Piše: Rok Kralj

Princip pravične delitve dobrin je pot k reševanju skrajno zaostrenih družbenih odnosov tako med posamezniki, različnimi skupinami, podjetji in narodi. Pravična delitev je preprosta rešitev, ki si zasluži našo pozornost in tehten razmislek. Zakaj?

Ker je na svetu dovolj dobrin (hrana, pijača, oblačila, bivališča, zdravila), s katerimi bi lahko zadovoljili osnovne potrebe vseh prebivalcev planeta, je tekmovanje zanje nepotrebno. Ker se človeštvo lahko razvija tudi brez neprestanega povečevanja proizvodnje in potrošnje, smo lahko nekoliko skromnejši (vsaj tisti v razvitem svetu) in rajši zavezani razvoju kvalitete življenja, kot pa neprestanem kopičenju – pogosto na račun drugih – dobrin, ki pripadajo vsemu človeštvu.

Namesto tekmovanja, sebičnosti in pohlepa potrebujemo pristno medsebojno sodelovanje in pravično delitev skupnih dobrin človeštva. A še preden začnemo razmišljati o delitvi dobrin, spregovorimo o skupnih dobrinah človeštva ter o zadovoljevanju potreb in blaginji. Če bomo razmišljali o teh stvareh, nam bo pravična delitev mnogo bliže.

Skupne dobrine človeštva

Kaj je tisto, kar »moramo« (v resnici se moramo za to odločiti sami, da ne bi spet ponavljali starih metod – metod prisile) med seboj pravično deliti? Predvsem tisto, kar nam je skupnega, kar pripada celotni človeški družini. Nekaj, kar so poznali že stari Rimljani, ki so ločevali med tremi vrstami lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javne stavbe, ceste in podobno) in res communes (darovi narave, ki pripadajo vsem). [Mark Sommer: Resnična ‘tretja pot’, Share International, oktober 2005] Prvi dve vrsti lastnine, privatno in javno, poznamo še danes, medtem ko smo na tretjo – lahko jo imenujemo skupne dobrine, skupno dobro, skupno bogastvo ali kapital človeštva (uporabljali bomo prvi izraz) – že skoraj pozabili ali pa jo do skrajnosti zanemarjamo.

Skupne dobrine so predvsem tiste dobrine, ki so potrebne za zadovoljevanje človeških potreb, torej za človekov obstoj in tudi za dosego blaginje človeštva. Na eni strani izhajajo iz narave, na drugi pa iz preteklega in sedanjega človeškega razvoja, torej so skupne dobrine (vsaj) naslednje:

• morska in sladka voda ter vodna bogastva
• obdelovalna zemlja in gozdovi
• zemeljska bogastva (rude)
• energetski viri
• informacijska in transportna infrastruktura
• znanje
• kulturna in druga dediščina človeštva

Odnos, ki bi ga morali vzpostaviti do našega skupnega okolja in dobrin, ki nam jih to okolje nudi, lahko na izjemen način začutimo v odlomku iz epske pripovedi angleškega književnika J. R. R. Tolkiena Gospodar prstanov [I. del, Mladinska knjiga 2002]:

»Prelepa gospica!« je čez nekaj časa spet rekel Frodo. »Povej mi, če se ti vprašanje ne zdi preneumno, kdo je Tomo Bombadil?«
»Pač je,« je rekla Zlatozrna, pridržala urne gibe in se nasmehnila.
Frodo jo je vprašujoče pogledal. »Pač je, kakršnega ste ga videli,« je rekla v odgovor njegovemu pogledu. »Na skrbi ima gozd, vodo in breg.«
»Potemtakem je vsa ta čudna dežela njegova last?«
»To pa nikakor ne!« je odgovorila in nasmešek ji je zamrl. »To bi bilo pa res breme,« je dodala s tihim glasom, kakor sama sebi. »Drevje in travje in vse, kar raste ali živi v deželi, je samo v svoji lasti. Tomo Bombadil pa je Skrbnik ...«

Človek ni in ne more biti absolutni lastnik planetarnega bogastva (skupnih dobrin), temveč njegov skrbnik in upravljalec. Hkrati pa to ne pomeni, da posameznik ne more imeti zasebne lastnine (osebni predmeti, bivališče in zemlja okoli nje, kmetije, manjša posestva in manjša podjetja), kot tudi ne pomeni, da lokalne skupnosti, podjetja ali zasebniki ne bi mogli upravljati (npr. s podelitvijo koncesije) s skupnimi dobrinami človeštva. Bistveno vlogo pri upravljanju s skupnimi dobrinami človeštva bi morali odigrati država in mednarodna skupnost (v okviru organizacije OZN), kot skrbnici tega bogastva, v imenu celotnega človeštva.

Tudi izvorni pomen besede ekonomije nas napeljuje k razmišljanju, da smo ljudje predvsem upravljalci in skrbniki okolja ter njegovega bogastva (v skupno dobro vseh), ne pa njegovi brezvestni lastniki, izkoriščevalci in uničevalci. Beseda ekonomija izhaja iz starogrške besede oikonomia, ta pa je sestavljanka iz besed oikos, ki pomeni družino, dom in okolje na splošno ter nomos, ki pomeni zakon in tudi vodenje, upravljanje ter skrbništvo. Tako je bil za stare Grke oikonomos hišni upravitelj, oskrbnik, oikonomia pa vodenje in upravljanje domačega okolja, v skupno dobro vseh družinskih članov.

Ekonomija v najširšem pomenu torej pomeni upravljanje in skrbništvo našega skupnega okolja in njegovega bogastva (skupnih dobrin) v skupno dobro vseh prebivalcev planeta. Skupne dobrine človeštva zato ne morejo biti predmet izkoriščanja in bogatenja posameznikov, temveč morajo biti na voljo vsemu človeštvu. Pravična delitev skupnih dobrin človeštva je zato edina mogoča osnova za skupno življenje, življenje v miru in blaginji.

Zadovoljevanje potreb in blaginja človeštva

Zakaj so prvi ljudje sploh začeli bivati v skupnostih, kakšne prednosti jim je to prinašalo? Nedvomno je bilo skupno življenje lažje in varnejše, kot samotno životarjenje v neprestanem boju, ki je potekal v neizprosnem naravnem okolju. Ljudje so skupaj lažje zadovoljevali svoje potrebe in to je še danes osnovni namen našega skupnega bivanja. Osnovne človeške potrebe so že od nekdaj potrebe po hrani, pijači ter zaščiti telesa pred vplivi okolja, bodisi z oblačili bodisi v primernem zavetju, bivališču. Tem osnovnim potrebam pa moramo v današnjem kompleksnem okolju, v katerem bivamo, dodati še potrebe po zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju. Zadovoljevanje vseh naštetih osnovnih človeških potreb spada danes med temeljne človekove pravice, ki so tudi zapisane v Deklaraciji človekovih pravic in svoboščin Združenih narodov.

A vendarle ljudje ne stremimo samo k zadovoljevanju naših osnovnih potreb, temveč tudi k življenju v blaginji. Blaginja družbene skupnosti in človeštva kot celote bi morala biti končni cilj prizadevanj celotne družbene strukture – predvsem pa ekonomije in politike, ki predstavljata organizacijske in materialne temelje sleherne človeške družbe.

Blaginja ne pomeni samo, da ljudje brez večjih problemov lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, temveč tudi, da živimo v varnem, zdravem in svobodnem okolju in da vemo, da nam bo vedno nekdo priskočil na pomoč, če se nam bo zgodilo kaj hudega. Blaginja je predpogoj za človekovo srečo. Življenje v blaginji nas še ne osreči, vendar bistveno pripomore, da smo lahko srečni, zadovoljni in ustvarjalni.

Če človeštvo želi živeti v blaginji, se mora najprej naučiti zadovoljevati osnovne potrebe vseh pripadnikov človeške družine, to pa ni mogoče brez pravične delitve skupnih dobrin človeštva.

Kako deliti dobrine?

Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin. [Monte Leach: Ekonomska nepravičnost in socialni prevrat, Share International Archives]

Resnično velik korak moramo narediti v razumevanju, da je pravična delitev skupnih dobrin človeštva edina možnost, da bomo lahko živeli v miru in blaginji ter sploh edina možnost, da človeštvo dolgoročno preživi. Vendar, kako pravično delitev izpeljati v praksi? Takšna naloga nedvomno zahteva globalno koordinacijo. Ker že imamo organizacijo, ki kljub vsem svojim današnjim pomanjkljivostim zastopa celotno človeštvo in to je Organizacija združenih narodov (OZN), potem lahko znotraj te organizacije razmišljamo o praktični uveljavitvi te resnično velikanske ter za človeštvo življenjsko pomembne naloge.

Čeprav se lahko dobrine delijo tudi na drugih nivojih (regionalni, državni in lokalni), pa mora pravična delitev izhajati iz najvišjega nivoja – globalne človeške skupnosti. Samo tako bo mogoče v razmeroma kratkem času zmanjšati današnje ekstremne razlike med ljudmi, ki so posledica izjemno nepravične porazdelitve planetarnih dobrin, kar na svetu povzroča toliko gorja; dolgoročno pa doseči splošno blaginjo človeštva. Pravična delitev ne pomeni, da mora sleherni človek na planetu imeti enake dobrine v enakih količinah – česar se današnje priviligirane skupine najbolj bojijo – temveč, da se skupne dobrine človeštva enakomerneje in pravičneje porazdelijo med vse ljudi tega planeta.

Izhajati moramo predvsem iz najpomembnejšega skupnega cilja, ki ga mora uresničiti človeštvo, namreč, da mora sleherni prebivalec planeta imeti zagotovljeno možnost zadovoljevanja svojih osnovnih potreb. Ljudje živimo v različnih geografskih, podnebnih, kulturnih okoljih, imamo različne želje, navade, tradicijo in prioritete, a vedno in povsod so naše osnovne potrebe enake. Ne potrebujemo sveta uniformiranosti in uravnilovke, temveč svet pravičnosti in enakopravnosti.

Potrebno je poudariti, da pravična delitev ne bi smela biti nekaj vsiljenega. Prisilna delitev ne more obstajati, kot tudi ne prisilna solidarnost ali prisilno sodelovanje. Posameznik ali država lahko »svoje« dobrine delita z drugimi prostovoljno ali pa jih sploh ne. Skušajmo sedaj razmišljati, kako bi na globalni ravni lahko potekala pravična medsebojna delitev.

Ustanovitev agencije ZN za pravično delitev dobrin

Danes velika večina ekonomistov, politikov, različnih drugih strokovnjakov in tudi povsem običajnih ljudi verjame, da trg samodejno skrbi za porazdelitev dobrin in določa njihove cene. Vendar je trg v tem smislu predvsem abstrakten pojem, dejansko pa ponudbo, povpraševanje in ceno določenih dobrin določa mnoštvo različnih medsebojnih razmerij med udeleženci v procesu trgovanja (proizvajalci, kupci, trgovci, dobavitelji, mediji, politiki itd.). Ta razmerja pa v največji meri oblikujejo močne, bogate in vplivne skupine ter posameznike, ki delujejo predvsem v imenu lastnih koristi, vodita pa jih »stari« človeški lastnosti: pohlep in sebičnost. Njim odgovarja tako imenovani svobodni trg, ki ni nič drugega kot odsotnost pravil, zakonov in nadzora. Resnično svobodni trg bi imeli takrat, ko bi na njem za vse ljudi veljala enaka pravila in zakoni.

Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalni instrument, ki bo omogočil, da glavne besede pri delitvi skupnih dobrin ne bodo imele majhne, pohlepne in sebične skupine ter posamezniki, temveč institucija, ki bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva. V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo Združenih narodov, ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin med vse ljudi. Sama ustanovitev nove agencije ne bi smela biti prevelik problem za mednarodno skupnost, seveda ob prostovoljnem sodelovanju držav članic.

Kako bi agencija delovala? Njena glavna naloga bi bila vodenje skupnega sklada, v katerega bi sleherna država prostovoljno prispevala tiste skupne dobrine, ki bi presegale njene potrebe ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki bi jih imela premalo. Poleg tega bi agencija intervencijsko posredovala v primeru izrednih razmer ter priporočala takšno izrabo naravnih virov, ki bi bila trajnostno naravnana.

˝Brez pravične delitve dobrin ne bo pravičnosti, brez pravičnosti ne bo miru, brez miru ne bo prihodnosti.˝ [Maitreja]

Vir: www.gibanje.org