Piše: Franc Rozman

Svoboda
Ljudje si pogosto želimo čim več svobode. Svobode pa ni v izobilju.

O Bogu sva že rekla, da je bitje, ki ni omejeno s časom. Ali to pomeni, da pri Njem čas sploh ne obstaja, da Bog dogodkov ne zaznava tako kot človek?

Če Bog ne bi bil sposoben dojemati časa, bi bil človek sposoben nečesa, česar Bog ne bi zmogel. Ali iz tega lahko kaj sklepava ?

Seveda. Ker Bog presega človeka, Bog lahko deluje v času vsaj tako dobro kot človek.

Tako je. Bog natanko ve, kdaj je ustvaril vesolje, kdaj je bil vesoljni potop. Celo več; Bog mogoče celo naenkrat vidi dogodke, ki jih mi doživljamo drugega za drugim.

Ali si tudi pri tej domnevi lahko pomagava s primerom?

Seveda; predstavljaj si planinca, ki hodi po Triglavskem pogorju. Ko odide iz Bohinja, vidi strmo skalovje Komarče. V eni uri prispe do Črnega jezera. Ko sedi ob Črnem jezeru vidi jezero, ne vidi pa več Komarče. Pot nadaljuje preko gozda do Dvojnega jezera in koče na sedmerih Triglavskih jezerih. Planinec strmine Komarče vidi v enem času, Črno jezero v drugem, nazadnje pa Dvojno jezero.
Pilot helikopterja, če je helikopter dovolj visoko, vidi pokrajino naenkrat. Pod seboj vidi Komarčo, Črno jezero in Dvojno jezero. Tisto, kar je planinec videl drugo za drugim, vidi pilot naenkrat.

Primer je nazoren, govori pa le o sedanjih dogodkih, to je tistih dogodkih, ki se na različnih mestih dogajajo v tem času. Kako pa Bog vidi preteklost in, mogoče še bolj zanimivo, prihodnost?

Ljudje se preteklosti zavedamo iz preteklih dogodkov. Zamisliva si, da planinec z rdeče-belimi krogi označuje planinsko pot. En dogodek je risanje enega rdeče-belega okroglega smerokaza. Planinec bo videl le tisti smerokaz, ob katerem se nahaja, pilot helikopterja pa bo videl, če seveda zelo dobro vidi, vse smerokaze na poti in tudi del poti, ki še ni označen. Iz označene poti bo pilot prepoznal planinčeva pretekla dejanja.

Pilot vidi označbe na poti, ki jo je planinec označil; vidi torej njegova pretekla dejanja. Pilot ne ve, koliko časa bo planinec še nadaljeval z označevanjem poti. Ne vidi njegovih bodočih dejanj. Pilot ne ve, ali se bo planinec ta trenutek odločil in prenehal z označevanjem ali pa bo pot označil do konca.

Kako o tem razmišljaš ti? Ali meniš, da Bog vidi bodoča dejanja?

Babi pravi, da Bog vidi in ve tudi tisto, kar se bo šele zgodilo.

Babi ima prav, pri tem pa morava paziti, da jo bova pravilno razumela. Najlažje bi si predstavljala videnje bodočnosti, če bi kaj podobnega opazila v vsakdanjem življenju.

Ali misliš, da tudi ljudje kdaj vemo, kaj se nam bo v bodočnosti dogodilo? Ali misliš, da bi tudi midva lahko vnaprej poznala kakšna najina bodoča dejanja?

Spomni se, kako smo šli v nedeljo na planino Javornik. Zjutraj smo se planinsko oblekli, pripravili nahrbtnike ter krenili na pot. Sprašujem te: ali smo pred odhodom vedeli, kaj se nam bo na planinarjenju dogajalo?

Kako pa naj bi to vedeli ?

V grobem smo vedeli. Vedeli smo, da se bomo z avtom odpeljali do vasice Lom, tam pustili avto ter se nato peš odpravili do koče na Javorniku. Domnevali smo, da nam bo planšarica pripravila okusne žgance. Vedeli smo, da se bomo proti večeru vrnili domov. Dogodilo se je tako, kot smo načrtovali.

