NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Znanstvene raziskave o reinakarnaciji   
    nedelja, 18. junij 2006 @ 05:06 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Barbara Novak Škarja v novi Vivi www.viva.si

    DVE LINIJI EVOLUCIJE?
    Življenje današnjega človeka je vpeto med rojstvo in smrt. Skozi ti točki naša zavest ponika v neznano. Čustveni odnos do rojstva je diametralno nasproten odnosu, ki ga imamo do smrti. Medtem ko je rojstvo dogodek, ki ga pričakujemo z veseljem, je smrt dogodek, ki nam zbuja občutke nelagodja, žalosti in strahu. Morda so prav ti neprijetni občutki razlog za to, da se je človek skozi zgodovino nenehno spraševal, kaj se zgodi po smrti, in v odgovorih iskal pomiritev z njo.

    Različne religije in filozofski sistemi nam ponujajo različne razlage: eni pravijo, da je smrt konec človekovega obstoja, drugi govorijo, da človek po smrti živi večno v nekem drugem svetu, tretji trdijo, da se po določenem času bivanja v onstranstvu človek znova utelesi in živi v tem svetu, bodisi kot človek bodisi kot katerokoli drugo bitje.

    Tri smeri raziskovanja
    Nauk o reinkarnaciji - nauk o vnovičnem rojstvu - je bil stoletja stvar vere ali posameznikovega osebnega prepričanja. Šele v drugi polovici 20. stoletja so se tega vprašanja sistematično lotili tudi znanstveniki. Njihova raziskovanja so šla v tri smeri; prvi so se oprli na obsmrtne izkušnje, drugi na pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja, in tretji na izkušnje, pridobljene ob pomoči hipnoze.

    Obsmrtne izkušnje
    Prvi, ki je lotil raziskovanja obsmrtnih izkušenj, je bil Albert Heim, švicarski geolog in alpinist. K temu ga je spodbudilo predvsem lastno doživetje bližine smrti. Njegovo delo je nadaljeval in populariziral dr. Raimond Moody s knjigo Življenje po življenju. Od leta 1980 se pojavljajo vse bolj resne in sistematične študije o tej temi, narašča pa tudi število raziskovalcev. Njihova odkritja se v veliki meri ujemajo, z vsako novo raziskavo pa je večje tudi védenje in razumevanje tega pojava. Objekt raziskovanje so ljudje, ki so doživeli bližino smrti ali so bili že klinično mrtvi. Metode raziskovanja temeljijo na analizi in klasifikaciji njihovih pričevanj, ki omogočajo uvid v psihološko in fenomenološko izkušnjo smrti.

    Obsmrtno doživetje ima običajno naslednje faze:
    " prehod v zunajtelesno stanje,
    " potovanje skozi predor,
    " srečanje s svetlobnimi ljudmi,
    " pregled življenja,
    " srečanje z bitjem svetlobe,
    " vrnitev v telo.

    Prisotnost posameznih faz in njihovo zaporedje lahko pri posameznikih variirata. Eden od raziskovalcev tega področja, dr. Morse, je poskušal poiskati fiziološko razlago za posamezne faze obsmrtnega doživetja. Ugotovil je, da je možno razložiti vse, razen ene, občutka blaženosti ob srečanju z bitjem luči, ki ga nekateri imenujejo kar Bog. Občutek blaženosti se pri ljudeh pojavi, ko možgani delujejo popolnoma koherentno. Pri klinično mrtvih pa možgani sploh ne delujejo. To nasprotje kaže, da zgolj z nevrofiziologijo ni možno razložiti obsmrtnega doživetja. Še težje je pojasniti transformacijski učinek, ki ga ima to doživetje na človekovo osebno življenje v smislu spremembe značaja, vrednot in smisla življenja.

    Osebnost preživi smrt telesa
    Ugotovitev, do katere je prišel drugi raziskovalec, dr. Keneth Ring, je naslednja: "Osebna izkušnja bližine smrti je te ljudi prepričala, da je smrt prej prehod v drugačno življenje kot konec življenja." Pozneje so E. W. Cook, B. Greyson in I. Stevenson identificirali še tri elemente obsmrtnega doživetja, ki podpirajo hipotezo, da človekova osebnost preživi smrt telesa. Najprej sta to zelo jasno samozavedanje in zavedanje dogodkov okrog telesa, kar je nenavadno za možgane, ki so na tem, da prenehajo delovati. Potem je tu zunajtelesna izkušnja, pri kateri človek od zunaj opazuje svoje telo ter se pri tem obenem zaveda sebe in okolja. Tretji element je povezan z izkušnjami zunajtelesne zavesti. Takšna zavest se lahko v trenutku prestavi, kamor hoče, in dobi informacije iz krajev, kjer oseba nikakor ni mogla biti fizično.

