V novih Misterijih www.misteriji.si

Pod kokosi na robu Atlantika teče življenje v peti dimenziji

Vse pogosteje se ljudje, ki začutijo, da brez usklajenosti duha, duše in telesa sreča ni mogoča, odzovejo klicu po spremembi. Poti, ki vodijo do sprememb, je neskončno. In ena med njimi, vse bolj priljubljena, vodi na Fazendo Vida v Braziliji. Beseda vida v portugalščini pomeni življenje. Je hacienda z imenom Vida naključje?
Večina ljudi že ob vstopu med kokosove palme na obali Atlantika začuti, da je vstopila v nov svet:

"Tu so drugačne energije," pojasnjuje legendarna Vida Vidmar, ki je na svoji fazendi gostila že na tisoče ljudi, od kraljic in filmskih igralcev, najrazličnejših zdravilcev z vseh koncev sveta pa do onih, ki so komaj zbrali dovolj, da so lahko pripotovali in tu na nek način začeli znova. In med njimi je bilo že zelo veliko Slovencev.
"Fazenda je na kilometer dolgi skali kvarčnega kristala. Svetlobni stebri, ki so jim podlaga v tla zakopani kamni, držijo energijo tukaj, tako da je tukaj vedno druga dimenzija energije kot izven fazende. Tu smo v četrti oziroma peti dimenziji, zunaj pa je tretja. Kadar pridete, je kakor da bi vse padlo z vas. Vse skrbi. Mame pozabijo celo skrbeti za otroke, kar se jim zdi najbolj čudno.

Sprehajava se po vijugasti cesti, obdani s prečudovitimi listavci. Pomlad...ta prekrasen čas, ko življenja polno, vse okoli sili na plano. Želi dotik sonca in jutranje rose. Približujeva se vasici, ki razprostrta leži na ogromni jasi sredi mogočnih gozdov. Vidiva le nekaj hiš in ko zakorakava v vas se odpre pogled naprej. Trideset mogoče štirideset hiš. Prijetno me vznemiri neverjetna urejenost, kjerkoli se ustavi pogled...prelepo oblikovano cvetje, rastlinje, potočki, sadna drevesa, tlakovane stezice, vsepovsod prelepo izdelane lesene klopce. Ljudje nama prihajajo naproti...pozdravijo z nasmehom in rahlim priklonom glave. Ustavi se par...mlado dekle in fant. Začutim neke neverjetne prijetne vibracije, ko stojita ob meni...tako miren sem...lahek napolnjen z neverjetno močjo...je to ljubezen si mislim sam pri sebi...dekle se mi nasmehne; ja to je ljubezen. Debelo pogledam, saj ji nisem nič rekel.

Vodita naju po vasi in govorita kaj se tukaj dogaja. Tisto tam je Tempelj, tja lahko odide živet vsak, ki se odloči živeti v tišini. Ljudje, ki živijo tam nimajo nobene lastnine, večino dneva meditirajo, molijo, razmišljajo, vodijo treninge posebne borilne veščine in odločajo o vsem v tej vasi. Imenujemo jih Višji. Za pristop med njih se je potrebno nekaj let izobraževati. Kdorkoli iz vasi želi karkoli spremeniti enostavno svojo željo napiše na listek in jo obesi na posebno tablo tam pri vhodu, tako da jo lahko vsi preberejo. Višji se vsak dan sprehajajo tukaj okoli in harmonično pobirajo listke, ki visijo že nekaj dni. O svojih odločitva nato govorijo enkrat na teden med skupno meditacijo in pitjem čaja.

Draga Anita, sestra moja! Sem Kristus v tebi in Kristus v Srcu vsakega človeka, ki me je sposoben slišati in videti s Srcem.

»Ušesa imajo, pa ne slišijo, oči imajo, pa ne vidijo,« je veljalo včasih. Vendar vas danes čedalje več vidi in sliši tudi s Srcem. Veliko je moje veselje ob tem. Vesolje prepeva Alelujo z vsemi, ki to že zmorete in z vsemi, ki so že na tej Poti zavestno, kajti nezavedno smo vsi, ves čas, v vsaki fizični inkarnaciji.

Dokler vsi ne bodo zmogli slišati in videti s Srcem, to sporočilo za ljudi pošiljam preko tebe, draga sestra, ki me čutiš v Srcu in slišiš besede Srca. Naj v tem velikonočnem času zazvenijo skozi Srca vseh ljudi, ki se obračajo k meni; skozi Srca vseh, ki se me zavedajo, se obračajo name s prošnjami, željami, a se hkrati ne zavedajo, da se tako pravzaprav pogovarjajo sami s seboj, z lastnim Srcem in Dušo.

