|
||||||
|
|||||||
Piše: Franc Rozman
Svoboda
Ljudje si pogosto želimo čim več svobode. Svobode pa ni
v izobilju.
O Bogu sva že rekla, da je bitje, ki ni omejeno s časom. Ali to pomeni, da
pri Njem čas sploh ne obstaja, da Bog dogodkov ne zaznava tako kot človek?
Če Bog ne bi bil sposoben dojemati časa, bi bil človek sposoben nečesa, česar
Bog ne bi zmogel. Ali iz tega lahko kaj sklepava ?
Seveda. Ker Bog presega človeka, Bog lahko deluje v času vsaj tako dobro
kot človek.
Tako je. Bog natanko ve, kdaj je ustvaril vesolje, kdaj je bil vesoljni potop.
Celo več; Bog mogoče celo naenkrat vidi dogodke, ki jih mi doživljamo drugega
za drugim.
Ali si tudi pri tej domnevi lahko pomagava s primerom?
Seveda; predstavljaj si planinca, ki hodi po Triglavskem pogorju. Ko odide
iz Bohinja, vidi strmo skalovje Komarče. V eni uri prispe do Črnega jezera.
Ko sedi ob Črnem jezeru vidi jezero, ne vidi pa več Komarče. Pot nadaljuje preko
gozda do Dvojnega jezera in koče na sedmerih Triglavskih jezerih. Planinec strmine
Komarče vidi v enem času, Črno jezero v drugem, nazadnje pa Dvojno jezero.
Pilot helikopterja, če je helikopter dovolj visoko, vidi pokrajino naenkrat.
Pod seboj vidi Komarčo, Črno jezero in Dvojno jezero. Tisto, kar je planinec
videl drugo za drugim, vidi pilot naenkrat.
Primer je nazoren, govori pa le o sedanjih dogodkih, to je tistih dogodkih,
ki se na različnih mestih dogajajo v tem času. Kako pa Bog vidi preteklost in,
mogoče še bolj zanimivo, prihodnost?
Ljudje se preteklosti zavedamo iz preteklih dogodkov. Zamisliva si, da planinec
z rdeče-belimi krogi označuje planinsko pot. En dogodek je risanje enega rdeče-belega
okroglega smerokaza. Planinec bo videl le tisti smerokaz, ob katerem se nahaja,
pilot helikopterja pa bo videl, če seveda zelo dobro vidi, vse smerokaze na
poti in tudi del poti, ki še ni označen. Iz označene poti bo pilot prepoznal
planinčeva pretekla dejanja.
Pilot vidi označbe na poti, ki jo je planinec označil; vidi torej njegova
pretekla dejanja. Pilot ne ve, koliko časa bo planinec še nadaljeval z označevanjem
poti. Ne vidi njegovih bodočih dejanj. Pilot ne ve, ali se bo planinec ta trenutek
odločil in prenehal z označevanjem ali pa bo pot označil do konca.
Kako o tem razmišljaš ti? Ali meniš, da Bog vidi bodoča dejanja?
Babi pravi, da Bog vidi in ve tudi tisto, kar se bo šele zgodilo.
Babi ima prav, pri tem pa morava paziti, da jo bova pravilno razumela. Najlažje
bi si predstavljala videnje bodočnosti, če bi kaj podobnega opazila v vsakdanjem
življenju.
Ali misliš, da tudi ljudje kdaj vemo, kaj se nam bo v bodočnosti dogodilo?
Ali misliš, da bi tudi midva lahko vnaprej poznala kakšna najina bodoča dejanja?
Spomni se, kako smo šli v nedeljo na planino Javornik. Zjutraj smo se planinsko
oblekli, pripravili nahrbtnike ter krenili na pot. Sprašujem te: ali smo pred
odhodom vedeli, kaj se nam bo na planinarjenju dogajalo?
Kako pa naj bi to vedeli ?
V grobem smo vedeli. Vedeli smo, da se bomo z avtom odpeljali do vasice Lom,
tam pustili avto ter se nato peš odpravili do koče na Javorniku. Domnevali smo,
da nam bo planšarica pripravila okusne žgance. Vedeli smo, da se bomo proti
večeru vrnili domov. Dogodilo se je tako, kot smo načrtovali.
