|
||||||
|
|||||||
Piše: Ivan Mohorič
Pred davnimi časi so ljudje živeli tam daleč zgoraj, v krajih, ki jim danes
pravimo nebesa. Imeli so velikega in sijajnega poglavarja.
Tako se začenja pravljica, ki jo rdečekožni Indijanci iz plemena Irokezov pripovedujejo
ob večernem ognju. Bujna domišljija?
Strokovnjaki so prepričani, da je to pradavna in do nedavna neizpolnjena človekova želja, da bi se dvignil med zvezde. Da gre res za nekakšno arhetipsko hrepenenje, bi lahko podkrepili z dejstvom, da se podobne zgodbe pripovedujejo pri različnih ljudstvih. Lahko najdemo celo takšne, ki govorijo o potovanjih med posameznimi nebesnimi telesi. Osedži iz prerijskih planjav današnjih Združenih držav Amerike že poznajo tako legendo.
Pred davnimi časi je del Osedžov živel na nebu. Hoteli so vedeti, od kod prihajajo, kje je vir, iz katerega so se porodili. Odpravili so se k soncu. Povedalo jim je, da so njegovi otroci. Potem so se odpravili še naprej in prišli do lune. Povedala jim je, da jih je ona rodila in da je sonce njihov oče. Povedala jim je tudi, da morajo zapustiti svoje sedanje bivališče in se spustiti na zemljo, kjer bodo poslej živeli.
Spustili so se na zemljo, toda ta je bila vsa prekrita z vodo. Ker se niso mogli vrniti tja, od koder so prišli, so začeli jokati. A na njihov jok ni bilo od nikoder odgovora. Plavali so po zraku in iskali na vse strani, da bi morda našli kakega boga, ki bi jim pomagal. Toda, nikjer ni bilo nikogar.
Še nekaj let nazaj bi se še krave smejale vsakomur, ki bi trdil, da se da “plavati”
okoli Zemlje, toda odkar nam, sicer z nekaterimi težavami, za te potrebe služi
ruska vesoljska postaja Mir in ameriški Space Shuttle, se je smeh ob takih “neslanih”
izjavah nekoliko utišal. Pa niso samo neuki prebivalci ameriških prostranstev
prepričani, da je lebdenje nad Zemljo nekaj povsem običajnega, kar se je dogajalo
v sivi davnini. Tudi drugod najdemo take pripovedi, ki so verjetno mlajšega
datuma, ker to prebivališče ni več na voljo navadnim smrtnikom, ampak je nekako
rezervirano za “nadnaravna” pravljična bitja. Poglejmo, kaj vedo o tem povedati
Srbi.
Gradovi med nebom in zemljo
Bil je car, ki je imel tri sinove in hčerko, ki jo je imel kot v kletki in pazil nanjo bolj kot na punčico svojega očesa. Ko je deklica odrasla, je nekega večera zaprosila svojega očeta, naj ji dovoli, da bi šla z brati na sprehod pred dvor. Car ji je dovolil, toda komaj je stopila pred dvor, je priletel zmaj, iztrgal deklico iz rok bratov in jo odnesel med oblake. Bratje so vsi prestrašeni stekli k očetu in mu povedali, kaj se je zgodilo. Sklenili so, da jo bodo šli iskat. Oče je privolil, dal je vsakemu konja in vse drugo, kar so potrebovali za pot, in tako so odšli. Po dolgem potovanju so prišli do nekega dvorca, ki je visel med nebom in zemljo.
Pomislili so, da v tem dvorcu ne bodo našli svoje sestre, kljub temu pa so se posvetovali, kako naj bi se povzpeli vanj. Po dolgem razmišljanju in dogovarjanju so se odločili, da bodo zaklali enega izmed konj, napravili iz njegove kože dolg jermen, ga pritrdili na puščico, to pa nato z lokom izstrelili v dvorec, da se bo jermen zataknil in bodo lahko zlezli na obzidje. Mlajša brata sta rekla najstarejšemu, naj on ubije svojega konja, toda ta tega ni hotel storiti, prav tako pa tudi ne srednji. Zato je najmlajši ubil svojega konja, napravil iz njegove kože jermen, pritrdil konec na puščico in jo izstrelil v dvorec.
Med nebom in zemljo lebdeči “grad” je to pot rezerviran za prebivališče “letečega zmaja”. Kaj bi tak nestvor lahko bil, bomo obdelali kdaj drugič, zato se tu ne bomo preveč spuščali v podrobnosti. Je pa prav zanimivo, da naši vzhodni sosedje ne govore o tem, da bi bilo prebivanje tam zgoraj nekaj običajnega za vse prebivalce tega planeta, ki se morajo kar precej potruditi za svoj vzpon v višave, stvar pa je zelo enostavna za nekoga, ki zadevo obvlada.
Čarovnik je bil zdaj z vsem zelo zadovoljen; vse mu je na moč ugajalo.
Kmalu zatem je povabil kralja na potovanje. Kralj se je neprestano držal čarovnika
za rokav. Tako sta se pripeljala do sredine neba in se ustavila na čarovnikovem
gradu. Čarovnikov grad je bil iz samega zlata in srebra, okrašen je bil z biseri
in žlahtnimi kamni. Stal je med jasnino neba in deževnimi oblaki; nikjer ni
bilo videti, na čem je bil zidan. Ko si ga uzrl, se je očem prikazal kot grmada
oblakov. Kolikor si mogel bežno razmisliti, je bilo tukaj vse drugače, kot v
svetu ljudi.
