V zadnjem času se v medijih veliko piše o Darfurju, zato smo vam na Pozitivkah pripravili kratko reportažo o tem, kje Darfur sploh je, kako ljudje tam živijo, kakšni so njihovi običaji in še marsikaj. Verjamem, da vas bo ta reportaža pritegnila.
Igor

Darfur je pokrajina v zahodnem delu največje afriške države, Sudana. Obsega 493,180 km2 in je malo manjši od npr. Francije. Meji na Centralno afriško republiko, Libijo in Čad. Darfur je razdeljen na tri dele: zahodni, južni in severni, ki so hkrati tudi federativne države.

Pokrajina je večinoma sušna in planotasta. Izjema je osrednji del z vulkanskim gorovjem, Jebal Marra, kjer pade več padavin, zato so tudi pogoji za kmetijstvo ugodnejši. V Darfurju živi približno 8 milijonov ljudi. Večina ljudi se preživlja s kmetijstvom za lastne potrebe. Pridelujejo žitarice, sadje in tobak. V bolj sušnih predelih pa je pomembno tudi pašništvo.

Prebivalstvo je razdeljeno na številne etnične skupine. Največji skupini sta Fur, po kateri je poimenovan Darfur, in arabska skupina Baggara. Ostali pomembnejši ne-arabski skupini sta še: Zaghawa in Masalit. Furi so črno afriško ljudstvo. So ustaljeni poljedelci. Njihov glavni pridelek je proso.

Njihova družba je še vedno zelo tradicionalna, v kateri vladajo vaške starešine. Govorijo furski jezik in so muslimani. Večina jih ne govori arabsko. Tradicionalno območje Furov je gorsko območje v osrednjem Darfurju. Zaghawe živijo v severnem Darfurju in tudi sosednjem Čadu, Masaliti pa v zahodnem Darfurju. Zaradi svojega načina življenja so ne-arabske skupine prišle v konflikt z nomadskimi arabskimi plemeni Baggara. Baggari so nomadski Beduini, ki živijo na prostranem območju med Čadskim jezerom in reko Nil. Naj bi bili potomci arabsko muslimanskih plemen, ki so se tu ustalila med širitvijo islama v 13. stoletju. So nomadski živinorejci, ki se v deževni polovici leta selijo k pašnikom in v sušni polovici leta k rečnim obrežjem. Konflikt med arabskimi plemeni Baggara in Furi ter drugim nearabskim prebivalstvom se vleče že skozi zgodovino. Pred kolonialno Fursko kraljestvo se je pogosto spopadlo z Baggarskimi arabskimi plemeni. Tako Furi kot Arabci so se borili za nadvlado v trgovini z sužnji. Oboji imajo tudi različne kmetijske potrebe, saj so Furi poljedelci, medtem ko so Baggari nomadi. V zadnjem stoletju so se razmere za kmetovanje poslabšale s širjenjem Sahare proti jugu.

Veliko pašnih površin je prekril puščavski pesek. Posledično je sledil pritisk arabskih nomadov k območjem z boljšimi pogoji. Borba za dostop do vode in pašniških območij se je v zadnjih desetletjih močno zaostrovala, še posebej v osrednjem goratem Darfurju, kjer so najboljši pogoji za kmetijstvo. Izbruh vojaškega konflikta so dokaj uspešno preprečevali vaške starešine na obeh straneh. S očitno podporo sudanske vlade arabskim živinorejcem pri zagotavljanju pašnih površin in vode napram afriškim poljedelcem, pa se je konflikt z leti krepil dokler ni prerasel v vojaški konflikt med uporniki in sudansko vojsko v začetku leta 2003. Zaradi pomanjkanja vladnih vojakov v Darfurju je sudanska vlada organizirala letalsko bombardiranje in podprla organiziranje vojaških milic džandžavidov iz lokalnih arabskih plemen Baggara, čeprav sudanska vlada zanika povezavo z džandžavidi. Boljše oboroženi džandžavidi so s pomočjo letalskega bombardiranja sudanske vlade hitro zavladali v spopadih z uporniki. Obe strani, a večino jih gre pripisati džandžavidom, sta odgovorni za številne kršitve človekovih pravic, vključno z masovnimi pobijanji, ropanji in posiljevanji. Opazovalec Združenih narodov je v poročilu aprila leta 2004 zapisal, da so številne ne-arabske vasi popolnoma uničene (požgane, oropane in de-populirane), medtem ko so arabske vasi nedotaknjene. V nekaterih primerih so arabske vasi bile le 500 m oddaljene od uničenih afriških.

Po treh letih so v Darfurju humanitarne razmere še vedno katastrofalne. Begunci se ne morejo vrniti na svoje domove. Stotine vasi je do tal požganih, polja uničena, vodnjaki zastrupljeni ter živina pobita. Humanitarna oskrba civilistov je daleč od primerne. Samo nekaj mednarodnih humanitarnih organizacij je aktivnih v Darfurju, ki trdijo, da potrebe presegajo njihove kapacitete. Delavci na terenu so prepričani, da se bo na svoje domove vrnilo le malo ljudi od 2 milijonov do naslednje sezone za setev, zato grozi daljša ne sigurnost s oskrbo hrane. Začetek deževnega obdobja konec maja bo še bolj poslabšal razmere. Ljudje še vedno umirajo v velikih številkah zaradi podhranjenosti in bolezni. Še vedno se dogajajo hudodelstva nad civilnim prebivalstvom. Veliko džandžavidov je bilo integriranih v vojsko in policijo. Celo v nekaterih begunskih taboriščih še vedno prihaja do ropanja, posilstev in umorov. džandžavidi še naprej napadajo civiliste izven begunskih taborišč.

Družine so za preživetje prisiljene zbirati hrano, vodo in delati na polju. Pri tem so ogrožena predvsem življenja žensk in otrok. Posilstva so postala znak zločinov proti človeštvu v Darfurju. Na tisoče žensk je bilo posiljenih. Ženske so v nevarnosti takoj, ko so izven taborišč ali vasi. Večina posilstva sploh ne prijavi, saj ima posilstvo hude posledice; sramoto, onečaščenje, žrtve pa so pogosto izgnane iz svojih družin in skupnosti ter kaznovane za nelegalno nosečnostjo.

Po podatkih Svetovnega programa za hrano Združenih narodov je v Darfurju 3.5 milijona ljudi lačnih, 2.5 milijona je zapustilo svoje domove zaradi nasilja in jih je nastanjenih v begunskih taboriščih, 400.000 ljudi je do sedaj umrlo, zaradi lakote, bolezni in nasilja. Svetovni voditelji so se po Ruandi zagovarjali: "Nikoli več!" A, umori, posilstva, stradanje in premestitve prebivalstva v Darfurju govorijo drugače.

Aleš

Vir: E-mesečnik
Ekološko-kulturno društvo Za boljši svet.
Več informacij na: www.forbetterworld.com