***
Dragi brat, draga sestra, ki bereš te besede, ki jih že hkrati tudi čuti tvoje Srce! Ne obračaj se name za pomoč, temveč se zavedaj, da so vse tvoje notranje moči moje notranje moči, da so vse hkrati moči Boga-Boginje in tvojih notranjih svetlobnih vodnikov, ki vsi skupaj čakamo v tebi, da bomo z roko v roki lahko potovali skozi čudovito pustolovščino, imenovano Življenje. Skozi prečudovito izkušnjo bivanja v fizični dimenziji, ki sem jo tudi sam že izkusil, ki ste jo vsi že izkusili.

Piše: Dejan Čankovič

V kritičnih točkah človeške civilizacije iz višjih »nivojev« nam vedno priskočijo na pomoč razsvetljeni ljudje. Oni so tisti, ki iz ozadja tiho nadzorujejo človeško evolucijo in evolucijo nižjih kraljestev. Sedaj tu med nami čakajo, da jih sprejmemo kot skromne, modre ljudi neprecenljivega znanja.

Njihova prisotnost v svetu povzroča že velike spremembe. Ogromna količina mogočnih energij, ki jih posedujejo povzroča, da se v petdesetih letih zgodijo take spremembe na poti napredka, za katere je bilo včasih potrebno na tisoče let. Njihove mentalne impresije lebdijo v zraku kot ideje in čakajo, da jih dovzetni umi zaznajo in izrazijo v fizično obliko na vseh področjih človeške družbe. Svet postaja bližji kot je bil nekoč. Problemi na drugem koncu sveta postajajo naši problemi. Ozaveščenost ljudi zelo hitro narašča. Skorumpiranost, prevare, laži vplivnih politikov, korporacij, organizacij... prihaja na površje naših zaznav. Ekstremna onesnaženost, velika revščina nebo ušla našim očem.

Piše: Franc Rozman

Predstavljal sem si, kako spoštljivo bova govorila o zavedanju kot lastnosti, ki človeku omogoča tako pomembno mesto v stvarstvu, midva pa sva zavedanju dala vlogo sanjarjenja.

Sanjarjenje, bolje rečeno ustvarjanje svetov le v mislih, je zelo pomembna lastnost zavedanja.
Če hoče slikar naslikati lepo sliko, ta slika najprej nastaja v njegovi zavesti. Slikar si ustvarja miselne predstave o sporočilnosti slike, v mislih za sliko izbira in menja barve. Slika v njegovi zavesti prehaja od ideje do ideje, dokler slikarjeva predstava o sliki v njegovi zavesti ne dozori, nakar jo slikar iz svoje zavesti prelije na platno in ustvarjena je nova likovna stvaritev.

Torej je tudi zavedanje tista neobhodna lastnost človeka, ki mu omogoča ustvarjalnost. Če si prav predstavljam, ustvarjalnost brez zavedanja sploh ni mogoča.

Tako je. Ustvarjalnost se dogaja le v našem miselnem oziroma duhovnem svetu. V naših miselnih predstavah se stalno odvijajo neki miselni procesi. Na te miselne procese stalno vplivajo dogajanja materialnega sveta ter sporočila drugih ljudi preko govora in stvaritev samih, kot so umetnine, glasba in podobne. Mi si na osnovi teh vplivov v naši zavesti ustvarjamo obilico lastnih miselnih predstav in svetov. Če si teh miselnih svetov ne bi bili sposobni ustvariti, bi bila izgubljena naša ustvarjalnost.

Bilo je nekoč davno pred davnimi časi, ko smo se kot popolna bitja odločili involirati. Tako involirali smo do točke atomske zavesti ali pa še manj. Sedaj smo v fazi evolucije. Zakaj se nam mudi in kam se nam mudi, slej ko prej bomo doživeli popolnost tu na Zemlji, potem pa naprej, kajti popolnost je zopet relativna, če jo primerjamo z neskončnostjo evolucije. Le kje je konec evolucije, če je vesolje neskončno, potem poteka evolucija v neskončnost. Tako bomo v neskončnosti postali neskončnokrat popolni. Tako je nekdo danes v zavesti naprednejši, a "jutri" boš mogoče ti, ker tudi evolucija zavesti nekje poteka hitreje, nekje pa počasneje. In tudi neskončnokrat smo involirali in evolirali. Tako igramo igro, ki smo jo že neskončnokrat odigrali.