V grobem smo že vedeli. Nismo pa vedeli, da nas bo v gozdu prestrašil bik, nismo vedeli, da nas bo ob povratku presenetila nevihta in še marsičesa nismo vedeli.

Mnogih podrobnosti izleta res nismo vedeli vnaprej, lahko pa ugotoviva nekaj zelo pomembnega: Tudi človek se zaveda bodočih dogodkov. Stvari se nam pogosto dogodijo tako, kot si jih zamislimo. Če se ljudje zavedamo bodočih dejanj, zakaj se jih ne bi zavedal tudi Bog.


Včasih nam gredo stvari drugače, kot si jih zamislimo, zato se ne bi ponašal s tem, kako dobro poznava najine bodoče dogodke. Meni se prepogosto dogaja, da se mi stvari dogodijo ravno obratno, kot sem si jih zamislil.

Dokler si bil majhen, sva o tvojih dejavnostih odločala starša, zato so se ti takrat stvari res dogajale drugače. Ravno, ko si hotel skočiti v lužo, ti je mama to preprečila, tudi skozi okno nisi smel skočiti. Z odraščanjem vse bolj sam odločaš o svojih dejavnostih, zato se dogodki vse bolj dogajajo tako, kot si jih sam zamisliš.

Strinjam se, da potekajo stvari takrat, ko so odvisne od mojih odločitev, bolj skladno z mojim načrtom kot takrat, kadar mi jih določajo drugi.

Bog o vseh pomembnih stvareh odloča sam, zato se mu stvari dogajajo tako, kot si jih zamisli. Naše odločanje pa je omejeno in pogosto moteno z zunanjimi vplivi, zato se naše videnje bodočnosti pogosto razlikuje od tistega, kar se nam zares dogodi.

Kaj pomeni, da o vseh pomembnih dogodkih Bog odloča sam? Ali to pomeni, da prav o vseh stvareh le ne odloča?

Če je Bog dal človeku svobodo, potem čisto o vsem ne odloča sam. O nekaterih stvareh se odloča tudi človek s svojo svobodno voljo.

Ali človekova svobodna volja omejuje Boga pri njegovem odločanju?

Predlagam, da si ogledava naslednja dva primera:
" Če imam jabolko in ti ga dam, ostanem sam brez jabolka.
" Če imam informacijo in ti jo posredujem, bo informacija ostala tudi meni, ne glede, da sem jo posredoval tebi.

Primer informacije je to, da vem, koliko je ura. Če tebi povem, koliko je ura, bom to sam tudi naprej vedel. Informacije lahko posredujemo drugim v neomejenem obsegu, brez nevarnosti, da jih bom sam s tem imel kaj manj. Ugotovitev da slutiti večje blagostanje informacij kot jabolk. Če ti dam jabolko, bom sam ostal brez njega.

Kadar govorimo o medsebojni delitvi svobode in odločanja, je blagostanje ponovno manj obetajoče. Če prepustim neko odločitev tebi, sam o tem ne bom mogel odločati.

Približno tako, kot če bi imel jabolko in bi ga dal meni.

Tako je. Bog ima pri posamezni odločitvi možnost, da sam odloči ali da prepusti odločitev meni. Ne more pa obenem sam odločati in istočasno prepustiti odločitve meni.
Odkar je Bog človeku dal svobodno voljo, se o nekaterih stvareh po božji volji odloča tudi človek. Res je, da človek s svojimi odločitvami ne more ogrožati ali spreminjati ciljev stvarstva, o manj pomembnih stvareh pa kljub temu lahko odloča.

Kako se bodo dogajale stvari, je odvisno od sedanjih in bodočih odločitev. Kolikor bolj so te odločitve moje, toliko bolj sem jaz avtor bodočnosti. Tisti del bodočnosti, kjer sam odločam, ne more biti vnaprej poznan nikomur, kvečjemu meni kot avtorju odločitve.

Babi misli, da Bog v popolnosti pozna vsa bodoča dejanja.

Kadar govorimo o božjih ciljih, se babi ne moti. Bog ljudem in drugim bitjem ni dal toliko svobode in moči odločanja, da bi te odločitve lahko pomembneje vplivale na božje načrte, zato lahko verjameva, da Bog v celoti nadzoruje stvarjenje ter pozna bodoč razvoj stvarstva.

