MEJNIKI PROSTOZIDARSTVA
Preklet, kdor prestavi mejnik svojega bližnjega!
(Peta Mojzesova knjiga, Dvanajst prekletstev 27,17)
Pojem "mejniki prostozidarstva" (masonic landmarks) je prvi vpeljal
ameriški prostozidar Albert Gallatin Mackey, 33°, (1807-1881). Prvič je tako
imenovane 'mejnike' objavil leta 1858 v oktobrski številki Ameriški četrtletni
pregled prostozidarstva (vol. ii, p. 230), v nekoliko skrčeni obliki pa jih
je objavil tudi v svoji Enciklopediji prostozidarstva.
Mackey mejnikov ni 'iznašel', ampak je samo zapisal in poimenoval s skupnim
imenom starodavna pravila prostozidarstva, ki so se prenašala nenapisana ali
napisana skozi stoletja prostozidarskega dela. Mackeyevih mejnikov je 25, govorijo
pa o najbolj splošnih principih prostozidarstva, ki pomenijo bistvo kraljeve
umetnosti in ki določajo, kaj je in kaj ni prostozidarstvo. Poleg Mackeyevih
mejnikov obstajajo tudi drugi, od teh so najbolj znani tisti, ki jih je zapisal
George Oliver leta 1863 in ki jih je 40, obstajajo pa tudi seznami, na katerih
jih je skoraj 100. Po drugi strani jih je Roscoe Pound (po izobrazbi pravnik)
zreduciral na vsega šest.
Od vseh so se najbolj uveljavili prav Mackeyevi mejniki, morda zato, ker so
bili prvi zapisani in objavljeni v knjižnji obliki, morda zato, ker so povsem
v skladu s pojmovanjem prostozidarstva v anglosaškem svetu, seveda pa tudi zato,
ker po širokem prepričanju verno odražajo bistvo prostozidarstva. Uveljavljeni
so do te mere, da so jih številne Velike Lože kanonizirale kot kriterij prepoznavanja
in priznavanja novih prostozidarskih teles. V nadaljevanju so Mackeyevi mejniki,
prevedeni po izvirniku v neskrčeni obliki, kot so bili prvič objavljeni, da
si bomo o njih lažje ustvarili pravo podobo. Preden pa se lotimo samih mejnikov,
je treba pojasniti, kaj ta pojem pomeni.
Že Mackey sam je podal prvo pojasnilo. Po njem so mejniki '...tisti starodavni
in splošni običaji (prostozidarskega) Reda, ki so sčasoma sami od sebe postali
pravila obnašanja, in četudi jih je vpeljala neka avtoriteta, se je to zgodilo
v tako davnem času, da njihovega izvira ne najdemo v zgodovinskih zapisih.'
Mejniki so osnovni principi prostozidarstva in imajo podobno vlogo kot aksiomi
v matematiki. Kot taki so nespremenljivi in se o njih ne sprašujemo ali vanje
dvomimo. Ali bolje: tako bi vsaj moralo biti. Kot bomo videli kasneje, se namreč
tudi starodavni mejniki spreminjajo v skladu z zgodovinskim in družbenim okvirom,
v katerem deluje prostozidarstvo. Kljub temu lahko rečemo, da Mejniki dobro
označujejo meje prostozidarstva. Če neko prostozidarsko telo prekrši enega ali
več Mejnkov, s tem prestopi nevidno mejo in preneha biti prostozidarstvo, tudi
če to stori z dobrimi nameni in v najboljši veri. Oziroma recimo raje takole:
vsi drugi prostozidarji, ki spoštujejo Mejnike, ga vidijo na drugi strani meje
in ga ne smatrajo več za prostozidarskega.
Kljub temu pa k razumevanju Mejnikov ne smemo pristopati dogmatsko. Nekatere
je preprosto povozil čas, npr. tistega, da je treba plemičem v loži izkazovati
enako spoštovanje, kot zunaj nje, ali da se ne sme sprejemati kandidatov, ki
so bili rojeni kot sužnji (sic: Mackayevi mejniki so bili napisani tik pred
odpravo suženjstva v ZDA). Nekateri Mejniki tudi sploh niso starodavni, kot
sami trdijo, npr. tisti o treh stopnjah, saj je znano, da se tristopenjski sistem
pojavi šele okoli leta 1730, pa tudi koncept Velike Lože nastane šele 1717.
Nekateri so filozofsko sporni, kot je mejnik o veri v posmrtno življenje, če
ga razumemo dobesedno.