"Bili smo Bogovi, pozabili smo, da smo Bogovi, in zopet spoznali bomo, da smo Bogovi.

Piše: Zoran Mihajlović

Grški filozof Plotin: "Dvigal sem se iz telesa, v samega sebe, postajal zunanji vsem drugim stvarem in osredotočen na sebe, opazujoč čudežno lepoto. Potem pa sem se, bolj kot kdaj, začel zavedati svoje enotnosti z najbolj vzvišenim redom."

35 letna meditantka: "Nenadoma sem se znašla v nenavadnem položaju. Na svoje telo sem gledala iz kota sobe. Preveval me je občutek neizmerne lahnosti in svobode."
Ste kdaj že vtipkali črke OBE (out of body experience - izventelesne izkušnje) v kakšnega od večjih svetovnih internetnih iskalnikov? Ne bodite presenečeni, če se bo številka najdenih strani, ki se tako ali drugače dotaknejo te teme, gibala nekje med sto tisoč in milijon, odvisno od iskalnika. Gre za področje, ki v zadnjem času priteguje vse več ljudi. To deluje spodbudno tudi na vse tiste, ki so izventelesno izkušnjo že imeli, pa zaradi osebnih zadržkov tega še niso povedali nikomur. Tako se pojavlja vse več pričevanj, ki potrjujejo realnost te, na videz nenavadne, izkušnje. Da pa to ni področje, ki bi bilo rezervirano le za sodobni čas, je razbrati iz prenekaterih duhovnih in religioznih tradicij, ki so takšne izkušnje beležile kot običajni del duhovne prakse. Postopoma se s tem vprašanjem bolj odprto srečujejo tudi zdravniki in znanstveniki.

Eden odmevnejših člankov na to temo je bil pred nekaj meseci objavljen v britanski reviji Nature. V njem nevrolog Dr. Olaf Blanke opisuje zanimivo doživljanje izventelesne izkušnje, do katere pri neki pacientki prihaja ob stimulaciji določenih možganskih centrov desnega korteksa s posebnimi elektrodami. Ker je izkušnja ponovljiva, hkrati pa se pojavlja v okviru nadzorovanega eksperimenta pod okriljem resne zdravstvene ustanove, je postala zanimiva tudi za znanstvene kroge.

Piše: Franc Rozman

Zavedanje
Če bi predme stopilo vesoljsko bitje in zahtevalo: "Telo ali zavedanje" (v smislu denar ali življenje), bi se odločil, da obdržim zavedanje.

Tvoje poudarjanje ustvarjalnosti me obremenjuje. Napoveduješ nenehno ustvarjanje, brez konca. Ali se moram sprijazniti s tem, da bom moral biti ustvarjalen v nedogled? Kaj pa, če se bom tega naveličal? Ali me potem čaka razočaranje in nesreča?

Sreča je res odvisna od naše ustvarjalnosti. Še bolj točno bi lahko rekla, da je sreča odvisna od našega zavedanja ustvarjalnosti.
Poglejva primer. Češnja cveti in ustvari čudovito krošnjo, polno belih cvetov. Cvetov se zavedamo ljudje. Češnja se svojih cvetov verjetno bistveno manj zaveda. Češnji ni bilo dano zavedanje, zato verjetno tudi ne more biti srečna.

Praviš, da se češnja svojih cvetov "verjetno" ne zaveda. Zakaj verjetno? Ali dopuščaš možnost, da se jih morda celo zaveda?

Vprašajva se, česa se kdo zaveda. Česa se zaveda kamen, rastlina, žival in česa človek?

Za kamen mi je jasno, da se zelo malo zaveda, najbrž ničesar.

Piše: Miran Zupančič

Kdor še ni doživel, da bi v njegovem življenju vzšlo duhovno sonce, dejansko živi v temi. Vsakemu od nas manjka zaupanje v ljudi in Boga. Vsakdo med nami je že doživel stres, šok in deficit ljubezni v otroštvu, strogost staršev, bolezen… Nekdo je v nas ustvaril nezaupanje da nismo ljubljeni in nimamo zaupanja se zanesti na druge ljudi. Zaradi takih življenjskih ran se začnemo upirati na vse mogoče načine, želimo se dokazati.