    Zavest kot samostojna entiteta
    Sklep, ki izhaja iz omenjenih dejstev, kaže, da zavest očitno ni tako zelo odvisna od fizičnih možganov, kot je vse doslej menila večina znanstvenikov. To pomeni, da teoretično obstaja možnost, da se zavest, ki obstaja kot samostojna entiteta, preseli v drugo telo ali ustvari novo identiteto. Članek iz nekega ruskega časopisa je opisoval primer žensk, Španke in Rusinje, ki sta na isti dan doživeli prometno nesrečo. Španka je pri tem umrla, Rusinja je padla v komo. Ko se je prebudila, je začela tekoče govoriti špansko, čeprav se ni nikoli učila tega jezika. Prepoznala ni nikogar okrog sebe. Ko so jo vprašali, kdo je in kje živi, je povedala ime in naslov preminule Španke. Povedala je še, da ima moža in otroka. Ko so informacije preverili, so ugotovili, da so resnične. V Rusijo so povabili moža in hčer umrle Španke. "Rusinja" ju je prepoznala ter jima opisala številne podrobnosti iz njihovega osebnega življenja. Nadaljevanje zgodbe ni znano. Vprašanje pa ostaja: ali je možno, da se je zavest z izkušnjami in identiteto Španke preselila v telo Rusinje? Če upoštevamo hipotezo, da lahko obstajamo kot samozavedajoča se bitja tudi zunaj telesa, se odgovor glasi: da. Potemtakem obstaja tudi možnost, da se človek po smrti znova rodi - da kot zavest vstopi v telo otroka.

    Spomini na prejšnje življenje
    Dr. Ian Stevenson s svojo skupino raziskovalcev zbira pričevanja ljudi (običajno so to otroci, stari od dve do šest let), ki trdijo, da se spominjajo svojega minulega življenja. Doslej je bilo zbranih in raziskanih več kot tri tisoč tovrstnih primerov z različnih koncev sveta. Raziskovalna metoda temelji na objektivnem preverjanju otrokovih spominov. Gre za konkretne spomine, kot so: ime in priimek, kraj bivanja, podatki o starših in drugih sorodnikih, dogodki iz prejšnjega življenja in celo skrivnosti, za katere so vedeli le oni sami. Zanimiv je primer libanonskega dečka, ki je navedel 47 trditev, ki se nanašajo ne njegovo prejšnje življenje. Kar 43 trditev se je izkazalo kot resničnih, ostalih pa zaradi časovne odmaknjenosti niso mogli preveriti.

    Dr. Stevenson je opazil, da ima 35 odstotkov otrok, ki trdijo, da se spominjajo prejšnjega življenja, tudi telesna znamenja, značajske lastnosti in fobije, povezane z dogodki iz prejšnjega življenja, navadno s tem, kako so umrli. Telesna znamenja se po lokaciji in velikosti ujemajo s smrtno rano osebe, katere življenja se subjekt spominja. Za številne primere obstaja tudi dokumentacija v obliki posmrtnega obdukcijskega poročila. Otroci govorijo o svojem prejšnjem življenju zelo čustveno in se pogosto tudi obnašajo tako, kot da bi živeli v preteklosti. Neki indijski otrok, čigar starši so pripadali nižji kasti, se je spominjal svojega prejšnjega življenja brahmina (višja kasta). Do svojih staršev se je obnašal vzvišeno in je celo zavračal hrano, ki so mu jo ponujali. Otrok, ki se spominja, da je bil ustreljen, se boji puške in hrupa. Otrok, ki se je rodil v hindujski družini in se je spominjal prejšnjega življenja, v katerem je bil musliman, je do sedmega leta vztrajal pri izrekanju muslimanske molitve, katere ga ni nihče učil. Imel je tudi zanimivo telesno znamenje - rodil se je obrezan.

    Tudi dr. Stevenson je skušal za te pojavi najti ustrezne razlage. Otrok bi se lahko identificiral s tem, kar so govorili odrasli, lahko bi si vse skupaj domišljal - ali pa bi ambiciozni starši otroku sami vsilili identiteto. Ker gre večinoma za neprivlačne identitete, je to malo verjetno. Starši prejšnje družine zanjo niso še nikoli niti slišali govoriti o njej. Možno bi bilo, da otrok sprejme informacije telepatsko - neposredno iz uma preživelih sorodnikov - ali pa ga poseduje duh umrlega. Vse to so že paranormalne razlage. Še težje je pojasniti primere, ko je na telesu najti tudi znamenja. Pri bolj zapletenih primerih, kjer je vključenih več elementov (fobije, značajske lastnosti, kognitivni spomini, prirojena znamenja), je reinkarnacija edina hipoteza, ki lahko pojasni celoto izkušnje. Več o raziskavah dr. Stevensona si lahko preberete v knjigi Ali živimo le enkrat, ki jo je napisala B. N. Škarja s sodelavci. V njej boste našli tudi številne primere iz Slovenije.

