Piše: Rok Kralj

Princip pravične delitve dobrin je pot k reševanju skrajno zaostrenih družbenih odnosov tako med posamezniki, različnimi skupinami, podjetji in narodi. Pravična delitev je preprosta rešitev, ki si zasluži našo pozornost in tehten razmislek. Zakaj?

Ker je na svetu dovolj dobrin (hrana, pijača, oblačila, bivališča, zdravila), s katerimi bi lahko zadovoljili osnovne potrebe vseh prebivalcev planeta, je tekmovanje zanje nepotrebno. Ker se človeštvo lahko razvija tudi brez neprestanega povečevanja proizvodnje in potrošnje, smo lahko nekoliko skromnejši (vsaj tisti v razvitem svetu) in rajši zavezani razvoju kvalitete življenja, kot pa neprestanem kopičenju – pogosto na račun drugih – dobrin, ki pripadajo vsemu človeštvu.

V zadnjem času se v medijih veliko piše o Darfurju, zato smo vam na Pozitivkah pripravili kratko reportažo o tem, kje Darfur sploh je, kako ljudje tam živijo, kakšni so njihovi običaji in še marsikaj. Verjamem, da vas bo ta reportaža pritegnila.
Igor

Darfur je pokrajina v zahodnem delu največje afriške države, Sudana. Obsega 493,180 km2 in je malo manjši od npr. Francije. Meji na Centralno afriško republiko, Libijo in Čad. Darfur je razdeljen na tri dele: zahodni, južni in severni, ki so hkrati tudi federativne države.

Pokrajina je večinoma sušna in planotasta. Izjema je osrednji del z vulkanskim gorovjem, Jebal Marra, kjer pade več padavin, zato so tudi pogoji za kmetijstvo ugodnejši. V Darfurju živi približno 8 milijonov ljudi. Večina ljudi se preživlja s kmetijstvom za lastne potrebe. Pridelujejo žitarice, sadje in tobak. V bolj sušnih predelih pa je pomembno tudi pašništvo.

Prebivalstvo je razdeljeno na številne etnične skupine. Največji skupini sta Fur, po kateri je poimenovan Darfur, in arabska skupina Baggara. Ostali pomembnejši ne-arabski skupini sta še: Zaghawa in Masalit. Furi so črno afriško ljudstvo. So ustaljeni poljedelci. Njihov glavni pridelek je proso.

MEJNIKI PROSTOZIDARSTVA
Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega!
(Peta Mojzesova knjiga, Dvanajst prekletstev 27,17)

Pojem "mejniki prostozidarstva" (masonic landmarks) je prvi vpeljal ameriški prostozidar Albert Gallatin Mackey, 33°, (1807-1881). Prvič je tako imenovane 'mejnike' objavil leta 1858 v oktobrski številki Ameriški četrtletni pregled prostozidarstva (vol. ii, p. 230), v nekoliko skrčeni obliki pa jih je objavil tudi v svoji Enciklopediji prostozidarstva.

Mackey mejnikov ni 'iznašel', ampak je samo zapisal in poimenoval s skupnim imenom starodavna pravila prostozidarstva, ki so se prenašala nenapisana ali napisana skozi stoletja prostozidarskega dela. Mackeyevih mejnikov je 25, govorijo pa o najbolj splošnih principih prostozidarstva, ki pomenijo bistvo kraljeve umetnosti in ki določajo, kaj je in kaj ni prostozidarstvo. Poleg Mackeyevih mejnikov obstajajo tudi drugi, od teh so najbolj znani tisti, ki jih je zapisal George Oliver leta 1863 in ki jih je 40, obstajajo pa tudi seznami, na katerih jih je skoraj 100. Po drugi strani jih je Roscoe Pound (po izobrazbi pravnik) zreduciral na vsega šest.