Poskušamo biti dobri, a kadar nam to ne gre, potem poizkušamo prekriti zlo, ki nas je ujelo. Poskušamo biti vsevedni, inteligentni, se v družbi bojimo da bi se videlo naše neznanje, neizobraženost… Trudimo se, da imamo vse več, da smo vse boljši v očeh ljudi, da bi nas ljudje zaradi tega cenili in imeli radi. Namesto zaupanja v ljudi poskušamo sebe afirmirati, da nas ne zapustijo. Tako se borimo z vsemi močmi in v tem je naša samoobramba. Tako vsi mi nosimo maske.

Toda vse ima svoje meje. Pridejo dnevi ko nam popustijo živci, ko nimamo več moči skrivati naše slabosti ali nenehno biti na vrhu družbene lestvice. To so trenutki straha, v katerih se bojimo stopiti pred druge ljudi, da se ne bi blamirali. V takih trenutkih je najtežje srečati prijatelje/prijateljice, starše, brata, sestro, ljubljeno osebo, kolege, kolegice, to so ljudje, ki nas poznajo in kateri so v nas vlagali velike upe. Na tej točki se začne beg od ljudi. To je lahko beg v drogo, alkoholizem, v odvisnost s seksom, v hrano, dobrine tega sveta, kariero, diplome. To je beg v psihično in celo fizično bolezen.

Že odkar pomnim, me je privlačilo vse, kar je bilo v zvezi z zdravniki in zdravljenjem. Pa vendar me je moja življenjska pot vodila na pot biznisa in ekonomije. Poslovni svet je postal moj vsakdanjik. Srečevala sem se z ljudmi, ki so pri meni prosili za kredit na banki ali pa na novo ustanavljala podjetje, delala sem tudi v državni upravi. Iz dolgčasa sem se lotila še magisterija iz Mednarodne ekonomije. Pa vendar je bilo v mojem življenju nekaj hudo narobe. Samo tega nisem mogla natančno definirati, kaj je tisto kar ni v redu. Vsak dan sem hodila v službo, se lotevala problemov, se tudi dolgočasila, bala šefov in računala ali bom preživela s plačo, ki sem jo zaslužila. V meni je bilo neko hrepenenje, ki ga ni moglo pogasiti nič »zemeljskega«. Tistega občutka, da sem točno na pravem mestu in ob pravem času, nisem imela nikdar. V vseh službah sem bila nekaj »posebnega«. Občudovala sem ljudi, ki so s pravim entuziazmom sodelovali na sestankih, se razburjali, predlagali rešitve. Pravzaprav sem občudovala njihov zanos s katerim so opravljali svoje delo. Jaz pa...

Moje telo je sicer bilo prisotno na tistem stolu, za pisalno mizo in računalnikom, moja osebnost se je trudila opravljati delo čim boljše in kvaliteno. Manjkalo pa je tisto nekaj, kar bi ustvarilo popolno sliko. Manjkalo je žarenje moje duše ob delu, ki ga opravljam. Slej, ko prej sem se vsakega dela naveličala. Začela sem z zanosom, potem pa je sledil padec zanimanja, na koncu samo še monotonija in hrepenenje po tem, kdaj bo nastopila ura odhoda.

Benjamin Creme že več kot tri desetletja širi informacije o prihodu Maitreje, Učitelja sveta. Vprašanja in odgovore o Maitreji, njegovih kvalitetah in lastnostih, pomenu njegove vrnitve v središče našega modernega sveta in preoblikovalnemu učinku tega nenavadnega dogodka je Benjamin Creme zapisal v desetih knjigah.

Tudi njegov Mojster je v zadnji četrtini stoletja opisoval Maitrejo in bralcem nudil globok vpogled v naravo bitja, ki je tako razvito, da uteleša Kristusovo načelo, energijo ljubezni. Mojster je tudi nakazal Maitrejeve prioritete, s čim se Maitreja ukvarja, način, na katerega se bo razkril, in omogočil nam je, da že vnaprej okusimo modrost, uvid in sočutje, ki jih bo Maitreja izkazal.

Naslednji izbor je le delec zelo zajetne mase informacij o Maitreji in zajema Maitrejeve citate (Maitrejeva sporočila, Maitrejevi nauki – Zakoni življenja), citate Cremovega Mojstra (Mojster govori) in odlomke pisanja Benjamina Crema.

Veliko je razlogov, zaradi katerih moram sestopiti in se znova pojaviti med vami. V glavnem so naslednji: načrtovana je skupinska vrnitev mojih bratov, Mojstrov modrosti, v vsakdanji svet. Kot njihov vodja in kot eden izmed Njih prihajam z Njimi. Veliko jih je po svetu, ki Me kličejo in rotijo, naj se vrnem. Odzivam se na njihove prošnje. Veliko več je lačnih in zaradi lakote po nepotrebnem umirajo, hrana pa gnije v skladiščih po svetu.