V grobem smo že vedeli. Nismo pa vedeli, da nas bo v gozdu prestrašil bik,
nismo vedeli, da nas bo ob povratku presenetila nevihta in še marsičesa nismo
vedeli.
Mnogih podrobnosti izleta res nismo vedeli vnaprej, lahko pa ugotoviva nekaj
zelo pomembnega: Tudi človek se zaveda bodočih dogodkov. Stvari se nam pogosto
dogodijo tako, kot si jih zamislimo. Če se ljudje zavedamo bodočih dejanj, zakaj
se jih ne bi zavedal tudi Bog.
Včasih nam gredo stvari drugače, kot si jih zamislimo, zato se ne bi ponašal
s tem, kako dobro poznava najine bodoče dogodke. Meni se prepogosto dogaja,
da se mi stvari dogodijo ravno obratno, kot sem si jih zamislil.
Dokler si bil majhen, sva o tvojih dejavnostih odločala starša, zato so se
ti takrat stvari res dogajale drugače. Ravno, ko si hotel skočiti v lužo, ti
je mama to preprečila, tudi skozi okno nisi smel skočiti. Z odraščanjem vse
bolj sam odločaš o svojih dejavnostih, zato se dogodki vse bolj dogajajo tako,
kot si jih sam zamisliš.
Strinjam se, da potekajo stvari takrat, ko so odvisne od mojih odločitev,
bolj skladno z mojim načrtom kot takrat, kadar mi jih določajo drugi.
Bog o vseh pomembnih stvareh odloča sam, zato se mu stvari dogajajo tako, kot
si jih zamisli. Naše odločanje pa je omejeno in pogosto moteno z zunanjimi vplivi,
zato se naše videnje bodočnosti pogosto razlikuje od tistega, kar se nam zares
dogodi.
Kaj pomeni, da o vseh pomembnih dogodkih Bog odloča sam? Ali to pomeni,
da prav o vseh stvareh le ne odloča?
Če je Bog dal človeku svobodo, potem čisto o vsem ne odloča sam. O nekaterih
stvareh se odloča tudi človek s svojo svobodno voljo.
Ali človekova svobodna volja omejuje Boga pri njegovem odločanju?
Predlagam, da si ogledava naslednja dva primera:
" Če imam jabolko in ti ga dam, ostanem sam brez jabolka.
" Če imam informacijo in ti jo posredujem, bo informacija ostala tudi meni,
ne glede, da sem jo posredoval tebi.
Primer informacije je to, da vem, koliko je ura. Če tebi povem, koliko je
ura, bom to sam tudi naprej vedel. Informacije lahko posredujemo drugim v neomejenem
obsegu, brez nevarnosti, da jih bom sam s tem imel kaj manj. Ugotovitev da slutiti
večje blagostanje informacij kot jabolk. Če ti dam jabolko, bom sam ostal brez
njega.
Kadar govorimo o medsebojni delitvi svobode in odločanja, je blagostanje ponovno
manj obetajoče. Če prepustim neko odločitev tebi, sam o tem ne bom mogel odločati.
Približno tako, kot če bi imel jabolko in bi ga dal meni.
Tako je. Bog ima pri posamezni odločitvi možnost, da sam odloči ali da prepusti
odločitev meni. Ne more pa obenem sam odločati in istočasno prepustiti odločitve
meni.
Odkar je Bog človeku dal svobodno voljo, se o nekaterih stvareh po božji volji
odloča tudi človek. Res je, da človek s svojimi odločitvami ne more ogrožati
ali spreminjati ciljev stvarstva, o manj pomembnih stvareh pa kljub temu lahko
odloča.
Kako se bodo dogajale stvari, je odvisno od sedanjih in bodočih odločitev. Kolikor
bolj so te odločitve moje, toliko bolj sem jaz avtor bodočnosti. Tisti del bodočnosti,
kjer sam odločam, ne more biti vnaprej poznan nikomur, kvečjemu meni kot avtorju
odločitve.
Babi misli, da Bog v popolnosti pozna vsa bodoča dejanja.
Kadar govorimo o božjih ciljih, se babi ne moti. Bog ljudem in drugim bitjem
ni dal toliko svobode in moči odločanja, da bi te odločitve lahko pomembneje
vplivale na božje načrte, zato lahko verjameva, da Bog v celoti nadzoruje stvarjenje
ter pozna bodoč razvoj stvarstva.