VELIKA LOŽA SLOVENIJE

Velika Loža Slovenije je bila ustanovljena 16. oktobra 1999, ko je v njej prižgala luč Velika Loža Avstrije. Ob ustanovitvi je združevala tri lože :
Dialogus, Žiga Zois in Arcus

Velika Loža Slovenije je prava (regularna) in popolna. Prava, regularna, je zaradi svoje umestitve, saj jo je umestila prava in popolna Velika Loža Avstrije, popolna pa je zato, ker združuje vsaj tri prave in popolne lože.

Velika Loža Slovenije je regularna tudi zato, ker izpolnjuje vse pogoje za regularnost, ki jih predpisuje Združena Velika Loža Anglije in ki jih spoštujejo vse regularne Velike Lože po svetu. Regularnost Velike Lože Slovenije je izražena v dejstvu, da Združena Velika Loža Anglije vsebinsko in formalno priznava Veliko Ložo Slovenije.

Zapisal in priredil: Franc Božjak
Enzo Nastati - Prevod zapisa predavanja – Izola, februar 2006

Dober večer! Danes zvečer se bomo spoprijeli z zelo občutljivo temo, in sicer bomo govorili o Antikristu. Za tak podvig moramo biti seveda dobro pripravljeni in tudi zaščiteni, kajti v poznavanje moči ali sil zla se bomo poizkusili globoko spustiti. Naj vas spomnim, da je njihov prvi cilj ta, da se nam nikakor ne želijo razkriti, saj lahko veliko močneje in nemoteno delujejo, če jih ne prepoznamo. Zato se kaj lahko pripeti, da bodo omenjene sile poizkusile ovirati tudi današnje predavanje. Kot ste že občutili, smo na odprtje dvorane morali čakati na mrazu slabe pol ure.

Morda bo ta večer komu odpovedal tudi kasetni snemalec, morda celo avto, s katerim bi se morali pripeljati na predavanje, kar se seveda pogosto dogaja. Preden se bomo lotili naše teme, se bo vsekakor potrebno zaščititi. Ker bomo moči zla v današnjem večeru mnogokrat omenili in poimenovali, bodo le-te v našem prostoru veliko bolj prisotne, pa čeprav jih nismo povabili ali poklicali. Za zaščito današnjega večera bomo zato poprosili nadangela Mihaela:

Piše: Damjana Kuster

V današnjem času, ko smo mnogo preveč ločeni med seboj, se zdi pozitivno razmišljanje prav posebej pomembno. Da ljudje podobnih zamisli in občutij iščemo nove, skupne rešitve, ki bodo omogočale dostojno preživetje vsakomur. Kako torej prebuditi pogum, trdoživost in globino v doživljanju, da se ne bomo mogli več brezbrižno gnati za materialnimi dobrinami, ampak bomo sposobni slišati svoj notranji glas, se zanesti nase in na svojo moč ter tako delovati za dobrobit človeštva?

Da lahko resnično doživimo in živimo »ta trenutek«, moramo najprej vedeti, kdo smo in kaj je naš namen. Zavedati se moramo tudi svoje troedinosti, saj smo bitje, sestavljeno iz telesa, uma in duha. In ta troedinost nas spremlja na vsakem koraku. Pot spoznavanja samega sebe je mnogokrat težka, polna najrazličnejših preizkušenj in dogodkov, ki se zdijo na prvi pogled naključni, mnogokrat celo krivični, pa vendar, ko gledamo nazaj, so stvari tako logične. Naključij ni.

Naša največja sovražnika na poti spoznanja, ki nas prepogosto zaustavljata, sta občutek krivde in občutek strahu.

Piše: Jernej Kern

Rezultatov sem se v prvi vrsti lotil tako, da sem iz njih lahko kar najlepše odgovoril in potrdil oz. zanikal postavljene hipoteze. Kasneje sem opazil, da bi se bil lahko vprašalnika lotil tudi malo drugače in bi bila potem analiza lažja, vendar pa bi bil tako vprašalnik še daljši, kar pa bi bilo skrajno neprijetno. Rezultati sledijo v vrstnem redu hipotez.