Iz serije misel dneva: Dr. Janez Drnovšek

No, saj so vse dosedanje Misli dneva pozitivne. Ali jim lahko še kaj dodamo?
Vedno se najde še kaj pozitivnega. Pomembno je misliti pozitivno. Nekateri ljudje vidijo vse črno, same slabe scenarije imajo pred sabo. Ampak, nikar, to ni dobro. Zakaj bi nas že naprej bolela glava, še preden problem nastopi!? Če bo res prišlo do njega, se bomo pač ukvarjali z njim. Morda pa se ne bo treba. Že same skrbi, strah, negotovost sprožajo v nas negativno energijo. Ta je problem, sama po sebi. Torej smo si sami ustvarili dodaten problem, s tem ko nas vnaprej skrbi nek drug problem. Zaskrbljenost v nas vnaša nemir, počutimo se slabo. Nazadnje zaradi tega tudi slabo spimo. In če se to ponavlja, bomo še zboleli. Pa imamo potem res problem.

Preseči svojo karmo
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Nič ni v naprej določeno. Vsako omejitev lahko presežemo, ker smo jo sami ustvarili s svojimi dejanji. V sebi imamo Duhovne vire, ki so močnejši od česarkoli v materialnem stvarstvu.

Svojo karmo očistimo s služenjem drugim, postom, molitvijo, raznimi tehnikami duhovnega očiščenja kot je npr. uporaba Vijoličnega Plamena. Svojo karmo smo ustvarili s svojimi rokami, srcem in glavo. In uravnotežimo jo lahko na popolnoma enak način.

Roke
Naše roke predstavljajo naša dejanja. Svojo karmo lahko uravnotežimo s fizičnim delom. Začnemo prav tam, kjer smo. Če so tla umazana, jih očistimo. Če posoda ni pomita, jo pomijemo. Če naš bližnji potrebuje pomoč, mu s svojimi močmi pomagamo.

Srce
Karmo na nivoju srca ustvarimo vsakič, ko smo tako usmerjeni nase, da nekoga drugega oropamo Božje Ljubezni; vsakič, ko smo sebični, hladni, neprijazni, nesočutni.
To karmo lahko uravnotežimo tako, da odpremo svoje srce in neustrašno izlivamo Ljubezen. Če naša ljubezen navidez ni sprejeta in smo v bolečini, prosimo Boga, da blagoslovi to drugo osebo, da nas in njo ozdravi bolečine preteklosti, ter da nam pomaga razumeti, zakaj smo prizadeti.

Piše: Franc Rozman

Zakaj tako vztrajno uporabljaš izraz povezava med bitji? Ali ta povezava nima bolj primernega imena? Ko si omenjal primer povezave med možem in ženo, si to povezavo imenoval ljubezen. Zakaj tej povezavi na splošno ne bi rekla ljubezen?

Tej povezavi lahko rečeva ljubezen. Preden pa bova uporabljala ta izraz, morava o ljubezni še kaj spregovoriti, da nama bo bolj jasna.

Mislim, da je beseda ljubezen splošno poznana. Najbrž vsi vemo, kaj pomeni.

Verjamem, da ljudje vemo, kaj je kamen, kaj je muha, ne verjamem pa, da si pod besedo ljubezen vsi predstavljamo isto. Ljubezen je pojem iz nematerialnega, to je duhovnega sveta. Na področju dušeslovja so nam pojmi v splošnem manj jasni, kot si predstavljaš.

Predlagam, da ne zapletava preprostih stvari. Ljubezen je, kadar se imata dva rada.

Razpravljajva o tem primeru! Živa bitja nekatere stvari opravljamo nagonsko, ki nam kot vrsti pomagajo preživeti. Nagon je lakota in žeja. Tudi spolni nagon je nagon, ki poskrbi, da se živa bitja ne pozabijo razmnoževati. Spolni nagon obstaja tako pri živalih kot pri človeku. Kadar vidiš dva zaljubljenca, kako po nekaj urah od prvega poznanstva živita drug za drugega, je to pogosto posledica spolne privlačnosti.

