v teku se poženejo čez polje. (Vendar še vedno velja, da ni vse to, kar je videti)

Zdaj pa strup, zdaj pa nekaj, kar jih bo uspavalo, nad veliko kristalno kroglo čara grda Čarovnica.
Med opojnimi maki najprej zaspi Toto in Dora postane utrujena.
Tukaj ne moreš počivati, reče Strašilo, skoraj smo že tam. Na hrbet med make se obrne še Lev in Pločevinko zajoka.
(Vsi bi tik pred ciljem stekli, pa včasih kljub pridobljeni modrosti odpovejo instinkti in poguma nam zmanjka. Enostavno je lažje za krajši ali daljši čas zaspati; a tudi takrat se lahko odpira srce)

Na pomoč, zajoka Pločevinko, na pomoč.
V takem stanju ni primerno klicat na pomoč, reče Strašilo, in v naslednjem trenutku sam še glasneje zavpije: Na pomoooč!
(Ne glede na to, kaj pravi glava, nas je na poti na drugo stran Mavrice dosti zato, da pomagamo drug drugemu. In ko kdaj tega ne znamo, takrat nam pomaga Svetloba)
Glinda jim pošlje sneg, da se speči zbudijo - Pločevinko pa v vlagi in mrazu spet zarjavi in otrdi. Vendar ga prijatelji zdaj že znajo hitro naoljiti in zmehčati in pojoč se znajdejo pred vrati Smaragdnega mesta.

Nekdo temu dekletu vedno pomaga, jezna ugotavlja Zlobača.
(Ne glede na to, kako slabo se na duhovni poti občasno počutimo - resnica je, da nikoli nismo sami.)

Vsi štirje bi radi k Čarovniku iz Oza, reče Dora nekam nestrpnemu Vratarju.
K Čarovniku? Osebno k Čarovniku bi radi? Nihče ga ni videl, še jaz ne!
Kako potem veste, da je tu?
Khm, hkh...?
Dobra Čarovnica me je poslala in rdeči čevlji so bili dokaz, ki jim je odprl vrata v Smaragdno mesto.
Ooo! Rdeči čeveljci, pa res. To pa je konj drugačne barve!, reče Vratar. Ampak najprej vas čakajo v Umij-Skrtači doo.
Do lepotilnih in masažnih miz so jih odpeljali vozovi z vijoličnim, rdečim in rumenim konjem. Vse oprane in polepšane je v idili sanjskega mesta spet zmotila Čarovnica, ki je na jasno nebo s črnimi črkami napisala: Predaj se, Dora! In vse mesto je prestrašeno po pomoč steklo k Čarovniku.
Domov greste lahko in ne skrbite, jim je zagotavljal čudni Vratar! In vsi razen Dore s prijatelji, so odšli.

K Čarovniku smo prišli, je vztrajala Dora. Po srce, po razum in pogum, pa domov bi se rada vrnila, je rekla.
Nihče ne pozna Čarovnika niti se ne ve, kako priti k njemu. Nihče ne znanje še niso bili pri njem, je ponavljal Vratar.
Ampak to je Čarovničina Dora, je bil argument, ki je odprl tudi ta vrata.
Do večera bom doma, je zasijalo dekle.
Kralj gozda bom, se je napihnil Lev in odpel svoj credo o pogumu.
Ko jih je Vratar še vedno skušal odgnati, je Dora prvikrat na dolgi poti zajokala. Ni jokala zase, krivdo je jokala v spominih na domače, ki skrbijo zanjo. In to jim je odprlo vrata v Čarovnikove prostore.
(Shojeni koraki preobraženih strahov, modrosti in poguma, vztrajanje in počasno odpiranje srca spremenijo našo energijo. Tudi takrat, ko najmanj pričakujemo, ko najbolj praznujemo, ko smo (skoraj) že tu. Nekateri našo spremembo lahko vejo, vidijo ali drugače dojamejo, v nebo pa jo vpijejo rdeči čeveljci. Če v obuvalu nekdanje "čarovnice" prideš tako daleč..., potem si res drugačen. Razblinjanje iluzij kljub temu boli. Vendar - v večji resnici kot si, lažje lahko vlečeš voz vseh, ki želijo po Mavrici (kot konj drugačne barve v Smaragdnem mestu))

Aaaaaa, se zadere spet prestrašeni Lev v dolgem hodniku, ki vodi v neposredno soočenje s Čarovnikom. To poglejte! A vidite tisto?, ga straši vse pred njim. Joj, joj, joj! Povejte, ko bo mimo. Domov hočem, se trese!
V skrivnostni temni sceni se sliši grozeči in glasen le-po-kaj-ste-pa-vi-prišli-Čarovnikov glas.
Majhna in ponižna Dora sem, se prvo predstavi dekle, medtem ko Lev pade v nezavest.
Kot dokaz, da ste vredni, je pred vami majhna naloga, slišijo na koncu. Samo še Čarovničino metlo mi prinesite, odloči Čarovnik iz Oza!
In ko zapuščajo njegove prostore, prestrašeni Lev kar skozi okno skoči ven v noč.
(Kot Dora sama pove, je majhna in ponižna, kljub prehojeni poti se ne zaveda v celoti svoje moči; ne ve še, kdo je. Lastna vrednost je nekaj, česar ta družbica še ne pozna.)