Torej kljub vsemu obstajajo nekatere stvari, ki jih tudi Bog ne pozna vnaprej?

Če bi Bog ljudem lahko delil svobodo brez lastnega odrekanja, bi bil razočaran nad tem, kako omejeno svobodo mi daje. Po drugi strani za Boga ne bi bila nobena velikodušnost v dajanju nečesa, kar ima v izobilju. Božja dobrota in velikodušnost se odraža v tem, da daje nekaj svojega in se s tem nečemu odreka. Bog želi ustvarjalnega človeka, zato mu podarja del lastne svobode ter s tem del sebe. Cena za to pa je božje odrekanje vnaprejšnjemu poznavanju nekaterih človekovih dejanj.

Ali Bog ne more dati človeku svobode na ta način, da ohrani sposobnost vnaprejšnjega videnja njegovih dejanj?

Bog je dosleden. Karkoli daje, daje dosledno.

Danes se v avtomobilu nisem pripel, kar je opazil tudi policist. Naivno bi bilo razmišljanje, da je Bog že pred milijoni let vedel, da se danes v naglici ne bom pripel.
Bogu je verjetno tvoje privezovanje v avtomobilu zares nepomembno. Skoraj smešno bi bilo, če bi se Bog pred davnimi časi ukvarjal s temi nepomembnimi stvarmi. Bolj pomembno je vprašanje, ali je Bog že stoletja vnaprej do potankosti vedel, kako bo Prešeren napisal Zdravljico in kako bo ta pesem postala naša himna.

Če bi bila Zdravljica Bogu v potankosti poznana že vnaprej, potem Prešeren ne bi bil ustvarjalec, ampak zelo natančno vnaprej programiran robot, ki bi v točno programiranem času napisal že vnaprej do potankosti Bogu znano pesem.

Pravzaprav ne vidim smisla takšne svobode, kjer bi bila vsaka moja odločitev že vnaprej znana in s tem vnaprej odločena. To pomeni, da bi bila moja življenjska pot že vnaprej do potankosti začrtana. Takšno razmišljanje bi postavilo pod vprašanje resničnost moje svobode, mojega svobodnega odločanja, smisel moje ustvarjalnosti ter smisel mojega truda in stremljenja po boljšem.

Resnična svoboda pri odločitvi je samo takšna, ko je odločitev do trenutka odločitve vsem neznana.

Mogoče pa Bog tako kvalitetno pozna vse stvarstvo in ljudi, da zna za vsakega človeka vnaprej predvideti, kako se bo v vsakem trenutku odločil.

Če Bog zna natančno predvideti naše odločitve, pri tem sploh ni pomembno, na kakšen način jih predvideva, naša dejanja niso svobodna, ampak so nam na neznan način vnaprej programirana.
Če bi Bog naše usode poznal vnaprej, bi Bog lahko povedal tudi takšno zgodbo: "To, kar je počel Hitler, še ni nič v primerjavi s tem, kar se bo šele zgodilo. Čez tristo let bom vdahnil življenje človeku, ki bo povzročil še večje zločine nad človeštvom, zato bom tega človeka še huje kaznoval." Kot vidiš, naju razmišljanje o božjem poznavanju posameznih usod pripelje do nesmislov.

Spoznanje, da se Bog odreka vnaprejšnjemu vedenju nekaterih stvari, je tako presenetljivo, da bi nam Bog to lahko jasneje povedal, mogoče sporočil kar v Svetem pismu.

Se strinjam. Vzemi Sveto pismo in preveriva, če o tem kaj piše. Odpri prvo Mojzesovo knjigo in preberi, kaj se je dogodilo, ko sta Eva in Adam kradla jabolka.

Berem: "...Gospod Bog je poklical Adama in mu rekel: Kje si? Odgovoril je: Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril. Pa je rekel: Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?.."

Dovolj bo. Osredotočiva se na zadnji stavek. Kaj nama v zadnjem stavku Bog sporoča? Ali je Bog vedel, ko se je Adam pojavil pred njim, da sta z Evo jemala jabolka?