Torej kljub vsemu obstajajo nekatere stvari, ki jih tudi Bog ne pozna vnaprej?
Če bi Bog ljudem lahko delil svobodo brez lastnega odrekanja, bi bil razočaran
nad tem, kako omejeno svobodo mi daje. Po drugi strani za Boga ne bi bila nobena
velikodušnost v dajanju nečesa, kar ima v izobilju. Božja dobrota in velikodušnost
se odraža v tem, da daje nekaj svojega in se s tem nečemu odreka. Bog želi ustvarjalnega
človeka, zato mu podarja del lastne svobode ter s tem del sebe. Cena za to pa
je božje odrekanje vnaprejšnjemu poznavanju nekaterih človekovih dejanj.
Ali Bog ne more dati človeku svobode na ta način, da ohrani sposobnost vnaprejšnjega
videnja njegovih dejanj?
Bog je dosleden. Karkoli daje, daje dosledno.
Danes se v avtomobilu nisem pripel, kar je opazil tudi policist. Naivno
bi bilo razmišljanje, da je Bog že pred milijoni let vedel, da se danes v naglici
ne bom pripel.
Bogu je verjetno tvoje privezovanje v avtomobilu zares nepomembno. Skoraj smešno
bi bilo, če bi se Bog pred davnimi časi ukvarjal s temi nepomembnimi stvarmi.
Bolj pomembno je vprašanje, ali je Bog že stoletja vnaprej do potankosti vedel,
kako bo Prešeren napisal Zdravljico in kako bo ta pesem postala naša himna.
Če bi bila Zdravljica Bogu v potankosti poznana že vnaprej, potem Prešeren
ne bi bil ustvarjalec, ampak zelo natančno vnaprej programiran robot, ki bi
v točno programiranem času napisal že vnaprej do potankosti Bogu znano pesem.
Pravzaprav ne vidim smisla takšne svobode, kjer bi bila vsaka moja odločitev
že vnaprej znana in s tem vnaprej odločena. To pomeni, da bi bila moja življenjska
pot že vnaprej do potankosti začrtana. Takšno razmišljanje bi postavilo pod
vprašanje resničnost moje svobode, mojega svobodnega odločanja, smisel moje
ustvarjalnosti ter smisel mojega truda in stremljenja po boljšem.
Resnična svoboda pri odločitvi je samo takšna, ko je odločitev do trenutka
odločitve vsem neznana.
Mogoče pa Bog tako kvalitetno pozna vse stvarstvo in ljudi, da zna za vsakega
človeka vnaprej predvideti, kako se bo v vsakem trenutku odločil.
Če Bog zna natančno predvideti naše odločitve, pri tem sploh ni pomembno, na
kakšen način jih predvideva, naša dejanja niso svobodna, ampak so nam na neznan
način vnaprej programirana.
Če bi Bog naše usode poznal vnaprej, bi Bog lahko povedal tudi takšno zgodbo:
"To, kar je počel Hitler, še ni nič v primerjavi s tem, kar se bo šele
zgodilo. Čez tristo let bom vdahnil življenje človeku, ki bo povzročil še večje
zločine nad človeštvom, zato bom tega človeka še huje kaznoval." Kot vidiš,
naju razmišljanje o božjem poznavanju posameznih usod pripelje do nesmislov.
Spoznanje, da se Bog odreka vnaprejšnjemu vedenju nekaterih stvari, je tako
presenetljivo, da bi nam Bog to lahko jasneje povedal, mogoče sporočil kar v
Svetem pismu.
Se strinjam. Vzemi Sveto pismo in preveriva, če o tem kaj piše. Odpri prvo
Mojzesovo knjigo in preberi, kaj se je dogodilo, ko sta Eva in Adam kradla jabolka.
Berem: "...Gospod Bog je poklical Adama in mu rekel: Kje si? Odgovoril
je: Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril.
Pa je rekel: Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega
sem ti prepovedal jesti?.."
Dovolj bo. Osredotočiva se na zadnji stavek. Kaj nama v zadnjem stavku Bog
sporoča? Ali je Bog vedel, ko se je Adam pojavil pred njim, da sta z Evo jemala
jabolka?
Res je, na tem mestu nas Sveto pismo zelo jasno opozarja, da Bog časa Evine
in Adamove pregrehe ni vnaprej poznal, kljub temu pa mislim, da Sveto pismo
z božjo nevednostjo tu pretirava.
Ko sva razmišljala, kako bova brala Sveto pismo, sva dovolila, da nama Sveto
pismo dejstva razlaga preprosto, z lahko razumljivimi človeškimi pojmi iz vsakodnevnega
življenja, da nama s takim načinom sporočanja določena dejstva lahko poudari
ali omili. Odločila pa sva se, da ne glede na način sporočanja, osnovnega pomena
sporočila ne bova niti spregledala, niti spreminjala pomena. Možno je, da je
Bog pretiraval s tem svetopisemskim sporočilom o svoji nevednosti, s čimer je
še bolj prepričljiv v svojem sporočilu, da Evine odločitve ni vnaprej poznal.
Če Bog pravi, da nam daje svobodno voljo, sem prepričan, da nam jo res daje.
Pošilja nas na razpotja, kjer se odločamo po naši volji. Zavedam se, da je za
ustvarjalnost nujna svoboda in verjamem, da svobodo imamo. Če nekoga nagradiš
s srečo ali kaznuješ, to lahko napraviš le za dejanja, ki jih je napravil svobodno.
Res je. Še mnogo takšnih primerov bi lahko našla, ki govorijo v prid naši svobodi
pri odločanju. Le enega naj ti še navedem. Včasih pravimo, da se Bog veseli
ali žalosti naših dejanj, kar pomeni, da ga na nek način presenečajo. Kako naj
bi se jih veselil ali žalostil, če mu je že vnaprej vse popolnoma jasno.
Tudi vse najine razprave o ustvarjalnosti temeljijo na resnični svobodi. Dvom o svobodni volji in našem resničnem odločanju bi pomenil vprašaje smiselnosti vsega najinega dosedanjega razmišljanja.
Zakaj babici zadostuje prepričanje, da Bog vnaprej ve vse ?
Bog načrtuje in ustvarja stvarstvo, zato Bog pozna bodoče faze stvarstva. To,
da Bog veliko ve o bodočnosti, pa ne smemo posploševati v trditev, da ve vse.
Z dajanjem svobode, si Bog na manj pomembnih področjih omejuje vedenje o bodočnosti,
seveda do takšne mere, da to ne ogroža božjih načrtov in ciljev. Kadar stvari
posplošujemo, torej ni narobe, če rečemo, da Bog ve vse pomembno.
Svobodo spoznavam vse jasneje. Ugotavljam, da je svoboda le ena, ki si jo
moramo deliti.
Tako je. Tisto, o čemer odločim jaz, ne more odločiti nihče drug. Tisto, o
čemer se odloči nekdo drug, o tem se ne morem odločati jaz.
Svobodo oziroma odločanje si delita Bog in človek, pa tudi ljudje si jo
moramo medsebojno deliti. Domnevam, da naše stremljenje ne sme biti usmerjeno
v prilaščanje čim večje svobode ampak v njeno pravično delitev.
Res je. Bog odstopa del svobode ljudem, ljudje pa si jo pogosto krivično delimo.
Oblastniki si pogosto prisvojijo prevelik del svobode in le malo svobode prepuščajo
ljudstvu. Sicer pa smo si ljudje podobni in marsikdo od nas bi si jo vzel preveč,
če bi mu to uspelo.
Preveč svobode si ne smemo prilaščati, najbrž pa je tudi ne smemo odklanjati,
kajti svoboda je osnova in motor naše ustvarjalnosti.
Res je. Svobodo lahko tudi zapravimo tako, da namesto nas odločajo drugi. Kadar je neka odločitev naložena nam, se odločanju ne moremo izogniti, kajti če se ne odločimo, se ena od možnosti dogodi tako ali tako. Izogibanje odločanju ima ravno tako slabe posledice kot prilaščanje prevelike svobode.
Odločitve se dogajajo v času. Če pomislim, se vsaka odločitev dogodi v točno
določenem trenutku. Za Boga pravimo, da obstaja izven časa. Kako sovpada časovnost
odločanja z obstojem Boga izven časa?
Bog je ustvaril živali, človeka, vesolje, ki imajo svoje rojstvo, rast, zrelost,
starost in umiranje, kar pomeni časovno odvisnost. Božja dejanja in stvari so
torej časovno odvisna. Časovna odvisnost ne velja le za Boga samega. Po zapisih
iz Svetega pisma Bog ni nastal, se s časom ne spreminja in tudi nima svojega
konca. Bog je enak v vsakem trenutku opazovanja - v preteklosti, sedanjosti
in prihodnosti, podobno, kot sva ugotovila za logiko.
Ali to, da Boga vidimo enkrat trpečega na križu, drugič pri zadnji večerji,
ne predstavljajo časovne odvisnosti Boga?
Rekla sva, da so božja dejanja časovno opredeljena in s tem časovno odvisna.
Le božje lastnosti so časovno neodvisne.
Oglejva si na primeru mizarja. Mizar izdeluje pohištvo. Žaganje, oblanje, ..
so mizarjeva dejanja. Mizar ima rjave oči, temne lase, ..; to pa so njegove
lastnosti. Opaziva lahko, da so mizarjeva dejanja časovno pestra. Vsakič, kadar
ga pogledamo, opazimo, da dela nekaj drugega.
Če predpostaviva, da se mizar ne stara, potem so njegove lastnosti časovno neodvisne.
Kadar ga pogledamo, ima enake oči, enake lase in enako postavo.
Ali to pomeni, da nihče, niti Bog sam, ne more spremeniti nobene od svojih
lastnosti?
Če bi Bog sebi spremenil le eno samo lastnost, bi bile Božje lastnosti časovno
odvisne, ker bi se s časom spremenile. Le ena ugotovljena sprememba bi pomenila,
da Bog ne obstaja izven časa. Bivanje Boga izven časa pa si razlagam tako, da
niti Bog sam ne more spreminjati svojih lastnosti.
Ali sva na ta način našla nekaj, česar Bog ni zmožen napraviti? Kako to
sovpada z božjo vsemogočnostjo?
Pred leti sem bil priča gostilniškemu prikazovanju božje nevsemogočnosti. Krilatica
se je glasila: "Ali Bog lahko napravi tako veliko skalo, da je ne more
dvigniti?" Samo vprašanje je nelogično in ne bi zaslužilo omembe, če ne
bi toliko ljudi ob vprašanju ostalo brez odgovora.
Saj res, ali je Bog tega zmožen?
Prva past je v tem, da se ljudje pogosto sprašujejo podobno kot ti. Problem
moramo reševati že pri samem vprašanju. Ko se poglobimo v vprašanje, vidimo,
da je nesmisel že v samem vprašanju. Nesmisel je postavljen tako, da poslušalcu
ponuja nesmiseln odgovor.
Podobno nesmiselno vprašanje bi bilo: Ali znaš pravilno pomnožiti dva krat dva
tako, da vsakič dobiš drugačen rezultat? Kadarkoli pomnožiš dva krat dva, dobiš
rezultat štiri. Tistega, ki ne zna množiti tako, da bo rezultat vsakič drugačen,
seveda ne moremo obdolžiti, da ne zna poštevanke. Na nesmiselna vprašanja ne
moremo pričakovati smiselnih odgovorov. Če želiva iskati smiselne odgovore,
morava postaviti smiselna vprašanja in predpostavke.
Res je; na paradoksalna vprašanja ni smiselno iskati smiselnih odgovorov.
Kljub temu me zanima, temelječ na smiselnih predpostavkah, ali je Bog vsemogočen?
Da bi bil dovolj jasen, na tvoje vprašanje ne želim odgovoriti z da ali ne.
Zakaj ne želim odgovoriti neposredno, boš spoznal iz naslednjega podobnega vprašanja.
Če te vprašam, ali lahko prideš na tisoč metrov visok hrib, bo tvoj odgovor:
Z nekaj napora vsekakor. Če te vprašam, ali lahko prideš v eni minuti, pa bo
odgovor negativen.
Kot sva brala v Svetem pismu, Bog ni udaril s čarobno paličico in se čudil,
kako je nastalo vesolje. Bog je vesolje ustvarjal šest "vesoljskih"
dni tako, da je vsak del vesolja rezultat njegovih zamisli. Ob predpostavki,
da Bog vesolja ni ustvaril brez napora, pomeni, da je božja vsemogočnost v tem,
da Bog vse doseže postopoma z načrtovanjem, izvajanjem in kontroliranjem.
Se nadaljuje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam11
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