Gozd tesnobe in preganjanja, piše na velikem smerokazu, pred katerim se v temi znajde Dora s prijatelji. Zraven je označena razdalja do čarovničinega gradu in posebno opozorilo: Obrnila bi se - če bi bila ti! Lev se je seveda takoj pripravljen vrniti, posebej ko nevidni duhovi nejevernega Pločevinka dvignejo v zrak in treščijo ob tla.
Verjamem v duhove, verjemam v duhove, zdaj mantra Lev, in videti je, da mu to pomaga.

Dekle mi prinesite, medtem kriči jezna Zlobača. In psa! Najbolj pa hočem rdeče čeveljce!
Nočno nebo zatemnijo strašljive pojave čarovničinih Letečih opic - ujem Dore in Tota je zanje mala malica. Slama Strašila leži povsod okrog njega, pa kljub temu prazen na tleh daje navodila Levu in Pločevinku, kam v srajco naj mu zabašeta slamo.
(Še sami ne vemo, kdaj se znajdemo v temi vseh tem. Pripravljenost na morebitne kompromise ali prostitucijo ne deluje - enostavno je za narest, kar je za narest. Spravita me skupaj, srce in pogum, govori sesuti um, ki v tej fazi potovanja že precej ve, zakaj gre.)

V grajskih prostorih Zlobače poteka pomembno soočenje, v katerem Dora terja nazaj Tota - svoje instinkte in zvestobo (sebi).
Seveda, seveda... Če mi daš rdeče čeveljce, si mane roke Čarovnica.
Čeprav se Dora spomni Glindinega nasveta, naj rdečih čevljcev ne sezuje, dekle v tem končnem izzivu izbere Tota, a čevlji sami opečejo čarovnico, ko seže po njih.
(Ko enkrat shodiš svojo Svetlobo (ne glede na to, kako) ki je edina prava Moč, tudi največja tema ne more do tvojih obuval, kaj šele, da bi hodila v njih!)

Napetost se stopnjuje, ko ujeti Toto uide letečim opicam, jezna Čarovnica pa s peščeno uro določi preostali čas Dorinega življenja. Dora prestrašena joka sama, zaprta v gradu.
Samo domov se trudim priti, kliče na pomoč teto Emo, pa me je tako strah.
Zunaj gradu pa Pločevinko joka, Strašilo ima načrt reševanja in Lev naj bi vodil akcijo. Lev se zdaj drugače obnaša, bolj dejaven je, celo pripravljen umreti za Doro.
Samo eno vaju prosim, se obrne na prijatelja.
Seveda...
Odvrnita me od tega norega načrta, reče in se hoče obrniti.
(V tej fazi se aktivnost vseh naših nezavednih delov znatno intenzivira, akterjev in statistov na sceni je vsak trenutek več. Več je modrosti in spoznanj, srce se odpira in solze se zlivajo. Če ne že prej, se zdaj polno zavemo strahu in smo pripravljeni zavestno iti vanj in skozi. Razen takrat, ko to nismo. Vendar so ti upori bolj subtilni in srce in modrost jih končno izničijo).

Doro prijatelji rešijo tik preden se peščena ura izprazni, vendar jih čarovnica s svojo opičjo vojsko stisne v ozke predele grajskih zidov. Strašilo je naenkrat suvereno v svojih trenutnih odločitvah in čarovnica se spet z ognjem najprej loti njega. Ker gori, Dora njega in Čarovnico polije z vodo in ta izgine. Zlobača v trenutku izpari, se izdimi, ni jo več.
Nisem jo mislila ubiti, se opravičuje Dora, ampak Strašilo je gorelo... Tako so prišli do čarovničine metle.
((Od)rešitev kot vedno pride tik pred zdajci in svoje sence preobrazimo skoraj slučajno, ko že strast zakuri vse stare mentalne vzorce o prav in narobe. Voda kot naše nezavedno, kot v občutkih izražena duša, premaga vse sence. Čarovničina smrt ni krvava, še groba ne - je skoraj elegantna)

Zakaj ste se vrnili? po tem družbico vpraša grmeči Čarovnikov glas. Kar "izginili" ste Zlobačo? O, zelo domiselno, jim nehote izreče priznanje. No, vrnite se jutri!
Jutri?!, je Dora naenkrat samozavestna in glasna. Domov hočem zdaj!
Toto steče k zavesi v kotu in jo odgrne - za njo je profesor Marvel z zvočnikom v roki. Nobenega Čarovnika iz Oza ni.
Slab človek ste, mu zabrusi (nič več ponižna) Dora.
Nisem slab človek, mirno, skoraj žalostno reče ta. Človek sem dober, samo slab čarovnik sem!
Pove jim, da ga je v Oz prinesel balon, s katerim se je na vaškem sejmu v Kanzasu dvigal in spuščal in, no, enkrat, ga je balon sam od sebe prinesel v Oz.
(So posamezniki, ki jih slučajno prinese na drugo stran Mavrice slabi, če ne vedo za kaj gre? So krivi, če jih okolica razglasi za nekaj, kar niso? Če vanje projicira vse, kar si sama želi, pa do tega ne zna priti? Ali nima za to potrebnega poguma? In kakšna je razlika med takimi "Čarovniki" in Doro, ki je v družbi strahu in pomanjkanja modrosti in srca shodila vsak korak?)

To pa, kar verjamete, da vam manjka, zdaj skupinici reče profesor Marvel, alias Čarovnik iz Oza...
Strašilo... Vsak ima (lahko) možgane! Vse, kar leze in gre, ima možgane. V Kanzasu, od koder sem, imamo univerze, kjer ljudje dobijo diplome. Samo to te loči od njih. Strašilo takoj ko dobi diplomo, začne citirati zamotane enačbe.
Kako naj se zahvalim? vpraša.
Ne moreš, odgovori profesor Marvel in se obrne k Levu.
Pogum zamenjuješ z modrostjo. Heroji nimajo več poguma od tebe, dragi Lev; za razliko od tebe pa imajo - medaljo. In na prsi mu jo pripne in sijoči Lev je brez besed.
Ne veš, kako si srečen, da nimaš srca, reče Pločevinku. Srca so nepraktična, dokler so lomljiva. Tisti, ki delajo dobra dela, nimajo večjega srca od tebe, le določene potrditve dobivajo. Kljub temu bi rad eno srce, reče Pločevinko. In na prsi dobi rdeče srce na verižici.
(Hvaležnost in daj-dam (včasih) nimata nič skupnega s tem, kar nam pripada. Dobimo lahko res samo to, kar nam pripada. Tudi to, čemur rečemo milost ali sreča, je enostaven Amen! življenja na našo energijo)

In ti, Dora, reče profesor Marvel, ti me siliš v kataklizmično odločitev. Domov se bova skupaj vrnila v balonu!
Vem, da imam srce, joka Pločevinko, ko se poslavlja od Dore. Prav zdaj se mi lomi...
In tebe imam najraje, dekle reče Strašilu.
Profesor Marvel prebivalcem Smaragdnega mesta pove, da odhaja na tehnično nerazložljivo potovanje. Vse svoje pristojnosti predaja pogumu, modrosti in srcu prijateljev, ki bodo v mestu ostali. Ko se balon že dviguje, Toto skoči iz košare za muco in Dora za njim.
Vrnite se pome, kliče Marvelu v zraku, potem ko ujame psička.
Ne morem nazaj! ji ta odgovarja. Ne vem, kako deluje!
(Zakaj je odločitev vrnitve domov z druge strani Mavrice kataklizmična? Zaradi spremljajočega tveganja, če ne vemo za kaj gre? Ali zaradi posledic, ki bi jih ta ali drug način vrnitve lahko imel, če bi se zavedali, za kaj gre: Da nebesa na zemlji so prinašanje energije z druge strani Mavrice v Kanzas vsakega od nas)

Nikoli se ne bom vrnila domov, joka Dora s psičkom v naročju. Tukaj ne bo tako kot v Kanzasu...!
Seveda se lahko vrneš domov, ji reče Glinda, ki naenkrat stoji pred njo. Vedno si imela to sposobnost, samo sama si morala priti do tega spoznanja. Kamorkoli greš lahko...
?!
Ja, in marsikaj si se naučila...
Res je, se zave Dora. Zdaj vem, da če bom še kdaj iskala srce, ga ne bom iskala zunaj domačega dvorišča. Če ga ne najdem doma, ga tudi drugje ne bom.
Če res želiš domov, pove Glinda, samo trikrat potrkaj s petkami čevljev in pomisli: Ni lepšega prostora kot je dom!
Tako se je Dora skupaj s psičkom znašla v domači postelji.

Mora te je tlačila, sanjala si, je bila teta Ema stroga kot vedno in ostali so se do nje obnašali kot da je bolna.
Ne, resničen prostor je to in tam ste bili z mano!
Ko so ji še naprej samo prizanesljivo kimali, se je spomnila izbire, ki je bila obenem povzetek njene poti: Ni lepšega prostora kot je dom.
(Kaj ima potem druga stran mavrice z uresničenimi sanjami, z veselimi pticami in našo sposobnostjo letenja? Gre za fantazijo ali domišljijo, je med njima kakšna razlika in ali tebe to sploh zanima?)

mn