    Življenje po smrti in pred rojstvom
    Tretja skupina znanstvenikov, ki se ukvarja z vprašanjem življenja po smrti in pred rojstvom, uporablja kot raziskovalno metodo hipnozo. Dr. Michael Duff Newton, avtor uspešnic Potovanje duš in Usoda duš, je začel kot skeptik, vendar ga je konsistentnost izkušenj prepričala o obstoju življenja po smrti. Ugotovitve dr. Newtona niso objektivno preverljive, to, zaradi česar so zanimive, pa je njihovo ujemanje z razlagami o življenju po smrti, ki ga podajajo različne duhovne tradicije in ezoterični nauki. Druga raziskovalka, dr. Helen Wambach, ob pomoči hipnoze vodi ljudi v stanje zavedanja pred rojstvom. Njene raziskave so zanimive, ko gre za vprašanje, kdaj človek kot "bitje zavesti" znova postane fizični človek. Med hipnozo so vsi preiskovanci odgovorili, da niso vstopili v telo v fazi fetusa, ampak so obstajali kot samostojna entiteta poleg njega. Kar 80 odstorkov preiskovancev je povedalo, da so se s fetusom prvič povezali v šestem mesecu nosečnosti, čeprav so lahko še vedno svobodno prihajali v telo in odhajali iz njega. Približno 33 odstotkov preiskovancev je povedalo, da so se šele ob rojstvu dokončno povezali s telesom. Zanimivo je, da čas vstopa zavesti v telo, ki so ga tako ugotovili, ustreza času, ko fetus dejansko začne sprejemati prve vtise iz fizičnega okolja.

    Odnos med zavestjo in telesom
    Hipoteza o reinkarnaciji ne zavrača tega, kar doslej vemo o delovanju človekovega telesa, postavlja pa pod vprašaj dosedanja prepričanja o naravi človekove biti in zavesti. Predvsem gre za vprašanje odnosa med zavestjo in možgani oziroma med notranjim človekom in telesom. Glede na omenjene raziskave je težko vztrajati pri trditvi, da je zavest zgolj posledica biokemijskih in električnih procesov v možganih, čeprav tudi ne moremo trditi, da je od njih povsem neodvisna. Predpostavljamo lahko, da je hipotetično možno, da biokemijski procesi v možganih omogočajo zavesti, da deluje skozi fizičnega človeka, mu daje samozavedanje in sposobnost zaznave fizičnega okolja prek čutil. Ker je glede na zgornje izkušnje zavest zmožna dobiti informacije tudi brez posredovanja telesa, lahko sklepamo, da utegne obstajati tudi kot samostojna entiteta. Še več, primeri prirojenih znamenj kažejo na možnost, da zavest vpliva na oblikovanje našega telesa. Naše telesne in osebnostne lastnosti, torej niso le stvar genov, na katere vplivajo vtisi iz okolja, v katero smo se rodili in v katerem živimo. Bolj verjetno je, da notranji zavestni človek igra na tipke naših genov. V okviru fizičnih omejitev notranji človek - zavest - skozi telesne sisteme, ki jih nadzirajo geni, usmerja svoje življenje, ki se seli iz telesa v telo, da bi si nabiralo izkušnje o življenju.

    In če se povrnemo k tistim, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti in si ogledamo, kaj so prinesli iz onstranstva: željo, da bi se naučili bolj ljubiti in da bi znali vzpostavljati pravičnejše medsebojne odnose, ter zavedanje, da smo vsi povezani z vsem. Sklenimo z mislijo dr. Stevensona, ki pravi, da morda obstajata dve liniji evolucije. Prva je evolucija naših fizičnih teles, druga pa je evolucija naše zavesti ali, če hočete, duše.

    Barbara Novak Škarja

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Reinkarnacija_Znanost

    No trackback comments for this entry.
    Znanstvene raziskave o reinakarnaciji | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Znanstvene raziskave o reinakarnaciji

    Prispeval/a: Sonja Ličof dne torek, 20. junij 2006 @ 22:25 CEST
    Ko sem bila še mlajša in še ničesar nisem vedela o duhovnem življenju, sem se vedno spraševala, kako je to mogoče, da človek lahko živi 70, 80, 100 let, po smrti pa v nekaj dneh začne razpadati. Odgovor, da je to samo zato, ker mu je prenehalo biti srce, me kratkomalo ni prepričal. Ko sem se zavedla, da poleg materije obstaja tudi energija in poleg materialnega telesa tudi energetsko telo, torej duša, mi je bilo takoj vse jasno.