Kralju se je zdelo, da je sam sredi škrlatnih globin mesta v ozračju, sredi nebesne oble, kjer prebiva veliki bog. Kralj je pogledal na zemljo in je videl svoje gradove, palače in senčnice kot griče in kupe slame. V čarovnikovem gradu je prebil kralj nekaj desetletij in ni več mislil na svoje kraljestvo.
Kako je torej mogoče, da so različni narodi tako prostodušno govorili o potovanjih
v nebo? Morda pa se je nekdo tam daleč nazaj, v nam nepoznanih predzgodovinskih
časih, odločil tem medsebojnim obiskom napraviti konec. Stvar se sliši povsem
fantastično, še posebej, ker o teh dogodkih zelo suvereno poročajo rdečekožci.
Stiki so prepovedani
Še vedno pa slišimo smeh, če poskusimo nekomu dopovedati, da so rdečekoži lovci bizonov, ki jim je šele belec pripeljal jezdno žival, karkoli vedeli o takih “plavanjih” po prostranstvih vesolja. Tem našim sodobnim prepričanjem navkljub je tudi pleme Jakimov prepričano, da se je to dogajalo.
Pred davnimi časi so ljudje plemena Jakima vse praznike odhajali proslavljat na nebo. Tam so peli in plesali in predajali zahvalne darove Velikemu duhu, v zahvalo za korenine in jagode na zemlji.
Nekoč sta odšla s plemenom na nebo tudi Spilji, rdeči lisjak in Tuptup, njegov
brat. Vsi so prepevali in plesali in molili in to je trajalo več dni. Spilji
se je tako utrudil, da se je sesedel in zaspal. Ko so ga našli in prepoznali,
so ga ljudje vrgli na zemljo, kamor je tudi sodil.
Njegov brat Tuptup je še naprej ostal pri zahvalnih obredih. Čez nekaj časa
pa se je spomnil na Spiljija tam doli na zemlji. Pridružil se mu je in mu prinesel
grenkih korenik, sladkih čebulic kame, pa borovnic in lososa. Spilji si je pripravil
imenitno pojedino.
Ko je pojedel, kolikor je lahko spravil vase, je Spilji dvignil roko proti
vzhodu in določil nov zakon:
“Nič več ne boste, moji ljudje, hodili na nebo praznovat in opravljat zahvalne
obrede. V našo deželo prihaja mnogo novih ljudi in zato ne moremo v vsem živeti
tako, kot smo bili navajeni. Delati moramo s svojimi novimi prijatelji. Naučiti
se moramo po svojih najboljših močeh prenašati svoje nadloge in tegobe.
Smo še vedno nejeverni? Razlogov za našo skepso je nedvomno več. Prvi je nedvomno
ta, da ameriški domorodci, vsaj tako smo prepričani, nimajo in tudi nikdar niso
imeli niti najmanjšega pojma o vesolju. Pa je res tako? Na prvi pogled povsem
nedolžne pripovedi nas nekako hočejo prepričati drugače.
Osupljivo znanje astronomije
Pleme Kvitsi s severnoameriške pacifiške obale pripoveduje takole.
V tistih prvih časih so žene in mlada dekleta odhajala v prerijo, kopat sladke
koreninice kame. Nekega dne sta se tako dve dekleti s svojo materjo in teto
odpravili v prerijo. Ves dan so kopale, zvečer pa so se utaborile. Dekleti sta
legli in opazovali zvezde nad seboj. Pa sta ugledali med njimi dve prav lepi.
“O, ko bi bila tam gori s tistole svetlo zvezdo!” si je zaželela prva.
“O, ko bi bila tam gori s tistole rdečo zvezdo!” si je zaželela druga, mlajša.
Tako sta ponavljali, vse dokler nista zaspali. Prebudil ju je glas, ki je govoril:
“Jaz sem zvezda, o kateri si govorila.”
“Jaz sem tista svetla zvezda,” je govoril glas starejši sestri. Njegov lastnik
je bil mladenič.
“Jaz sem tista rdeča zvezda,” je drugi glas govoril mlajši sestri. Njegov lastnik
je bil starec.
V osnovni šoli so nam nekako mimogrede omenili, pa si je verjetno le redkokdo tudi zapisal v spomin, da so v sodobni astronomski znanosti zvezde razvrščene glede na njihovo velikost in starost. Kdorkoli pa si je to zapomnil, bo morda zastrigel z ušesi, ko bo prebral, da je v pripovedi posebej poudarjeno, da je velika rdeča zvezda “starec”.
Rdeči orjaki so namreč “umirajoče” zvezde, ki se proti koncu svojega delovanja
izredno razširijo. Taka usoda čaka tudi naše Sonce nekje v daljni bodočnosti.
“Mladeniči” pa so seveda male svetle zvezde. Ujemanje podatkov, čeprav le opisno,
je tako presenetljivo, da le težko verjamemo, da bi bilo lahko naključno.
Ivan Mohorič
Knjige avtorja Ivana Mohoriča, ki jih lahko naročite v Sončni trgovini:
Vir: www.ivanmohoric.net
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Vesolje_Davnina_Potovanje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