1. Klasični zdravniki so proti alternativni medicini
S prvim vprašanjem sem anketirance razdelil na tri skupine in sicer tiste, ki so z alternativno medicino kakorkoli bolj tesno povezani, tj. zdravilce, in klasične zdravnike (ter ostale, seveda). To mi služi, da lahko primerjam odnose posameznih skupin in njihovo naklonjenost zdravilstvu. Žal sem imel do klasičnih zdravnikov premalo dostopa, da bi bilo razmerje med posameznimi skupinami uravnoteženo. Tako imam le 8 takih mnenj, od česar pa jih je kar pet izraža zadovoljstvo z alternativnimi metodami pri 6. vprašanju. Dva zavzemata nevtralni položaj, eden pa je proti. Če tako, kljub majhnemu vzorcu posplošim, vidim, da je 62,5% anketiranih zdravnikov (ali drugega zdravstvenega osebja) naklonjenih alternativnim metodam. Poleg tega se 50% vprašanih zdravnikov strinja, da bi se klasične in alternativne metode morale dopolnjevati, trem je vseeno in eden pa je proti. V kolikor jemljem rezultate pristne in če kljub omenjenem majhnem vzorcu posplošim: hipoteza o odnosu stroke do zdravilstva je ovržena.

PONOVNA OŽIVITEV PROSTOZIDARSTVA V SLOVENIJI PO LETU 1991

V Sloveniji po 13. aprilu 1941, ko je prenehala delovati loža "Valentin Vodnik", v kateri je bilo aktivnih 18 bratov, ni bilo organiziranega delovanja prostozidarskih lož. Po drugi svetovni vojni so bili v Sloveniji prvi prostozidarji trije bratje, ki so bili sprejeti v ložo "Pobratim", ki je v letu 1991 delovala v Beogradu v okviru Velike Lože Jugoslavije.

Ko je Jugoslavija razpadla in sta postali Slovenija in Hrvaška mednarodno priznani državi, je bila 21. marca 1992 na Dunaju ustanovljena deputatska loža "Illyria", ki je delovala v okviru Velike lože Avstrije z nalogo, da vnese prostozidarstvo v Slovenijo in na Hrvaško. Prvi mojster stola deputatske lože "Illyria" je bil brat Čedo Kirchner, dunajski arhitekt, ki je leta 1993 že odšel na Večni Vzhod.

Loža je delovala skupaj za Slovenijo in Hrvaško, delovala je v templjih v Celovcu in Gradcu, občasno tudi na Dunaju. Loža pa je imela tudi prvo delo v Ljubljani, in sicer 26. septembra 1992. Ker smo bili tako slovenski kot hrvaški bratje navezani na delo v templjih v Celovcu oziroma Gradcu ali pa na Dunaju, smo dela uredili tako, da smo slovenski bratje delali v Celovcu, hrvaški pa v Gradcu. Zaradi ločenega dela in nato predvsem zaradi velikega števila članov smo skupno deputatsko ložo "Illyria" razdelili na dva dela oziroma ustanovili novo ločeno deputatsko ložo za Slovenijo.

PROSTOZIDARSKA LOŽA "VALENTIN VODNIK" V LJUBLJANI LETA 1940

Slovenski zgodovinar Peter Vodopivec piše v svoji razpravi (Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XL,1992), da je bilo v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno precej ugibanj, koliko je slovenskih prostozidarjev, kdo vse so člani te bratovščine in ali v Ljubljani obstaja "masonska loža". Vprašanje je postalo aktualno leta 1940, ko je državo zajel val napadov na prostozidarstvo in je morala Velika Loža Jugoslavija, ki se je soočala s hudim pritiskom in prepovedjo prostozidarskih shodov in časopisov, sprejeti odločitev o prenehanju delovanja.

Toda celo najbolj vneti nasprotniki prostozidarstva so le izjemoma omenjali konkretne podatke. Zdi se, da je prostozidarskim ložam in njihovim članom uspelo večino skrivnosti resnično zadržati zase in jih prikriti pred javnostjo in oblastmi.