Zavedati se moramo tudi, da so Mackeyevi mejniki kljub svojim splošnim in starim
koreninam avtorsko delo, ki je nastalo znotraj anglosaškega prostozidarskega
kroga in povsem odražajo stališča Velike Lože Anglije iz prve polovice 19. stoletja
(npr. odnos do plemstva, ali omnipotentnost Velikega Mojstra, ki je moral biti,
kot je znano, v Angliji v tistem času član ožje kraljeve družine). Zato se Mackeyevi
Mejniki običajno tudi ne citirajo v celoti, ampak raje kot vsebinski povzetki.
V celoviti obliki jih številne, zlasti ameriške Velike Lože, tudi ne priznavajo.
Po drugi strani pa so po vsebinski plati mejniki tako neomajni, da zaradi kršitve
izgubijo regularnost zgodovinske in močne Velike Lože. To se je zgodilo Veliki
Loži z imenom Veliki Orient Francije, ki je leta 1877 prekršila Mejnik o Knjigi
Zakonov s tem, da je namesto Biblije položila na oltar Konstitucijo. Velika
večina Velikih Lož ji je zaradi tega odtegnila priznanje in je ne prizna za
regularno.
Preden preidemo na tekst mejnikov, opozorimo še na nekaj izrazoslovnih posebnosti.
Mackeyev jezik je namreč arhaičen in poseben. Uporablja izraze, ki nam niso
domači, kot npr. izraz 'order', red, ali 'craft', ceh, s čemer mi običajno ne
označujemo bratovščine Janezovih prostozidarjev. Kadar govori o 'statutu', mi
pod tem izrazom razumemo konstitucijo, kadar govori o 'konstitutivni listini',
pa mi pod tem razumemo ustanovitveno listino lože. Mackeyevi Mejniki so bili
zapisani sredi 19. stoletja. Zato kadar govori o 'modernih' stvareh in 'novotarijah',
misli na stanje prve polovice 19. stoletja.
MEJNIKI PROSTOZIDARSTVA
~ 1 ~
Načini prepoznavanja so najbolj uveljavljen in nesporen Mejnik od vseh. Ne dopuščajo
nobenih sprememb; in četudi so kdaj utrpeli spremembe ali dodatke, se je zlo
kršenja starodavnih zakonov kmalu pokazalo v pravi luči.
~ 2 ~
Razdelitev simbolnega prostozidarstva v tri stopnje je Mejnik, ki je ohranjen
bolje kot katerikoli drugi, čeprav je tudi tu duh novotarij pustil svoje sledove.
Pojavila so se odstopanja in razhajanja glede končnega učenja na stopnji mojstra;
Kraljevi Obok v Angliji, Škotski, Irski in Ameriki, ter visoke stopnje v Franciji
in Nemčiji, se razlikujejo v načinu vodenja neofita h končnemu spoznavanju simbolnega
prostozidarstva. Leta 1813 je Velika Loža Anglije zaščitila starodavni Mejnik
s tem, da je uzakonila tri stopnje: vajenec, pomočnik in mojster, ki vključuje
tudi Kraljevi Obok. Toda odstopanje se ni nikoli v celoti popravilo, in ta Mejnik,
čeprav ga priznavajo vsi, se v tem oziru še vedno krši.
~ 3 ~
Legenda tretje stopnje je pomemben mejnik, katerega celovitost se je dobro ohranila.
V nobeni deželi ali jeziku ni prostozidarskega rituala, ki ne bi učil osnovnih
prvin te legende. Nauki legende so lahko različni, in v resnici se ves čas tudi
spreminjajo, toda legenda ostaja nespremenjena. In tudi mora ostati, kajti legenda
o graditeljih Templja predstavlja samo bistvo prostozidarstva. Ritual, ki bi
je ne vključeval, ali ki bi jo bistveno spremenil, bi zaradi tega takoj prenehal
biti prostozidarski ritual.
~ 4 ~
Četrti Mejnik predstavlja način izvajanja oblasti v bratstvu. Izvaja jo predsedujoči
častnik imenovan Veliki Mojster, ki je izvoljen izmed bratovščine. Mnogi mislijo,
da je volitev Velikega Mojstra stvar zakonov ali predpisov Velike Lože, vendar
ni tako. Ta služba dolguje svoj obstoj Mejnikom Reda. Iz starih zapisov razberemo,
da so Veliki Mojstri obstajali dolgo preden so nastale Velike Lože. In četudi
bi današnji sistem Velikih Lož nehal obstajati, bi bil Veliki mojster še vedno
potreben. Dejansko je zabeležen v zgodovini primer, da Velike Lože določen čas
ni bilo, nikoli pa se ni zgodilo, da bratovščina ne bi imela svojega Velikega
Mojstra.
~ 5 ~
Posebna pravica Velikega Mojstra je, da predseduje vsakemu sestanku Bratovščine,
kjerkoli in kadarkoli. To je peti Mejnik. Posledica tega Mejnika, ki izvira
iz starodavnih običajev, je da Veliki Mojster prevzame vodenje pri vsakem srečanju
Velike Lože in da je tudi upravičen predsedovati pri srečanju podrejene Lože,
kadar je prisoten.
~ 6 ~
Naslednji zelo pomemben Mejnik je posebna pravica Velikega Mojstra, da odobrava
oprostitev obveznega časovnega roka pri podeljevanju stopenj. Statutarni zakon
prostozidarstva zahteva, da preteče mesec ali kak drug določen časovni interval
med vlogo prošnje in izvolitvijo kandidata. Veliki Mojster pa ima pravico, da
ukine ali umakne to zahtevo in dovoli, da se kandidat sprejme takoj. To posebno
pravico je imel še preden je začel veljati zakon, ki zahteva preizkusni rok,
in ker noben statut ne more zmanjšati njegovih posebnih pravic, to pravico še
vedno poseduje.
~ 7 ~
Naslednji Mejnik je posebna pravica Velikega Mojstra, da daje dovoljenje za
odpiranje in delo lož. V tem smislu lahko podeli zadostnemu številu prostozidarjev
pravico, da se srečujejo in podeljujejo stopnje. Tako ustanovljene lože se imenujejo
Pooblaščene Lože (Lodges under Dispensation . lože po pooblastilu). To so v
celoti ustanove Velikega Mojstra, ki obstajajo po njegovi volji in želji, in
se morajo kadarkoli razpustiti na njegov ukaz. Lahko trajajo dan, mesec, šest
mesecev, toda kolikor časa že obstajajo, se morajo zahvaliti za svoj obstoj
milosti Velikega Mojstra.
~ 8 ~
Posebna pravica Velikega Mojstra, da posveti prostozidarja 'na pogled', je starodaven
Mejnik, ki je tesno povezan s prejšnjim. Glede tega Mejnika je bilo mnogo nerazumevanja,
ki je vodilo celo v njegovo zanikanje v nekaterih jurisdikcijah, kjer so Veliki
Mojstri to pravico izvajali. Vendar te posebne pravice ne smemo razumeti tako,
da Veliki Mojster podeli stopnjo prostozidarja profanemu v neposvečenem prostoru
in brez pomoči. Taka posebna pravica ne obstaja, in vendar se povečini misli,
da je to način 'posvetitve prostozidarja na pogled'. Pravi in edini način je
naslednji: Veliki Mojster pozove za pomoč ne manj kot šest drugih prostozidarjev,
odpre ložo in brez poprejšnjih preverjanj, kandidatu v njegovi prisotnosti podeli
stopnjo, nakar zapre ložo in odpusti brate. Ložo, ki dela na tak način in za
posebni namen, imenujemo priložnostna loža (occasional lodge).
~ 9 ~
Naslednji Mejnik je zahteva, da se prostozidarji združujejo v Lože. Od davnih
časov Mejniki predpisujejo, da naj se prostozidarji od časa do časa srečujejo
z namenom operativnega ali spekulativnega dela, in da naj se ta srečanja imenujejo
Lože. Včasih so bila to občasna srečanja, ki so se sklicevala zaradi posebnih
razlogov, in ki so se potem razpustila, bratje pa so se razšli in se ponovno
srečali na drugem kraju in ob drugem času, kakor so pač narekovale okoliščine.
Listina o ustanovitvi lože, hišna pravila in stalni častniki so moderne iznajdbe,
ki so povsem izven Mejnikov in so popolnoma odvisni od posebnih zakonov iz razmeroma
nedavnega časa.
~ 10 ~
Mejnik je tudi, da bratovščino, kadar se sreča v loži, vodijo Mojster in dva
Nadzornika. Kakršnokoli srečanje prostozidarjev, ki bi ga vodili na drugačen
način, npr. da bi ga vodila predsednik in podpredsednik, ne bi bilo priznano
kot loža. Prisotnost Mojstra in dveh Nadzornikov je od nekdaj prav tako bistvena
za pravilno organiziranost lože kot je dandanes listina o ustanovitvi. Imena
teh treh častnikov se v različnih jezikih razlikujejo, vendar pa so njihovo
število, posebne pravice in dolžnosti povsod enake.
~ 11 ~
Pomemben Mejnik, ki se nikdar ne zanemari, je da mora biti vsako srečanje lože
skrbno pokrito. Potreba po tem mejniku izvira iz ezoterične narave Prostozidarstva.
Varovanje vrat in preprečevanje prisluškovanja je starodavna dolžnost.
~ 12 ~
Pravica vsakega prostozidarja, da je zastopan na vseh najvišjih srečanjih in
da lahko daje napotke tistemu, ki ga zastopa, je dvanajsti Mejnik. Včasih so
ta najvišja srečanja, ki so bila običajno enkrat letno, imenovali Generalne
Skupščine, in celotna bratovščina, celo najmlajši vajenci, so se jih smeli udeležiti.
Danes jih imenujemo Velike Lože, in samo Mojstri in Nadzorniki podrejenih lož
so pozvani vanje, vendar izključno kot predstavniki članov lož. Prvotno je vsak
prostozidar predstavljal samega sebe. Zdaj ga predstavljajo častniki lože. Princip
pooblaščenih zastopnikov je sprejela bratovščina okoli leta 1717, in ne zmanjšuje
integritete Mejnika, ker je ohranjeno načelo zastopanosti. Princip pooblaščenih
zastopnikov je bil vpeljan samo iz praktičnih razlogov.
~ 13 ~
Pravica vsakega prostozidarja, da se v odprti loži lahko pritoži na odločitev
svojih bratov Veliki Loži ali Generalni Skupščini, je Mejnik, bistven za ohranitev
pravičnosti in za preprečevanje zatiranja. Nekatere moderne Velike Lože kršijo
ta Mejnik na način, da se v primeru pritožbe na izključitev iz lože ta odločitev
ne more v celoti razveljaviti s strani Velike Lože.
~ 14 ~
Pravica vsakega prostozidarja, da obiskuje in je prisoten v vsaki regularni
Loži je nesporen Mejnik Reda. Imenuje se pravica do obiskovanja. Pravica do
obiskovanja se razume kot osnovna pravica, ki pripada vsakemu prostozidarju,
ko potuje po svetu, to pa zato, ker se smatrajo lože za edini pravi način srečevanja
svetovne prostozidarske družine.
~ 15 ~
Mejnik Reda je, da ne more vstopiti v Ložo noben obiskovalec, ki ga prisotni
bratje ne poznajo, ne da bi prej prestal preizkušnjo v skladu s starodavnimi
običaji. Če obiskovalca pozna vsaj en prisoten brat kot prostozidarja na dobrem
glasu, in če ta brat jamči za njegovo usposobljenost, se preizkušnja lahko opusti,
ker se Mejnik nanaša samo na tujce, ki jih ne moremo prepoznati drugače kot
z doslednim preizkusom, ustreznim izpraševanjem ali s pravnomočnim obvestilom.
~ 16 ~
Nobena loža se ne sme vmešavati v delo druge lože ali podeljevati stopenj bratom,
ki so člani drugih lož. Ta Mejnik je osnovan na velikem načelu spoštljivosti
in bratske prijaznosti, ki sta sam temelj našega združenja.
~ 17 ~
Mejnik je tudi, da je vsak prostozidar podložen zakonom in predpisom prostozidarske
jurisdikcije v kateri živi, četudi ni član lože v tej jurisdikciji. Ne-afiliacija,
ki je že sama po sebi prekršek, ga ne reši te obveze.
~ 18 ~
Iz tega Mejnika Reda izvirajo določene lastnosti kandidata za sprejem. Te lastnosti
so, da mora biti moški, nepohabljen, rojen kot svoboden človek in zrelih let.
To pomeni, da ženska, pohabljenec, ali suženj, ali nekdo, ki je rojen v suženjstvu,
ne more biti uveden v prostozidarske rituale. Ti principi so včasih zapisani
v statutu, toda te lastnosti izvirajo v resnici iz samega bistva prostozidarstva
in njegovega simbolnega učenja, in so vedno predstavljale Mejnik.
~ 19 ~
Vera v Boga kot Velikega Graditelja Vseh Svetov je eden najpomembnejših Mejnikov
Reda. Od nekdaj velja, da je zanikanje obstoja Najvišje in Vseobsegajoče Sile
absolutna diskvalifikacija za sprejem. V analih reda ni in ne more biti zabeleženo,
da bi prepričan ateist postal prostozidar. Že sam ritual sprejema prve stopnje
prepoveduje in preprečuje, da bi se zgodilo kaj tako nezaslišanega.
~ 20 ~
Kot dopolnitev vere v Boga, je Mejnik Reda tudi vera v vstajenje v bodoče življenje
(future life). Ta Mejnik se ne poudarja tako očitno kot prejšnji, toda ta doktrina
se uči z zelo jasnimi primeri in se vleče skozi celotno simboliko Reda. Verjeti
v prostozidarstvo in ne verjeti v vstajenje, bi bila absurdna anomalija, ki
bi jo lahko opravičili samo z razmišljanjem, da se tisti, ki je na tak način
pomešal svojo vero in skepticizem, ne zaveda pomena obeh teorij do te mere,
da nima racionalne osnove za poznavanje ne ene ne druge.
~ 21 ~
Mejnik je, da naj bo Knjiga Zakonov (Book of the Law) nepogrešljiv del opreme
vsake lože. Ni treba, da bi se uporabljala samo Stara in Nova Zaveza. Knjiga
Zakonov je tista knjiga, za katero velja, da po veri določene države predstavlja
razodetje volje Velikega Graditelja Vseh Svetov. Tako v vseh ložah v krščanskih
državah Knjigo Zakonov predstavljata Stara in Nova Zaveza. V državi, kjer prevladuje
židovska vera, zadošča samo Stara Zaveza. V mohamedanskih državah in med mohamedanskimi
prostozidarji, jo lahko nadomesti Koran. Prostozidarstvo se ne želi vmešavati
v religiozno verovanje svojih članov, razen v kolikor se nanaša na obstoj Boga
in kar neizogibno sledi iz tega verovanja. Knjiga Zakonov je za spekulativnega
prostozidarja njegova duhovna skicirka; brez nje ne more delati. Karkoli že
verjame, da je razodeta volja Velikega Arhitekta, predstavlja zanj duhovno skicirko,
ki jo mora imeti vedno pred sabo v urah svojega spekulativnega dela, da mu je
kot pravilo in napotek pri njegovem ravnanju.
~ 22 ~
Enakost vseh prostozidarjev je naslednji Mejnik. Ta enakost pa ne pomeni spodkopavanja
razdelitve na družbene položaje, ki je uveljavljena z običaji družbe. Monarhu,
plemiču ali gospodu pripada vpliv, in mora uživati spoštovanje, ki pripada njegovemu
položaju. Toda prostozidarska doktrina uči, da se kot otroci istega velikega
očeta srečujemo kot enaki med enakimi in da kot taki tudi potujemo k usojenemu
cilju, da v loži zasluge veljajo več kot bogastvo, in da morajo biti vrline
in znanje edini pogoj za prostozidarske časti. Ko pa je delo v loži končano
in ko se bratje umaknejo iz njenega miru, da bi se ponovno pomešali s svetom,
vsak od njih prevzame svoj družbeni položaj z vsemi privilegiji, ki mu pripadajo.
~ 23 ~
Naslednji in zelo pomemben Mejnik je tajnost prostozidarstva. Včasih se pojavi
vprašanje, kaj sploh razumemo kot 'tajno združenje' (secret society). Najbolj
razširjeno razumevanje tega pojma je naslednje: to je združenje, ki poseduje
določeno znanje o načinih medsebojnega prepoznavanja, o poznavanju legende in
tradicionalnega vedenja, in ki ga pridobijo samo tisti, ki so šli skozi ustaljen
postopek iniciacije. Ker je to združenje tudi po obliki ezoterično in odmaknjeno,
ga lahko v tem smislu razumemo kot tajno. Če bi s te ustanove odgrnili njen
skrivni značaj, bi prenehala biti prostozidarstvo. Prostozidarstvo je kot skrivno
združenje živelo nespremenjeno stoletja; kot odprta družba ne bi preživelo več
kot nekaj let.
~ 24 ~
Naslednji Mejnik je utemeljitev spekulativne znanosti na operativnih veščinah
ter simbolna uporaba in razlaga teh veščin z namenom religioznega in moralnega
učenja. Salomonov tempelj predstavlja simbolično zibelko našega Reda, in kot
tak, povezavo z operativnim prostozidarstvom, ki je zgradilo to mogočno stavbo,
z materiali in pripomočki pri gradnji in z umetniki, ki so jo gradili. Vse to
so bistveni gradniki telesa prostozidarstva, ki jih ne moremo odvzeti, ne da
bi uničili celotno podobo Reda.
~ 25 ~
Zadnji in najpomembnejši Mejnik od vseh pa je, da mejnikov ne smemo spreminjati.
Ničesar jim ne smemo odvzeti, ničesar jim ne smemo dodati, ne smemo napraviti
niti najmanjše spremembe. Slovesna zaobljuba dolžnosti nas zavezuje, da jih
predamo svojim naslednikom take, kot smo jih prejeli od svojih prednikov.
Se nadaljuje
Vir: http://www.prostozidarstvo.si
Vse o prostozidarstvu 1.del
|