Misli je osvetljevala svetloba tihega sončnega jutra. Trenutek za premišljevanje. Misel se je potuhnila za sentimentalnimi časi velike dobrote, polnosti, iskrenosti in dobrega tovarištva, ko so vrednote še živele kot ideje, kot duhovnost, ko še ni bilo toliko potrošniškega nihelizma in pragmatizema ter brezbrižnosti med ljudmi. To ni tisto, čemur bi lahko rekli mit, temveč pomeni prav posebno zavedanje življenja.

Govorim o človeku katerega glavni interes je življenje. Govoriti želim o odprtosti posameznika do sveta in sočloveka, ki se sreča z blagostjo bivanja in ljubeznijo do sočloveka.

Vprašam se, ali že nastaja nov sodobni človek, ki želi sporočiti svetu, da njegova ljubezen strmi k novemu svetovnemu redu, ki naj bo svet miru, sprave, pravičnosti, ljubezni in veselja.

Spomnila sem se vseh mogočih vojska, ko so ljudje bili pripravljeni umirati za ideale. Vprašala sem se kateri so danes tisti ideali, za katere bi bili ljudje pripravljeni živeti. Kakšno je stanje duha na področju vrednot, ki dajejo sodobnemu človeku smisel bivanja. So te vrednote denar, potrošniške dobrine, zdravje, svoboda, življenje, družina, čast, poštenje? Med njimi sem zaman iskala vrednoto, ki bi se mi zdela najpomembnejša. Vse so za obstoj enako pomembne in ena duhovna vrednota brez druge skoraj ne more obstajati. Katera je tista vrednota, ki me najbolj osvoji? Tudi na to vprašanje nisem našla zadovoljivega odgovora.

Nežnost hrepenim po tebi, ki mi prinašaš globoko spoštovanje življenja. Po ničemur bolj ne hrepenim, kot po nežnosti. Zakaj? Ah, veš življenje je postalo tako materializirano in tako podrejeno ekonomskim interesom ter borbi v konkurenci s drugimi da je človek postal na smrt ranjen, izmučen. Medčloveški odnosi so se, tako racionalizirali in objektivizirali, da se ljudem zdi, kot da lahko vse pojasnijo, znanstveno izrazijo. Tako je tudi nežnost postala talka, samo en akt erotike in seksualnosti.

Skoraj, smo že začeli verjeti da je možno s dobro vzgojo, zdravo prehrano, dobrimi otroškimi vrtci vzgojiti dobrega človeka. Kot da je s pomočjo znanstvene poti vse postalo mogoče, kot da smo ljudje postali stroji, ki jih je potrebno samo dobro podmazati in dobro servisirati, da bi tako lepo funkcionirali. In kje je tukaj naša duša?

Tako je sodobni človek ostal brez lastne duše. Tako se je izgubil mir srca. Mir srca je sposobnost, ki nam omogoča, da vidimo nevidno in lahko vstopamo v področje sigurnosti. Lahko smo vzneseni, radostni, zadovljni s upehom, srečni v srečanjih, lahko gledamo zelo radostno v prihodnost, doživljamo velike uspehe, no to še vedno ne pomeni da smo mirni.

Preobrazba karme
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Preobrazba se začne s spremembo pogleda na situacijo. Iti moramo globoko vase in pogledati iz nivoja srca. Dvigniti se moramo nad zunanje razmere, da se nas ne dotaknejo več, in da vidimo okoliščine in povezave s čistejšim videnjem. Globje razumevanje nam da tudi védenje o karmi in reinkarnaciji. Ko nam nekdo povzroči neko neprijetnost, se zavedajmo: "Dobro, nekoč sem jaz to nekomu storil in zdaj imam priložnost, da izravnam to svojo karmo."

Nekega budističnega meniha so po nedolžnem obtožili za krajo in zakol krave, čeprav je bil vegetarijanec. Vklenili so ga in zaprli v jamo v zemlji, čeprav ni rekel niti besede v svojo obrambo. Čez nekaj dni so našli izginulo kravo. Vendar je mož, ki je bil odgovoren za izpustitev meniha, pozabil nanj. Menih je tako ostal v jami, dokler ni eden od njegovih učencev šel do kralja in mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj je v trenutku osvobodil meniha in ga prosil za odpuščanje. Obljubil mu je, da bo kaznoval odgovorne za ta dogodek. A menih ga je rotil naj ne kaznuje nikogar.

"Prišel je moj čas za odplačilo," je rekel in razložil, da je nekoč v prejšnjem življenju ukradel telička. V begu pred svojimi zasledovalci se je nastanil v bližini svetega moža, ki je meditiral v gozdu. Sveti mož je bil po nedolžnem obtožen za krajo in vklenjen v jamo za več dni. "Čakal sem več življenj, da odplačam ta dolg," je rekel menih, "in hvaležen sem, da sem dobil priložnost osvoboditi se te karme."

Mojster preko Benjamina Crema

Kmalu bo nastopil čas, ko bodo ljudje povsem prepričani, da je Kristus znova med nami. Pripadniki vseh veroizpovedi Ga pričakujejo kot Svetega človeka, Poznavalca Boga. Ljudje Ga bodo spoznali kot brata in učitelja, ki jim bo zagotovil njihovo božanskost. Trenutno potrpežljivo čaka trenutek svojega prihoda, da bo na očeh sveta deloval za svet. Tudi ko čaka, neprestano dela za vse ljudi. Niti za sekundo ne umakne svojega pogleda ali odreče svoje ljubezni. Ta ljubezen iz trenutka v trenutek objema vse, ki jo lahko vsrkajo, in prikrade se v njihova srca. Tako On vzdržuje svet ljudi, varuje in modro vodi. Bodite pripravljeni, da boste uzrli brata, tistega, ki je vzpostavil novo bratstvo, ki je prišel pomagat in učit, odrešit s svojo ljubeznijo.

Kmalu se bo pojavil. Naj vas to opogumi in spodbudi vaše služenje Njemu. Oznanite, da je On med vami in vznemirite srca tistih, ki še ne vedo za to veselo novico. Izpolnite svoj namen in držite obljubo, ki ste jo dali pred davnimi časi.

Piše: Franc Rozman

Ljubezen
Ljudje smo duhovno povezani. Duhovne vezi nas tako usodno povezujejo, da o teh vezeh želim podrobneje razmišljati.

Glede sreče, povezane z ustvarjalnostjo, imam še eno vprašanje. Rekel si, da je sreča božja nagrada za ustvarjalnost. Dva zaljubljenca sta srečna, pa nista ustvarjalna. Mati je srečna, če sin opravi izpit, pa je ustvarjalen predvsem sin, ne pa mati. Navijač košarkaške reprezentance je srečen, ko moštvo da koš, pa ni ustvarjalen navijač, ampak košarkaško moštvo.

Mogoče se ti bo zdelo čudno, ampak na tvoja vprašanja bova lahko odgovorila, ko bova razvozlala in razumela troedinost Boga.

Meni je vseeno, ali je Bog troedini ali enoedini. Mislim, da je božja troedinost eden od odvečnih podatkov v Svetem pismu.

Na prvi pogled morda izgleda tako. Domnevam, da je sestavljalec Svetega pisma, kdorkoli je že bil, tehtno izbral tiste stvari, ki so za ljudi pomembne in smo jih ljudje sposobni dojeti, od tistih stvari, ki jih človek ne more razumeti. Božje troedinosti verjetno ni upal izpustiti zato, ker se mu je zdelo pomembno, da jo ljudje razumejo.

Morda je pomembna za Boga, ne pa za nas Zemljane.

Piše: Miran Zupančič

Prebuditi se, pomeni biti buden. Potrebno nam je iti v korak s časom. Vse v našem življenju se dogaja v času. Bog v nas samih deluje v času.
»Ne morete bedeti z menoj eno uro?« Te Jezusove besede na večer, predno so ga prijeli, se nanašajo na zmožnost ali nezmožnost človeka, da usmeri svoje misli edino in izključno na Boga in s tem prebudi zopet v življenje svojo božansko središčno točko.

Pogosto pa se človek svojega cilja še povsem ne zaveda. Podoben je spečim učencem, ki niso bili zmožni bedeti z Jezusom, kar pomeni, da niso bili zmožni zavestno vztrajati v božanskih mislih in božanski moči. Mnogi ljudje so povabljeni, vendar so, kot«bogati učenec«, še zaposleni s tisoč rečmi, z neštetimi navidezno božanskimi mislimi in aktivnostmi, ki jih ovirajo, da bi bili deležni vstajenja.

Obstaja čas božanskega delovanja, božanske milosti, osvobajanja in miru. Če izpademo iz časa ne moremo prejeti darove, ki se nam dajejo. Tak čas božanskega delovanje je sedaj tukaj. Vse v času prihaja in s časom odhaja.. Zlo, ni večno, bolezen odide, smrt, tesnoba traja kratek čas. Prav tako, bogastvo, beda, revščina, slava. Vse je v času. Tako dobro kot zlo.

Karmične pasti

Presežem svojo preteklost, preobrazim svojo prihodnost.
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Z rojstvom v fizični svet duša pozabi vse, kar je doživela v preteklosti. Zastor pozabe se spusti okoli nas z namenom, da ne bi bili obremenjeni z vsemi spomini iz preteklih življenj (še posebej s slabimi stvarmi, ki smo jih storili, in s travmami, ki smo jih doživeli) in da se lahko popolnoma osredotočimo na to, kar doživljamo v tem življenju, v tem trenutku. Zastor pozabe se dvigne le, ko se mora naša duša naučiti nekaj iz spomina na pretekla življenja in ko lahko to obvladamo.

Ko se znajdemo obteženi s karmičnimi bremeni iz preteklosti, se pazimo naslednjih karmičnih pasti:
1. verjetje v karmo kot neizogibno usodo,
2. težnja k izogibanju soočenja s svojo karmo,
3. občutek, da nam nekdo dela krivico in da mu moramo to vrniti,
4. težnja po obsojanju drugih,
5. prepričanje v neskončnost ponovnega rojevanja.

Piše: Franc Rozman

S slabimi nagnjenji se je na Zemlji začelo zlo in z njim gorje.

Takoj, ko je Bog dal človeku svobodo in s tem možnost delati slaba dela, je človek to možnost tudi izkoristil. Simbolično je to v Svetem pismu opisano v izgonu Adama in Eve iz raja. Svobodna volja človeka je začela delovati, s tem tudi zlo, vse pa zaradi zelo pomembnega cilja, rojstva naše ustvarjalnosti.

Stvari mi postajajo jasne. Bog dopušča zlo, da bi dosegel pričakovano stopnjo ustvarjalnosti v človeku.

Bog je s tem, ko je človeku dal svobodno voljo, ustvaril pogoje in možnosti za delanje zla, kar pa je Eva takoj izkoristila. Tudi njeni potomci to učinkovito izkoriščamo.

Še vedno me nisi prepričal, da je dobri Bog ustvaril zlo. To se nikakor ne ujema z mojim videnjem dobrega Boga.

Bog ni ustvaril zla, zlo delajo ljudje. Takole morava razmišljati: Ko mati kupi sinu kolo, se zaveda nevarnosti, ki otroku grozi ob divjanju s kolesom. Zaveda pa se tudi, da bo otrok prikrajšan za mnoge radosti, če mu kolesa ne kupi. Mati kupi kolo otroku z namenom, da ga razveseli, obenem pa upa, da mu bo kolo predvsem v veselje, ne pa v nesrečo.

Piše. Miran Zupančič

Molitev je prostor v katerem lahko človek komunicira s Bogom. Definicija molitve je pogovor s Bogom. S Bogom se ne more komunicirati na materialni, ampak na duhovni način. To pomeni, da s Bogom ne komuniciramo s svojimi čutnimi sposobnostmi, ampak s svojim duhom. Duh je isto kot je ljubezen, vera ali zaupanje. Sveti Janez pravi da je Bog ljubezen. Istočasno pa poudarja da je Bog duh.

Kot vsi vemo, človek ni samo fizično telo in nima samo fizične sposobnosti, ampak tudi duhovne. Človek ima nesmrtno dušo..To pa so sposobnosti s katerimi lahko komunicira s Bogom. To so duhovne in duševne sposobnosti v človeku. Ne moremo Boga otipati, niti ga videti z očmi, niti slišati z ušesi. Prav tako si ga ne moremo v domišljiji predstavljati-vizualizirati, niti v svojem spominu ohraniti, niti z svojo voljo dotakniti. No tudi z razumom se ga ne moremo dotakniti. Razum ima funkcijo spoznanja, da Bog obstaja, toda Bog ostane objekt razuma in ne realna stvarnost v našem razumu. Kot razum ne more imeti stol o katerem razmišlja, prav tako ne more imeti v sebi človeka o katerem razmišlja. Naš razum ne ve kaj je to življenje. Življenje se samo z življenjem preizkuša. Izkušnja je predvsem področje Duha. Duhovno izkušnjo lahko samo duhovni način izkusimo. Vsakdo ima lahko izkušnjo Boga. Potrebno je s Bogom komunicirati, Ga zaprositi da se nam odkrije. On nam lahko preko molitve dati svoje bogastvo, sebe potrditi in sebe pokazati. Izkušnja ni nekaj kar presega mejo razuma, kar presega logično razmišljanje, je neposredno spoznanje Drugega.