    Toda zanimivo je, kako mi, odrasli ljudje, radi dvomimo v takšne pojave. Otroci so za to odprti, toda odrasli jim največkrat ne verjamejo. V civilizacijah, kjer ljudje verjamejo v reinkarnacijo, pa prisluhnejo otrokovi pripovedi in jo velikokrat tudi preverijo. Zato je ravno od tam veliko dokazov o obstoju reinkarnacije. V zahodnem svetu pa smo ljudje večinoma usmerjeni bolj materialno, tako da v glavnem verjamemo le temu, kar lahko vidimo, slišimo ali otipamo.

    Vendar pa obstoj reinkarnacije ni tako zelo nelogičen. Saj samo z njenim obstojem lahko razložimo navidezno nepravičnost, ki jo najdemo skoraj na vsakem koraku. Zakaj se nekdo že rodi bolan, pohabljen, prizadet? Zakaj mora nekdo vse življenje trpeti, čeprav ni storil ničesar slabega, nekdo drug pa vse življenje goljufa in na ta račun dobro živi? Z vidika verovanja zgolj v materijo in v eno samo življenje je to vendar zelo, zelo krivično. In zakaj vendar se moramo v tem našem življenju iz dneva v dan spopadati s tolikimi problemi in težavami? Kar tako, zaradi lepšega? Zato, da se iz njih nekaj naučimo, da dosežemo duhovno rast, bo rekel marsikdo. Toda, zakaj bi se morali sploh učiti, če je po smrti tako vsega konec? In zakaj bi bila potrebna duhovna rast, če nikoli nismo duhovno padli?

    Če pa dopuščamo možnost, da življenja s smrtjo ni konec in da smo resnično duhovno padli, pa pomeni, da smo imeli nekoč veliko bolj odprto zavest kot jo imamo danes in da smo torej videli marsikaj, česar materialno oko današnjega človeka ni več sposobno videti. Bog nas namreč ni ustvaril takšnih kot smo danes, sicer ne bi bil popoln. Vse, kar je na nas in okoli nas nepopolnega, smo povzročili sami s svojim delovanjem proti Bogu in Njegovim zakonom.

    Še naši dedje in pradedje so npr. vedeli veliko več o življenju kot vemo mi danes. Poznali so različne učinke zdravilnih zelišč. Danes jih je še nekaj, ki to poznajo, vendar v primerjavi s časom naših pradedov zelo malo. Pa tudi veliko starih pregovorov priča o tem, da so nekoč marsikaj vedeli in tudi verjeli, npr. »Kar seješ, boš žel.« ali »Kakor zakličeš v gozd, tako se ti vrne.« Tudi pregovor »Božji mlini meljejo počasi« ni iz trte izvit. Bog namreč ne želi, da trpimo, zato nam daje na razpolago precej časa, da bi se zavedli svojih negativnih dejanj. In v tem času nas vedno znova opominja skozi dogodke in situacije dneva ter deluje na našo vest, da bi negativna dejanja pravočasno obžalovali in nam ne bi bilo treba pretrpeti učinkov, ki smo jih povzročili, saj v tem primeru to ne bi bilo več potrebno. Že z obžalovanjem smo napreč lahko občutili, kako je moral nekdo zaradi nas trpeti in kadar to resnično občutimo, tega tudi nikoli več ne bomo ponovili. To pa je tudi glavno sporočilo vsake lekcije, pa če jo doživimo z obžalovanjem ali s prenašanjem učinkov.

    V vsem življenju torej ničesar ni kar tako, zaradi lepšega. V vsem bivanju je vse na svojem mestu in ima svoj pomen. Zato je tudi vse, kar doživimo, odsev nečesa, kar smo nekoč povzročili. Sicer za nas ne bi imelo nobenega sporočila in bi bilo torej popolnoma brez nesmisla. Fiziki že dolgo vedo, da vsaka akcija povzroči reakcijo in da se nobena energija ne izgubi. Pozitivna akcija lahko povzroči samo pozitivno reakcijo in negativna negativno. Če gledamo življenje s tega vidika, lahko spoznamo, da je popolnoma pravično. Vsakdo doživi to, kar je nekoč povzročil – v tem ali v enem prejšnjih življenj. Vendar ne kot kazen, temveč kot lekcijo, s katero se nauči razumeti in občutiti, kako so se nekoč počutili tisti, ki jim je nekaj povzročil. In ko to dojame in obžaluje, tega ne bo nikoli več ponovil. To pa je tudi namen vsake lekcije, da se svobodno odločimo, da nečesa ne bomo več storili.

    Ponovno utelešenje na Zemlji je torej vedno znova priložnost, da popravimo, kar smo nekoč naredili narobe, priložnost, da se naučimo, kar smo nekoč že vedeli, a smo zaradi zoženja zavesti pozabili.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds