Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040522144211224

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (8. del) četrtek, 27. maj 2004 @ 06:42 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava: Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem III./IV. (1. del) Stanujem v hiši štiričlanske družine s psom. Moji sostanovalci živijo arhetip urejene družine, ki ga jaz za to življenje nisem izbrala, se pa ob njih zelo dobro počutim. Pes je hud čuvaj, otroka sta zelo pametna in pridna, starša vesela, še kako delovna in pripravljena pomagat. Družina je tako samozadostna kot jaz, zato se krasno razumemo.Ta večer so poleg okna sobe, v kateri je moje svetišče, začeli igrati ping-pong. Zadnje tedne v molitvah in meditacijah prosim, da bi se spomnila ljubezni in veselja, ki sem ju že poznala v tem in prejšnjih življenjih. Potem vsaj pol ure diham ljubezen in veselje Boga. Takoj po začetku mojega glasnega pogovarjanja s svetlobo se je danes začel glasen in vesel ping-pong. Prošnja se mi je takoj uresničila - zraven mene sta ljubezen in veselje. Samo, da se jima jaz težko odpiram. Zdaj iz izkušnje vem, zakaj se ta igra z žogico imenuje ping-pong. Vsaka moja iz ravnotežja vržena celica, ki sem jo želela umiriti in okrepiti v dihanju, je doživljala ping-pong, pong-ping. Kaj bi rada, Mama, Baba? Kaj se učim? Na jok mi je šlo, tako sem bila utrujena. Nisem se mogla veseliti z njimi. Na srečo se je kmalu spustil mrak. V začetku maja sem prejela 4,7 kg naročenih preparatov za (o)čiščenje telesa ameriškega proizvajalca Arise&Shine, pettedenski Clean-me-out-program. Doživela sem ga kot pomembno mejo, kot prehod v mojem življenju. Pri njegovi uporabi se iz vseh tkiv in organov izločajo najstarejše naslage in strupi, posebej iz črevesja, v katerem so naša čustva, tudi tista iz prejšnjih življenj. Prehod, ki naj bi mi ga to čiščenje omogočilo, je ob moji diagnozi dobil še drugačen pomen - zdaj gre zares! Tako kot Nuši, ki je klicala iz Rima, potrditev bolezni predstavljajo zdravniški izvidi, meni resnost mojega stanja (ne)povezanosti duha, uma in telesa simbolizira to čiščenje. Prav čustva so navrela, ko sem se peljala na carinsko pošto. Tokrat bi se prvikrat lahko res zjokala nad stanjem, v katerem sem. Žalost sem potlačila, saj sem vendar morala dvigniti paket. Prvikrat sem zavestno prepoznala energijo potisnjenih čustev in bolečine, ki sem jo za silo umirila z vozakanjem gor in dol po Tržaški. Skorajda nisem vedela, kje sem, nisem in nisem našla pravega križišča. V zajetni embalaži so skupaj s steklenicami praškov, gline in tablet še 4 priročniki, brošure, knjigice. Tablete in praške sem nameravala začeti jemati takoj. Ko sem ugotovila, da sta dve knjigici v nemščini, mi je dobesedno padla megla na oči. Dr. Michaelu sem želela poslati elektronsko pošto, ko sem se spomnila, da mi internet že tretji dan odklanja zvezo s: Preverite geslo. Poklicala sem tehnično službo Siola. Ni mi jasno, kako sem se v treh (!) urah lahko samo enkrat sprla z enim od fantov Siola, saj sem imela opraviti s tremi. Ko smo iskali napako, sem jih poklicala vsaj 20x in dvakrat se je zveza prekinila. Moja pritajena agresija je začela kazati zobe. Geslo sem končno uredila z Davidom (kako pa naj mu bo drugače ime), in po petih dneh ugotovila, da ne sprejemam pošte… Življenje mi torej ničesar ne prihrani. Današnji dan je res bil nekaj posebnega. Posebej, ker je sledil včerajšnjemu, ko sem že čutila utrujenost, a si nisem si vzela časa za daljše dihanje. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako zelo utrujena. In evo, spet ping-pong, ping-pong pod mojim oknom. Ljubi Bogovi, za milost se dnevno zahvaljujem. Prosim, ne… Jasno mi je, da je pod oknom ravno to, za kar prosim - ljubezen in veselje. Pridružit se jim bom morala in meni je to tako težko… Pred spanjem sem prosila za nočno zdravljenje in novo moč. Zbudila sem se prerojena. Odpravljala sem se k Thomasu v Velenje, saj me zanimajo njegove izkušnje s čiščenjem telesa po tem istem programu. Poklicala je Oriana iz Poreča, da se je za Thomasove ridinge konec istega meseca prijavilo 23 ljudi. Izrazito sem začutila, da bi rada šla s Tomasom v Poreč - če začnem s čiščenjem telesa, pa to ne bo mogoče. Tik pred odhodom v Velenje sem zavrtela telefon klinike v Essexu, kjer z rokami operira Steven Turoff, sicer predan Sai Babi. Kot piše v knjigi o njem, skozenj operira ekipa umrlih zdravnikov, od katerih je najbolj znan Nemec, dr. Khan. Zvezo sem dobila takoj. Zelo ljubezniva gospa naju je z Nušo naročila za tri dni sredi junija. Takojšnja zveza me je zelo presenetila in v ozadju sem slišala Babine svete pesmi. Da bi šla k Turoffu, me je prešinilo včeraj, ko sem Nušo pospremila v turistično agencijo, kjer se je zanimala za svoje jesensko potovanje v Indijo. Ona je opazila obvestilo o izjemni ponudbi: Potovanju v London za 200 DEM, samo junija. V začetku junija imava z Nušo 46 oz. 21 let in ravno pred dnevi sem na na sprehodu po bližnjih poljih spraševala Mati Zemljo, kaj naj kupim Nuši za rojstni dan. Zdaj vem, da jo bom peljala v Anglijo. Jaz bom legla na mizo, Nuša pa kakor želi. Baba hvala, Mama hvala! Tako deluje (moj) Bog! V avto sem sedla malce mesečna. Tole je pa precej intenzivno, sem ugotovila. Celo zame in za moje doživljanje Boga. Na poti v Velenje sem se v skladu z mojimi občutki odločila, da (o)čiščenje telesa odložim do vrnitve iz Anglije. Tako lahko ves maj kar največ delam in, daj Bog, dobro zaslužim, konec maja grem s Thomasom v Poreč, v začetku junija poskusim nekaj dni tega čiščenja, da bom videla kako zgleda, in po vrnitvi iz Londona opravim ta pettedenski postopek, ki se bo, da pridem k sebi, zavlekel v avgust. Vse se je zložilo. Vožnja avtomobila je zame od nekdaj meditacija. Na tej poti v Velenje sem prišla do tistega svojega miru, ko vem. Tokrat sem se zavedla, da jaz vem, kaj je (moj) čas. Zdravnici s svojima - Mudi se! in Nimate časa! - nimata pojma. Zdravnici enostavno ne vesta, kaj čas je. Ne vesta, da Bog vedno da potreben čas. Ljudje vedno imamo čas za zaključevanje svojih stvari, majhnih in še posebej velikih. Jaz sem pa komaj začela. Ves ljubi čas, ki ga potrebujem, imam. Thomasa oz. angele sem prosila za prizemljitev dojemanja svoje situacije. Zadnje leto se nisem toliko smejala, kot zadnje tri tedne, sem rekla. Zjokala se praktično nisem. Sem nenormalna? V tem našem smislu moraš biti, če želiš ozdraveti na ta način, se je nasmehnil Thomas in ta odgovor je bil zame (edini) pravi. Poravnal je razgibano, napolnil prazno, mi prinesel svetel mir. Kaj se dogaja okrog moje glave? Jasno čutim in vem, da je bistvo dogajanja tam, ne v spodnjih čakrah. Energije se pripravljajo na spremembo, na ozdravljenje - ko se boš za to odločila. Zaenkrat še nekako opazuješ, nisi se še odločila, če želiš ozdraveti. Kako zelo res... Kako zelo res! Utrujena sem. Naveličana sem. Dovolj imam vsega. V resnici se še nisem odločila. Že pred leti sem se nekajkrat slišala reči, da sem v svojem življenju doživela stvari za nekaj življenj drugih ljudi. Življenje po magisteriju, ko sem z astrologijo vstopila v duhovnost, pa je povsem drugo življenje. Kot druga inkarnacija je. Všeč mi je, tu želim ostati in raziskovati naprej. Saj sem šele začela približno dojemati, za kaj gre. In zdaj naj bi se vračala nazaj? Nič mi ni do tega. Dovolj imam "zemeljskega" delovanja, stalnega prebijanja naprej, ko se očitno ne znam ustaviti in veseliti trenutka. Kaj in zakaj me ta kaj stalno žene naprej? Koliko ljudi gleda televizijo, praznuje Martinovo, hodi v kino in v službo, se zbira na piknikih in praznovanjih, se prepira, vara in žalosti ter ta stanja še drugače kompenzira. Mene pa je potegnilo v čisto novo smer… In ko začnem verjeti, da sem trdno na poti, za katero vem, da me pelje, kamor želiva duša in jaz, se (iz)kaže, da smer ni prava? Kje sem se zgubila? Kdaj sem zašla? In, da naj bi zdaj šla nekam nazaj…? Celo v nov, drugačen nazaj? Najbolj enostavno in odkrito povedano: Ni mi do tega! Potem ko brezroko dekle zapusti starše v bogatem domu in se odpravi v svoje iskanje, lačno in umazano pride v kraljev sadovnjak. Kralj jo kot svojo bodočo kraljico prepozna po odgovoru na vprašanje: Si od tega ali od onega sveta? Bila sem od onega in nisem od tega sveta, odgovori izmučeno dekle. Dekle je junakinja pod mehko zunanjostjo. Sposobna je biti umazana, prenesti izdajstvo, bolečino, osamljenost in izgon iniciranke. Sposobna je iskati po podzemlju. Vendar v življenju ljudi oba svetova igrata pomembno vlogo, oba sta potrebna za napetost in ravnotežje, ki nam pomagata v dober konec. Koristi nam, če smo od obeh svetov. * * * * * G. Štefan Šepat je še en živ angel, ki je v času postavljanja temeljev mojega "načrta ozdravljenja" prišel v moje življenje. Preprost ljubezniv nasmejan in uspešen zdravitelj je, ki dela po vsej Sloveniji. Energije, s katero dela, ne (pre)poznam, vem samo, da tako močne še nisem doživela. Bom torej pač ob torkih čakala uro do uro in pol na pet do desetminutni tretma. Pred njegovimi vrati je gruča precej bolnih ljudi, ki med seboj radi izmenjujejo izkušnje. Če čakaš nanj s steklenicami vode, se ve, da si hudo bolan. Štefan je zame energijsko obdelal 3 velike zale - z eno steklenico spim in drugi dve popijem. Ja, ker v centru mesta nisem našla termoforja za dojenčke, spim z veliko zalo v postelji. Seveda me je univerzum prej moral prepričati v umestnost tega početja in me je. Prvo noč, ko sem spala z zalo, sem se ponoči zbudila zaradi bolečin v dojki. Tako zdaj spim obložena z ricinusovimi obkladki in z veliko plastenko energizirane vode. ?! Na ultrazvoku sem izvedela, da so moji trebušni organi zdravi in jetra kot nova, na onkologiji pa, da imam zdravo kri, nizke proteine in da so markerji v mejah normale. Ves teden sem premišljevala, kako naj vas stisnem, je rekla onkologinja. Saj vam je jasno, da boste metastazirala…? Je že ena druga zdravnica to naredila, sem se zasmejala. Obljubim, da bom naslednjič, ko se srečava, dobro zgledala. Kontrola novembra…, me je žalostno pogledala. In odneslo me je iz onkologije. Uuuuh! * * * * * Pred menoj je nov začetek. Nevajena zgodnjega vstajanja sem se doma utrujena zjokala. Halo?! Utrujena, ker sem zgodaj vstala…!? Takole zanikanje pa nisem jaz. Utrujena sem od napetosti, intenzivnosti dogajanja, (ne)pozornosti, ki sem jo pričakovala. Na dan, ko sem dobila željeno jasnost na onkologiji, me ni nihče poklical. Res, da je za moje stanje vedelo pet prijateljev, vključno z Nušo. Nobeden od njih me ni poklical. Zgrozila sem se in se zamislila. Ljubi Bog, kam sem se spravila? Odgovornost za to izolacijo je vsa in izključno moja. Potem sem sedla in dve uri dihala odpuščanje in ljubezen. Najprej nase in skozi sebe, potem skozi Nušo in skozi ostale. Odpuščam si, odpuščam drugim. Svobodna sem v odpuščanju Boga. Poklepetala pa sem z lastnico hiše, v kateri sem najemnica. Ne skrbi, sem rekla. Če bi se stvari odvile tako, kot si ne želim, se bom že spravila iz hiše… Bog, kakšna situacija. Kakšna patetika… Mama, Baba, prinesla sta me okrog! je kričalo v meni. Prisluhnila sem gluhi praznini. Razočarana sem in utrujena, naveličana in žalostna. Zdaj, ko si to priznam, ko v vsaki celici čutim, kako to boli, mi pomagajta preobraziti to grdo energijo, ker jo ne želim več. To ni moja izbira. Hvala, ker odhaja v Svetlobo - zdaj. Mihael, hvala za čiščenje, Rafael, hvala za zdravljenje. Objel me je mir. Utrujen je bil, ampak bil je mir Boga. Menjala sem devize in plačala letalski karti za London ter premišljevala, kako bom vse skupaj finančno speljala. Program čiščenja telesa je zelo drag, plus mesečna najemnina in prispevki… Jasno mi je, da si bom morala sposodit denar. Jaz, ki si v življenju še nisem sposodila denarja. (Ugodne) rešitve vedno so. Vedno. Ampak zakaj zadnji trenutek? Vera, ljubica, zaupanje… Čez par minut je neznanka po telefonu rekla, da bi rada kupila 8 knjig Osvobajanje od sebe, in prišla je ponje. V četrtek naj bi imela v Esperanzi predavanje z naslovom: Stik z dušo kot iniciacija. Naslov predavanja so mi angeli prišepnili, preden sem izvedela za diagnozo. Naneslo je, da obiskovalci knjigarne o tem niso bili obveščeni in sem tja prišla zaman. No, očitno je, da nimam pravega stika z dušo. Brezno se je šele odprlo, vrsta iniciacije komaj razkrila. Če želim skozi ali ne, še ne vem, kako naj potem o tem predavam. Pod takim naslovom lahko predavajo inicirani. Jaz to danes (še) nisem. Zvečer sem utrujena. Vse to dogajanje, številni opravki, drugačna energija. Še vedno mi je težko delati jutranjo jogo, tako da jo "pozabljam". Diham angele, stimuliram spolno energijo, drugače jem, več se smejim, jemljem vitamine, letam okrog in sem utrujena. Včeraj sem imela popoldan delavnico in danes sem nameravala v Ankaran. Pokanje tistih nakej potrebnih stvari je sedaj zame cel podvig in prav potruditi se moram, da ne razmišljam o utrujenih očeh. Morda je nizek pritisk. Zbudila sem se s sanjami: Pripovedovala naj bi mite, kar tako rada delam, a me mlajši poslušalci ne poslušajo. Čečkajo v zvezke, smeje klepetajo, mečejo papirčke, tako da ljubeznivo pritegnem njihovo pozornost. Uvod v zgodbo mi še nekako gre, vendar ne z energijo, ki je za to običajna. Potem se zgubim in tudi vidim naenkrat nič. V mraku mi je jasno, da ne morem odpreti vek, pa se kljub temu trudim začeti eno od zgodb. Nobena mi ne pride na misel. Kako je to mogoče?, se sprašujem in ni mi prijetno. Občinstvo se mirno zabava naprej. Včeraj sem v kamniški knjižnici govorila mojo najljubšo večurno Kryonovo zgodbo, Potovanje domov. Pripoveduje o potovanju zemeljsko izmučenega človeka skozi sedem obarvanih hiš Duha, v katerih ga učijo angeli. To je pripoved o potovanju Domov, o tem, da nič ni to, kar je videti. Potovanje domov je zgodba o vstajenju. Oblekla sem se utrujena in brez entuzijazma in na predavanju pod hlačnicama zagledala nogavički različnih barv. Rada imam barve in vedno sem zelo pozorna nanje - da bi oblekla nogavički različnih barv, to se mi še ni zgodilo. Potem sem se zlila z angelsko prisotnostjo in padla v zgodbo. Jutri predavam o mitih na Krasu in po dolgem dolgem času želim iti v Ankaran za nekaj dni. Nobene energije nimam. Ko sem segla proti kuhinjski omarici, sem celo dvojno videla. Je to rak? Ker nič ni močnejše od mene, sem se v šusu oblekla in šla umit avto. Na vrtu sem poklepetala z Jelko in Francijem, si spokala, kar se mi je zdel težek projekt, in se na poti v Ankaran prav trudila peti. Da razvijem energijo, ki jo ni, sem šla zvečer dvakrat teči po 105 stopnicah v bližini bloka. Sploh ni bilo težko! Tako! Nič ni močnejše od mene. Ankaran je že 24 let azil naše družine, Nuša pa sploh pravi, da je v našo družino prišla zaradi Ankarana. Stanovanje z balkonom in prastarim hrastom, s pogledom na koprski zaliv in ostalo obalo do Pirana, je naš center za zdravljenje ran in zadnje obdobje velike vedrine in miru. To me je objelo, ko sem stopila v stanovanje. Znašla sem se v prijetnem miru, ki ne ve za moje zadnje štiri tedne. Že to je bilo darilo zame in odločila sem se, da bom to energijo obdržala. Po vrnitvi v Ljubljano pa bom očistila stanovanje energij zadnjega meseca. Enostavno bom živela naprej in to drugače, bolj načrtno in intenzivno, s poudarkom na sebi in delu. Zbudila sem se v dežju, popolnoma brez energije. Lahko bi samo ležala ali se plazila okrog in nisem si mogla, da se ne bi spomnila besed zdravnice Hane: Nobene energije nimate. Ženska je očitno imela prav. Tako brez energije še nisem bila v življenju. Kako pa to potem zgleda naprej? Kaj kar obležiš in zaspiš? Beda. Nikoli se nisem zanimala za bolezni, nobeden v moji bližini ni bil nikoli bolan (!!!), nič ne vem ne o lažjih ne o težjih boleznih. Tole počutje je naravnost grozno. Ampak: Nič ni močnejše od mene! Oblekla sem se in z dežnikom trikrat pretekla po 105 stopnic gor in dol. Pri teku sem presenečena občutila občutljive bradavice. No, pa se le nekaj premika. Potem sem se potrudila hitro hoditi čez hrib na Hrvatine, ob misli na delavnico pa bi lahko enostavno zaspala. Poklicala sem Nado v Divačo in delavnico sva preložili za dva tedna. No, dobila sem čas, da se odločim: Bi rada živela naprej ali ne? Bom začela drugače živeti ali bom šla v…. Kako pa sploh umiranje za rakom lahko poteka? Zaključek je večini poznan, kakšen je pa proces? Kako dolg bi bil moj? Angel ljubezni, hvala, ker si z menoj, angel jasnosti, hvala. Baba, Mama, pogovorimo se. Pripravljena sem na jasnost Boga... Ko sem v vsej tisti megli mirno dihala s pisalom v roki, sem začutila višji namen zame. Jasen mi je postal smisel mojega ozdravljenja. Ne poznam ga bolj podrobno, ampak noter v sebi sem vedela, da je velik. Začutila sem velik mir, skupaj s sliko otroka, ki se kuja in upira. Očitno računam, da me bo iz mojega izziva potegnil en čudež, ne da bi se bilo meni treba posebej truditi. Še besede mi ni bilo treba napisat. Moja izbira, da začutim višji namen, je bila dovolj za jasnost in vedenje, ki sem ju potrebovala. Smisel se bo razkril, ko bo čas. Takoj sem se bolje počutila. Uživala sem v nekaj humorističnih nadaljevankah in z velikim tekom jedla. Po dolgem času sem spala 11 ur in se v soncu zbudila prerojena, polna energije. * * * * * V zadnjem mesecu se mi je pet ljudi zahvalilo za moje delo in za to, da sem. Ljudje, s katerimi delam, so mi rekli, da me imajo radi in, da so moje delavnice dobre. Vem, da so moje delavnice dobre in želim, da bi se razvile v Najvišje in Najboljše delavnice. To je moja izbira, to je namen mojega dela. Moje delavnice bodo ljudem pomagale do Svetlobe v njih na najbolj milosten in blagoslovljen način. V letih, ko sem mislila, da potrebujem spodbudo, jo ni in ni bilo in potem enkrat sem se zavedla, da bodo pohvale in priznanja prišli takrat, ko mi ne bodo pomembna, bolje, ko se ne bom zataknila ob njih. Življenje me uči naprej. Poklicala me je ženska, v daljšem uvodu hvalila Osvobajanje od sebe, potem pa rekla, da bi za mojo knjigo rada zamenjala svojo knjigo pravljic o dobrih čarovnicah. Ravno sem pisala pismo v Anglijo, da potrdim rezervacijo sobe za junij, in želela nisem nobene knjige, še manj pravljice o dobrih čarovnicah. Po mojem so čarovnice čarovnice, vile pa vile in magija je magija, kakršnekoli barve že. Potem ko sem poslušala vse tisto zavito leporečje, sem rekla, da njene knjige ne potrebujem, da pa ji Osvobajanje od sebe rada podarim. Ženska je odgovorila, da jo je to zmedlo in še naprej utemeljevala, zakaj bi rada zamenjavo. Pa če vam mojo knjigo pošljem, jo boste sprejela? je bila vztrajna in očitno zmedena. Medtem se je njena energija iz začetne ljubeznivosti začela leviti v…?! Ko sem premišljevala, kaj bi na mojem mestu naredila ljubezen, je ženska nadaljevala, da bi se rada srečala z menoj. Ljubi angel Mihael! Kako naj rečem nekomu, da mi ni do srečanja z njim, če mi ni do srečanja z njim? Ženski sem mirno rekla, da mi ni do srečanja z njo. Govorila je naprej, me ocenjevala in etiketirala. Ko je bilo v njenem monologu tu in tam nekaj prostora, sem vsakič mirno ponovila, da je ona poklicala mene, ne jaz nje in, da mi daje neljubeznive etikete. Počasi je končala z ugotovitvijo, da sem jo razočarala in, da ima moj glas negativne vibracije. Eto! Ko sem si ravno začela domišljati, da je moj glas zdravilen! Stresla sem z glavo in nadaljevala s pisanjem. Čez kake pol ure je ženska ponovno poklicala. Res nisem prav dojela smisla njenih besed, vendar je bila njena energija tokrat spravljiva in ko je končala, sem se zavedla, da sem izkusila novo svobodo. Prav lahko sem bila zvesta sebi - enostavno sem povedala, kaj čutim. KORENINE PRIHODNOSTI Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IV. Pet tednov po diagnozi se počutim zelo dobro. Zelo. Čudno dobro, ko se glava vendar oglaša: Ne pozabi raka! Sicer pa ne morem pozabit, ker sem spet pikasta. Tokrat sem pikasta skoraj po vsem telesu. Želela sem slediti tej alergiji po meridianih, pa sem se zmedla. Recimo, da je to alergija. Precej velike pike vinske barve, močne in jasne kot bi nekdo narisal vsako posebej. Po nogah so na zunanji strani in potem razširjene povsod, posebej po mečih, po rokah pa samo po notranji strani in precej po vratu. Pojma nimam, zakaj in motijo me. Stalno me spominjajo. Celice pač razpadajo, je rekla zdravnica Hana. Potem sem menstruacijo dobila teden dni prezgodaj, kar se je zgodilo drugič v mojem življenju. Bila je popolnoma neboleča, samo bila je in trajala je 9 dni, kar se mi tudi še ni zgodilo. Kot da me telo tolaži: Samo čiščenje, ljubica, samo čiščenje… In lažje mi je. Čutim, da je glavnina čiščenja za menoj, da bo zdaj mir. Samo tele stroge makrobiotske hrane se težko držim, ko se tako dobro počutim. Ajda na ajdo pod ajdo z ajdo in na vrhu - ajda. Nič sira, nič sladkarij. Pa tak apetit imam… Vendar čutim in zaupam gospodu Oshawi. Sama ajda. Nič drugega kot ajda in rak je mala malica. Ni neozdravljive bolezni, pravi gospod Japonec in raka pozdravi ajda. Potem jem sončnična semena, ki jih nikoli nisem marala. Z Meto sva se domenili za ponedeljkovo masažo stopal in petkovo refleksoterapijo z dodatno masažo telesa. Njena masaža je masaža Boginje, rada ima Jezusa. Ampak to so vse besede, dokler njene masaže ne izkusiš. Redno me je začela masirati zadnje pol leta in njene sedanje ponudbe sem vesela. Ob četrtkih imam Štefana in v sredo Boštjana. Spremembe in čiščenje, mi reče Mihael glede pik. Kar ignoriraj jih, rečem Boštjanu pri masaži. Boštjan je živ angel in izjemen mlad maser športnikov in dostih drugih srečnežev, med katerimi sem tudi jaz. Kombinacija Metine in Boštjanove masaže je resnično najboljše, kar lahko dobim. Moj program je zapolnjen in zadovoljna sem z njim. Pomembna faza je za menoj. Spoznavam se na nov način. Boštjan, ki poka od dobre energije in zdravja, mi je zadnjikrat odpovedal masažo, češ da je prehlajen. Kaj če je zdaj "zbolel" zato, ker naj bi jaz prišla na masažo? je bila moja prva misel, ki ji je takoj sledila druga. Če ne bi imela raka, bi mu ponudila pomoč v njegovem prehladu. Nekaj ulic stran stanuje, z veseljem bi skočila do njega. Dvajset minut Rafaelove prisotnosti in dosti bolje bi mu bilo, lahko celo popolnoma. Ker imam raka in on to ve, mu tega nisem predlagala. Kako naj vendar jaz, ki imam raka, pomagam nekomu pozdraviti prehlad? Pri naslednji masaži mi je postalo jasno, da je bil Boštjan resno prehlajen. To je bil tudi moj edini dvom vanj - fant mi je resnično kot človek in kot maser stal ob strani ves čas. Včeraj sem imela delavnico s štirimi močnimi ženskami in obravnavale smo tretjo čakro. Uh, pleksus! Vedela sem, da se bo izrazil. Ena je začela in potem sta še drugi dve kritizirali moj način dela. Pa sem se zaslišala: Punce! Zavedanje je moja dobra točka, ki jo še razvijam, saj ste na delavnici ozaveščanja. Poleg tega imam peto leto izkušenj s tem načinom dela, zato ste ve na moji delavnici in ne jaz na vaši. Zaenkrat je to tako, ve pa imate lahko svoje ali drugačne vrste delavnic. Ta bo ostala taka, kot je. (Uau! Tole je pa nekaj novega tudi zame) Pa je bil mir. Ženske, hvala za lekcijo! Čez pol ure sta dve v meditaciji začutili blokiran pleksus. Poklicala sem Rafaela, Mihaela, Babo in Mamo, jih v mislih prosila za čiščenje in zdravljenje in zapela gayatri mantro. Zapela sem ven iz ne-me-basat-še-s-temi-ženskami-tukaj energije. Samo delati želim in vem, da dobro delam. Pomagajte nam vsem, obrnite nas, spravite nas no višje proti srcu… Po dolgem času sem Babo zelo zelo začutila. Prijela bi ga lahko, tako dolgo ga že nisem tako čutila. Razjokala bi se lahko od hvaležnosti, a sem samo pustila, da so solze tiho tekle. Moj Baba, samo da si (še) z menoj. Potem sem bila nova. Vse smo bile spremenjene. Sanjam o skupinah. Spominjam se samo moških, od meniha, ki me dvigne na zid, do šoferja avtobusa, s katerim pojem. Presenetljivo dostikrat sanjam prvega moža. Pri dvajsetih sem se poročila iz ljubezni in se čez pol leta znašla ločena. Potem sva se v kakih 15 letih srečala dvakrat, čeprav oba živiva v Ljubljani, kasneje pa eno obdobje prav precejkrat, ko sva vsakič tudi poklepetala in se nasmejala. Danes sem se zbudila z novo izkušnjo… Šofer avtobusa na neki terasi igra harmoniko, jaz pa pojem skupaj s še enim neznanim moškim. Zbudila sem se z melodijo, ki jo še nikoli nisem slišala! Zbujala sem se že z molitvijo, še nikoli pa s pesmijo. Jaz sem dobro, Nuša je dobro in zelo sem vesela novega odnosa z mamo. V odnosu z očetom pa opažam novo dimenzijo - enostavno se ne ukvarjam (več) z njim. Prvikrat v življenju me je poklical, če se v mestu dobiva na čaj, pa res nisem imela časa. Ko sva se naslednjič videla, je igral užaljenost, pa sem se obrnila stran. Potem me je poklical, kako sem se odločila glede Amerike. V London grem zdaj in vem, da mi za Anglijo ne daš denarja, sem odgovorila. Lahko bi vsaj povedala, je rekel. Ti pač nisem, ker imam dosti drugih stvari, sem pomislila, rekla pa nič. Na zunaj sem mirna, vendar odločna in, če sem iskrena - zadaj nekje gloda zamera. Čeprav v glavi vem, da sem za svojega raka odgovorna sama, en del mene pravi: Pusti me pri miru, oče, dovolj si mi pomagal skuhati. V miru bi rada to pojedla. Zvečer sem glasno govorila: Ljubi Angeli, Baba, Mama, hvala za prisotnost in vodenje. Hvala za prisotnost, ki je pomoč, da očetu odpustim. V čudnem prostoru sem, kjer vse moje duhovno znanje ne pomaga dovolj. Verjamem, da z očetom natanko izpolnjujeva najino karmično pogodbo o skupnem odnosu, z namenom, da se učiva vsak svojih lekcij. Z namenom, da vedno bolj vstopava noter vase, v svetlobo, ki vsak od naju je. Kot svojo resnico lahko sprejmem angelsko pojasnilo, da ljudje izzive v medsebojnih odnosih določamo sproti, ponoči. Ampak ko se zbudim, boli. Vem, da so razlage družinske dinamike različne. Po enih je odnos z moškim odraz tvojega odnosa z očetom, po drugih pa je partnerski odnos v vsakem primeru posledica odnosa z materjo. Teorija me ne zanima, zanima me uporabna duhovnost. Izbiram duhovnost, ki me bo spravila nazaj v ravnotežje in to čimprej. V tako ravnotežje želim, da ne bom nestrpna do očeta ne do mame. Zanima me duhovnost, ki me bo pozdravila. Zato sedim in diham odpuščanje in ljubezen Boga. Odpuščam sebi, ker zamerim in, ker ne morem v popolnosti sprejeti situacije, v kateri sem. Odpuščam očetu in vsem moškim v mojem življenju. Odpuščam mami. Odpuščam Bogu v meni in zunaj mene. In tako je. Čez nekaj dni sem se zavedla še svoje zamere - Bogu! Bogu nisem odpustila za vse moje lekcije. Preveč jih je, mera je polna. Več izzivov v življenju imam kot drugi in to ni prav, to je krivično. Dovolj imam teh najtežjih nalog za najboljše študente! Izbiram odpuščanje. Dokočno odpuščam. Svobodna sem v odpuščanju vsem ljudem, dogodkom in krajem na Zemlji. Vse celice se odpiramo odpuščanju Boga. Ljudje nismo zlorabili samo pojmov boga in ljubezni, tudi odpuščanje ima tak prizvok, da sicer izjemna energija težko opravi svoje pomembno poslanstvo. Na vrsto pride, ko je hudega enostavno preveč, ko smo dovolj stisnjeni. Jaz sem stisnjena. Jaz odpuščam. Amen. Zvečer naj bi imela predavanje v Celju, ko sem se zbudila s slabim občutkom, dvomom in nezaupanjem (brez razloga). Bogate misli bogatijo življenje in čiste misli ga čistijo, sem se spomnila. Ker so bile moje misli sivorjave in špičaste, sem sedla v dihanje ljubezni in veselja. Naenkrat je vame prišel val intenzivne tople ljubezni in veselja, kot ju še nisem čutila. Znašla sem se v sili entuzijazma, ki me je čisto na novo odprla. Česa podobnega še nisem doživela. Tale preobrazba energije mi je potrdila teorijo, ki jo vadim kakšno leto. Verjamem, da lahko izbiram energijo. Ne samo v glavi. Vem, da jo vsak trenutek lahko po želji izberem. To tudi delam, samo, da je za spremembo energije običajno potreben čas, različno dolgo dihanje. Ves čas pa vem in verjamem, da v energijo lahko preprosto - vstopim.To sem doživela to jutro. Izkusila sem učinkovito, skoraj trenutno preobrazbo energije, ki jo je povzročil samo moj namen. In čisto majhen vložek energije v obliki osredotočenega dihanja angelov. Nuša je šla z menoj v Celje in za to se redko odloči. V avtu sem se slišala omeniti jutranjo izkušnjo preobrazbe mojega nerazpoloženja. Do zdaj enostavno nisem imela podlage, na katero bi se oprla v moji odločitvi ozdraveti ali ne. Do danes zjutraj nisem imela motiva za to, da bi ozdravela, sem se slišala reči. Nisem se imela na kaj opreti. Za rešitev vsakega izziva je potreben motiv oz. namen. Na začetku sem še nekaj premlevala idejo, kako bom tokrat zdravnikom dokazala, da jaz lahko pozdravim raka. Potem pa je ta zvodenela v popolno ravnodušnost. V življenju sem v tolikih stvareh in tolikim ljudem dokazovala svojo vrednost, spoznala pa predvsem, kako nesmiselno je to. Nikomur nimam več kaj dokazovati, sem razlagala Nuši v tem monologu. Nikomur. Nižjo glasbeno šolo imam, plesala sem, stevardesa sem bila in napovedovalka na radiju. Ni dovolj? Nekaj let sem pela v ansamblu. Da še ni dovolj? Dvakrat sem bila poročena, s padalom sem letela s smučmi in šla s skupino moških na rafting po olimpijski progi po francoski reki. Še kaj? Moja hči je živ angel, sem diplomiran inženir in magister ekonomije. Še? Zaslišala sem klic duše in na vrat na nos pustila udobno službo. Vem, kdo sem. Vem, za kaj gre. In to je dovolj, dovolj dovolj, da se lahko začnem imeti rada. Dovolj, da se sprejmem natanko tako, kot sem. Odrekam se motivu, ki je do zdaj vedno deloval: Pokažem vam, da jaz lahko! Zdaj, sem govorila skoraj z rokami, zdaj pa prepoznavam novo in edino stvar, ki me mika, ker mi razkriva nove strasti. Nove oblike milosti Boga so to, Nuša, razumeš? Take oblike milosti najvišje svetlobe, kot je moja jutranja izkušnja preobrazbe, so moj motiv za življenje. Tukaj slutim svoj pravi izziv. Zanima me zavedanje in opazovanje angelske prisotnosti, odprla se bom novim načinom in izrazom Svetlobe. Tako bom najprej pomagala sebi, potem pa ljudem, ki jih bo to zanimalo. Govorila bom o čudežih, pisala in razlagala. Ljudem bom pomagala, da se bodo angelov in Boga zavedli in jih začeli prepoznavati in čutiti v svoji bližini. V letu "kristalnega namena" smo, pravi ljubi Mihael. In moj namen se začenja kristalizirati. Čutila sem, kako mi angelska prisotnost daje polet. Ja, Bog je zame smisel. Na nov način bom opazovala in se učila dojemati blagoslove, ki za vse nas so, zdaj vem, da želim skozi. Ozdravela bom s pozornostjo na edini stvari, ki mi pri tem lahko pomaga - na Svetlobi, Viru, na angelih in veselju v delu. Pomagali mi bodo zaupanje, igra, modrost in vse, kar Bog na Zemlji je. Vse kar Bog v meni je in kar je v tebi.To je moj (kristalni) namen, ki mi bo pomagal ozdraviti raka. Bolje - ta motiv mi bo pomagal, da bo rak pozdravil mene. ?! Vse to sem se slišala govoriti, ko sem vozila v Celje. Seveda so mi stekle solze in del mene se je po tihem oglasil:Tole pa Nuši ni prijetno poslušat… Ampak, Nuša, to je moja resnica. Ljubica, rada bi ti rekla kaj bolj sladkega in veselega, nekaj, kar bi s seboj nosilo zagotovilo srečnega zaključka. Vendar ne morem reči česa drugega. To sem jaz, to je moj izhod iz bolezni, ki ga do zdaj nisem videla, razumeš? Vem, da je. Vem, da ti čutiš kot malokdo. Ta trenutek moraš vedeti, da je to edini izhod in edini smisel zame. Vem, da lahko to dojameš. Točno se spominjam, kje pod Trojanami sva bili, ko je to bruhalo iz mene. Seveda je moj monolog vplival na Nušo in čez nekaj dni sva se temeljiteje pogovorili. Hči je odločno in jasno izrazila svojo zamero do mene, da sem si skreirala to sceno, tako bolezen. Lahko sem sprejela vse, kar je govorila. Saj ni čudno. Najprej ji je pri devetih letih iz stanovanja odšel oče, še čez enajst let pa mama, ki potem še takole zboli. Kdo ne bi zameril? Razumem, Nuša, ampak - vse je v redu. Jaz sem OK, sem ji dopovedovala. Kaj ne vidiš, da sem dobro? Ne skušaj mi pomagat, ravnaj kot boš čutila, ne iz obveznosti, ne iz dolžnosti. Živi zase. Lepo se imej s fantom in pusti dramo. Študiraj ali ne študiraj, kakor ti paše, samo ne oziraj se name! Ne oziraj se name! Jaz sem OK!!! Nušina poštenost in jasnost sta na dan potegnile mojo. Vse, kar sem rekla, sem resnično mislila; res sem tako čutila. Ustrezno se je odvijal najin odnos v prihodnjih mesecih. Odnos, ki za nobeno ni bil prav prijeten, bil pa je potreben. * * * * * Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (9. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog