Slovenska knjiga v vesolju

petek, 16. junij 2006 @ 05:04 CEST

Piše: Ivan Mohorič

Tridesetega oktobra leta 2000 je z vesoljskega iztrelišča Bajkonur v današnjem Kazakstanu nosilna raketa ponesla ruski vesoljski modul SOJUZ TM 31 z mednarodno posadko, ki je naslednje štiri mesece prebila na mednarodni vesoljski postaji, kjer je poveljeval ameriški astronavt William Shepherd. V posadki sta bila še ruska kozmonavta Sergej Kirkaljov, ladijski inženir Sojuza, in njegov poveljnik Jurij Gidzenko. Prav v osebni prtljagi slednjega je v vesolje odpotovala tudi prva slovenska knjiga z zgovornim naslovom Vesoljske pasti izpod peresa našega najboljšega poznavalca astronavtike in kozmonavtike Vojka Kogeja.

Morda se zdi na prvi pogled čudno, da predmet iz naše domovine, ki jo imamo njeni prebivalci vse prevečkrat za nepomembno, najde prostor v natančno, tako po teži kot po prostornini, izračunanem tovoru vesoljskega plovila, a kdor bo knjigo prebral, bo lahko zaslutil, zakaj se je ruskemu kozmonavtu tako priljubila.

Na simpoziju o Hermannu Potočniku – Noordingu leta 1999 v Mariboru sta Kogej in Gidzenko prijateljsko pokramljala in Vojko je Juriju podaril svojo knjigo, v kateri opisuje najrazličnejše težave, ki so jih posamezne posadke imele na svojih odpravah. A njegovi opisi niso suhoparno naštevanje tehničnih podatkov (čeprav tudi teh ne manjka), temveč so polni človeških občutij v odločilnih trenutkih, za katere se morda v prvem hipu zazdi, da so nekoliko pesniško dodani.

Pa ne bo čisto tako. Kogej se je namreč osebno srečal z večino ljudi, ki so do sedaj potovali izven meja našega planeta, jih povprašal tudi o tistem, kar ni zabeleženo v novinarskih poročilih, in si vse vestno zabeležil. Morda se je tudi ruskemu kozmonavtu zazdelo, da je ta knjiga tako edinstvena, da si zasluži »nagradno« potovanje.

Prvi podvig

Vojko Kogej pa ni zaslužen le za let prve slovenske knjige v vesolje, »zagrešil« je tudi kozmično potovanje prvega slovenskega predmeta sploh.

Že v februarju leta 1984, prav na slovenski kulturni praznik, je ob 13 uri in 7 minut po srednjeevropskem času na krovu Sojuza T-10 poletela z Bajkonurja značka Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov iz Ljubljane, ki je potem kar dobrih 62 dni potovala na Saljutu 7 okoli Zemlje in se 11. aprila, spet s Sojuzom T-10, vrnila na naš planet. S čisto navadno pošto so jo iz Zvezdnega mesta potem poslali v Ljubljano, kjer jo je Kogej varno spravil glavnem sefu Ljubljanske banke, kjer prvi slovenski »satelit«, kateremu je pot v vesolje izposlovalo Kogejevo osebno znanstvo s profesorjem Feokistovom, vesoljskim konstruktorjem in kozmonavtom, priča o zgodnji udeležbi naše dežele v veliki avanturi, ki se ji reče preprosto – vesolje.

Sicer pa si to čast v dobršni meri tudi zaslužimo, le dovolj zagnanih ljudi je treba, da svetovno javnost spomnijo na naš veliki prispevek, ki sega v same začetke te velike pustolovščine. Prav po zaslugi Vojka Kogeja se je ime Hermanna Potočnika - Noordunga znašlo v svetovnih enciklopedijah, kar si nedvomno tudi zasluži, saj je bil eden prvih teoretikov vesoljskih potovanj, katerega knjiga Problem vožnje po vesolju je že pred tričetrt stoletja služila kot učbenik marsikateremu učenjaku, katerega ime dandanašnji odmeva po ušesih nadobudne mladeži, ki se ji o našem velikanu niti ne sanja, še manj pa vedo, da je bil sloviti Werner von Braun še najstnik, ko so Potočnikovo knjigo že prevajali v druge jezike.

Zgodnji začetki

Leto 1968 se je pisalo, ko se je Vojko Kogej odločil za zbiranje vsega dostopnega gradiva o vesoljskih potovanjih in danes so omare v njegovi delovni sobi (pre)natrpane s tisoči časopisnih člankov, strokovnih revij in knjig. Pa ne le to. V njegovem »arhivu« imajo častno mesto tudi predmeti, ki so bili »tam zunaj« in tisti, ki so bili tja namenjeni.

Deli vesoljskih plovil, resda majhni, a zato nič manj pomembni, ki so se vrnili na Zemljo, so skrbno spravljeni v vrečkah in škatlicah, posebno mesto imajo primerki zavitkov hrane za kozmonavte, ploščice toplotnega ščita za ruski »vesoljski taksi« Buran so varno spravljeni v originalni embalaži in še bi lahko naštevali. Še celo pesek z Bajkonurja je v lični steklenički priromal iz kazakstanskih step v našo domovino.

S prav posebno ljubeznijo pa so obdani spominki na osebna srečanja s pionirji vesolja. Vsak je nekaj posebnega, pa najsi že gre za fotografijo Edvina Aldrina na Luni s posvetilom ali pa morda za unikatne risbe Alekseja Leonova, prvega človeka, ki se je »sprehodil« po vesolju, ki so nastale med prijateljskim pogovorom na terasi hotela Libertas v Dubrovniku, ko je ruski kozmonavt razlagal Kogeju način, kako so na vesoljski ladji Saljut 6 premeščali Sojuz 31 na mesto, kjer je bil prej zasidran na Zemljo vračajoči se Sojuz 29, da so sprostili pristajalno mesto za prihajajoči Progres 4, ki se je lahko pritrdil le na tisti strani. Še celo datum na risbi je nekaj posebnega, saj sta ga sporazumno popravila za en dan vnaprej, na obletnico izstrelitve Sputnika 1.

Vojko Kogej pa ni ostal le pri »teoriji«. Že leta 1969 je v Ljubljani, na takratni Osnovni šoli narodnega heroja Toneta Tomšiča (sedaj Osnovna šola Poljane) pomagal ustanoviti Astronavtsko raketarski klub, ki so ga poimenovali po prvi žrtvi vesoljskih potovanj, ruskem kozmonavtu Vladimirju M. Komarovu in bil potem dolgoletni predsednik astronavtske sekcije.

Zaljubljenci v vesoljsko tehniko so v desetletjih svojega delovanja poželi nemalo uspehov na mednarodnih tekmovanjih raketarskih modelarjev, zaupana jim je bila celo organizacija svetovnega prvenstva, njihova stalna skrb pa je posvečena mladim. Skoraj vsako leto prirejajo tečaj astronavtike za mladino, na katerem se mladež spozna s skrivnostnim prostorom, ki nas obdaja, njegovimi zakonitostmi in načini za njegovo obvladovanje.

Njihovo delo je opaženo tudi v tujini, predvsem v nekdanji Sovjetski zvezi, saj so njihovi člani na povabilo ruskih kolegov obiskali celo Bajkonur, ki še danes ni dostopen vsakomur. Tudi letos se Vojko Kogej odpravlja tja, da bi bil zraven, ko bo njegova knjiga poletela v nebo. Prijatelji iz Zvezdnega mesta so mu že priskrbeli vsa potrebna dovoljenja, le denar za potovanje bo še treba zbrati (kot ga je že tolikokrat, ko je na svoje stroške potoval na različne kongrese), kar ne bo šlo čisto zlahka, saj sponzorji ne rastejo na vsakem drevesu (ali pa morebiti le – vsaj na kakšnem??).

Sicer pa se bo nekaj cvenka morda nateklo tudi od prodaje tistih knjig, katerih sestra potrpežljivo čaka na izstrelitev v vesolje. Kdorkoli bi jo morda rad imel doma, jo lahko naroči po telefonu na številki 041-992-269. Pa še pretirano draga ni, ne glede na slavno »žlahto«!

Ivan Mohorič

Knjige avtorja Ivana Mohoriča, ki jih lahko naročite v Sončni trgovini:

FIRBEC PA TAK !

ODKOD, ČLOVEK, TVOJA POT?

SANGRAAL

TIHI ŠEPET DAVNINE

Vir: www.ivanmohoric.net

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Vesolje_Slovenija_Knjiga