Res je, na tem mestu nas Sveto pismo zelo jasno opozarja, da Bog časa Evine in Adamove pregrehe ni vnaprej poznal, kljub temu pa mislim, da Sveto pismo z božjo nevednostjo tu pretirava.

Ko sva razmišljala, kako bova brala Sveto pismo, sva dovolila, da nama Sveto pismo dejstva razlaga preprosto, z lahko razumljivimi človeškimi pojmi iz vsakodnevnega življenja, da nama s takim načinom sporočanja določena dejstva lahko poudari ali omili. Odločila pa sva se, da ne glede na način sporočanja, osnovnega pomena sporočila ne bova niti spregledala, niti spreminjala pomena. Možno je, da je Bog pretiraval s tem svetopisemskim sporočilom o svoji nevednosti, s čimer je še bolj prepričljiv v svojem sporočilu, da Evine odločitve ni vnaprej poznal.

Če Bog pravi, da nam daje svobodno voljo, sem prepričan, da nam jo res daje. Pošilja nas na razpotja, kjer se odločamo po naši volji. Zavedam se, da je za ustvarjalnost nujna svoboda in verjamem, da svobodo imamo. Če nekoga nagradiš s srečo ali kaznuješ, to lahko napraviš le za dejanja, ki jih je napravil svobodno.

Res je. Še mnogo takšnih primerov bi lahko našla, ki govorijo v prid naši svobodi pri odločanju. Le enega naj ti še navedem. Včasih pravimo, da se Bog veseli ali žalosti naših dejanj, kar pomeni, da ga na nek način presenečajo. Kako naj bi se jih veselil ali žalostil, če mu je že vnaprej vse popolnoma jasno.

Tudi vse najine razprave o ustvarjalnosti temeljijo na resnični svobodi. Dvom o svobodni volji in našem resničnem odločanju bi pomenil vprašaje smiselnosti vsega najinega dosedanjega razmišljanja.

Zakaj babici zadostuje prepričanje, da Bog vnaprej ve vse ?

Bog načrtuje in ustvarja stvarstvo, zato Bog pozna bodoče faze stvarstva. To, da Bog veliko ve o bodočnosti, pa ne smemo posploševati v trditev, da ve vse. Z dajanjem svobode, si Bog na manj pomembnih področjih omejuje vedenje o bodočnosti, seveda do takšne mere, da to ne ogroža božjih načrtov in ciljev. Kadar stvari posplošujemo, torej ni narobe, če rečemo, da Bog ve vse pomembno.

Svobodo spoznavam vse jasneje. Ugotavljam, da je svoboda le ena, ki si jo moramo deliti.

Tako je. Tisto, o čemer odločim jaz, ne more odločiti nihče drug. Tisto, o čemer se odloči nekdo drug, o tem se ne morem odločati jaz.

Svobodo oziroma odločanje si delita Bog in človek, pa tudi ljudje si jo moramo medsebojno deliti. Domnevam, da naše stremljenje ne sme biti usmerjeno v prilaščanje čim večje svobode ampak v njeno pravično delitev.

Res je. Bog odstopa del svobode ljudem, ljudje pa si jo pogosto krivično delimo. Oblastniki si pogosto prisvojijo prevelik del svobode in le malo svobode prepuščajo ljudstvu. Sicer pa smo si ljudje podobni in marsikdo od nas bi si jo vzel preveč, če bi mu to uspelo.

Preveč svobode si ne smemo prilaščati, najbrž pa je tudi ne smemo odklanjati, kajti svoboda je osnova in motor naše ustvarjalnosti.

Res je. Svobodo lahko tudi zapravimo tako, da namesto nas odločajo drugi. Kadar je neka odločitev naložena nam, se odločanju ne moremo izogniti, kajti če se ne odločimo, se ena od možnosti dogodi tako ali tako. Izogibanje odločanju ima ravno tako slabe posledice kot prilaščanje prevelike svobode.

Odločitve se dogajajo v času. Če pomislim, se vsaka odločitev dogodi v točno določenem trenutku. Za Boga pravimo, da obstaja izven časa. Kako sovpada časovnost odločanja z obstojem Boga izven časa?

Bog je ustvaril živali, človeka, vesolje, ki imajo svoje rojstvo, rast, zrelost, starost in umiranje, kar pomeni časovno odvisnost. Božja dejanja in stvari so torej časovno odvisna. Časovna odvisnost ne velja le za Boga samega. Po zapisih iz Svetega pisma Bog ni nastal, se s časom ne spreminja in tudi nima svojega konca. Bog je enak v vsakem trenutku opazovanja - v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, podobno, kot sva ugotovila za logiko.

Ali to, da Boga vidimo enkrat trpečega na križu, drugič pri zadnji večerji, ne predstavljajo časovne odvisnosti Boga?

Rekla sva, da so božja dejanja časovno opredeljena in s tem časovno odvisna. Le božje lastnosti so časovno neodvisne.
Oglejva si na primeru mizarja. Mizar izdeluje pohištvo. Žaganje, oblanje, .. so mizarjeva dejanja. Mizar ima rjave oči, temne lase, ..; to pa so njegove lastnosti. Opaziva lahko, da so mizarjeva dejanja časovno pestra. Vsakič, kadar ga pogledamo, opazimo, da dela nekaj drugega.
Če predpostaviva, da se mizar ne stara, potem so njegove lastnosti časovno neodvisne. Kadar ga pogledamo, ima enake oči, enake lase in enako postavo.

Ali to pomeni, da nihče, niti Bog sam, ne more spremeniti nobene od svojih lastnosti?

Če bi Bog sebi spremenil le eno samo lastnost, bi bile Božje lastnosti časovno odvisne, ker bi se s časom spremenile. Le ena ugotovljena sprememba bi pomenila, da Bog ne obstaja izven časa. Bivanje Boga izven časa pa si razlagam tako, da niti Bog sam ne more spreminjati svojih lastnosti.

Ali sva na ta način našla nekaj, česar Bog ni zmožen napraviti? Kako to sovpada z božjo vsemogočnostjo?

Pred leti sem bil priča gostilniškemu prikazovanju božje nevsemogočnosti. Krilatica se je glasila: "Ali Bog lahko napravi tako veliko skalo, da je ne more dvigniti?" Samo vprašanje je nelogično in ne bi zaslužilo omembe, če ne bi toliko ljudi ob vprašanju ostalo brez odgovora.

Saj res, ali je Bog tega zmožen?

Prva past je v tem, da se ljudje pogosto sprašujejo podobno kot ti. Problem moramo reševati že pri samem vprašanju. Ko se poglobimo v vprašanje, vidimo, da je nesmisel že v samem vprašanju. Nesmisel je postavljen tako, da poslušalcu ponuja nesmiseln odgovor.
Podobno nesmiselno vprašanje bi bilo: Ali znaš pravilno pomnožiti dva krat dva tako, da vsakič dobiš drugačen rezultat? Kadarkoli pomnožiš dva krat dva, dobiš rezultat štiri. Tistega, ki ne zna množiti tako, da bo rezultat vsakič drugačen, seveda ne moremo obdolžiti, da ne zna poštevanke. Na nesmiselna vprašanja ne moremo pričakovati smiselnih odgovorov. Če želiva iskati smiselne odgovore, morava postaviti smiselna vprašanja in predpostavke.

Res je; na paradoksalna vprašanja ni smiselno iskati smiselnih odgovorov. Kljub temu me zanima, temelječ na smiselnih predpostavkah, ali je Bog vsemogočen?

Da bi bil dovolj jasen, na tvoje vprašanje ne želim odgovoriti z da ali ne. Zakaj ne želim odgovoriti neposredno, boš spoznal iz naslednjega podobnega vprašanja. Če te vprašam, ali lahko prideš na tisoč metrov visok hrib, bo tvoj odgovor: Z nekaj napora vsekakor. Če te vprašam, ali lahko prideš v eni minuti, pa bo odgovor negativen.
Kot sva brala v Svetem pismu, Bog ni udaril s čarobno paličico in se čudil, kako je nastalo vesolje. Bog je vesolje ustvarjal šest "vesoljskih" dni tako, da je vsak del vesolja rezultat njegovih zamisli. Ob predpostavki, da Bog vesolja ni ustvaril brez napora, pomeni, da je božja vsemogočnost v tem, da Bog vse doseže postopoma z načrtovanjem, izvajanjem in kontroliranjem.

Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del