Tako je potreboval tudi podatek o ustanovitvi lože "Valentin Vodnik" v Ljubljani, edine slovenske prostozidarske lože, ki je bila ustanovljena v stari Jugoslaviji, kar nekaj mesecev, da je prodrl v javnost. Tri mesece potem, ko je bila loža ustanovljena, 24. avgusta 1940, je Slovenec objavil nepodpisan komentar, v katerem so bili navedeni hrvaški časopisi, ki so pisali, da je bil spomladi v Ljubljani ustanovljen framasonski venček "Valentin Vodnik".

Združena raziskovalna skupina ameriških in britanskih znanstvenikov je oblikovala povsem novo teorijo o kozmični evoluciji. Teorija pravi, da je vesolje, kot ga poznamo danes, le »otrok nekega predhodnega vesolja«.

Nova teorija izpodriva tradicionalni pogled na vesolje, po katerem naj bi to bilo staro le okoli 12 do 14 milijard let.

Tradicionalna teorija razlaga, da so se vesolje, čas, materija in energija pričeli v eni sami točki, ki se je nato razširila in privedla do vesolja, kot ga poznamo danes. Nova teorija razlaga, da obstaja ponavljajoč ciklus vesolja, tako da vsako novo vesolje ponovi predhodnega, vendar ne na povsem identičen način.

PROSTOZIDARSKA LOŽA "PRIJATELJI RIMSKEGA KRALJA IN NAPOLEONA"

Največ verodostojnih virov, ki nam lahko pomagajo pri pisanju zgodovine prostozidarstva v Sloveniji, je na voljo za čas, ko je v Ljubljani, nekdanji prestolnici Napoleonovih Ilirskih provinc, delovala loža "Prijateljev rimskega kralja in Napoleona" ("Les Amis du Roi de Rome et de Napoleon").

Prvi je o tej loži pisal slovenski literarni zgodovinar France Kidrič, ki je svojo razpravo objavil leta 1914 v Slovanu, reviji za književnost, umetnost in prosveto. Druga Kidričeva razprava je pod naslovom "Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije" izšla v zborniku Rad Jugoslovenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu leta 1915. Izhodišče za obe razpravi je bilo gradivo dunajskega policijskega arhiva in vrsta zaupnih poročil, ki so jih v letih od 1813 do 1833 o članih ilirskih lož pošiljali dunajskemu policijskemu ravnateljstvu razni zaupniki in uradniki.

Kidrič je že opozarjal, da je treba biti pri presoji policijskih poročil previden. Dokončno sliko o odmevu prostozidarskih idej v deželah, ki so jih zasedli Francozi, bomo imeli šele, ko bo dostopen arhiv Velikega orienta v Parizu, saj so lože v Ilirskih provincah večinoma delovale pod njegovo zaščito.

Poglejte si tale posnetek:
http://view.break.com/98965

Sicer sem kemik, pa imam svoje dvome o tem. Tudi naftni lobi v Ameriki je utišal že kar nekaj takih izumov, pa glede na to, da ameriška ekonomija sloni na nafti...bi dvomil. Najprej sem mislil, da gre za vodikove celice (razcep vode na kisik in vodik)...Ne vem, zanimivo, morda pa je kaj na tem :)

LP Mitja

Piše: Jernej Kernc

Alternativna medicina v svetu

Mnenja o alternativnih metodah zdravljenja so različna. Mnogo kritikov, kot tudi zagovornikov, meni, da je izraz ''alternativna medicina'' zavajajoč. Nekateri menijo, da je zahodna medicina ''alternativna'', saj so tradicionalne metode starejše. Spet drugi trdijo, da so izraz izumili zagovorniki klasične medicine, z namenom, da bi očrnili in se oddaljili od naravnih terapij. ''Tako imenovana ''alternativna medicina'' je pot, ki jo izbira naš planet. Je kombinacija vseh dobrih zdravstvenih idej, ki jih je kdaj razvilo človeštvo, v vsaki državi in kulturi na tem planetu.''

Kritiki alternativnih metod pravijo, da le-te niso efektivne in se temu primerno sploh ne morejo imenovati ''alternativa'' konvencionalni medicini. Richard Dawkins, profesor na Oxfordski univerzi, je alternativno medicino nekoč pikro označil kot: ''skupek metod, ki jih ni moč preverjati, se ne pustijo preverjati ali pa vztrajno vračajo negativne rezultate. (op. prev.)''
Vsi, t.j. zagovorniki in kritiki alternativnih metod pa se strinjajo, da alternativne metode lahko postanejo uradno sprejete kot del konvencionalne medicine, če se dokaže, da so učinkovite.

Pred časom smo tudi na Pozitivkah objavili anketo, ki nam jo je poslal Jernej Kernc, ki se je pri maturitetni nalogi pri predmetu psihologija odločil, da bo naredil raziskavo na področju alternativne in klasične medicine. Pred vami je zelo zanimivo branje in rezultati zaupanja v eno in drugo.

Povzetek
Pred vami je moja maturitetna naloga pri psihologiji, ki nosi naslov Odnos do alternativne medicine. V nadaljevanju bom pod drobnogled vzel alternativne metode zdravljenja, ki jih je moč opaziti pri nas. Deloma bom raziskoval tudi njihovo pristnost. Naštel bom razloge, ki alternativni medicini govorijo v prid in tiste, ki jo kritizirajo. Razložiti bom poskušal kako in zakaj naj bi delovala, dodal pa bom še nekaj lastnih idej. Predstavil bom odnose do alternativnih (ponekod tradicionalnih) metod zdravljenja v svetovnem merilu in nenazadnje bom s pomočjo vprašalnika raziskal, kakšna mnenja o tem krožijo med Slovenci, v prostoru, kjer se slednja tema vedno večkrat pojavlja v ospredju.

Prolog
Za temo, ki zadeva alternativno medicino sem se odločil, ker me tematika osebno zelo pritegne. Tudi sam sem nekako pogreznjen v alternativne vode in bi lahko v določenih krogih bil celo oklican kot terapevt. Vendar pa se je v zadnjem času moj odnos do tovrstnih reči malo spremenil in ravno zato sem se odločil izpeljati raziskavo, ki bi tako meni osebno, kot splošno uporabno prikazala, kakšen je dejanski odnos drugih ljudi (v Slovenskem prostoru) do slednje tematike.

PRVI ZAČETKI PROSTOZIDARSTVA NA SLOVENSKEM

V času habsburške monarhije je pretežni del ozemlja sedanje Republike Slovenije po upravni razdelitvi tiste dobe spadal v Notranjo Avstrijo. V 18. stoletju je prostozidarska tradicija z Dunaja segla tudi na slovensko ozemlje. Leta 1998 je slovenski zgodovinar mlajše generacije na podlagi na novo odkritih arhivskih virov zbral izčrpne podatke o delovanju lož na ozemlju Notranje Avstrije v 18. stoletju (Matevž Košir: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži "Zu den vereiningten Herzen" v Mariboru ter "Zu Wohl Tätigkeit und Standhaftigkeit" v Ljubljani; Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XLVI, 1998).

Avtor v omenjeni razpravi navaja, da je prva, v virih dokazana loža, delovala od leta 1773 v Trstu pod imenom La Concordia. Leta 1774 je štela dvanajst članov in je tega leta kot prava škotska loža dobila konstitucijo iz Prage. Nekaj let pozneje, najverjetneje leta 1776, je bila ustanovljena loža "L.Harmonie et La Concorde universelle" oziroma "Zur wahren Eintracht und Harmonie". Med njenimi člani je bil tudi grof Turjaški. V Trstu so po vsej verjetnosti delovale tudi druge lože, vendar je bila po letu 1785 aktivna najverjetneje samo še loža "Zur wahren Eintracht und Harmonie".

Piše: Boštjan Resnik

Kapitalistično-potrošniška družba, ki je trenutno edina opcija "mainstream" razmišljanja, definitivno nima svetle prihodnosti. Nerodno je, da zaradi nje nima svetle sedanjosti že preveč ljudi, da ne omenjamo dejstva, da naše otroke zna oropati kakršnekoli prihodnosti.

Želim si pravičnejše družbe. Ampak ne le "kapitalizma s človeškim obrazom", ne hvala. Kaj bistveno boljšega, nekaj, kar bi temeljilo na vrednotah, ki jih zagovarja naše društvo, ne pa na tekmovalnosti in izkoriščanju, ki je osnova družbe, ki jo imamo sedaj. Kar nekaj let že tuhtam, berem in iščem kako boljšo varjanto in nabralo se je že nekaj možnosti.

ČASOVNA PREGLEDNICA ZGODOVINE PROSTOZIDARSTVA V SLOVENIJI IN BLIŽNJI OKOLICI

1773 V Trstu deluje prva v pisanih virih izpričana loža z imenom "Sloga" ("La Concordia"), ki je štela leta 1774 dvanajst članov. Leta 1774 je kot prva škotska loža dobila konstitucijo iz Prage.

1776 Najverjetneje je bila tega leta v Trstu ustanovljena loža z imenom "Prava harmonija in sloga" ("L'Harmonie et Concorde universelle" oziroma "Zur wahren Eintracht und Harmonie").

1782 V Mariboru je bila ustanovljena loža "Združena srca" ("Zu den vereinigten Herzen"), ki se je leta 1783 preselila v avstrijski Gradec (Graz), kjer s časovnimi presledki deluje še dandanes.

1785 V Gorici je delovala loža "Pri pogumu" ("Zur Freiem Uthigkeit"), ki je leta 1785 štela petnajst članov. Najverjetneje je bila ustanovljena leta 1784 in verjetno ni delovala dlje od leta 1786.

PROSTOZIDARSTVO NEKOČ IN DANES

Prostozidarstvo je bilo v srednjem veku stanovsko združenje, ceh, ki je združeval graditelje katedral. Gradbena umetnost je bila vrhunska tehnologija takratnega časa, tako kot je danes informacijska in vesoljska tehnologija. Ceh je zato svoje znanje in veščine skrival, tako kot danes velika računalniška podjetja nikomur ne razkrijejo izvorne kode svojih programov. Od takrat izvira za današnji čas arhaična zunanja podoba prostozidarstva: zidarski predpasniki, upodabljanje in simbolika za današnji čas sicer povsem prozaičnega zidarskega orodja (libele, zidarske žlice, kladiva, kotnika, šestila...).

Od takrat izvira tudi tančica skrivnosti, ki se je skozi stoletja ovila okoli prostozidarskega delovanja in zaradi katere so se v družbi o prostozidarstvu izoblikovale številne napačne in povečini zlohotne predstave: tajna družba prevratnikov, zarotnikov, brezbožnežev, malikovalcev itd. Internet je prepoln takih in podobnih informacij o prostozidarjih (ki jih vedno pišejo ne-prostozidarji), saj ljudje radi berejo dražljive zgodbice. Z našo spletno stranjo bi radi ponudili neposredne informacije o prostozidarstvu na slovenskem in o prostozidarstvu nasploh tistim obiskovalcem, ki jih zanima resnična podoba sodobnega prostozidarstva.

Piše: dr. Janez Drnovšek

Dragi člani, prejemam številna vaša pisma. Zahvaljujem se zanja, prav tako za vaše ponudbe o sodelovanju in pomoči. Postopno odgovarjam na vaša pisma, nekatere med vami sem že povabil, da mi pomagate.

Pregledujem tudi predloge, ki jih dajete. Nekateri so prav zanimivi. Eden izmed takšnih je npr. ideja o temeljnem enotnem dohodku. Vsekakor je zelo privlačna misel, da bi vsakomur zagotovili nek temeljni dohodek, ne glede na to kdo je, kaj in kje dela ali ne dela. V skladu s cilji Gibanja za pravičnost in razvoj je, da bi zagotovili dostojno preživetje vsakemu državljanu in v končni perspektivi vsakemu človeku. Torej nek dohodek, ki je lahko skromen, a takšen, da bi vsakomur zagotovil dostojno, četudi skromno življenje. To bi moral biti končni cilj uravnotežene in pravične družbe.

Piše: Ivan Mohorič

Pravzaprav je človek najbolj srečen, če vzame za sveto resnico vse, kar so ga naučili v šoli in potem mirno lahko zagovarja svoje znanje, ker "v knjigah tako piše"! In to v tistih knjigah, ki so jih napisali priznani strokovnjaki z akademskimi naslovi in visokimi položaji v svetovni hierarhiji. Prav zaradi tega so njihova dela tudi dobila ustrezno publiciteto in so kanonsko priznana kot verodostojen temelj za vse nadaljnje študije, pa čeprav lahko za marsikatero trditev mirno rečemo, da je na zelo majavih nogah, če že ni čisto za lase privlečena.

Poglejmo si primer Sfinge v Gizi. Ko so jo v začetku tega stoletja ponovno odkopali iz peska, so med njenimi nogami našli kamnito stelo, na katero je faraon Tutmosis IV., ki je Egiptu vladal okoli leta 1.400 pr.n.št., dal vklesati poročilo o tem, kako se mu je nekoč Sfinga prikazala v sanjah in mu obljubila, da bo postal kralj, če jo reši puščavskega peska. Mladenič je stvar vzel zares in veličastni kip odkopal izpod sipin, a tudi Sfinga je držala obljubo - postal je faraon. Na žalost se napis ni v popolnosti ohranil in je od 14. vrste dalje uničen. V 13. vrsti so arheologi našli vklesan hieroglif Khaf, kar je bilo temelj za razmišljanje, da je Sfingo dal zgraditi faraon Khafra (Kefren) in ker je ta faraon, kateremu pripisujejo tudi gradnjo druge piramide v bližini, živel pred približno 4.500 leti, je bila starost Sfinge "nedvoumno" določena. Hkrati se je postavila trditev, da je obraz Sfinge portret tega faraona. Če stvar dobro premislimo, je zelo podobna nesmislu, ki bi ga zagrešil sodobni arheolog, ki bi na odlomljenem rimskem nagrobniku našel vklesane črke TIT in bi kot sveto resnico razglasil svetu, da je spodaj pokopan Josip Broz ter, da je nagrobnik neprimerno mlajši kot se je sprva dozdevalo. Naj živi "znanstvena" domišljija!

Piše: Ivan Mohorič

Ko je bila ladja zgrajena in junaki zbrani, so z žrebom določili mesta mornarjem na Argi, imenovanim argonavti. Jason je bil poveljnik pohoda, Tifis je bil krmar, bistrovidni Linkeus pa je vodil ladjo. Na ladji spredaj je sedel krasen junak Herakles, zadaj Peleus, Ahilov oče, in Telamon, Aiasov oče. V notranjosti ladje so bili med drugimi Kastor in Polideukes, Zeusova sinova, Neleus, Nestorjev oče, Admetos, mož pobožne Alkeste, Meleagros, zmagovalec kalidonskega merjasca, Orfeus, čudoviti pevec, Menoitios, Patroklov oče, Teseus, poznejši atenski kralj, in njegov prijatelj Piritoos, dalje Hilas, mladi Heraklov tovariš, Poseidonov sin Eufemos, in Oileus, oče manjšega Aiasa. Jason je ladjo posvetil Poseidonu, a preden je odplul, je opravil njemu in vsem morskim bogovom slovesno daritev z molitvami.

Pomudimo se za nekaj trenutkov pri tem dokaj skopem opisu graditeljskega podviga, ki bi si nedvomno zaslužil daljšo hvalnico, saj ni ravno mačji kašelj, če nekdo kot prvi zgradi tako dobro plovilo, s katerim si pomorščaki upajo na odprto morje. A skromni Grki so vse konstruktorske zasluge mirno pripisali Ateni, boginji modrosti, in prav nič se niso hvalisali s svojim znanjem. Pri vsem tem pa seveda niso pozabili omeniti posebnosti, s katerimi se je nenavadna barkača ponašala.

Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Ko smo zadnjič spregovorili o odnosu g. Drnovška do njegovega zdravja in bolezni, sem omenila, da gre med njim in zdravniki v resnici za veliko več kot zgolj za nesoglasje okrog tega, kaj naj počne predsednik države in česa ne. Ta "veliko več" se navezuje na dejstvo, da so pogledi in razumevanja sodobne znanosti, s tem pa tudi zdajšnje medicine, prostorsko in zgodovinsko določeni. To ne pomeni ne le tega, da se skozi zgodovino spreminjajo in da se razlikujejo od kulture do kulture, temveč nekaj znatno radikalnejšega: da to, o čemer medicina meni, da je objektivno točno, objektivno res, sploh ni nujno res. In točno. To ima seveda ključne posledice za razumevanje bolnikovega zdravja in bolezni.

Evropocentrizem in relativizem
Težava današnje medicine je torej v resnici enaka težavam vseh sodobnih znanosti. Strokovno tej reči pravimo evropocentrizem in neupoštevanje kulturnega relativizma. Evropocentrizem pomeni, da na obravnavan problem gledamo z zornega kota Evrope ter samo in zgolj s tega zornega kota. Samo ta zorni kot je pravilen. Samo ta zorni kot je tudi upoštevan. Stvari so takšne, kot se zdijo ljudem v Evropi. Samo to je prav. Samo to je res. Takšna drža je zahodnjakom tako domača, da se jim z njo ne zdi prav nič narobe. Seveda je pravilen življenjski slog zahodnjakov in ne življenjski slog drugih narodov in kultur, denimo islamske. In seveda je razvoj, kakršnega poznajo zahodne družbe, edini pravi. To je način, ki ga morajo privzeti tudi druge družbe, saj to zanje pomeni napredek, razvoj. To so argumenti za vojno v Iraku. In to so navsezadnje argumenti za reforme v Sloveniji. Treba je postati tak, kot je Zahod. Tak, kot je Amerika. To je edina prava pot. Ali celo več: to je edina pot.

Piše: Aurigo

Ezofest
Tekst pišem zvečer po ezofestu, nabasan z energijami krišnovcev, gongov, oriš in Petra s. ter kolegiuma ali festivalne dvorane. Ko srečam Petra ob stojnici, se samo zlijejo energije. Šivin kamen. Kakor da se gleda pred bizantinskim mozaikom Krista. Samo prikimava si. V pozdrav. Povprašam ga, v katero sekto sodi in mi odgovori: »V sekto rockn rolla.« Njegovemu odgovoru se zasmejim. Vmes ples oriš. Gledam punco, ali se bo vseeno odločila odplesati svoj ples z energijo. Dolgo vzdrži do predzadnje invokacije božanstvom, ko jo že zagledam, kako leži na tleh. Pristranost in prevzetnost in potrpežljivost.

Dvakrat se me dotaknejo energije yurobskih bogov, a premalo, da bi me odneslo. Te energije zadostujejo samo za to, da ti polepšajo to, sedanje življenje. Premalo za odrešitev. Pred kakšnimi tremi meseci sem šel čistit akademski kolegij. Ne zaradi ezofesta, ampak zato, ker sem tam preživel par mesecev v svojih študentskih letih. V akademski kolegij so me poslali živeti na pomožno zmajevo črto. Takrat sem čistil, pobiral energijo, ki sem jo tam pustil in oplajal to zmajevo črto, ki teče potem naprej na cerkev svetega Jurija v Tacnu. Tudi kasneje, ko sem se preselil v Ljubljani – po poti usode, me je usoda vrgla na zmajeve črte. Recimo na Marijino črto, ki teče skozi študentovsko naselje v Rožni dolin. Je bil le splet naključij, ki jih sedaj ozaveščam.